Papež: Začne se čutiti pomanjkanje zaradi pandemije. Služiti ljudstvu

Andreja Červek – Vatikan

Na začetku svete maše je papež Frančišek povabil k molitvi za vse družine, ki so se znašle sredi pomanjkanja. »V teh dneh so se na nekaterih delih sveta pokazale posledice, nekatere posledice pandemije. Ena od teh je lakota. Počasi začnemo videti ljudi, ki so lačni, ker ne morejo delati, ker nimajo stalnega dela in zaradi različnih okoliščin. Že začnemo videti 'potem', kar bo prišlo pozneje, a se začenja že zdaj. Molimo za družine, ki začnejo čutiti pomanjkanje zaradi pandemije,« je povabil papež in prebral vstopni spev v današnje evharistično obhajanje: »Zajele so me smrtne nevarnosti, grob se pred menoj odpira, v svoji stiski sem klical Gospoda in moj glas je slišal s svojega prestola.«

Homilija je slonela na današnjem evangeliju (Jn 7,40-53). Papež je posvaril pred nevarnostjo razcepa med elito verskih voditeljev in Božjim ljudstvom, ki ima čut za prepoznavanje poti Svetega Duha. Posebej je izpostavil prizadevanje duhovnikov in redovnic, ki v tem času niso izgubili spomina na svojo lastno pripadnost Božjemu ljudstvu in še naprej služijo revnim in bolnim.

Homilija papeža Frančiška

»In odšli so vsak na svoj dom.« Po razpravljanju in po vsem tem, se je vsak vrnil k svojim prepričanjem. Tu gre za neki razcep v ljudstvu: ljudstvo, ki sledi Jezusu in ga posluša – niti ne opazijo, kako teče čas, ko ga poslušajo, saj jim Jezusova beseda vstopa v srce; in pa skupina učiteljev postave, ki apriorno zavračajo Jezusa, ker ne deluje v skladu z njihovim pogledom na postavo. To sta dve skupini oseb. Ljudstvo, ki ljubi Jezusa in hodi za njim ter skupina intelektualcev postave, voditeljev Izraela, voditeljev ljudstva. To se jasno vidi: »Služabniki so se vrnili k velikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: 'Zakaj ga niste privedli?' Služabniki so odgovorili: 'Nikoli noben človek ni tako govoril.' Farizeji so jim odgovorili: 'Ste se mar dali tudi vi preslepiti? Ali je mar vero vanj sprejel kdo izmed voditeljev ali izmed farizejev? A ta drhal, ki ne pozna postave, prekleti so!'.«

Ta skupina učiteljev postave, ta elita čuti prezir do Jezusa. Prav tako prezira ljudstvo, »tisto drhal«, ki je nevedna, ki ničesar ne vé. Sveto zvesto Božje ljudstvo veruje v Jezusa, mu sledi. Ta elitna skupinica, učitelji postave, pa se odtrga od ljudstva in ne sprejme Jezusa. A kako to? Če pa so bili cenjeni, pametni, izobraženi. Imeli so veliko napako. Izgubili so spomin na svojo lastno pripadnost ljudstvu.

Božje ljudstvo hodi za Jezusom. Ne vedo pojasniti zakaj, a hodijo za njim, seže jim do srca. In se ne utrudijo. Pomislimo na dan pomnožitve kruha. Ves dan so bili z Jezusom, tako da apostoli pravijo Jezusu: »Odslovi jih, naj gredo in si kupijo kaj za jesti.« Tudi apostoli so vzpostavili distanco. Niso jih sicer prezirali, a tudi upoštevali niso Božjega ljudstva. »Naj gredo malo jest.« Jezusov odgovor je: »Dajte jim vi jesti.« Postavi jih nazaj v ljudstvo.

