Cerca

Vatican News
Kako sem se danes vedel otrok in do starcev? Kako sem se danes vedel otrok in do starcev?  (Vatican Media)

Jutranja homilija: Skrbeti za stare in mlade – to je kultura upanja

Papež Frančišek je med jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte, govoril o veliki ljubezni Boga, ki ne meče stran svojega ljudstva. Poudaril je, da zavračanje ostarelih in otrok tako v družinah kot družbi na splošno, ker pač niso produktivni, ni znamenje Božje navzočnosti.

Andreja Červek – Vatikan

Kako močna je Božja ljubezen do njegovega ljudstva, čeprav ga je to zapustilo, ga izdalo, ga pozabilo. Bog je vedno goreči plamen, od katerega izvira obljuba zveličanja za vsakega med nami. Papež Frančišek je med homilijo izhajal iz berila iz knjige preroka Zaharija (glej Zah 8,1-8), kjer piše: »Ves gorim za Sion in zavoljo njega me vnema silno čustvo. Vrnem se na Sion in sredi Jeruzalema bom prebival.« Zahvaljujoč Božji ljubezni bo torej Jeruzalem ponovno zaživel.

Skrb za ostarele in otroke je obljuba prihodnosti

V berilu so jasna tudi znamenja Gospodove navzočnosti med njegovim ljudstvom. To je navzočnost, ki nas dela bolj človeške, bolj zrele. So znamenja obilnega življenja, obilja otrok in starcev, ki oživljajo naše trge, družbe in družine, je dejal papež.

»Znamenje življenja, znamenje spoštovanja življenja, znamenje ljubezni do življenja, znamenje življenja, ki raste – to je znamenje navzočnosti Boga v naših skupnostih in je tudi znamenje navzočnosti Boga, ki pomaga zoreti ljudstvu, kadar so med njim starci. To je lepo: 'Še bodo posedali starčki in starke po jeruzalemskih trgih, vsak s svojo palico v roki zavoljo visoke starosti'. To je znamenje. In tudi mnogi otroci. [Zaharija] uporabi lep izraz 'mrgoleli bodo'. Mnogi! Obilje starosti in otroštva. To je znamenje, da ljudstvo skrbi za starčke in otroke, ima jih kot zaklad. To je znamenje Božje navzočnosti, je obljuba prihodnosti.«

Družba brez korenin konča slabo

Papež je ponovno spomnil na besede preroka Joela: »Vaši starčki bodo imeli sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja« (Jl 3,1). In tako je med njimi medsebojno izmenjavanje. Kar pa se ne zgodi, ko v naši civilizaciji prevladuje kultura odmetavanja, razvalina, zaradi katere se otroke, ki pridejo, »vrača pošiljatelju«, ali pa se sprejmejo načela kot je tisto, da se starčke zapre v dom za ostarele, ker »ne proizvajajo«, »ker ovirajo normalno življenje«. Papež Frančišek je ponovno spomnil na pripoved svoje babice, da bi povedal, kaj pomeni zanemarjati starce in otroke. Gre za dogodek v neki družini, kjer se oče odloči, da bo dedka dal jesti samega v kuhinjo, saj mu je zaradi starosti začela kapljati juha z žlice in je vse umazal. In nekega dne oče najde svojega sina, ki sestavlja leseno mizo zanj, saj bo ta ista osamitev prej ali slej doletela tudi njega. Ko se zanemarja starce in otroke, v modernih družbah pride do posledic, kot sta nerazumevanje tradicije in demografska zima.

»Ko se neka država postara in ni otrok, ne vidiš vozičkov na ulicah, ne vidiš nosečih žensk. 'Otrok – raje ne.' Ko bereš, da je v neki državi več upokojencev kot delavcev. To je tragično. In koliko držav danes začenja živeti to demografsko zimo. In potem ko se zapostavlja starce, se izgublja – povejmo to s sramom – tradicija, tradicija, ki ni nek muzej starih stvari, ampak je zagotovilo prihodnosti, je sok v koreninah, ki daje rast drevesu in daje cvetove in sadeže. To je sterilna družba za vse strani, ki tako konča slabo.«

Res je, da se mladost lahko kupi, je pripomnil papež Frančišek. Danes imamo veliko podjetij, ki jo ponujajo pod različnimi oblikami ukane, s plastično operacijo in z liftingom, a na koncu je vse skupaj smešno.

Kako sem se danes vedel otrok in do starcev?

Kaj je torej jedro Božjega sporočila? To je »kultura upanja«, ki jo predstavljajo ravno stari in mladi. Kot je izpostavil papež, ravno oni so gotovost za preživetje države, domovine, Cerkve. Sveti oče je ob koncu homilije spomnil na svoja potovanja, med katerimi starši vedno dvigujejo svoje otroke v zrak, da bi jih blagoslovil. In to počnejo, kakor da bi kazali na svoje dragulje. O tem moramo razmisliti.

»Nikoli ne bom pozabil tiste starke na glavnem trgu v Iasu v Romuniji. Ko me je gledala tista babica – bila je kakor so romunske babice, z ruto na glavi – gledala me je, imela je vnučka v naročju in mi ga je pokazala. Kakor da bi hotela reči: 'To je moja zmaga, to je moje zmagoslavje.' Ta podoba, ki je zaokrožila po svetu, nam pove več kot ta pridiga. Zatorej, ljubezen Boga je vedno sejanje ljubezni in spodbujanje rasti naroda. Ne kultura odmetavanja. Rad bi rekel, oprostite mi, vi župniki, ko zvečer delate izpraševanje vesti, vprašajte se tole: kako sem se danes vedel do otrok in do starcev? Pomagalo nam bo.«

Audio
Ponedeljek, 30. september 2019, 13:59
Preberite vse >