Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 33. nedeljo med letom

Prg 31,10-13.19-20.30-31

Vrlo ženo, kdo bo našel!
Daleč nad biseri je njena vrednost.
Srce njenega moža ji zaupa,
in dobička ne pogreša.
Izkazuje mu dobroto in nič hudega
vse dni svojega življenja.
Poskrbi za volno in lan
ter pridno dela s svojimi rokami.
Svoje roke steguje k preslici,
njene dlani prijemajo vreteno.
Svojo dlan odpira ponižnemu,
in svoje roke podaja ubogemu.
Varljiva je milina in minljiva je lepota,
žena, ki se boji Gospoda, pa je hvale vredna.
Dajte ji od sadov njenih rok,
njena dela naj jo hvalijo pri vratih.

1Tes 5,1-6

Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči. Ko bodo govorili: »Mir in varnost,« tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečnico, in ne bodo ubežali.

Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat, saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni.

Mt 25,14-30

»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva, tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih talentov sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga talenta sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, spoznal sem te, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi trosil. Zbal sem se in sem šel ter skril tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril in rekel: ›Hudobni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem raztrosil? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel z obrestmi, kar je mojega. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Nekoristnega služabnika pa vrzite ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Gregor Veliki pravi: »Tisti, ki ne ljubijo, izgubijo ljubezen, ki jo imajo.« Sveti Janez Krizostom razlaga: »Dar pridiganja in poučevanja je dodeljen le nekaterim in sicer za dobro vsem drugim. Toda, kdor ne uporablja tega daru, ga bo izgubil.« Sveti Gregor Veliki nadaljuje svojo misel: »Vstali Kristus se bo, potem ko je zaupal svojim služabnikom, torej Cerkvi, svoje darove, ponovno vrnil in zahteval obračun o tem, kako so jih uporabili.« Origen pojasni, da »en talent pravzaprav ni tako majhna vrednost.« Sv. Janez Krizostom nadalje razlaga, da »niso samo ubijalci in prešuštniki krivi, ampak tudi tisti, ki niso sposobni delati dobro.« Origen še naprej razlaga: »Gospod zbere zase vse tisto, kar so pravični razdelili in dali revežem.« To misel bolj podrobno razvije sveti Janez Krizostom: »Za dobrobit bližnjega moramo prispevati vse kar imamo: bogastvo, prizadevanje ali sposobnost oskrbe bližnjega, saj talenti predstavljajo sposobnost vsake osebe, da zaščiti drugega, mu da denar ali ga poučuje.« Sveti Gregor Veliki se sprašuje: »Kdo more biti gospodar, ki se je odpravil na potovanje, če ne naš Odrešenik, ki je bil vzet v nebo s telesom, ki si ga je prevzel?« In zatem opozori, da nihče od nas ni prikrajšan za dar Gospodove brezpogojne ljubezni: »Zato je potrebno, moji bratje, da pri vsakem dejanju, ki ga morate storiti, skrbno pazite na brezpogojno ljubezen«. Potem, ko je svetnik natančno določil, da je resnična ljubezen v tem, da ljubimo tako prijatelje kot sovražnike, je dodal: »Če je kdo ostal brez te kreposti, izgubi vse, kar ima ter se ga potem, ko se mu odvzame prijeti talent, vrže ven v temo.«

Misli Benedikta XVI.

