Išči

Jezus je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom Jezus je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom  (Vatican Media)

Duhovne misli Benedikta XVI. in papeža Frančiška za veliki četrtek Gospodove večerje

Jezus je bil pri večerji, z njimi (učenci) pri zadnji večerji, pravi evangelij. Vedel je, da je prišla njegova ura, ko pojde od tega sveta k Očetu. Vedel je, da je bil izdan, in da ga bo Juda to isto noč izročil. »In ker je ljubil svoje, ki so bili na tem svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.«

2 Mz 12,1-8.11-14

Gospod je rekel Mojzesu in Aronu v egiptovski deželi: »Ta mesec naj vam bo začetek mesecev, naj vam bo prvi med meseci v letu! Govorita vsej Izraelovi skupnosti in recita: ›Deseti dan tega meseca naj si vsak priskrbi po eno jagnje za očetno hišo, po eno jagnje za hišo. Če pa je hiša premajhna za eno jagnje, naj ga vzame skupaj s svojim sosedom, ki je najbližji njegovi hiši, po številu duš; na jagnje štejte po tem, koliko more vsak pojesti! Jagnje pa naj vam bo neoporečno, eno leto star samec. Morete ga vzeti izmed ovc ali izmed koz. Hranite ga do štirinajstega dneva tega meseca!

Potem naj ga vsa zbrana Izraelova skupnost proti večeru zakolje. Vzamejo naj nekaj krvi in z njo pomažejo podboja in naddurje hiš, v katerih ga bodo jedli. Tisto noč naj jedo meso, pečeno na ognju, in nekvašeni kruh; z grenkimi zelišči naj ga jedo. Takole ga jejte: imejte ledja prepasana, sandale na nogah in palico v roki; jejte ga naglo!

To je pasha za Gospoda. To noč pojdem skoz egiptovsko deželo in udarim vse prvorojence v egiptovski deželi, od človeka do živine, in opravim sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi. Jaz sem Gospod. Tedaj bo za vas kri znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas; pri vas ne bo morilne šibe, ko udarim egiptovsko deželo. Ta dan naj vam bo v spomin in praznujte ga kot Gospodov praznik; iz roda v rod ga praznujte kot večni zakon!

1 Kor 11,23-26

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.« Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Jn 13,1-15

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.

Misli Benedikta XVI.

Odlomki iz homilije na veliki četrtek, 21. april 2011
»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15). Jezus si je želel in pričakoval ta trenutek, v katerem je samega sebe podaril v podobi kruha in vina. V njegovi želji lahko prepoznamo željo Boga samega, Njegovo ljubezen do človeka in do stvarstva. Ta ljubezen čaka trenutek združitve. Človeka želi pritegniti k sebi, vendar pa je vprašanje, če si tudi človek resnično želi srečati Boga in postati eno z Njim. Ali pa je morda ravnodušen, raztresen in poln drugega? V evangeljski priliki slišimo, da je Jezus vedel, zakaj na svatbi ostanejo prazna mesta. Poznan mu je človekov negativni odgovor, nezanimanje za Njegovo bližino. Ve tudi, zakaj nekateri sicer pridejo, vendar brez svatovske obleke. Pridejo le iz navade, brez veselja. Sv. Gregor Veliki je o tistih, ki pridejo brez svatovske obleke dejal, da sicer imajo vero. Le vera jim namreč lahko odpre vrata na svatbo. Manjka pa jim ljubezen, ki je svatovska obleka. Kdor ne živi vere kot ljubezni, ni pripravljen na svatbo in je vržen ven. Evharistični obed zahteva vero, toda vera zahteva ljubezen, sicer je mrtva tudi kot vera.

