Išči

Vatican News
Papež Frančišek med sveto mašo v Domu sv. Marte. Papež Frančišek med sveto mašo v Domu sv. Marte. 

Papež molil za nosečnice. Homilija: Domačnost z Gospodom je sredi ljudstva

Sveti oče je med jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte, molil za nosečnice. Kot je dejal, bo svet po pandemiji drugačen, a zagotovo ga bo Gospod zelo ljubil. Pri homiliji pa je govoril o domačnosti z Gospodom in opozoril pred viraliziranjem Cerkve. Domačnost je vedno konkretna in mora biti sredi Božjega ljudstva.

Andreja Červek - Vatikan

»Rad bi, da danes molimo za žene, ki pričakujejo otroka, za nosečnice, ki bodo postale mame in so nemirne, zaskrbljene,« je papež Frančišek dejal na začetku današnje maše, rekoč, da si zastavljajo vprašanje: »V kakšnem svetu bo živel moj otrok?« »Molimo zanje,« je povabil, »naj jim Gospod da pogum, da nosijo te otroke z zaupanjem, da bo svet, ki bo zagotovo drugačen, vedno svet, ki ga bo Gospod zelo ljubil.«

Posnetek svete maše

Pri homiliji je sveti oče govoril o domačnosti apostolov z Gospodom, izhajajoč iz današnjega evangelija po Janezu (Jn 21, 1-14). Jezus se po vstajenju prikaže svojim učencem ob Tiberijskem morju. Kot je izpostavil papež, se srečanje odvija z naravnostjo, kajti učenci so zrasli v domačnosti z Jezusom. Tudi mi kristjani moramo zoreti v tej domačnosti z Jezusom, ki pa ni nikoli zgolj osebna, ampak mora biti skupnostna. Domačnost brez skupnosti, brez Cerkve in brez zakramentov je nevarna, saj lahko postane gnostična domačnost, ločena od Božjega ljudstva. V času te pandemije se obhajamo preko medijev, z duhovnim obhajilom, ker nam ni mogoče biti skupaj pri maši. Gre za težko situacijo, ki pa je potrebna, da bi prišli ven iz tunela, ne da bi ostali v njem. Domačnost z Gospodom je namreč konkretna in je sredi Božjega ljudstva.

Homilija papeža Frančiška

Učenci so bili ribiči. Jezus jih je poklical ravno med delom. Andrej in Peter sta se ukvarjala z mrežami. Zapustila sta mreže in sledila Jezusu. Janez in Jakob prav tako. Pustila sta očeta in fante, ki so delali z njima, in sta šla za Jezusom. Klic se je zgodil ravno med opravljanjem njihovega poklica ribičev. In ta današnji evangeljski odlomek, ta čudež, ta čudežni ribolov, nam daje misliti na neki drugi čudežni ribolov, o katerem pripoveduje Luka v petem poglavju. Tudi tam se je zgodilo isto. Ujeli so ribe, ko so mislili, da jih ne bodo. Po pridigi jim je Jezus rekel: »Odrinite na globoko.« »Ampak vso noč smo delali in ničesar nismo ulovili.« »Pojdite.« »Z zaupanjem v tvojo besedo – je rekel Peter – bom vrgel mreže.« In tako obilen je bil [ulov] – pavi evangelij –, da so bili osupli zaradi tistega čudeža. Danes, pri tem drugem ribolovu [iz današnjega evangelija], se ne govori o osuplosti. Vidi se določena naravnost. Vidimo, da je bil opravljen določen napredek, določena pot v poznavanju Gospoda, v bližini z Gospodom. Rekel bom pravo besedo: v domačnosti z Gospodom. Ko je Janez to videl, je rekel Petru: »Gospod je!« In Peter si je opasal oblačila in se vrgel v morje, da bi šel h Gospodu. Ko je prvič pokleknil pred njim: »Pojdi stran od mene, Gospod, ker sem grešnik.« Tokrat pa ne pravi ničesar, mnogo bolj je naraven. Nihče ni vprašal: »Kdo si?« Vedeli so, da je bil Gospod, bilo je nekaj naravnega, to srečanje z Gospodom. Domačnost apostolov z Gospodom se je povečala.

