Išči

Vatican News
Papež je med današnjo homilijo prosil, da bi pred duhom besa imeli pogum molčati. Papež je med današnjo homilijo prosil, da bi pred duhom besa imeli pogum molčati.  (AFP or licensors)

Homilija: Pred besom, molčati. Papež spomnil na vse, ki pomagajo

Papež Frančišek je med jutranjo homilijo dejal, da je pred uničevalnim besom, ki ga neti hudič, potreben pogum tišine. Takšna je bila namreč tudi Jezusova drža. Sicer pa je med mašo v kapeli Doma sv. Marte, ki smo jo tudi danes lahko spremljali preko neposrednega prenosa, spomnil na vse, ki pomagajo družinam, ostarelim in bolnim v stiski.

Andreja Červek – Vatikan

Na začetku današnje jutranje maše v kapeli Doma sv. Marte je papež Frančišek spomnil na zaskrbljenost mnogih, ki v sedanjih razmerah poskušajo pomagati ljudem v stiski: »V teh dneh so prispele novice, kako je veliko ljudi zaskrbljenih zaradi drugih na splošno in mislijo na družine, ki nimajo dovolj za življenje, na ostarele, ki so sami, na bolne v bolnišnicah, ter molijo in poskušajo najti kakšno pomoč. To je dobro znamenje. Zahvalimo se Gospodu, da bi v srcu svojih vernikov spodbudil ta čustva.«

Posnetek svete maše

Homilija je slonela na današnjem berilu iz Knjige modrosti (Mdr 2,1.12-22) in evangeljskem odlomku iz Janezovega evangelija (Jn 7,1-2.10.25-30). Papež je izpostavil, da je bes pri tistih, ki so hoteli ubiti Jezusa, sprožil hudič. Za vsakim uničevalnim besom se namreč nahaja hudič. S tistim, ki te zagrizeno preganja, se ne more razpravljati. Edini način je molk, kakor je to storil tudi Jezus, ki je izbral tišino in trpljenje. To je drža, ki jo je najbolje zavzeti tudi pred malimi vsakdanjimi oblikami besa in opravljanja.

Homilija papeža Frančiška

Berilo je skoraj nekakšna vnaprejšnja kronika o tistem, kar se bo zgodilo Jezusu. Je kronika za naprej, je preroštvo. Zdi se kot zgodovinski opis tistega, kar se je zgodilo pozneje. Kaj pravijo hudobneži? »Zalezujmo pravičnega, ker nam je nadležen in nasprotuje našim delom, ker nam očita prestopke postave in nam oponaša napake naše vzgoje. Baha se, da Boga pozna in se imenuje Gospodovega sina. Postal nam je obtožba našega mišljenja, nadležen nam je že, če ga vidimo, ker njegovo življenje ni podobno drugim in njegova pota so posebna. Zakaj če je pravični sin Boga, se bo zanj zavzel in ga otel iz roke nasprotnikov.«

Pomislimo na tisto, kar so govorili Jezusu na križu: »Če si Božji Sin, stopi dol. Naj te On reši.« In zatem načrt za delovanje: »S sramotenjem in mučenjem ga poskusimo, da spoznamo njegovo krotkost in preizkusimo njegovo potrpežljivost; na sramotno smrt ga obsodimo, saj ga bo po njegovih besedah Bog rešil!« Gre za preroštvo točno tistega, kar se je zgodilo. Judje so ga hoteli umoriti, pravi evangelij. »Hoteli so ga torej prijeti, –  kot beremo – a nihče ni stegnil rok po njem, ker še ni bila prišla njegova ura.«

Ta prerokba je preveč podrobna. Načrt delovanja teh hudobnih ljudi je narejen od podrobnosti do podrobnosti. Z ničemer ne prizanese. »Preizkusimo ga z nasiljem in mučenjem, poskusimo, koliko prenese, postavimo mu zasede, nastavimo mu pasti, da vidimo, če pade.« To ni neka preprosta sovražnost, ni nek načrt, zagotovo zloben, ene stranke proti drugi. To je nekaj drugega. Temu se reče sovražni bes: ko hudič, ki vedno stoji za slehernim besom, hoče uničiti in pri tem ne prizanaša s sredstvi.