Božja Beseda predzadnje nedelje bogoslužnega leta nas vabi k čuječnosti in dejavnosti, medtem ko pričakujemo ponovni prihod Gospoda Jezusa ob koncu časov. Evangeljski odlomek pripoveduje znano priliko o talentih, kot jo je zapisal sv. Matej (Mt 25,14-30). 'Talent' je bil antični rimski kovanec velike vrednosti, ki pa je ravno zaradi priljubljenosti te prilike postal sinonim za osebne darove, ki jih je vsak poklican razvijati. V resnici besedilo govori o 'človeku, ki se je odpravljal na potovanje in je poklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje' (Mt 25,14). Človek iz prilike predstavlja namreč Kristusa samega, služabniki so njegovi učenci in talenti so darovi, ki jim jih je Jezus zaupal. Zato ti darovi poleg naravnih sposobnosti predstavljajo bogastvo, ki nam ga je Jezus zapustil kot dediščino, da bi obrodili sadove. Ta dediščina je njegova Beseda ohranjena v svetem evangeliju, krst, ki nas prenovi v Svetem Duhu, molitev Oče naš, s katero se kot sinovi povezani s Sinom obračamo na Boga, nadalje njegovo odpuščanje, ki ga je zapovedal prinašati vsem ter zatem zakrament njegovega žrtvovanega telesa in njegove prelite krvi. Če rečemo na kratko: Božje kraljestvo, ki je On sam, navzoč in živ med nami. Ta zaklad je Jezus zaupal svojim prijateljem na koncu svojega zemeljskega bivanja.

Današnja prilika pa vztraja pri notranji drži, s katero sprejmemo in cenimo ta dar. Strah je pri tem prav gotovo napačna drža. Služabnik, ki se boji svojega gospodarja ter njegove vrnitve, skrije kovanec v zemljo in tako ta ne obrodi nobenega sadu. To se zgodi na primer, če nekdo, ki je prejel krst, birmo, obhajilo, skrije te darove pod preprogo predsodkov, pod napačno podobo Boga. S tem ohromi vero in dejanja ter tako izda Gospodova pričakovanja. Prilika pa tudi povzdigne dobre sadove učencev, ki veseli prejetega daru, ga ne skrijejo zaradi strahu ali ljubosumnosti, temveč ga množijo tako, da vabijo k udeležbi pri njem in ga delijo z drugimi. Da, to, kar nam je Kristus podaril, se množi samo, če se podarja! Ta zaklad je narejen zato, da se porablja, unovči, deli z drugimi, kakor nas o tem poučuje apostol Pavel, veliki upraljalec z Jezusovimi talenti.

Evangeljski nauk, ki nam ga današnje bogoslužje ponuja, je imel močan vpliv na zgodovinsko družbenem nivoju, saj je v krščanskih narodih prebujal dejavno in podjetniško miselnost. Toda osnovno sporočilo se nanaša na duha odgovornosti s katerim sprejmemo Božje kraljestvo, torej z odgovornostjo do Boga in do človeštva. To držo srca je popolnoma poosebila Devica Marija, ki je potem, ko je sprejela najdragocenejši zaklad, Jezusa samega, ga z neizmerno ljubeznijo podarila svetu. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo 'dobri in zvesti služabniki' ter bomo tako nekega dne deležni 'veselja našega Gospoda'.

Angel Gospodov, 13. november 2011
Božja Beseda današnje predzadnje nedelje v bogoslužnem letu nas opominja o minljivosti zemeljskega bivanja ter nas vabi, da bi ga živeli kot romanje s pogledom usmerjenim na cilj, na Boga, ki nas je ustvaril. In ker nas je ustvaril zase (prim. sv. Avguštin, Izpovedi 1,1), je On naš poslednji cilj in smisel našega bivanja. Neizogibni prehod do te resničnosti pa je smrt, za katero pa pride poslednja sodba. Apostol Pavel nas spominja, 'da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči' (1Tes 5,2), torej nenapovedano. Zavest o ponovnem prihodu Gospoda Jezusa v slavi nas spodbuja živeti v budnem pričakovanju njegove pojavitve tako, da se nenehno spominjamo njegovega prvega prihoda.

