Današnja sveta maša za zapornike. Jožef je bil človek vere, ki je znal vstopiti v skrivnost

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Papež Frančišek je obhajal sveto mašo v Domu sv. Marte na slovesni praznik sv. Jožefa, ženina Blažene Device Marije in zavetnika vesoljne Cerkve. Med uvodom v obhajanje evharistije, je svojo prosilno molitev namenil za vse, ki so v tem trenutku izrednih razmer, za katere so značilne številne omejitve zaradi pandemije koronavirusa, v zaporih.

Uvodna prošnja za zapornike

Danes molimo za brate in sestre, ki so po zaporih. Zelo trpijo zaradi negotovosti, kar se bo zgodilo znotraj zaporov in tudi ob misli na svoje družine: kako so, če je kdo bolan, če jim kaj manjka. Danes smo blizu zapornikom, ki v tem trenutku negotovosti in bolečine zelo trpijo.

Papeževa homilija

Papež Frančišek je med razlago današnjega evangelija spregovoril o Jožefu kot pravičnem človeku, sposobnem vstopiti v skrivnost Boga ter spomnil na pomembnost češčenja.

Celotno besedilo
Jožef je bil pravičen, torej je bil človek vere
Evangelij (Mt 1,16.18-21.24) nam pove, da je bil Jožef pravičen, torej človek vere, ki je živel vero kot človek, ki je lahko dodan seznamu vseh teh ljudi vere, ki smo se jih spomnili med današnjim bogoslužnim branjem (prim. Pismo Hebrejcem 11); teh ljudi, ki so živeli vero kot temelj tistega, kar se upa, kot zagotovilo tistega, kar se ne vidi, torej kot dokaz tistega, kar se ne vidi.

Jožef je človek vere. Zaradi tega je bil pravičen. Ne samo zato, ker je veroval, ampak ker je živel to vero. Pravičen človek. Izbran je bil, da je vzgajal človeka, ki je bil pravi človek in tudi pravi Bog. Potreben bi bil človek-Bog za vzgojo takšnega človeka, a ni ga bilo. Gospod je izbral »pravičnika«, človeka vere. Človeka, ki je bil sposoben biti človek in tudi biti sposoben govoriti z Bogom, vstopiti v skrivnost Boga. Takšno je bilo torej Jožefovo življenje. Živel je svoj poklic, svoje življenje kot mož in je vstopil v skrivnost. Bil je človek, ki je bil sposoben govoriti s skrivnostjo, pogovarjati se s skrivnostjo Boga. Ni bil sanjač. Vstopal je v skrivnost in sicer z enako naravnostjo, s katero je opravljal svoj poklic, s tisto natančnostjo svojega poklica, saj je bil sposoben prilagoditi lesen vogal do milimetra natančno, vedel je kako to storiti, sposoben je bil znižati, zmanjšati do milimetra natančno les, površino lesa. Res je, bil je natančen. Bil pa je tudi sposoben vstopiti v skrivnost, ki je ni mogel nadzorovati.

Jožefova svetost je v tem, da je svoje življenje, svoj poklic živel s pravičnostjo in profesionalnostjo in je v danem trenutku vstopil v skrivnost. Ko evangelij govori o sanjah Jožefa, nam da razumeti, da on tako vstopa v  skrivnost.

Vstopanje v skrivnost – sposobnost češčenja
Danes na ta slovesni praznik sv. Jožefa pomislim na Cerkev, na naše vernike, naše škofe, naše duhovnike, na naše posvečene može in žene, na papeža, ali so sposobni vstopiti v skrivnost? Ali pa potrebujejo za svoje ravnanje predpise, da jih branijo pred tem, česar ne morejo nadzorovati? Ko Cerkev izgubi možnost, da vstopi v skrivnost, izgubi tudi sposobnost češčenja. Časti se lahko le, ko se vstopi v skrivnost Boga.

Prosimo Gospoda za milost, da bi Cerkev lahko živela v konkretnosti vsakdanje življenje in tudi v »konkretnosti« - v narekovajih – skrivnost. Če tega ne bo zmogla, bo polovičarska Cerkev, bo pobožno združenje, ki ga ohranjajo predpisi, a brez čuta za češčenje. Vstopiti v skrivnost pa ne pomeni sanjati. Vstopiti v skrivnost je natančno tole: češčenje. Vstopiti v skrivnost je danes početi to, kar bomo počeli v prihodnosti, ko bomo prispeli v navzočnost Boga: častiti. Naj Gospod podeli Cerkvi to milost.

Duhovno obhajilo

Pred sklepom svete maše je papež priporočil duhovno obhajilo med temi težkimi trenutki pandemije koronavirusa, ki je v Italiji povzročila prepoved obhajanja svetih maš z udeležbo vernikov, da bi se s tem preprečilo kakršno koli okužbo. Papež Frančišek je sklenil sveto mašo s češčenjem Najsvetejšega in blagoslovom z Najsvetejšim.

Papeževa molitev za prejem duhovnega obhajila
Vabim vse tiste, ki so daleč stran in ki spremljajo sveto mašo preko televizije, da prejmejo duhovno obhajilo.

Pod tvojimi nogami o moj Jezus, poklekam in ti ponujam kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svoji ničnosti pred Tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v Zakramentu Tvoje ljubezni z željo, da te prejmem v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. O, da bi tvoja ljubezen vnela vse moje bitje tako za življenje kot za smrt. Verujem v Te, upam v Te, ljubim Te nad vse. Tako bodi.