Papež: Prosimo Gospoda, da bi premagali strahove. Homilija: Kaj so moji maliki?

Andreja Červek – Vatikan

Na začetku evharističnega obhajanja je papež Frančišek opogumil k zaupanju in premagovanju strahov, ki se pojavljajo v tem času pandemije, ter posebej spomnil na ostarele, ki so sami, delavce brez redne službe, in socialne delavce, ki so izpostavljeni okužbi s koronavirusom: »V teh dneh velikega trpljenja, je veliko strahu. Strah ostarelih, ki so sami, v domovih za starejše ali v bolnišnicah ali na svojem domu, in ne vedo, kaj se lahko zgodi. Strah delavcev brez redne zaposlitve, ki razmišljajo, kako nahraniti svoje otroke, in vidijo, kako se približuje lakota. Strah mnogih socialnih delavcev, ki v tem trenutku pomagajo, da družba gre dalje, in lahko zbolijo. Tudi strah, strahovi vsakega med nami – vsak pozna svoje. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo imeli zaupanje in bomo prenesli in premagali strahove.«

Med homilijo je papež Frančišek razlagal današnje berilo iz Druge Mojzesove knjige (2 Mz 32,7-14). Ljudstvo je skrenilo s poti, ki mu jo je pokazal Gospod, in si ulilo zlato tele. Papež je spregovoril o malikih današnjega časa, ki smo si jih ustvarili v srcu in ki jih pogosto prekanjeno skrivamo, pri čemer je poudaril, kako zaradi malikovanja izgubljamo vse, izgubljamo darove, ki nam jih je dal Gospod. Idolatrija, malikovanje nas namreč vodi v napačno vernost, zato je papež pozval, naj se vprašamo, kdo so naši skriti maliki.

Homilija papeža Frančiška

V berilu imamo prizor upora Božjega ljudstva. Mojzes je šel na goro, da bi prejel Postavo. Bog mu jo je dal na kamnu, napisano s svojim prstom. A ljudstvo se je dolgočasilo in se je nagnetlo okrog Arona ter mu reklo: »Ampak ta Mojzes, že nekaj časa ne vemo, kje je, kam je šel, mi pa smo brez voditelja. Naredite nam nekega boga, ki nam bo pomagal iti dalje.« In Aron, ki bo potem postal duhovnik Boga, tam pa je postal duhovnik neumnosti, malikov, je rekel: »Ja, dajte mi vse zlato in srebro, ki ga imate.« In so mu dali vse ter naredi tisto zlato tele.

V Psalmu smo slišali Božje pritoževanje: »Naredili so tele ob Horebu in molili iz zlata ulito podobo; svoje veličastvo so zamenjali s podobo bika, ki muli travo.« In tukaj, v tem trenutku, se začne berilo: »Gospod je govoril Mojzesu: 'Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna hudobno. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, ga molili, mu darovali in rekli: ›Izrael, to je tvoj bog, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele!‹« Pravi odpad (apostazija)! Od živega Boga k malikovanju. Niso bili potrpežljivi, da bi počakali Mojzesovo vrnitev. Hoteli so nove stvari, hoteli so nekaj, nek bogoslužni spektakel, kar koli.

O tem bi rad pokazal na nekatere stvari. Predvsem, tisto malikovalsko domotožje ljudstva. V tem primeru so mislili na egiptovske malike. Domotožje, da bi se vrnili k malikom, vrnili na slabše, ne znati čakati živega Boga. To domotožje je bolezen. Tudi naša. Začnemo hoditi z navdušenjem, da smo svobodni, potem pa se začnemo pritoževati: »Pa ja, to je težki trenutek, puščava, žejen sem, hočem vodo, hočem meso ... V Egiptu smo jedli čebulo, dobre stvari, tukaj pa tega ni ...« Malikovanje je vedno selektivno. Dá ti misliti na dobre stvari, ki ti jih ponuja, a ne dá ti videti grdih stvari. V tem primeru so razmišljali, kako so bili za mizo, s tistimi dobrimi jedmi, ki so jim bile zelo všeč, a pozabili so na mizo suženjstva. Malikovanje je selektivno.

Potem je še neka druga stvar. Malikovanje povzroči, da izgubiš vse. Da bi Aron naredil tele, jim pravi: »Dajte mi zlato in srebro.« A to je bilo tisto zlato, ki jim ga je dal Gospod, ko jim je rekel: »Prosite Egipčane, naj vam posodijo zlato.« In potem so z njim odšli. To je Gospodov dar. Iz Gospodovega daru naredijo malika. To je nekaj groznega. Ta mehanizem pa deluje tudi pri nas, ko nas naše drže vodijo k malikovanju. Navezani smo na stvari, ki nas oddaljujejo od Boga, saj si naredimo drugega boga in naredimo si ga z darovi, ki nam jih je Gospod dal: z inteligenco, z voljo, z ljubeznijo, s srcem ... to so ravno Gospodovi darovi, ki jih mi uporabljamo za malikovanje.

Ja, nekdo mi lahko reče: »Ampak jaz doma nimam malikov. Imam križ, Marijino podobo, kar ni malik.« Ne, ne – v tvojem srcu. Vprašanje, ki bi ga danes radi zastavili, je: Kaj je malik, ki ga ti imaš v svojem srcu, v mojem srcu? Tisti skriti izhod, kjer se počutim dobro, ki pa me oddaljuje od živega Boga. Imamo še eno držo pri malikovanju, ki je zelo prekanjena: malike znamo skrivati. Kakor je storila Rahela, ko je ušla od svojega očeta in jih je skrila pod sedlo kamele in med obleke. Tudi mi smo med svoje obleke srca skrili veliko malikov.

Vprašanje, ki bi ga danes rad zastavil, je: Kaj je moj malik? Tisti moj malik posvetnosti. Malikovanje preide tudi v pobožnost, saj so tile hoteli imeli zlato tele, ne zaradi nekega cirkusa, ampak da bi častili. »Pred njim so se priklanjali.« Malikovanje te vodi v zgrešeno vernost. Še več, velikokrat posvetnost, ki je malikovanje, spremeni obhajanje zakramenta v neko posvetno praznovanje. En primer: pomislimo na obhajanje poroke. Ne veš, ali gre za zakrament, kjer mladoporočenca dajeta vse, se ljubita pred Bogom, si obljubita zvestobo pred Bogom in prejmeta Božjo milost, ali pa gre za neko modno revijo, kako se je oblekel ta in tisti in oni ... Posvetnost. To je malikovanje. Gre za primer. Malikovanje se namreč ne zaustavi, vedno gre naprej.

Danes je vprašanje, ki ga želim zastaviti vsem nam: Kaj so moji maliki? Vsak ima svoje. Kateri so moji maliki? Kje jih skrivam? Naj nas Gospod ne najde ob koncu našega življenja in nam reče, vsakemu med nami: »Pokvaril si se. Oddaljil si se od poti, ki sem ti jo pokazal. Poklonil si se pred malikom.« Prosimo Gospoda za milost, da spoznamo svoje malike. In če jih ne moremo nagnati, da jih vsaj porinemo v kot.

Adoracija in duhovno obhajilo

Tudi današnja sveta maša se je sklenila z evharističnim češčenjem in blagoslovom. Papež je povabil k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe.«