Pomislimo na začetek Jobove knjige, ki je tudi preroški. Bog je zadovoljen z Jobovim načinom življenja. In hudič mu pravi: »Seveda, če pa ima vse. Nima preizkušenj! Preizkusi ga.« In hudič mu najprej odvzame dobrine, potem mu vzame zdravje. Job pa se ni nikoli, nikoli oddaljil od Boga. A hudič je tisti, ki deluje: bes. Vedno. Za vsakim besom je hudič, ki hoče uničiti Božje delo. Za vsako razpravo ali za neprijaznostjo, lahko da je hudič, ampak daleč, z običajnimi skušnjavami. Ta bes je zelo pretanjen. Pomislimo, kako se je hudič razbesnel ne samo proti Jezusu, ampak tudi s preganjanjem kristjanov. Kako je iskal najbolj prekanjena sredstva, da bi jih pripeljal do odpadništva, da bi se oddaljili od Boga. To je tisto, o čemer mi v vsakdanjem govoru pravimo, da je diabolično. Ja, to je hudičeva pamet.

Pripovedovali so mi nekateri škofje iz ene od držav, ki so doživele diktaturo ateističnega režima. Med preganjanji so prišli do podrobnosti, kot je tale: v ponedeljek po veliki noči so učiteljice morale vprašati otroke: »Kaj ste včeraj jedli?« In otroci so rekli, kaj so jedli. In nekateri so povedali: »Jajca.« In tiste, ko so rekli, da so jedli jajca, se je zatem preganjalo, da bi videli, ali so bili kristjani, kajti v tisti državi se je na velikonočno nedeljo jedlo jajca. Vse do te točke, da bi se videlo, da bi se vohunilo, kje je kakšen kristjan, da bi se ga ubilo. To je bes preganjanja in to je hudič.

 Kaj storiti v trenutku besa? Lahko se naredita samo dve stvari. Razpravljati s temi ljudmi ni mogoče, kajti imajo svoje ideje, fiksne ideje, ideje, ki jim jih je hudič posejal v srce. Slišali smo, kakšen je njihov načrt delovanja. Kaj se lahko stori? To, kar je storil Jezus: molčal je. Pretrese, ko v evangeliju beremo, da pred vsemi tistimi obtožbami, pred vsemi tistimi stvarmi, Jezus molči. Pred duhom besa, samo tišina, nikoli upravičevanja. Nikoli. Jezus je govoril, razložil je. A ko je razumel, ko ni več besed – tišina. V tišini je Jezus živel svoje trpljenje. To je molk pravičnega pred besom. In to velja tudi pred, recimo temu, malimi vsakdanjimi besi. Ko kdo med nami sliši, da je proti njemu neko opravljanje in se govorijo stvari in zatem ne pride ven nič. Biti tiho. Tišina. Prenašati in prestati bes opravljanja. Opravljanje je tudi bes, je družbeni bes: v družbi, v četrti, na delovnem mestu, a vedno proti nekomu. To ni tako zelo velik bes kot tisti prej, a je bes, ki hoče uničiti drugega, ker nekoga nekaj vznemirja, moti.

Prosimo Gospoda za milost, da bi se borili proti hudemu duhu, da bi razpravljali, ko moramo razpravljati. A pred duhom besa, da bi imeli pogum molčati in pustiti, naj drugi govorijo. Enako tudi pred tistim malim vsakdanjim besom, kar je opravljanje: pustiti jih govoriti. V tišini, pred Bogom.

Adoracija in duhovno obhajilo

Sveto mašo je papež Frančišek sklenil z evharističnim češčenjem in blagoslovom. Povabil je k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe.«

Petek, 27. marec 2020, 11:16
Preberite vse >