Jezus je med zadnjo večerjo predvsem molil. Njegova molitev je v evangelijih opisana z besedama zahvaljevanje in blagoslavljanje. Svoje trpljenje spremeni v molitev in jo daruje Očetu za ljudi. Tako se trpljenje spremeni v ljubezen, ki ima moč spremeniti tudi darove, v katerih On sedaj samega sebe podari ljudem, da bi preoblikoval nas in svet. Pravi in končni namen evharistične spremenitve je naše preoblikovanje. Evharistija ima za cilj novega človeka in novi svet. Jezus je med zadnjo večerjo Očeta tudi prosil. Molil je za enost, in sicer ne le med prisotnimi učenci, ampak med vsemi, ki verjamejo Vanj: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi (...), da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21) Ta enost mora postati vidna in dejanska. Znamenje tega so besede, ko sta papež in škof med mašo omenjena s konkretnimi imeni.

Apostol Peter je bil tisti, ki je želel Jezusa odvrniti od trpljenja, ki ni hotel, da mu le-ta umije noge. Vse to se ni skladalo z njegovo podobo Boga. Šele po srečanju z Jezusovim pogledom lahko sprejme svojo nezadostnost, grešnost in potrebo po spreobrnjenju. Vsi mi se moramo vedno znova učiti in sprejemati Boga in Jezusa Kristusa takega, kot je, in ne kot bi ga želeli mi. Ni naključje, da je Jezus Petru njegovo poslanstvo zaupal prav med zadnjo večerjo. Zame, ki nadaljujem Petrovo poslanstvo, je tolažilno vedeti, da verniki med vsako sveto mašo molijo zame. Le tako, zahvaljujoč molitvi, namreč papež lahko izpolnjuje svoje poslanstvo, katerega je Jezus zaupal Petru: potrjevati brate in pasti njegovo čredo.

Odlomki iz knjige Jezus iz Nazareta. Od vhoda v Jeruzalem do vstajenja
Poročila o postavitvi evharistije se v vseh štirih besedilih začenjajo z dvema trditvama o Jezusovem dejanju, ki je v Cerkvi dobilo bistveni pomen za sprejetje celote. Povedano nam je, da je Jezus vzel kruh, izgovoril molitev blagoslova in zahvale in nato razlomil kruh. Apostol Pavel in evangelist Luka uporabljata besedo evharistija, medtem ko evangelista Marko in Matej uporabljata besedo evlogija. Oba pojma kažeta na beraka, na veliko zahvalno in blagoslovno molitev judovskega izročila, ki je sestavni del pashalnega kakor tudi drugih judovskih obedov. Se ne je, ne da bi se Bogu zahvalilo za dar, ki ga podarja: za kruh, saj omogoča, da žito vzklije in raste iz zemlje, kakor tudi za sad vinske trte.

Ti dve različni besedi kažeta na dve različni smeri, ki sta vsebovani v tej molitvi: to sta zahvaljevanje za Božji dar in hvalnica Božjega daru. Ta hvalnica pa se kot blagoslov vrača na dar, kakor je rečeno v 1Tim 4,4: »Saj je vsaka Božja stvaritev dobra in nič se ne sme zavračati, kar se z zahvalo (eucharistia) sprejema; posvečeno je namreč po Božji besedi in molitvi. Jezus je sprejel to izročilo tako pri zadnji večerji, kot pri pomnožitvi kruha (Jn 6,11). Besede postavitve spadajo v ta molitveni okvir. V njih zahvala postaja blagoslov in spremenjenje.

Kot drugo je rečeno, da je Jezus 'razlomil kruh'. Lomljenje kruha za vse, je prvenstveno opravilo družinskega očeta, ki s tem nekako zastopa Boga Očeta, ki nam vsem po rodovitnosti zemlje dodeljuje, kar potrebujemo za življenje. To pa je tudi dejanje  gostoljubnosti, s katerim dajemo tujcu delež pri svojem, ga sprejmemo v skupnost k mizi. Lomljenje in razdelitev, ravno to, da si razdelimo med sabo ustvarja občestvo. To prvinsko človeško dejanje dajanja, podeljevanja in zedinjenja dobi pri Jezusovi zadnji večerji popolnoma novo globino. Jezus daruje samega sebe. Božja dobrota, ki se izraža v razdelitvi, postane popolna v trenutku, ko Sin v kruhu podeli in razdeli samega sebe.