V znani priliki o talentih, ki jo je zapisal evangelist Matej (prim. 25,14¬30), Jezus pripoveduje o treh služabnikih, ki jim je gospodar, preden je odpotoval, zaupal svoje imetje. Dva sta prav ravnala, saj sta prejeto podvojila. Nasprotno pa je tretji skril prejeti kovanec v luknjo. Ko se je gospodar vrnil domov, je zahteval od služabnikov obračun za to, kar jim je zaupal. Medtem, ko je bil s prvima dvema zadovoljen, pa je bil nad tretjim razočaran. Ta služabnik, ki je skril talent, ne da bi od njega dobil obresti, se je namreč zelo uštel. Obnašal se je namreč, kot da se njegov gospodar ne bo več vrnil, kot da ne bo prišel dan, ko bo zahteval od njega obračun za to, kar je počel. S to priliko želi Jezus poučiti svoje učence, naj dobro uporabijo svoje darove. Bog namreč vsakega človeka pokliče v življenje ter mu da darove, hkrati pa mu zaupa njemu lastno poslanstvo. Neumno bi bilo misliti, da imamo pravico do njih, kakor tudi, da bomo prikrajšani za smisel življenja, če jih bomo uporabili. Ko sv. Gregor Veliki razlaga to priliko, opozori, da nihče od nas ni prikrajšan za dar Gospodove brezpogojne ljubezni. Takole je zapisal: 'Zato je potrebno, moji bratje, da pri vsakem dejanju, ki ga morate storiti, skrbno pazite na brezpogojno ljubezen'. Potem, ko je svetnik natančno določil, da je resnična ljubezen v tem, da ljubimo tako prijatelje kot sovražnike, je dodal: 'če je kdo ostal brez te kreposti, izgubi vse, kar ima ter se ga potem, ko se mu odvzame prijeti talent, vrže ven v temo'.

Dragi bratje, sprejmimo povabilo k čuječnosti, na katero nas večkrat opozarja Sveto pismo. Čuječnost je namreč drža tistega, ki ve, da se bo Gospod vrnil in bo hotel videti sadove svoje ljubezni. Brezpogojna ljubezen je osnovna dobrina, ki naj bi pri vsakem obrodila sadove. Brez nje je vsak drugi dar brez pomena (prim. 1Kor 13,3). Če nas je Jezus tako ljubil, da je dal svoje življenje za nas (prim. 1Jn 3,16), čemu potem ne bi ljubili Boga z vsem, kar smo ter resnično iz srca ljubili drug drugega (prim. 1Jn 4,11)? Samo, če bomo brezpogojno ljubili, bomo tudi mi deležni veselja našega Gospoda. Naj nam bo Devica Marija učiteljica dejavne in vesele čuječnosti na poti k srečanju z Bogom.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 16. november 2014
»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje je prilika o talentih (25,14-30). Pripoveduje o človeku, ki je, preden je odpotoval, sklical svoje služabnike ter jim zaupal svoje imetje v obliki talentov, starodavnih kovancev zelo velike vrednosti. Gospodar je prvemu služabniku zaupal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega. Med gospodarjevo odsotnostjo naj bi ti trije služabniki to imetje pomnožili. Prvi in drugi služabnik sta podvojila začetni kapital; tretji pa je iz strahu, da bi vse izgubil, zakopal prejeti talent v luknjo. Ob gospodarjevem povratku sta prva dva prejela pohvalo in nagrado, medtem ko je bil tretji, ki je samo vrnil prejeti denar, pograjan in kaznovan.« Tako je papež Frančišek predstavil evangelij današnje 33. nedelje med letom z okna apostolske palače veliki množici, ki se je zbrala na Trgu sv. Petra.

Pomen tega je zelo jasen. Človek iz prilike predstavlja Jezusa, služabniki smo mi in talenti je imetje, ki ga nam je Gospod zaupal. V čem je to imetje? To je Njegova Beseda, evharistija, vera v nebeškega Očeta, odpuščanje…, skratka, veliko stvari, njegove najdragocenejše dobrine. To je imetje, ki nam ga On zaupa, ne samo, da ga varujemo, temveč da ga množimo! Medtem ko v splošni rabi izraža pojem 'talent' izredno kvaliteto posameznika, na primer glasbeni talent, športni, itd., pa talenti v priliki predstavljajo Gospodove dobrine, ki nam jih On zaupa, da bi se po nas množile. Luknja, ki jo je v zemljo izkopal »hudobni in leni služabnik« (v. 26), pa označuje strah pred tveganjem, ki ohromi ustvarjalnost ter rodovitnost ljubezni. Strah pred tveganjem, ki izhaja iz ljubezni, nas ohromi. Jezus od nas ne zahteva, da Njegovo milost ohranimo v trezorju, ne, tega Jezus od nas ne zahteva, temveč hoče, da jo uporabimo v korist drugim. Vse dobrine, ki smo jih prejeli so zato, da jih damo drugim ter jih s tem množimo. Kot da bi rekel: »Tukaj imaš moje usmiljenje, nežnost, odpuščanje, vzemi jih in na veliko uporabljaj.« In mi, kaj smo storili? Koga smo 'okužili' s svojo vero? Koliko oseb smo opogumili s svojim upanjem? Koliko ljubezni smo podelili s svojim bližnjim? To so vprašanja, ki nam bodo dobro dela, če si jih bomo postavili. Katero koli okolje, tudi tisto najbolj oddaljeno in neprimerno lahko postane kraj pomnožitve talentov. Ni namreč že v naprej izključenih situacij ali krajev za krščansko navzočnost in pričevanje. Pričevanje, ki ga Jezus od nas zahteva pa ni zaprto, odprto je in je od nas odvisno.

