Homilija: Izvolitev, obljuba in zaveza. Papež molil za brezdomce

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med današnjo jutranjo mašo, ki je daroval v kapeli Doma sv. Marte, spomnil na vse tiste ljudi, ki v družbi običajno živijo skrito, v sedanji krizi pa so postali vidni, pri čemer je izpostavil brezdomce. »Ti dnevi bolečine in žalosti kažejo na veliko skritih problemov. V časopisu je danes fotografija, ki pretrese srce: mnogi brezdomci nekega mesta, ki ležijo na parkirišču in so opazovani. Danes je veliko brezdomcev. Prosimo sv. Terezijo iz Kalkute, da v nas prebudi čut za bližino mnogim osebam, ki v družbi, v normalnem življenju, živijo skriti, a v trenutku krize, kakor brezdomci, postanejo vidni na ta način.«

V homiliji je papež govoril o zavezi, ki je med Bogom in kristjanom. Izhajal je iz berila iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 17,3-9) in evangelija po Janezu (Jn 8,51-59), ki sta se brala med današnjim bogoslužjem. Izvolitev, obljuba in zaveza so tri razsežnosti krščanskega življenja, je izpostavil. Biti kristjan pomeni sprejeti, da te je Bog izvolil, pomeni slediti obljubam, ki ti jih je dal Gospod in z njim živeti zavezo. Vse to pa prinaša rodovitnost in veselje v krščansko življenje.

Homilija papeža Frančiška

Gospod se je vedno spomnil svoje zaveze. Tako smo odgovarjali v odpevu Psalma. Gospod ne pozabi, nikoli ne pozabi. Da, pozabi samo v enem primeru, kadar odpušča grehe. Potem ko odpusti, izgubi spomin, ne spomni se več grehov. V drugih primerih pa Bog ne pozabi. Njegova zvestoba je spomin. Njegova zvestoba do ljudstva. Njegova zvestoba z Abrahamom je spomin na obljube, ki jih je naredil. Bog je izvolil Abrahama, da bi opravil pot. Abraham je bil izvoljenec, bil je izvoljen. Bog ga je izvolil. Potem mu je s to izvolitvijo obljubil dediščino. Danes, v odlomku iz 1. Mojzesove knjige, pa imamo še korak več. »Jaz imam svojo zavezo s teboj.« Zaveza. Zaveza, ki daje videti daleč naprej svojo rodovitnost: »Postal boš oče mnogim narodom.«

 Izvolitev, obljuba in zaveza so tri razsežnosti življenja v veri. Tri razsežnosti krščanskega življenja. Vsak med nami je izvoljenec. Nihče se sam ne odloči, da bo kristjan, med vsemi možnostmi, ki jih ponuja verska tržnica. Izvoljen je. Mi smo kristjani, ker smo bili izvoljeni. V tej izvolitvi je tudi obljuba, je obljuba o upanju, znamenje pa je rodovitnost. »Abraham, postal boš oče mnogim narodom in boš rodoviten v veri. Tvoja vera se bo razcvetela v delih, v dobrih delih, v delih rodovitnosti, to bo rodovitna vera. Vendar pa se moraš – tretji korak – držati zaveze z menoj.«

Zaveza je zvestoba, pomeni biti zvesti. Bili smo izvoljeni. Gospod nam je dal obljubo in zdaj od nas pričakuje zavezo. Zavezo zvestobe. Jezus pravi, da se je Abraham silno vzradoval, ko je videl njegov dan, dan velike rodovitnosti svojega sina – Jezus je bil Abrahamov sin, ki je prišel preustvarit stvarstvo, kar je težje, kot pa ustvariti ga, kot pravi bogoslužje, prišel nas je odrešit naših grehov, osvobodit. Kristjan ni kristjan zato, ker bi lahko pokazal vero krsta. Vera krsta ni kot papir. Ti si kristjan, če rečeš 'da' izvolitvi, ki jo je Bog naredil s tabo, če slediš obljubam, ki ti jih je dal Gospod, in če živiš zavezo z Gospodom. To je krščansko življenje.

Grehi na poti so vedno proti tem trem razsežnostim. Ne sprejeti izvolitve; in mi izvolimo, izberemo veliko malikov, veliko stvari, ki niso od Boga. Ne sprejeti upanja v obljubo; hoditi in od daleč gledati obljube, jih pogosto – kot pravi Pismo Hebrejcem – pozdraviti na daleč, iz obljub narediti male malike. In pozabiti na zavezo, živeti brez zaveze, kakor da bi bili brez zaveze. Rodovitnost je veselje, veselje Abrahama, ki je videl Jezusov dan in bil poln veselja. To je razodetje, ki nam ga današnja Božja beseda daje o našem krščanskem življenju. Naj bo kakor od našega Očeta: zavedati se, da smo izvoljeni, biti veseli, da hodimo proti obljubi, in biti zvesti v izpolnjevanju zaveze.

Adoracija in duhovno obhajilo

Ob koncu maše je potekalo evharistično češčenje in papežev blagoslov z Najsvetejšim. Sveti oče je tudi danes povabil k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe. Amen.«