Jutranja homilija: Upanje je zrak, ki ga diha kristjan

Andreja Červek – Vatikan

Upanje je, kakor da vržemo sidro na drugi breg, je dejal sveti oče in pozval, k »življenju v napetosti proti srečanju z Gospodom,« sicer se konča v pokvarjenosti, krščansko življenje pa lahko postane »filozofska doktrina«. V današnjem berilu iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,18-25) vidimo, kako apostol poje hvalnico upanju. Zagotovo so nekateri Rimljani prišli k Pavlu in se začeli pritoževati. Pavel pa jih poziva, naj gledajo naprej. »Mislim namreč, da se trpljenja sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas,« pravi in zatem govori tudi o stvarstvu, ki je usmerjeno v razodetje.

Upanje – živeti v napetosti

»To je upanje,« je pripomnil papež Frančišek, »živeti stegnjeni proti Gospodovemu razodetju, proti srečanju z Gospodom.« Lahko obstajajo trpljenje in problemi, a »to je šele jutri«, medtem ko imaš ti »že danes jamstvo«, da je Sveti Duh tisti, ki nas čaka in deluje že v tem trenutku. Upanje je namreč kakor »sidro, ki ga vržemo na drugi breg« in »se pričvrstimo na vrv«. A ne samo mi, celotno stvarstvo bo v upanju osvobojeno, vstopilo bo v slavo Božjih otrok. In tudi mi, ki imamo »prvine Duha«, aro, v notranjosti ječimo, medtem ko čakamo posinovljenje.

»Upanje je to življenje v napetosti, vedno; vedeti, da si tukaj ne moremo narediti gnezda: krščansko življenje je 'napetost proti'. Če kristjan izgubi ta pogled, njegovo življenje postane statično in stvari se ne premikajo naprej, pokvarijo se. Pomislimo na vodo. Ko voda stoji, ko ne teče, se pokvari. Kristjanu, ki ni zmožen stegnjenosti, biti napet proti drugemu bregu, mu nekaj manjka. Pokvaril se bo. Zanj bo krščansko življenje postalo filozofska doktrina, na ta način ga bo živel. Rekel bo, da je vera, a brez upanja to ni.«

Najbolj ponižna krepost

Papež Frančišek je zatem dejal, kako je težko razumeti upanje. Če govorimo o veri, se sklicujemo na »vero v Boga, ki nas je ustvaril, v Jezusa, ki nas je odrešil, v veroizpoved« in »poznamo konkretne stvari o veri«. Če govorimo o ljubezni, se ta nanaša na »delati dobro bližnjemu, drugim«, na »mnoga dela ljubezni, ki se jih naredi za druge«. Upanje pa je težko razumeti: je »najbolj ponižno med krepostmi«, ki jo lahko imajo samo ubogi.

»Če želimo biti moški in ženske upanja, moramo biti ubogi, ubogi. Nenavezani na nič. Ubogi. In odprti proti drugemu bregu. Upanje je ponižno. In je krepost, na kateri se dela – recimo tako – vse dni. Vse dni jo je treba ponovno vzeti v roke, vsak dan je treba vzeti vrv in pogledati, če je sidro tam trdno in če jo jaz držim v roki. Vse dni se je treba spomniti, da imamo aro, da je Sveti Duh tisti, ki deluje v nas z malimi stvarmi.«

Upanje potrebuje potrpežljivost

Da bi razumeli, kako živeti upanje, je papež v nadaljevanju homilije spomnil še na današnji evangeljski odlomek iz Lukovega evangelija (Lk 13,18-21). Jezus primerja Božje kraljestva z gorčičnim zrnom, ki se ga vrže v zemljo. »Čakamo, da zraste.« Ne hodimo vsak dan gledat, kako je, kajti sicer »ne bo nikoli zraslo«, pri čemer je sveti oče v ospredje postavil potrpežljivost. Kakor pravi Pavel, upanje potrebuje potrpežljivost. To je potrpežljivost, ko vemo, da smo mi posejali, Bog pa daje rast. Upanje je rokodelsko, je majhno, pomeni posejati eno zrno in potem pustiti, da mu zemlja daje rast.

Ko Jezus v današnjem evangeliju govori o upanju, uporablja tudi podobo kvasu, ki ga je »žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni prekvasilo«. Kvas, ki se ga ne hrani v hladilniku, ampak se ga »zamesi v življenje«. Enako kot zrno, ki je zakopano v zemljo.

»Zato je upanje krepost, ki se je ne vidi. Deluje spodaj. Vodi nas, da gledamo od spodaj. Ni lahko živeti v upanju, a rekel bi,« je dodal papež Frančišek, »da bi moralo biti zrak, ki ga diha kristjan, zrak upanja. Sicer ne bo mogel hoditi, ne bo mogel iti naprej, ker ne bo vedel, kam iti. Upanje – to je jasno – nam daje gotovost. Upanje ne razočara. Nikoli. Če ti upaš, ne boš razočaran. Treba se je odpreti temu Gospodovemu upanju, stegniti se proti tej obljubi. A pri tem vedeti, da Sveti Duh deluje v nas. Naj Gospod vsem nas dá to milost, da bi živeli v napetosti, v napetosti, a ne zaradi živčnosti in problemov, ne. V napetosti zaradi Svetega Duha, ki nas meče proti drugemu bregu in nas ohranja v upanju.«