Jutranja homilija: Počasno drsenje v greh, ko postane vse dovoljeno

Andreja Červek – Vatikan

Normalno, mirno življenje; srce, ki se ne premakne niti pred velikimi grehi; posvetnost, ki jemlje sposobnost, da bi videli hudo, ki se dela. Sveti oče je pri jutranji homiliji izhajal iz današnjega berila, ki se je bral med bogoslužjem. V odlomku iz 2. Samuelove knjige (2 Sam 11,1-4.5-10.13-17) beremo o kralju Davidu, svetem kralju Davidu, ki mu zdrsne v njegovem udobnem življenju in pozabi, da je bil izvoljen od Boga. Kakor mnogi ljudje današnjega časa, ljudje, ki se zdijo dobri, ki gredo vsako nedeljo k maši, ki si pravijo kristjani, a ki so izgubili »zavest o grehu«. To je zlo našega časa, kakor je govoril Pij XII. Čas, ko se lahko vse počne, »duhovna atmosfera«, ki se je morda pokesamo, ko nas nekdo graja, ali pa ko nam življenje da zaušnico.

Duh sveta

Papež se je zaustavil pri Davidovih grehih: popis ljudstva in dogodek z Urijo, ki ga je dal ubiti, potem ko je Urijeva žena Betsabeja z njim postala noseča. David se odloči za uboj, kajti njegov načrt, da bi po prešuštvu uredil stvari, žalostno propade. Mirno je nadaljeval svoje običajno življenje in njegovo srce se ni premaknilo.

»Kako je veliki David, ki je svetnik, ki je naredil mnogo dobrih stvari, ki je bil zelo povezan z Bogom, bil zmožen storiti kaj takega? Tega se ne stori z enega dneva na drugega. Veliki David, je počasi drsel, počasi. Imamo grehe trenutka: greh jeze, žalitve, ki ga ne morem kontrolirati. A imamo tudi grehe, v katere se drsi počasi, z duhom posvetnosti. Duh sveta je tisti, ki te pelje v početje teh stvari, kakor da bi bile nekaj normalnega. Umor …«

Počasno drsenje v greh

»Počasi« je prislov, ki ga je papež večkrat ponovil v svoji današnji homiliji. Z njim namreč pojasni način, s katerih se greh počasi počasi polasti človeka, pri tem pa izkoristi njegovo lagodnost. Kot je izpostavil sveti oče, vsi mi smo grešniki, a včasih naredimo »greh trenutka«. Razjezim se in užalim. Potem pa se kesam. Včasih pa si pustimo drseti proti življenjskemu stanju, ki se zdi normalno. Na primer, normalno se nam zdi, da ne plačujemo hišne pomočnice, kakor bi jo morali plačevati.

»Zdi se, da so dobri ljudje, ti, ki to počnejo, ki gredo k maši vsako nedeljo, pravijo si kristjani. A kako to, da tako delaš? In ostali grehi? […] Ker si zdrsnil v stanje, kjer si izgubil zavest o grehu. 'Pa saj se lahko vse počne …' In na koncu mine celo življenje za reševanje enega problema.«

Včasih je potrebna klofuta

Po papeževih besedah ne gre samo za neke starodavne stvari. Spomnil je na dogodek, ki se je pred kratkim zgodil v Argentini, ko je nekaj mladih igralcev ragbija do smrti preteplo tovariša. Mladi fantje, ki so postali trop volkov. Dogodek, ki odpira vprašanja o vzgoji mladih, o družbi. Velikokrat je potrebna klofuta, ki ti jo primaže življenje, da se zaustaviš, da se zablokira tisto počasno drsenje v greh. Potrebna je oseba, kakor je bil prerok Natan, ki ga je Bog poslal k Davidu, da bi mu pokazal njegovo napako.

»Malo pomislimo: Kakšno je duhovno ozračje mojega življenja? Sem pozoren? Vedno potrebujem koga, da mi pove resnico ali ne? Mislim, da ne? Poslušam neodobravanje prijatelja, spovednika, moža, žene, otrok, kar bi mi malo pomagalo? Ko gledamo to Davidovo zgodbo, svetega kralja Davida, se vprašajmo: če je svetnik lahko tako zelo padel … Bodimo pozorni, bratje in sestre, tudi nam se lahko zgodi. Vprašajmo se: V kakšnem ozračju živim? Naj nam Gospod podeli milost, da nam bo vedno poslan prerok – lahko je to sosed, sin, mama, oče, ki nas bo malo oklofutal, ko bomo drseli v to ozračje, kjer se zdi, da je vse dovoljeno.«