Išči

Jaslice v votlini v svetišču v Grecciu. Jaslice v votlini v svetišču v Grecciu. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za Božič, dnevna maša

Janezov Prolog nam jasno pove, da Logos (Beseda) označuje večno Besedo, oziroma edinorojenega Sina, rojenega iz Očeta pred vsemi veki, ki je enega bistva z Očetom: Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Evangelist Janez o tej Besedi pravi, da je postala meso (Jn 1,14); zato je Jezus Kristus, rojen iz Device Marije, v resnici Božja Beseda, ki je z nami postala enega bistva. Torej izraz »Božja Beseda«, tu izraža osebo Jezusa Kristusa, večnega Očetovega Sina, ki je postal človek.

Iz 52,7-10

Kako ljubke so na gorah
noge glasnika, ki oznanja mir,
prinaša veselo vest, oznanja rešitev,
Sionu govori: »Tvoj Bog kraljuje!«
Poslušaj, tvoji stražarji povzdigujejo glas,
vsi skupaj vriskajo,
saj gledajo iz oči v oči
Gospodovo vrnitev na Sion.
Vzklikajte, vriskajte vse skupaj,
jeruzalemske razvaline!
Kajti Gospod je potolažil svoje ljudstvo,
Jeruzalem odkupil.
Gospod je razgalil svojo sveto roko
pred očmi vseh narodov
in vsi konci zemlje bodo videli
odrešenje našega Boga.

Heb 1,1-6

Velikokrat in na veliko načinov je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih; v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu, katerega je postavil za dediča vsega in po katerem je tudi ustvaril veke. On, ki je odsvit njegove slave in odtis njegovega bitja ter vse nosi z besedo svoje moči, je dovršil očiščenje grehov in sédel na desnico veličastva na višavah. Toliko imenitnejši od angelov je postal, kolikor odličnejše ime od njih je podedoval. Kateremu izmed angelov je namreč kdaj rekel:
Moj sin si ti, danes sem te rodil?
In spet:
Jaz mu bom oče in on mi bo sin.
Ko vpelje prvorojenca v svet, spet pravi:
Priklonijo naj se mu vsi Božji angeli.

Jn 1,1-18

Predgovor (prolog) Janezovega evangelija
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je kot priča, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bila in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla in njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci; njim, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima od Očeta kot Edinorojeni, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej, klical in govoril: »Ta je bil tisti, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.

Razlaga cerkvenih očetov

Origen pravi: »Ljubke (lepe) so noge apostolov, ker se dotikajo poti, ki jo je utrl on, ki je Ljubek (Lep).« Sv. Evzebij pravi, da so »apostoli šli po vsem svetu oznanjat evangelij.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Otroci miru postanemo, ko ubogamo in verujemo evangeliju. Kakor je Bog ločil luč od teme, tako svetloba tistih, ki so bili v poslanstvu pred nami, razsvetljuje pot tistim, ki gredo za njimi.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Kakor je bilo zdesetkano Jeruzalemsko prebivalstvo, tako je bila kdaj tudi Cerkev.« Teodoret pa k temu doda: »Toda vesoljna moč Boga, jo lahko spet reši.« Sv. Avguštin trdi: »Vsak naj bo torej podoba Kristusa, pa naj vendar ostane poleg grešnikov, da jim lahko pokaže njihove grehe za poboljšanje.«

Bogoslužje današnje nedelje nam ponovno nudi Uvod (Prolog) v Janezov evangelij, ki smo ga slovesno brali na praznik Kristusovega rojstva. To čudovito besedilo izraža v obliki himne skrivnost Učlovečenja, ki so ga oznanjali očividci, apostoli, predvsem pa evangelist Janez, katerega praznik smo obhajali 27. decembra. Sveti Kromacij Oglejski pravi: »Janez je bil najmlajši med vsemi Gospodovimi učenci; najmlajši po starosti pa vendar starosta v veri« (Sermo II,1 De Sancto Iohanne Evangelista, CCL 9a, 101). Ko beremo: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Jn 1,1), vidimo, da se Evangelist, ki ga po izročilu upodabljajo z orlom, dvigne nad človeško zgodovino in raziskuje Božje globine. Vendar se kmalu vrne nazaj v zemeljske razsežnosti, kot njegov Učitelj: »In Beseda je postala meso« (Jn 1,14). Beseda je 'živa resničnost Boga, ki se posreduje ljudem tako, da On sam postane Človek' (J. Ratzinger, Teologia della liturgia, LEV 2010, 618). Dejansko se je, kot pričuje Janez: »naselila med nami in videli smo njeno veličastvo« (Jn 1,14). »On se je spustil dol, da je sprejel našo ponižano pogojenost«, razlaga Leon Veliki, »ne da bi se pri tem zmanjšalo njegovo veličastvo« Tractatus XXI, 2, CCL 138, 86-87). V Uvodu še lahko preberemo: »Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo« (Jn 1,16). »Katera je prva milost, ki smo jo prejeli?«, se sprašuje sveti Avguštin in odgovarja: »Vera,« in takoj doda: »Druga milost pa je 'večno življenje'« (Tractatus in Ioh. III, 8.9, CCL 36, 24.25).«

Misli Benedikta XVI.

