Papež: Odprti za Božja presenečenja. Umazati si roke

Andreja Červek - Vatikan

Med sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte je papež pozval, naj smo »zares kristjani«: kristjani, ki se ne bojijo umazati si rok in oblačil, kadar se približajo drugemu; kristjani, ki so odprti za presenečenja in ki kakor Jezus plačujejo za druge. Izhajal je iz prilike o usmiljenem Samarijanu, ki se je danes brala med evangelijem (glej Lk 10,25-37), in razmišljal o osebah, ki v njej nastopajo. Jezus na vprašanje 'Kdo je moj bližnji?', ki mu ga zastavi učitelj postave, da bi ga s tem preizkušal, odgovori s priliko, v kateri poleg Samarijana nastopajo tudi razbojniki, ranjen mož, duhovnik, levit in gostilničar.

Umazati si roke

Razbojniki, ki so človeka pustili napol mrtvega; duhovnik, ki se je obrnil stran od ranjenca in je raje šel mimo, ne da bi spomnil svojega poslanstva, mislil je samo na uro, kdaj je maša; enako tudi levit, človek kulture postave. Papež Frančišek se je zaustavil ravno pri tem »iti mimo« in dejal, da ta pojem mora danes stopiti v naše srce. Gre za dva »funkcionarja«, ki v skladu s svojo »doslednostjo«, pravita: »ni na meni, da bi pomagal ranjencu«. Tisti, ki pa ne gre mimo, je Samarija, ki je bil grešnik, izobčenec Izraelskega ljudstva. »Največji grešnik je bil usmiljen,« je dodal papež. Morda je bil trgovec, ki je potoval zaradi poslov.

»Ni gledal na uro, ni mislil na kri. Približal se mu je, sestopil z osla, mu obvezal rane, mu nanje zlil olje in vino. Umazal si je roke, umazal si je oblačila. Zatem ga je posadil na svoje živinče in ga odpeljal v gostišče. Ves umazan od krvi. In je zanj poskrbel. Ni rekel: 'Pustim ga tukaj, pokličite zdravnike, naj pridejo. Jaz grem, svoje sem naredil.' Ne, ampak je zanj poskrbel. Kakor da bi rekel: 'Ti si zdaj moj, ne zaradi posedovanja, ampak, da si služim.' Ta ni bil funkcionar. Bil je človek s srcem, človek z odprtim srcem.«

Odprti za presenečenja

Papež Frančišek je spregovoril tudi o gostilničarju, ki je osupnil, ko je videl tujca, nekega pogana, ki ni bil del Izraelovega ljudstva, a se je ustavil in priskočil na pomoč človeku, plačal dva denarja in obljubil, da bo poravnal dodatne stroške, ko se bo vračal. V gostilničarju se je pojavil dvom, da bo dobil povrnjeno, dvom, da nekdo živi pričevanje, da ima odprto srce za Božja presenečenja, kakor je to bil Samarijan.

»Nobeden od njiju ni bil funkcionar. 'Ti si kristjan? Ti si kristjanka?' 'Ja, ob nedeljah grem k maši in se trudim delati dobro … manj obrekovanja, kajti vedno mi je všeč obrekovati, a ostalo pa delam dobro.' Kaj pa ti, si odprt, si odprta za Božja presenečenja ali pa si kristjan funkcionar, zaprt? 'Jaz počnem vse to, grem k maši v nedeljo, k obhajilu, k spovedi enkrat na leto … Sem po pravilu.' To so kristjani funkcionarji, ki niso odprti za Božja presenečenja, vedo veliko o Bogu, a ga ne srečajo. Tisti, ki se nikoli ne čudijo pred pričevanjem. So nezmožni pričevati.«

Jezus in njegova Cerkev

Sveti oče je ob koncu homilije pozval, tako laike kot pastirje, naj se vprašajo, ali so kristjani, odprti za vse, kar Gospod daje vsak dan, za presenečenja Boga, ki nas velikokrat postavi v težave kakor Samarijana. Ali pa smo kristjani funkcionarji, ki delajo to, kar morajo, da bi se čutili v skladu s pravili; in tako ostajamo prisiljeni v ta ista pravila. Nekateri starodavni teologi so govorili, da je v tem današnjem evangeljskem odlomku ves evangelij, je dejal papež.

»Vsak med nami je ta ranjen človek, Samarijan pa je Jezus. In ozdravil nam je rane. Postal nam je blizu. Poskrbel je za nas. Plačal je za nas. In je rekel svoji Cerkvi: 'Če je treba več, plačaj ti, in ko se jaz vrnem, bom povrnil.' Dobro pomislimo: v tem odlomku je ves evangelij.«