Karitas (dejavna ljubezen), skrb za drugega, ni neko drugo področje krščanstva poleg bogočastja, ampak je zasidrana v bogočastju samem in je njen sestavni del. Vodoravna in navpična razsežnost sta v evharistiji, v lomljenju kruha neločljivo povezani. V dvojni trditvi o zahvali in razdelitvi v začetku poročila o postavitvi evharistije postane očitno bistvo novega bogočastja, ki ga je Kristus postavil pri zadnji večerji, na križu in v vstajenju. S tem je tempeljsko bogočastje odpravljeno in hkrati dopolnjeno.

Misli papeža Frančiška

Jezus je bil pri večerji, z njimi (učenci) pri zadnji večerji, pravi evangelij. Vedel je, da je prišla njegova ura, ko pojde od tega sveta k Očetu. Vedel je, da je bil izdan, in da ga bo Juda to isto noč izročil. »In ker je ljubil svoje, ki so bili na tem svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.«

Da Bog tako ljubi! Do konca. In da življenje za vsakega od nas, in se s tem hvali ter hoče to, saj On ima ljubezen: 'Ljubiti do konca.' To pa ni lahko, saj smo vsi mi grešniki, vsi imamo meje, hibe, mnogo stvari in tudi, vsi znamo ljubiti, vendar pa nismo kakor Bog, ki ljubi, ne da bi gledal na posledice, vse do konca. In dal je zgled, da bi to pokazal On, ki je bil 'šef', ki je bil Bog, s tem, da je svojim učencem umil noge. To, umivati noge, je bila takrat navada, ki so jo opravili malo pred kosilom ali večerjo, saj so ljudje…, takrat ni bilo asfalta, hodili po prahu. Zato je bilo eno od dejanj sprejema osebe v hišo in tudi dati jesti, umivanje nog. Toda to so počeli sužnji, tisti, ki so bili zasužnjeni. Jezus pa to obrne na glavo in to stori On. Toda Simon ni hotel, da bi mu to storil. Toda Jezus mu je razložil, da je tako, da je On prišel na svet, da bi služil, da bi nam služil, da bi postal suženj za nas in je dal življenje za nas ter tako ljubil vse do konca.

Danes na poti, ko sem prihajal, so bili ljudje, ki so pozdravljali: 'Papež prihaja, šef. Šef Cerkve…'Šef Cerkve je Jezus, ne 'hecajmo' se s tem! Jezusova podoba je papež, zato hočem storiti isto, kar je storil On. Med tem obredom župnik umiva noge vernikom. Tukaj je obrnjeno na glavo. Tisti, ki se zdi, da je največji, mora opraviti delo sužnja, toda z namenom, da seje ljubezen. Da bi sejali ljubezen med nami, vam danes ne rečem, da greste in umijete noge drug drugemu, bila bi šala. To je namreč simbol, podoba, zato vam pravim, če lahko pomagate ali opravite kakšno uslugo tukaj v zaporu sojetniku ali sojetnici, storite to. Kajti to je ljubezen, to je kot umiti noge in biti služabniki drugih. Nekoč so se namreč učenci prepirali, kdo med njimi je največji, najbolj pomemben. In Jezus jim je rekel: 'Tisti, ki želi biti pomemben, mora postati majhen in služabnik vseh.' In to, kar je storil On, počne Bog z nami. Streže nam, je služabnik. Vsem nam, vsem nam revežem. On je velik, On je dober. On nas ima rad take kot smo. Zaradi tega med tem obredom mislimo na Boga, na Jezusa. To ni folklorističen obred, je gesta, ki nas spomni na to, kar nam je dal Jezus. Po tem je vzel kruh in nam dal Svoje telo; vzel je vino in nam dal Svojo kri. In tako je ljubezen od Boga. Danes mislimo samo na Božjo ljubezen.

Homilija, četrtek, 9. april 2020
Papež Frančišek je na letošnji veliki četrtek zaradi pandemije koronavirusa daroval sveto mašo Gospodove večerje na oltarju katedre v baziliki sv. Petra v Vatikanu. Med homilijo je spregovoril o evharistiji, služenju in maziljenju.

