Papež med jutranjo homilijo: Sočutje ti pomaga razumeti prave dimenzije realnosti
Andreja Červek – Vatikan
Sočutje nas vodi po poti prave pravičnosti, saj nas rešuje pred zaprtostjo vase, je dejal papež Frančišek med homilijo. Izhajal je iz današnjega odlomka iz Lukovega evangelija, v katerem beremo, kako Jezus oživi mladeniča iz Naima: »Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila« (glej Lk 7,11-17).
Naš Bog je Bog sočutja
Kot je izpostavil papež, evangelist ne pravi, da je Jezus imel sočutje, ampak da »ga je zajelo veliko sočutje«. Kakor da bi rekel, da je bil »žrtev sočutja«. Tam je bilo veliko ljudi, ki so spremljali tisto ženo, a Jezus je videl njeno realnost: ostala bo sama, vse do konca svojega življenja, je vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Ravno sočutje je tisto, ki nam daje temeljito razumeti realnost, je poudaril papež.
»Sočutje ti pokaže realnosti takšne, kakršne so. Sočutje je kakor leča srca: pomaga nam razumeti resnične dimenzije. Sočutje je tudi jezik Boga. Sveto pismo se ne začne s prikazovanjem Jezusa. Bog je rekel Mojzesu 'Videl sem stisko svojega ljudstva' (glej 2 Mz 3,7). To je sočutje Boga, ki Mojzesa pošlje, da reši ljudstvo. Naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Sočutje je jezik Boga.«
Ali običajno gledam na drugo stran?
Sočutje ni »čustvo obžalovanja«, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti psa. 'Ubožček, in nam je nekoliko žal,' je pojasnil Frančišek. Sočutje pomeni »biti vpleten v problem drugih in tam tvegati življenje«. Gospod namreč gre ravno tja.
Kot drugi primer je papež navedel evangeljski dogodek pomnožitve kruha. Jezus pravi učencem, naj nahranijo množico, medtem ko jo oni hočejo odsloviti. Bili so previdni. A če upoštevamo Jezusov odgovor 'Vi jim dajte jesti', lahko verjamemo, da se je v srcu razjezil. Njegovo povabilo je, naj poskrbijo za ljudi, ne pa da razmišljajo, kako bi lahko šli v vasi in si kupili kruha. Gospodu so se zasmilili, kajti videl je tiste ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja. Na eni strani imamo torej sočutje, Jezusovo gesto, na drugi pa egoistično držo učencev, ki iščejo rešitev, a brez popuščanja, ki si ne želijo umazati rok.
»In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti naprej. Brezbrižnost. Eden od našim fotografov z L'Osservatoreja Romana je naredil fotografijo, ki se imenuje Brezbrižnost. O tem sem že govoril. Neke zimske noči pred prestižno restavracijo gospa, ki živi na ulici, steguje roko drugi gospe, ki toplo oblečena pride iz restavracije, in ta gospa gleda na drugo stran. To je brezbrižnost. Pojdite si pogledat to fotografijo: to je brezbrižnost. Naša brezbrižnost. Koliko krat gledamo na drugo stran. In tako zapremo vrata sočutju. Lahko naredimo izpoved vesti: Ali jaz običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost Boga.«
Sočutje vodi na pot pravičnosti
Sveti oče je ob koncu homilije izpostavil še Jezusove besede, namenjene materi: »Ne jokaj!« Kar je po papeževem prepričanju »ljubkovanje sočutja«. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi.
»Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo, zaprtostjo vase. Nadaljujmo današnjo evharistijo z besedami: 'Jezusa je zajelo veliko sočutje.' Da bi imel sočutje tudi do vsakega od nas. To potrebujemo.«