Tudi mi kristjani smo na naši življenjski poti v tem stanju hoje, napredovanja v domačnosti z Gospodom. Lahko bi rekel, da je Gospod nekoliko »pri roki«. A »pri roki«, ker hodi z nami, vemo, da je on. Tukaj ga nihče ni vprašal: »Kdo si?« Vedeli so, da je Gospod. Kristjan ima vsakdanjo domačnost z Gospodom. Zagotovo so skupaj imeli zajtrk, ribe in kruh, zagotovo so govorili o mnogih stvareh na naraven način.

Ta domačnost z Gospodom pri kristjanih je vedno skupnostna. Ja, res je intimna, je osebna, vendar pa v skupnosti. Domačnost brez skupnosti, domačnost brez kruha, domačnost brez Cerkve, brez ljudstva, brez zakramentov je nevarna. Lahko postane domačnost – recimo temu – gnostična, domačnost samo zame, odtrgana od Božjega ljudstva. Domačnost apostolov z Gospodom je bila vedno skupnostna, vedno je bila ob mizi, ki je znamenje skupnosti. Vedno je bila z zakramenti, s kruhom.

To pravim, ker mi je nekdo dal misliti o nevarnosti tega trenutka, ki ga sedaj živimo, te pandemije, zaradi katere se vsi obhajamo preko medijev, preko sredstev komunikacije. Tudi pri tej maši vsi prejmemo obhajilo, a ne skupaj, temveč duhovno skupaj. Ljudstvo je majhno. Obstaja veliko ljudstva. Smo skupaj, a nismo skupaj. Tudi zakramet, [vi tukaj] boste prejeli evharistijo, a ljudje, ki so povezani z nami, bodo prejeli samo duhovno obhajilo. In to ni Cerkev. To je Cerkev sredi težke situacije, ki jo Gospod dopušča, a ideal Cerkve je vedno biti z ljudstvom in zakramenti. Vedno.

Pred veliko nočjo, ko je bila dana novica, da bom daroval veliko noč v prazni baziliki sv. Petra, mi je pisal en škof – dober škof – in me je grajal. »Kako to, tako velika je bazilika, zakaj ne dovolite vsaj trideset oseb, da se bodo videli ljudje? Saj ne bo nevarno.« Mislil sem si: »Pa kaj ima ta v glavi, da mi to govori?« Jaz v tistem trenutku nisem razumel. A ker je zelo dober škof, ki je blizu ljudstvu, mi je nekaj hotel povedati. Ko ga bom srečal, ga bom vprašal. Potem sem razumel. Govoril mi je: »Bodi previden, da ne boš viraliziral Cerkve, da ne boš viraliziral zakramentov, da ne boš viraliziral Božjega ljudstva.« Cerkev, zakramenti, Božje ljudstvo so konkretni. Res je, da v tem trenutku moramo biti domačni z Gospodom na ta način, da bi prišli ven iz tunela, ne da bi ostali v njem. To je domačnost apostolov: ni gnostična, ni viralizirana, ni egoistična za vsakega med njimi, ampak je konkretna domačnost, sredi ljudstva. Domačnost z Gospodom v vsakdanjem življenju, domačnost z Gospodom v zakramentih, sredi Božjega ljudstva. Opravili so pot zrelosti v domačnosti z Gospodom. Tudi mi se naučimo narediti enako. Od prvega trenutka so razumeli, da je domačnost bila drugačna od tiste, ki so si jo predstavljali, in sedaj so prišli do nje. Vedeli so, da je bil Gospod. Vse so si delili med seboj: skupnost, zakramente, Gospoda, mir, praznovanje.

Naj nas Gospod nauči te bližine s seboj, te domačnosti s seboj, vendar pa v Cerkvi, z zakramenti. S svetim zvestim Božjim ljudstvom.

Adoracija in duhovno obhajilo

Papež Frančišek je tudi danes povabil k duhovnemu obhajilu in molil: »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu tvoje ljubezni, evharistiji. Želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem vate, upam vate, ljubim te. Amen.« Sveta maša se je sklenila z evharističnim češčenjem, ob koncu pa je papež še blagoslovil z Najsvetejšim oltarnim zakramentom.

Petek, 17. april 2020, 12:06
Preberite vse >