Papež moli za družine, ki v času pandemije postajajo žrtve oderuštva

Andreja Červek – Vatikan

Na začetku svete maše je papež spomnil na pojav oderuštva, ki se v času pandemije vedno bolj širi in katerega žrtve so mnoge družine v stiski. Pozval je k molitvi za te družine in tudi za spreobrnjenje oderuhov: »Na mnogih delih se čuti ena od posledic te pandemije: mnoge družine, ki so v stiski, ki so lačne. In žal jim pomaga skupina oderuhov. To je še ena pandemija. Socialna pandemija: družine ljudi, ki imajo dnevno delo ali pa žal delajo na črno, ki ne morejo delati in nimajo kaj za jesti ... z otroki. In potem jim oderuhi vzamejo še tisto malo, kar imajo. Molimo. Molimo za te družine, za mnoge otroke teh družin, za dostojanstvo teh družin. In molimo tudi za oderuhe. Naj se Gospod dotakne njihovih src in jih spreobrne.«

Papeževa homilija je slonela na berilu iz Apostolskih del (Apd 5,27-33), ki se je bralo med današnjim bogoslužjem. Peter pred velikim duhovnikom, ki hoče apostolom prepovedati učenje, pogumno odgovori, da je treba biti pokoren Bogu in ne ljudem. Pred vsemi odprto pove, da je Jezus vstal, ter obtoži verske voditelje, da so ga ubili. Ko se ozremo na Petrovo pot, ga na začetku vidimo kot prestrašenega in slabotnega moža, ki je zanikal Jezusa. Pred velikim zborom pa se pokaže kot pogumen oznanjevalec vstalega Kristusa. Ta njegov prehod od skušnjave k milosti se je zgodil zahvaljujoč molitvi Jezusa, ki mu je rekel: »Jaz pa bom molil zate, da ne opeša tvoja vera.« Jezus torej moli za Petra. In kot je izpostavil papež, Jezus moli tudi za vsakega med nami, pred Očetom kaže svoje rane, ki so cena našega zveličanja. Jezus je priprošnjik in zaupati moramo v njegove molitve.

Homilija papeža Frančiška

Prvo berilo nadaljuje zgodbo, ki se je začela z ozdravitvijo hromega pred temepljskimi vrati Lepa. Apostole so privedli pred veliki zbor, zatem so jih poslali v ječo, potem pa jih je angel osvobodil. In ravno tisto jutro bi morali zapustiti ječo, da bi se jim sodilo, a jih je angel osvobodil. In so oznanjali v templju. »Tiste dni je poveljnik s služabniki pripeljal apostole in jih postavili pred veliki zbor.« Po njih so šli v tempelj in so jih privedli pred veliki zbor. In tu jih je veliki duhovnik grajal: »Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu?« Torej v Jezusovem imenu. »Vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!« Kajti apostoli, predvsem Peter, so očitali – Peter in Janez sta očitala voditeljem, duhovnikom, da so ubili Jezusa.

Peter skupaj z apostoli torej odgovori s to zgodbo: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! Mi smo pokorni Bogu, vi pa ste krivi.« In obtožuje, a pogumno in odkritosrčno. Tako se kdo sprašuje: »Ali je to Peter, ki je zanikal Jezusa? Tisti Peter, ki ga je bilo zelo strah? Tisti Peter, ki je bil strahopeten? Kako da je prišel sem?« In sklene z besedami: »In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni.« Kakšna je bila pot tega Petra, da je prišel do te točke, do tega poguma, do te srčnosti, da se je izpostavil? Kajti lahko bi tudi začel delati kompromise: »Bodite mirni, mi bomo odšli, govorili bomo s tišjim tonom, v javnosti vas  ne bomo nikoli obtoževali, a pustite nas pri miru ...« In prišlo bi do kompromisa.

V zgodovini je Cerkev tako morala velikokrat delati, da bi rešila Božje ljudstvo. In velikokrat je tako počela tudi, da bi rešila sebe – a ne sveta Cerkev – vse do voditeljev. Kompromisi so lahko dobri in so lahko slabi. Ampak ali so oni lahko vzpostavili kompromis? Ne. Peter je rekel: »Nič kompromisov. Vi ste krivi.« In to s pogumom.

Kako je Peter prišel do te točke? Ker je bil navdušen človek. Človek, ki je močno ljubil. Tudi boječ človek, človek, ki je bil odprt za Boga do točke, da mu Bog razodene, da je Jezus Kristus, Božji Sin. A kmalu zatem se takoj pusti skušnjavi in reče Jezusu: »Ne, Gospod, ne po tej poti, pojdimo po drugi.« Odrešenje brez križa. In Jezus mu pravi: »Satan.« Peter, ki je šel od skušnjave k milosti. Peter, ki je bil sposoben poklekniti pred Jezusom in reči: »Pojdi stran od mene, ker sem grešnik.« In potem Peter, ki se poskuša znajti, da ga ne bi videli in ne bi končal v ječi, ter zanika Jezusa. Je nestabilen Peter, ker je bil zelo velikodušen in tudi zelo slaboten. V čem je skrivnost? V čem je moč, ki jo je imel Peter, da je prišel do sem? Obstaja vrstica, ki nam bo to pomagala razumeti. Pred trpljenjem je Jezus rekel apostolom: »Satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico.« To je trenutek skušnjave. »Postali boste kakor pšenica.« In Petru pravi: »Jaz pa bom molil zate, da ne opeša tvoja vera.« To je Petrova skrivnost: Jezusova molitev. Jezus moli za Petra, da njegova vera ne bi opešala in bo lahko, kot pravi Jezus, brate potrdil v veri. Jezus moli za Petra.

To je, kar Jezus naredi s Petrom. Kar počne z vsemi nami. Jezus moli za nas. Moli pred Očetom. Mi smo navajeni prositi Jezusa, naj nam da to milost, tisto milost, naj nam pomaga, a nismo navajeni motriti Jezusa, ki Očetu kaže svoje rane, Jezusa priprošnjika, Jezusa, ki moli za nas. In Peter je bil zmožen narediti to pot od strahopetca k pogumnežu z darom Svetega Duha, zahvaljujoč Jezusovi molitvi.

Razmislimo malo o tem. Obrnimo se na Jezusa ter se zahvalimo, da moli za nas. Za vsakega med nami Jezus moli. Jezus je priprošnjik. Jezus želi s sabo nositi rane, da bi jih pokazal Očetu. To je cena našega zveličanja. Moramo imeti več zaupanja. Bolj kot svojim molitvam, [zaupati] Jezusovi molitvi. »Gospod, moli zame.« »Jaz sem Bog, jaz ti lahko dam ...« »Ja, moli zame, kajti ti si priprošnjik.« In to je Petrova skrivnost. »Peter, jaz bom molil zate, da ne opeša tvoja vera.« Naj nas Gospod nauči prositi ga za milost, da moli za vsakega med nami.

Adoracija in duhovno obhajilo

Ob koncu današnje svete maše je potekalo evharistično češčenje z blagoslovom. Papež je povabil k duhovnemu obhajilu ter pospremil z molitvijo: »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu tvoje ljubezni, evharistiji. Želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem vate, upam vate, ljubim te. Amen.«