Homilija: Škof naj je blizu Bogu, duhovnikom, ljudstvu

Andreja Červek – Vatikan

Tako kot včeraj, se je sveti oče tudi med današnjo homilijo osredotočil na nasvete apostola Pavla, ki jih najdemo v njegovem prvem pismu mlademu škofu Timoteju (glej 1 Tim 6,2-12). Medtem ko je včeraj pozval k ohranjanju duhovniške službe kot daru, pa je danes premišljeval o denarju, opravljanju, obrekovanju in »puhlih besedičenjih«. Vse to so stvari, ki oslabijo duhovniško življenje, je poudaril papež Frančišek. »Ko se posvečeni služabnik – pa naj je duhovnik, diakon ali škof – začne navezovati na denar«, se veže na »korenino vsega zla«, pri čemer se je papež skliceval na odlomek iz današnjega berila, v katerem Pavel izpostavlja, da je korenina vsega zla »pohlep po denarju«. »Hudič vstopa skozi žepe, so govorile starke v mojem času,« je dodal papež.

Biti blizu Bogu

V ospredje je postavil nasvete, ki jih apostol Pavel zapiše v pismu Timoteju in s tem tudi vsem posvečenim služabnikom. Ne samo škofje, tudi duhovniki in diakoni naj so blizu. Papež je navedel štiri vrste bližine. Škof je predvsem »mož, ki je blizu Bogu«. Ko so škofje »iznašli« diakone, da bi tako bolje služili vdovam in sirotam, je Peter zatrdil, da pa »nam«, torej apostolom, pripadata »molitev in oznanjevanje besede«. Prva naloga škofa je torej molitev, ki daje moč in prebuja tudi zvest o tem daru, ki se ga ne sme zanemarjati, torej daru službe.

Biti blizu duhovnikom in diakonom

Druga vrsta bližine, h kateri je poklican škof, je bližina duhovnikom in diakonom, ki so njegovi sodelavci. »Ti moraš najprej ljubiti tega, ki je najbolj blizu tebi, to so tvoji duhovniki in tvoji diakoni,« je izpostavil papež.

»Žalostno je, ko škof pozabi na svoje duhovnike. Žalostno je poslušati pritoževanja duhovnikov, ki pravijo: 'Poklical sem škofa, želel sem se dogovoriti za sestanek, da bi mu nekaj povedal, in tajnica mi je rekla, da je naslednje tri mesece vse polno.' Škof, ki čuti to bližino duhovnikom, če vidi, da ga je nek duhovnik danes klical, bi ga moral najpozneje jutri poklicati nazaj, kajti pravico ima vedeti, da ima očeta. Bližina duhovnikom. In duhovniki naj živijo bližino med seboj, ne pa ločitve. Hudič prihaja, da bi razdelil duhovnike, da bi razdelil.«

Biti blizu Božjemu ljudstvu

Kot je pripomnil Frančišek, na ta način začnejo nastajati skupinice, ki se »ločujejo po ideologiji, po simpatiji«. Tretja vrsta bližine je torej bližina med samimi duhovniki, medtem ko je četrta bližina Božjemu ljudstvu.

»Drugo pismo apostol Pavel začne s spodbudo Timoteju, naj ne pozabi svoje matere in svoje babice, torej ne pozabi, od kje si prišel, od kje te je Gospod vzel. Ne pozabi svojega ljudstva, ne pozabi svojih korenin! Sedaj, kot škof in kot duhovnik, je treba vedno biti blizu Božjemu ljudstvu. Ko se škof odtrga od Božjega ljudstva, konča v ozračju ideologij, ki nimajo nobene veze s službo: ni več služabnik, pozabil je na dar – zastonjski –, ki mu je bil dan.«

Moliti za duhovnike in škofe

Ob koncu homilije je papež ponovno zaprosil, naj se ne pozabi teh štirih bližin, vključno s škofovskim in duhovniškim zborom: bližina Bogu, molitev; bližina duhovnikom s strani škofa in duhovnikov s škofom; bližina duhovnikov med njimi samimi in med škofi; ter bližina Božjemu ljudstvu. Slednje je papež odločno spodbudil k molitvi, da bi škofje in duhovniki imeli te bližine, k molitvi za »vaše voditelje«, za tiste, ki »vas vodijo po poti zveličanja«.

»Vi molite za svoje duhovnike, za župnika, za kaplana ali pa ga samo kritizirate? Treba je moliti za duhovnike in za škofe, da bi vsi mi – papež je škof – znali varovati dar – da ne bi zanemarjali tega daru, ki nam je bil dan – s to bližino.«