Išči

Vatican News
Papež Frančišek v času pandemije daruje sveto mašo v Domu sv. Marte, ki jo prenaša Vatican Media. Papež Frančišek v času pandemije daruje sveto mašo v Domu sv. Marte, ki jo prenaša Vatican Media. 

Papež Frančišek molil za edinost v težavah. Homilijo namenil zvestobi

Današnja jutranja homilija je govorila o zvestobi. Ko v središče postavimo svoje lastne gotovosti, se počasi oddaljimo od Gospoda in začnemo častiti malike. Postanemo nezvesti. Odgovor je spreobrnjenje, pri čemer je papež kot podobo zvestobe izpostavil Marijo iz Magdale.

Andreja Červek – Vatikan

Na začetku jutranje maše v kapeli Doma sv. Marte je papež Frančišek molil za edinost v težkem času, ki ga sedaj živimo: »Molimo, da bi nam Gospod dal milost edinosti med nami. Naj nam težave tega časa pomagajo odkriti občestvo med nami, edinost, ki je vedno večja od vsake ločitve.«

Papeževa homilija je bila namenjena zvestobi, ki jo je brez Božje milosti težko ohranjati. Frančišek je izhajal iz berila iz Apostolskih del (Apd 2, 36-41), kjer Peter  pravi Judom, da je Bog tega Jezusa, ki so ga oni križali, postavil za Gospoda in Maziljenca. Njegove besede so mnoge zabolele v srce in veliko se jih je spreobrnilo. Kot je zatrdil papež, spreobrniti se pomeni ponovno postati zvesti. Zvestoba, ki ni preveč navzoča v našem življenju. Zvestoba v dobrih in slabih časih. Zvestoba tudi sredi negovosti. Sveti oče je posvaril pred malikovanjem lastnih gotovosti in homilijo sklenil z današnjim evangelijem po Janezu (Jn 20, 11-18), v katerem se vstali Jezus prikaže Mariji Magdaleni, slabotni, vendar zvesti ženi.

Homilija papeža Frančiška

Petrovo pridiganje na binkoštni dan je ljudi v srce zabolelo: »Tisti, ki ste ga vi križali, je vstal.« »Ko so to slišali, jih je v srce zabolelo in so rekli Petru in drugim apostolom: 'Bratje, kaj naj storimo?'.« In Peter jim je rekel: »Spreobrnite se. Spreobrnite se. Spremenite življenje. Vi, ki ste prejeli Božjo obljubo, in vi, ki ste se oddaljili od Božje postave, od mnogih vaših stvari, med malike, mnoge stvari ... spreobrnite se. Vrnite se k zvestobi.«

Spreobrniti se je to: vrniti se nazaj k zvestobi. Zvestoba, tista človeška drža, ki ni zelo običajna v življenju ljudi, v našem življenju. Vedno so iluzije, ki pritegujejo pozornost, in mi velikokrat hočemo iti za temi iluzijami. Zvestoba v dobrem in slabem času. V drugi Kroniški knjigi je odlomek, ki se me zelo dotakne. Je na začetku 12. poglavja: »Ko si je Roboam utrdil kraljevsko oblast in postal močan, je zapustil Gospodovo postavo, in z njim ves Izrael.« Tako pravi Sveto pismo. Gre za zgodovinsko dejstvo, a je tudi univerzalno dejstvo.

Velikokrat, ko se čutimo gotovi, začnemo oblikovati svoje načrte in se počasi oddaljimo od Gospoda, ne ostanemo zvesti. Moja gotovost pa ni nikoli tista, ki mi jo daje Gospod. Je malik. To se je zgodilo Roboamu in Izraelovemu ljudstvu. Čutilo se je gotovo, kraljestvo je bilo utrjeno, oddaljilo se je od postave in je začelo častiti malike. Ja, lahko rečemo: »Jaz ne poklekam pred maliki.« Ne, morda ne poklekneš, a da jih iščeš in v svojem srcu velikokrat častiš malike, to pa je res. Velikokrat. Lastna gotovost odpre vrata malikom.

Ampak ali je lastna gotovost kaj slabega? Ne, je milost. Biti gotovi, a biti tudi gotovi, da je Gospod z mano. A ko sta gotovost in jaz v središču, se oddaljim od Gospoda kakor kralj Roboam in postanem nezvest. Zelo težko je ohraniti zvestobo. Vsa zgodovina Izraela in zatem vsa zgodovina Cerkve je polna nezvestobe. Polna. Polna egoizmov, lastnih gotovosti, zaradi katerih se Božje ljudstvo oddalji od Gospoda, izgubi zvestobo, milost zvestobe. In tudi med nami, med osebami. Zvestoba ni krepost na dobrem trgu, zagotovo. Nekdo ni zvest drugemu, drugi ... »Spreobrnite se, vrnite se k zvestobi Gospodu.«

V evangeliju imamo podobo zvestobe. Tista zvesta žena, ki ni nikoli pozabila, kaj je Gospod storil zanjo. Bila je tam, zvesta, pred nemogočim, pred tragedijo. Zvestoba, zaradi katere misli, da je tudi zmožna odnesti telo. Slabotna žena, a zvesta. Podoba zvestobe te Marije iz Magdale, apostolke apostolov.

Prosimo danes Gospoda za milost zvestobe, da bi se zahvaljevali, ko nam On daje gotovost, nikoli mislili, da so gotovosti moje, ter vedno gledali onkraj lastnih gotovosti; za milost, da bi bili zvesti tudi pred grobovi, pred padcem mnogih iluzij. Zvestobe, ki vedno ostaja, ni lahko ohranjati. Naj jo On, Gospod, varuje.

Adoracija in duhovno obhajilo

Papež Frančišek je tudi med današnjo sveto mašo povabil k duhovnemu obhajilu in molil: »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu tvoje ljubezni, evharistiji. Želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem vate, upam vate, ljubim te. Amen.« Sveta maša se je sklenila z evharističnim češčenjem, ob koncu pa je papež še blagoslovil z Najsvetejšim oltarnim zakramentom.

Torek, 14. april 2020, 11:41
Preberite vse >