 Ta razcep med elito verskih voditeljev in ljudstvom je drama, ki prihaja že od daleč nazaj. Pomislimo na Staro zavezo, na držo Elijevih sinov v templju. Izkoriščali so Božje ljudstvo. Če je kdo med njimi prišel izpolnit postavo in je bil nekoliko brezveren, so govorili: »To je praznoverje.« Preziranje ljudstva. Preziranje ljudi, ki »niso izobraženi, ker niso študirali kakor mi, ki vemo ...«. Nasprotno pa ima Božje ljudstvo veliko milost: čut, s katerim vé, kje je Sveti Duh. Je grešno, kakor mi, grešno. Ampak ima tisti čut, po katerem prepoznava poti odrešenja.

Problem elite, elitnih klerikov, kot so tile tukaj, je, da so izgubili spomin na svojo pripadnost Božjemu ljudstvu. Postali so prefinjeni, prestopili so v drugi družbeni razred, čutijo vodilni. To je klerikalizem, ki je že obstajal takrat. »Kako to – slišal sem v teh dneh – kako to, da te sestre, ti duhovniki, ki so zdravi, hodijo k revnim, da bi jim dali jesti, ko pa se lahko okužijo s koronavirusom? Povejte predstojnici, naj sester ne pusti iti ven; povejte škofu, naj ne pusti iti ven duhovnikom! Oni so tu za zakramente. A hrano mora zagotoviti vlada!« O tem se govori v teh dneh. Kar je ista vsebina. »To so ljudje drugega razreda, mi pa smo vodilni razred. Ne smemo si umazati rok z reveži.«

Pogosto razmišljam: to so dobri ljudje – duhovniki, sestre, ki nimajo poguma, da bi šli služit revnim. Nekaj jim manjka. Tisto, kar je manjkalo tudi tem ljudem, učiteljem postave. Izgubili so spomin. Izgubili so tisto, kar je Jezus čutil v srcu: da je bil del svojega ljudstva. Izgubili so spomin na tisto, kar je Bog rekel Davidu: »Vzel sem te iz črede.« Izgubili so spomin na svojo lastno pripadnost čredi.

In vsak med njimi je šel na svoj dom. To je razcep. Nikodem, ki je že nekaj videl – bil je nemiren mož, morda ne preveč pogumen, pretirano diplomatski, a nemiren –, je prej šel k Jezusu. Bil je zvest, kolikor je lahko bil. Poskušal je posredovati in je izhajal iz postave: »Ali mar naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne poizve, kaj dela?« Odgovorili so mu, a ne na vprašanje o postavi: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in sprevidi, da iz Galileje ne pride noben prerok.« In tako so zaključili zgodbo.

Tudi danes pomislimo na mnoge moške in ženske, ki so usposobljeni za služenje Bogu ter grejo služit ljudstvu. Mnogi duhovniki, ki se ne odtrgajo od ljudstva. Predvčerajšnjim sem dobil fotografijo nekega duhovnika, župnika v hribih, z mnogimi vasmi, na kraju, kjer sneži. In v snegu je nosil monštranco po malih vasicah, da bi blagoslovil. Ni mu bilo mar snega, ni mu bilo mar za skelenje, ki ga je zaradi mraza čutil v rokah, ko je držal kovinsko monštranco. Pomembno mu je bilo samo to, da je ljudem prinesel Jezusa.

Vsak med nami naj razmisli, na kateri strani je. Ali smo na sredini, nekoliko neodločni, ali čutimo z Božjim ljudstvom, s svetim Božjim ljudstvom, ki se ne more zmotiti? Ima tisti »infallibilitas in credendo«, nezmotljivost vernikov. In pomislimo na elito, ki se loči od Božjega ljudstva, na tisti klerikalizem. Morda bo za vse nas dober nasvet, ki ga je Pavel dal svojemu učencu, škofu, mlademu škofu Timoteju: »Spominjaj se svoje mame in svoje babice.« Spominjaj se svoje mame in svoje babice. Če je Pavel to svetoval, je to bilo zato, ker je dobro poznal nevarnost, v katero vodi ta čut elite med našim vodstvom.

Adoracija in duhovno obhajilo

Papež Frančišek je sveto mašo sklenil z evharističnim češčenjem in blagoslovom. Povabil je k duhovnemu obhajilu ter molil: »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu tvoje ljubezni, evharistiji. Želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem vate, upam vate, ljubim te.«