Evharistija, služenje, maziljenje. To je resničnost, ki jo danes doživljamo pri tem bogoslužju. Gospod, ki želi ostati z nami v evharistiji in mi vedno postajamo Gospodovi tabernaklji. Gospoda nosimo s seboj do te mere, kot nam on sam pravi, če ne bomo jedli njegovega telesa in pili njegove krvi, ne bomo vstopili v nebeško kraljestvo. To je skrivnost kruha in vina, da je Gospod z nami v nas, v nas, znotraj nas.

Služenje. Ta gesta je pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. Služiti, da, vsem. Ampak Gospod s to izmenjavo besed, ki jo je imel s Petrom, mu da razumeti, da je pogoj za vstop v Božje kraljestvo to, da mu moramo pustimo, da nam služi, da je Božji služabnik in naš služabnik. To je težko razumeti. Če ne pustim, da je Gospod moj služabnik, da me Gospod umiva, mi daje rasti, mi odpušča, ne bom vstopil v nebeško kraljestvo.

In še duhovništvo. Danes bi želel biti blizu duhovnikom, vsem duhovnikom, od nedavno posvečenega pa vse do papeža. Vsi smo duhovniki. Škofje, vsi..  Gospod nas je mazil, da bi ponavzočali evharistijo, maziljeni za služenje.

Danes ni bilo krizmene maše. Upam, da jo bomo lahko imeli pred binkošti, če ne, jo bomo morali prestaviti v prihodnje leto. Ne morem, da bi šla ta maša mimo, da se ne bi spomnil duhovnikov, duhovnikov, ki darujejo življenje za Gospoda, duhovnikov, ki so služabniki. V teh dneh je umrlo več kot 60 duhovnikov tukaj v Italiji, ki so imel pozornost do bolnikov po bolnišnicah. Skupaj z zdravniki, bolničarji in medicinskimi sestrami so svetniki sosednih vrat. Duhovniki, ki so med služenjem dali življenje.

Mislim pa tudi na tiste, ki so daleč. Danes sem prejel pismo nekega duhovnika, kaplana v oddaljenem zaporu, ki opisuje, kako živi veliki teden z zaporniki. Frančiškan je. So duhovniki, ki gredo daleč, da bi prinesli evangelij in tam umrjejo. Neki škof je pravil, da je prva stvar, ki jo je storil, ko je prišel v te misijonske kraje, da je šel na pokopališče in na grob duhovnikov, ki so pustili tu življenje zelo mladi, zaradi kuge v tem kraju. Niso bili pripravljeni, niso imeli protiteles. Nihče ne ve za njihova imena.

Neimenovani duhovniki, vaški župniki, ki so tukaj župniki štirih, petih, sedmih krajev po hribih in hodijo od enega do drugega. Oni poznajo ljudi… Nekoč mi je eden rekel, da pozna imena vseh ljudi v teh krajih. »Zares?« sem mu rekel. In on mi je rekel: »Tudi imena psov.« Vedo, kaj je duhovniška bližina, res so v redu ti duhovniki. Danes vas imam v svojem srcu in vas prinašam na oltar.

Potem pa še obrekovani duhovniki. Dandanes se večkrat zgodi, da ne morejo iti po cesti, ker govorijo o njih grde stvari zaradi drame, ki smo jo doživeli z odkritjem duhovnikov, ki so res delali grde stvari. Nekateri so mi rekli, da ne morejo iti iz hiše v duhovniški obleki, ker so jih zmerjali. A oni gredo naprej.

Nadalje duhovniki grešniki, ki skupaj s svojimi škofi in papežem ne pozabijo prositi odpuščanja in se tako učijo odpuščati, saj vedo, da je potrebno prositi odpuščanje in odpuščati. Vsi smo grešniki. Duhovniki, ki preživljajo določene krize, ki ne vedo, kaj početi, saj so v temi…

Danes ste vsi vi duhovniki z menoj na oltarju, vi, posvečeni. Samo še nekaj vam rečem. Ne bodite trmoglavi kot Peter. Pustite si umiti noge. Gospod je vaš služabnik. On vam je blizu in vam da moč, da vam umije noge.

