Jutranja maša: Molimo za vse, ki zaradi pandemije doživljajo strah

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med današnjo mašo, ki jo je zjutraj daroval v kapeli Doma sv. Marte, molil za vse osebe, ki so prestrašene zaradi pandemije koronavirusa: »Danes molimo za mnoge ljudi, ki se ne zmorejo odzvati, ki ostajajo prestrašeni zaradi te pandemije. Gospod naj jim pomaga, da se dvignejo, se odzovejo za blagor vse družbe, vse skupnosti.«

Vstopni spev v današnje evharistično obhajanje, ko začnemo peti teden postnega časa, se je glasil: »Usmili se me Gospod, sovražniki me zalezujejo, ves dan me napadajo in vznemirjajo« (Ps 55,2). V homiliji je papež razlagal berilo iz preroka Danijela (Dan 13,1-9.15-17.19-30.33-62) in evangelij po Janezu (Jn 8,1-11), ki sta se brala med bogoslužjem. V ospredje je postavil dve ženi, obsojeni na smrt: nedolžno Suzano in prešuštnico. Kot je izpostavil, so tožitelji v prvem primeru pokvarjeni sodniki, v drugem pa hinavci. Bog pa Suzani izkaže pravičnost, jo osvobodi pokvarjencev in jih obsodi. Prešuštnici pa odpusti in jo reši hinavskih pismoukov in farizejev. Papež je povabil, naj se Bogu zahvaljujemo, če zmoremo sebe prepoznati kot grešnike, saj tako lahko zaupno prosimo njegovo odpuščanje. Božjo pravičnost in usmiljenje pa lepo opisuje današnji psalm (Ps 23,1-6), s katerim je sveti oče tudi začel homilijo.

Homilija papeža Frančiška

V psalmu z odpevom smo molili: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka; na zelenih pašnikih mi daje ležišča. K vodam počitka me vodi; mojo dušo poživlja. Vodi me po pravih potih zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj: tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.« To je izkušnja, ki sta jo imeli tudi ti dve ženi, katerih zgodbo smo prebrali v dveh berilih. Ena nedolžna žena, po krivici obtožena, obrekovana, in druga grešna žena. Obe obsojeni na smrt. Nedolžna in grešnica. Kakšen izmed cerkvenih očetov je v teh dveh ženah videl podobo Cerkve: svete, a z grešnimi otroki. Z lepim latinskim izrazom so rekli: Cerkev je »casta meretrix« (čista prešuštnica), sveta z grešnimi otroki.

Obe ženi sta bili obupani, človeško gledano obupani. Vendar pa Suzana zaupa Bogu. Obstajata tudi dve skupini oseb, moških. Obe skupini sta v službi Cerkve: sodniki in učitelji postave. Niso bili ravno cerkveni ljudje, a bili so v službi Cerkve, na sodišču in pri poučevanju postave. Različni. Prvi, ki so obtoževali Suzano, so bili pokvarjeni. Pokvarjen sodnik je simbolični lik v zgodovini. Tudi v evangeliju Jezus o tem govori s priliko o vztrajni vdovi in pokvarjenem sodniku, ki ni veroval v Boga in mu ni bilo mar za druge. Pokvarjenci. Učitelji postave niso bili pokvarjeni, a bili so hinavci.

Ti dve ženi, ena je padla v roke hinavcem, druga pokvarjencem. Ni bilo izhoda. »Tudi če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj: tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.« Obe ženi sta bili v temni dolini, po kateri sta hodili. Temna dolina proti smrti. Prva se izrecno izroči Bogu in Gospod poseže. Druga, revica, ve, da je kriva, sram jo je pred vsem ljudstvom, kajti ljudstvo je tam navzoče, v obeh okoliščinah. Evangelij tega ne omenja, a zagotovo je žena v sebi molila, prosila za kakšno pomoč.

In kaj naredi Gospod s temi ljudmi? Nedolžno ženo reši, izkaže ji pravičnost. Grešni ženi pa odpusti. Pokvarjene sodnike obsodi, hinavcem pa pomaga, da se spreobrnejo. In pred ljudstvom reče: »Kaj res? Prvi izmed vas, ki nima grehov, naj vrže prvi kamen.« In drug za drugim so odšli. Tukaj Janez uporabi malo ironije: »Ko so pa to slišali, so drug za drugim odhajali ven, začenši od najstarejših.« Pusti jim nekaj časa, da se pokesajo. Pokvarjencem ne odpusti preprosto zato, ker pokvarjenec ni sposoben prostiti odpuščanje, šel je čez. Utrudil se je? Ne, ni se utrudil, ampak ni sposoben. Pokvarjenost mu je vzela tisto sposobnost, ki jo vsi imamo: sramovati se, prositi odpuščanje. Pokvarjenec je samozaverovan, gre dalje, uničuje, izkorišča ljudi, kot je ta žena, vse, vse ... gre dalje. Postavil se je na mesto Boga.

Ženama pa Gospod odgovori. Suzano osvobodi teh pokvarjencev, ji pomaga iti naprej, drugi pa reče: »Tudi jaz te ne obsojam.« Pusti ji oditi. In to pred ljudstvom. V prvem primeru ljudstvo slavi Gospoda, v drugem pa se nauči. Nauči se, kaj je Božje usmiljenje.

Vsak od nas ima lastne zgodbe. Vsak od nas ima lastne grehe. Tudi če se jih ne spomniš, malo pomisli in našel jih boš. Zahvali se Bogu, če jih najdeš, kajti če jih ne najdeš, si pokvarjen. Vsak od nas ima lastne grehe. Zrimo v Gospoda, ki daje pravičnost, a ki je tudi zelo usmiljen. Naj nas ne bo sram, da smo v Cerkvi. Sram naj nas bo, da smo grešniki. Cerkev je mati vseh. Zahvalimo se Bogu, da nismo pokvarjeni, da smo grešniki. In vsak izmed nas, ko gleda, kako Jezus deluje v teh primerih, naj zaupa Božjemu usmiljenju in naj moli, z zaupanjem v Božje usmiljenje naj prosi odpuščanje. Kajti Bog »me vodi po pravih potih zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil v temni dolini – dolini greha, ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj: tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.«

Adoracija in duhovno obhajilo

Ob koncu današnje svete maše je potekalo evharistično češčenje z blagoslovom. Papež je povabil k duhovnemu obhajilu ter pospremil z molitvijo: »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu tvoje ljubezni, evharistiji. Želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem vate, upam vate, ljubim te. Amen.«