Papež molil za farmacevte. Med homilijo govoril o polnosti veselja

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je na začetku maše zahvalo namenil farmacevtom, ki imajo v času pandemije prav tako pomembno vlogo, ter pozval k molitvi zanje: »Te dni so me grajali, ker sem se pozabil zahvaliti skupini oseb, ki prav tako dela ... zahvalil sem se zdravnikom, bolničarjem, prostovoljcem ... 'A pozabili ste farmacevte.' Tudi oni veliko delajo in bolnim pomagajo ozdraveti. Molimo zanje.«

Homilija med mašo je bila namenjena veselju. Sveti oče je razlagal današnji evangelij po Luku (Lk 24, 35-48), v katerem se vstali Jezus prikaže učencem. Vznemirili so se in prestrašili, saj so mislili, da vidijo duha. A ko so videli njegove rane, jih je napolnilo veselje, tako da niso mogli verjeti. Biti polni veselja je doživetje največje tolažbe, je dejal papež. Je polnost Gospodove navzočnosti, je sad Svetega Duha, je milost. Ravno to veselje je moč za oznanjevanje evangelija, je Gospodovo veselje, ki je sad Svetega Duha.

Homilija papeža Frančiška

V tistih dneh so ljudje v Jeruzalemu imeli različna čustva: strah, osuplost, dvom. »Ko se je ozdravljeni hromi bolnik držal Petra in Janeza, je vse ljudstvo zelo osuplo priteklo k njima ...« Okolje ni mirno, saj so se dogajale stvari, ki jih niso razumeli. Gospod je šel k svojim učencem. Tudi oni so vedeli, da je že vstal. Tudi Peter je vedel, saj je tisto jutro z njim govoril. Tista dva, ki sta se vrnila iz Emavsa, sta vedela, a sta se prestrašila, ko se jima je prikazal Gospod. »Vznemirili so se ter se prestrašili in so mislili, da vidijo duha.« Isto izkušnjo so imeli na jezeru, ko je Jezus hodil po vodi. A takrat je Peter hotel biti pogumen in je stavil z Gospodom, rekoč: »Če si res ti, daj, da tudi jaz hodim po vodi.« Ta dan pa je Peter molčal. Zjutraj je govoril z Gospodom in nihče ne ve, kaj sta si rekla med tistim pogovorom. Zato je bil tiho. Bili so tako polni strahu, vznemirjeni, da so verjeli, da vidijo prikazen. In jim pravi: »Zakaj ste vznemirjeni? Zakaj se pojavljajo dvomi v vašem srcu? Poglejte roke, noge ...« In jim pokaže rane. Tisti Jezusov zaklad, ki ga je odnesel v nebesa, da bi ga pokazal Očetu in tako posredoval za nas. »Dotaknite se me in poglejte. Prikazen nima mesa in kosti.«

In potem pride stavek, ki meni daje veliko tolažbe. In zato mi je ta del evangelija eden od najljubših. »Ker pa od veselja še niso verjeli ...« Bili so polni čudenja in veselje jim je preprečevalo, da bi verjeli. Bilo je tako veliko to veselje, da: »Ne, to ne more biti res. To veselje ni resnično, preveč je tega veselja.« In to jim je preprečevalo, da bi verjeli. Veselje. Trenutki velikega veselja. Bili so polni veselja, vendar pa otrpli zaradi veselja. In veselje je ena od želja, ki jo Pavel nameni svojim v Rimu. »Naj vas Bog upanja napolni z veseljem,« jim pravi. Napolniti z veseljem, biti polni veselja. To je izkušnja najvišje tolažbe, ko nam Gospod da razumeti, da je to nekaj drugega od biti brezskrben, pozitiven, iskriv. Nekaj drugega je. Biti vesel, vendar poln veselja, prekipevajočega veselja, ki nas dejansko prevzame. In zato Pavel želi Rimljanom, da jih Bog upanja napolni z veseljem.

In ta beseda, ta izraz, napolniti z veseljem, se ponavlja mnogo krat. Na primer, ko v zaporu Peter reši življenje ječarju, ki se je hotel ubiti, ker so se zaradi potresa odprla vrata. Oznani mu evangelij, ga krsti in, kot pravi Sveto pismo, je ječar bil poln veselja, ker je veroval. Enako se zgodi z upraviteljem zakladnice kandake, ko ga je Filip krstil, je izginil, on pa je šel veselo naprej po svoji poti. Isto se zgodi na dan vnebohoda. Učenci so se vračali v Jeruzalem, pravi Sveto pismo, polni veselja. To je polnost tolažbe, polnost Gospodove navzočnosti. Kajti, kakor Pavel pravi Galačanom, »veselje je sad Svetega Duha«. Ni posledica čustev, ki se pojavijo zaradi neke čudovite stvari. Ne, je nekaj več. To veselje, ki nas napolni, je sad Svetega Duha. Brez Svetega Duha se ne more imeti tega veselja. Prejeti veselje od Duha je milost.

Na misel mi prihajajo zadnji odstavki spodbude Evangelii nuntiandi Pavla VI., ko govori o veselih kristjanih, o veselih evangelizatorjih, in ne o tistih, ki živijo vedno potrti. Danes je dober dan, da jo preberemo. Polni veselja. To je, kar nam pravi Sveto pismo: »Od veselja še niso verjeli.« Toliko ga je bilo, da niso verjeli.

V Nehemijevi knjigi je odlomek, ki nam danes pomaga pri tem premišljevanju o veselju. Ljudstvo se je vrnilo v Jeruzalem in našlo knjigo postave, bila je ponovno najdena. Postavo so vedeli na pamet, a knjige postave niso našli. [In so pripravili] veliko praznovanje in vse ljudstvo se je zbralo, da bi poslušalo duhovnika Ezdro, ki je bral iz knjige postave. Ljudstvo je ganjeno jokalo, jokalo iz veselja, kajti našli so svojo knjigo postave in so jokali, bili so veseli. Ko je duhovnik Ezdra končal, je Nehemija rekel ljudstvu: »Bodite mirni, ne jočite več, ohranite veselje, kajti veselje v Gospodu je vaša moč.«

Ta beseda iz Nehemijeve knjiga nam bo danes pomagala. Velika moč, ki jo imamo za preoblikovanje, za pridiganje evangelija, da gremo naprej kot priče življenja, je Gospodovo veselje, ki je sad Svetega Duha. In danes Ga prosimo, naj nam podeli ta sad.

Adoracija in duhovno obhajilo

Ob koncu maše je potekalo evharistično češčenje in papežev blagoslov z Najsvetejšim. Sveti oče je tudi danes povabil k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe. Amen.«