Homilija: Zdravilo proti hinavščini – znati obtožiti sebe pred Bogom
Andreja Červek – Vatikan
V današnjem evangeljskem odlomku (Lk 11,37-41) beremo o Jezusu, ki ga neki farizej povabi, naj obeduje pri njem. A farizej ga graja, kajti preden je sedel za mizo, ni opravil obrednega umivanja. »Obstaja drža, ki je Gospod ne dopušča – hinavščina,« je dejal papež Frančišek. »To se zgodi v današnjem evangeliju. Jezusa povabijo na kosilo, da bi ga obsojali, ne da bi se spoprijateljili. Hinavščina pomeni kazati se na en način in biti na drug način. Pomeni na skrivaj misliti drugače, kot pa se zdi.«
Hinavščina je hudičev jezik
Jezus ne prenaša hinavščine in farizeje pogosto imenuje hinavci, pobeljeni grobovi. Ne gre za žalitev, to je resnica. »Na zunaj si popoln, celo poškrobljen s pravilnostjo, a znotraj si nekaj drugega.« Hinavska drža prihaja od »velikega lažnivca«, hudiča. On je »veliki hinavec« in hinavci so njegovi dediči.
»Hinavščina je jezik hudiča, je jezik zla, ki vstopi v naše srce in ga poseje hudič. Ni mogoče živeti s hinavskimi ljudmi, a ti obstajajo. Jezusu pa je všeč razkrinkati hinavščino. On ve, da ga bo ravno ta hinavska drža privedla v smrt, kajti hinavec ne razmišlja, ali uporablja upravičena sredstva ali ne, gre dalje. Obrekovanje? 'Obrekujmo'. Lažno pričevanje? 'Poiščimo lažno pričo.'.«
Hinavščina slej ali prej ubije
Papež je zatrdil, da bi kdo lahko ugovarjal, češ da »pri nas ni takšnega hinavca«. A to je napačno razmišljanje.
»Hinavski jezik, ne bom rekel, da je nekaj normalnega, a je običajen, je vsakdanji. Kazati se na en način in biti na nek drug. V boju za moč, na primer, zaradi zavisti in ljubosumja se kažeš na en način, znotraj pa je strup, ki ubija, kajti hinavščina vedno ubija, vedno, slej ali prej ubije.«
Obtožiti sebe pred Bogom
Od takšne drže je treba ozdraveti. A kaj je zdravilo. Odgovor je povedati »resnico pred Bogom«. Pomeni obtožiti samega sebe.
»Mi se moramo naučiti, da sebe obtožimo: 'To sem storil, tako mislim, zlobno … sem zavisten, rad bi uničil tistega …' Kar je notri, naše, in to povedati pred Bogom. To je duhovno urjenje, ki ni splošno, ni običajno, a se v njem trudimo: obtožiti sami sebe, videti se kot grešniki, v hinavščinah hudobnosti, ki je v našem srcu. Kajti hudič seje hudobnost. In reči Gospodu: 'Glej, Gospod, kakšen sem!' In to povedati s ponižnostjo.«