Janezov Prolog nam jasno pove, da Logos (Beseda) označuje večno Besedo, oziroma edinorojenega Sina, rojenega iz Očeta pred vsemi veki, ki je enega bistva z Očetom: Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Evangelist Janez o tej Besedi pravi, da je postala meso (Jn 1,14); zato je Jezus Kristus, rojen iz Device Marije, v resnici Božja Beseda, ki je z nami postala enega bistva. Torej izraz »Božja Beseda«, tu izraža osebo Jezusa Kristusa, večnega Očetovega Sina, ki je postal človek.

»Beseda je meso postala.« Spričo tega razodetja se v nas znova prebuja vprašanje: Kako je to mogoče? Beseda in meso sta med seboj nasprotni resničnosti. Kako more večna in vsemogočna Beseda postati krhek in umrljiv človek? Samo en odgovor je: Ljubezen. Kdor ljubi, želi deliti z ljubljenim, želi biti z njim združen in sveto pismo nam predstavlja ravno to veliko zgodbo božje ljubezni do svojega ljudstva, ki doseže vrh v Jezusu Kristusu.

Luč resnice »Beseda je meso postala«, se razkriva tistemu, ki jo sprejema z vero, ker je skrivnost ljubezni. Samo tisti, ki se odpirajo ljubezni, so obdani z božično lučjo. Tako je bilo v betlehemski noči in tako je še danes. Učlovečenje Božjega Sina je dogodek, ki se je dogodil v zgodovini, ki pa jo hkrati presega. V noči sveta se prižiga nova luč, ki se pusti videti preprostim očem vere, blagemu in ponižnemu srcu tistega, ki pričakuje Gospoda. Ko bi bila resnica samo matematična formula, bi se v nekem smislu uveljavila sama od sebe. Ker pa je resnica Ljubezen, zahteva vero, pristanek našega srca.

»Beseda je meso postala« Božično oznanilo je luč tudi za ljudstva, za skupno pot človeštva. Emanuel, 'Bog z nami', je prišel kot Kralj pravičnost in miru. Njegovo kraljestvo – to vemo – ni od tega sveta in vendar je pomembnejše od vseh kraljestev tega sveta. Je kot kvas človeštva. Če bi izostalo, bi opešala moč, ki poganja resnični napredek: pobuda k sodelovanju za skupno dobro, za dejavno služenje bližnjemu, k miroljubnemu boju za pravičnost. Verovati v Boga, ki je hotel z nami deliti našo zgodovino, je nenehna spodbuda, naj si v njej za vero prizadevamo tudi sredi njenih protislovij. Je razlog za upanje za vse tiste, katerih dostojanstvo je prizadeto in okrnjeno, ker je on, ki se je rodil v Betlehemu, prišel osvobodit človeka od korenine vsake sužnosti.

Dragi bratje in sestre, 'Beseda je meso postala', se je naselila med nami, je Emanuel, Bog, ki nam je postal bližnji. Zazrimo se skupaj v to veliko skrivnost ljubezni, pustimo si razsvetliti srce od luči, ki sveti v betlehemski votlini! Blagoslovljen božič vsem!

Misli papeža Frančiška

Urbi e orbi, ponedeljek, 25. december 2017
Dragi bratje in sestre, blagoslovljen Božič! V Betlehemu se je iz Device Marije rodil Jezus. Ni se rodil po človeški volji, ampak po daru ljubezni Boga Očeta, ki »je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne bi pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Ta dogodek se danes obnavlja v Cerkvi, ki roma v času; vera krščanskega ljudstva v božičnem bogoslužju podoživlja skrivnost Boga, ki prihaja, ki si privzame naše umrljivo meso, ki postane majhen in ubog, da bi nas rešil. In to nas napolnjuje z ganjenostjo, ker je prevelika nežnost našega Očeta.

Prvi, ki so za Marijo in Jožefom videli ponižno slavo našega Zveličarja, so bili betlehemski pastirji. Prepoznali so znamenje, ki so jim ga naznanili angeli, in so počastili Dete. Ti ponižni, a čuječi ljudje so zgled za verne vseh časov, ki se spričo Jezusove skrivnosti ne spotikajo zaradi njegovega uboštva, ampak se kakor Marija zanašajo na Božjo Besedo in s preprostimi očmi zrejo njegovo slavo. Pred skrivnostjo Besede, ki je postala meso, kristjani povsod po svetu z besedami evangelista Janeza izpovedujejo vero: »Videli smo njegovo slavo, slavo kakor Edinorojenega, ki prihaja od Očeta, polno milosti in resnice« (Jn 1,14).

Nedelja, 24. december 2023, 11:33