In tako s to zavestjo po nujnosti, da se vas umije, ste tisti, ki odpuščate, s srcem polnim velikodušnosti v odpuščanju.  To je mera, s katero se nam bo merilo. Ne bojte se odpuščati. Včasih pridejo dvomi. Glejte Kristusa. V Njem je odpuščanje za vse. Bodite pogumni. Tudi, ko tvegate z odpuščanjem, da bi potolažili. In če v tistem trenutku ne morete dati zakramentalnega odpuščanja, vsaj dajte tolažbo kot brat, ki spremlja in pušča vrata odprta, da se vrne.

Bogu se zahvaljujem za milost duhovništva vseh nas. Bogu se zahvaljujem za vas duhovnike. Jezus vam hoče dobro. Samo prosi pustiti mu, da vam umije noge.

Homilija, veliki četrtek, 6. april 2023
Pozornost pritegne to, kako Jezus dan preden bo križan, stori to gesto. Umivanje nog je bila navada tistega časa, ker so bile ceste polne prahu in so ljudje prihajali od zunaj in ob vstopu v hišo, so jim pred gostijo, srečanjem umili noge. Kdo pa je umival noge? Sužnji. Torej sužnji, ker je bilo to delo za sužnje. Predstavljajmo si, kako so bili učenci osupli, ko so videli, da je Jezus začel delati to, kar je bilo za sužnje. To je storil, da bi jim dal razumeti sporočilo naslednjega dne, da bo umrl kot suženj in s tem plačal dolg vseh nas. Če bi mi prisluhnili tem Jezusovim stvarem, bi bilo življenje tako lepo, ker bi hiteli pomagati drug drugemu. To je nasprotno kot nas učijo »prebrisanci« okrog prenesti drug drugega, izkoristiti drugega. Tako lepo je pomagati drug drugemu, dati drugemu roko. To so človeške, vse človeške geste, ki se porodijo v plemenitem srcu.

Jezus hoče s tem obhajanjem ravno to, hoče nas učiti plemenitost srca. Vsak od nas lahko reče: »Ampak, če bi papež vedel stvari, ki jih imam v sebi...«. Toda Jezus jih pozna in nas ljubi takšne, kot smo! In on nam umiva noge. Jezus se nikoli ne boji naših slabosti, nikoli se ne boji, ker je že plačal, hoče nas samo spremljati, hoče nas prijeti za roko, da nam življenje ne bo tako težko. Naredil bom isto gesto, da bom umil noge, vendar to ni folklorna stvar, ne. Vsi mislimo, da je to gesta, ki sporoča, kakšni moramo biti drug z drugim. V družbi vidimo, koliko ljudi izkorišča druge, koliko ljudi je stisnjenih v kot in ne morejo ven, je … Koliko krivic, koliko ljudi brez dela, koliko ljudi, ki delajo in jim plačajo polovico, koliko ljudi, ki nimajo denarja za zdravila, koliko uničenih družin, toliko slabega ... In nihče od nas ne more reči: »Jaz, hvala Bogu, nisem, veš, a?« – »Če nisem takšen, je to po božji milosti!« Vsakemu od nas lahko spodrsne, vsakemu od nas. In to zavedanje, ta gotovost, da lahko vsakemu od nas spodrsne, da smo grešniki, je tisto, kar nam daje dostojanstvo. Prisluhnite tej besedi: »dostojanstvo«. In Jezus nas hoče takšne in za to nam je hotel umiti noge in nam rekel: »Prišel sem, da te rešim, da ti služim«. Zdaj bom naredil isto kot spomin na to, kaj nas je Jezus učil, da si pomagamo drug drugemu. Tako bo življenje lepše in ga bo lažje prenašati. Med umivanjem nog - upam, da mi bo uspelo, ker ne morem dobro hoditi - med umivanjem nog vi mislite na to: »Jezus mi je umil noge, Jezus me je rešil, čeprav imam zdaj še to težavo, ampak bo minilo. Gospod je vedno ob tebi, nikoli te ne zapusti, nikoli!«. Ob umivanju mislite na to.

Sreda, 27. marec 2024, 12:42