Ta prilika nas spodbuja, naj ne skrivamo svoje vere in svojega upanja v Kristusa, naj ne zakopljemo Besede evangelija, ampak storimo, da kroži v našem življenju, v naših odnosih, v konkretnih situacijah, kot moč, ki privede v krizo, da očisti ter prenovi. Tako tudi odpuščanje, ki nam ga je Gospod še posebej podelil v zakramentu sprave, ne držimo zaprtega v nas samih, temveč pustimo, da sprosti svojo moč ter podre tiste zidove, ki jih je zgradila naša sebičnost, nam da moč, da napravimo prvi korak pri ohromljenih odnosih, da začnemo z pogovorom, kjer ni komuniciranja… In tako naprej. Delati torej tako, da bodo ti talenti, ta darila, ti darovi, ki nam jih je Gospod dal, za druge, da se bodo množili in s pričevanjem obrodili sadove.

Mislim, da bo danes res lepo dejanje, če bo vsak od vas doma vzel v roke evangelij in bral ter malo premišljeval 25. poglavje Matejevega evangelija od 14 do 30 vrstice, torej Matej 25, 14-30: »Talenti, bogastvo, vse to kar mi je Bog dal duhovnega, dobroto, Božjo Besedo, kako delam, da to raste v drugih? Ali pa jih samo hranim v trezorju?«

Poleg tega pa Gospod ne daje vsem istih stvari ter na isti način. Osebno nas namreč pozna ter nam zaupa tisto, kar je ravno prav za nas. Toda vsem pa da nekaj skupnega in to je njegovo neizmerno zaupanje. Bog ima zaupanje v nas, nam zaupa. To pa je enako za vse. Ne razočarajmo ga! Naj nas strah ne preslepi, temveč mu zaupanje vrnimo z zaupanjem. Devica Marija je to udejanjila na najlepši in naj popolnejši način. Ona je prejela in sprejela najbolj odličen dar, Jezusa osebno in ga človeštvu darovala z velikodušnim srcem. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo 'dobri in zvesti služabniki' in tako deležni 'veselja našega Gospoda'.

Ne pozabite danes doma vzeti v roke Matejev evangelij, 25. poglavje ter ga brati od 14. vrstice in si postavljati vprašanja, ki ob tem prihajajo?

Angel Gospodov nedelja, 19. november 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to predzadnjo nedeljo bogoslužnega leta nam evangelij prestavi priliko o talentih (prim. Mt 25,14-30. Neki človek pred svojim potovanjem izroči svojim služabnikom talente, ki so bili v tistem času denar velike vrednosti. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in spet drugemu enega, vsakemu glede na njegove sposobnosti. Služabnik, ki je prejel pet talentov, je podjeten, saj je z njimi pridobil pet drugih. Na isti način se obnaša služabnik, ki je prejel dva, saj je pridobil druga dva. Nasprotno pa je služabnik, ki je prejel enega, skopal luknjo v zemljo in tja skril kovanec svojega gospodarja.

Ta služabnik sam razloži gospodarju ob njegovi vrnitvi razlog svojega dejanja, rekoč: »Gospodar, spoznal sem te, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi trosil. Zbal sem se in sem šel ter skril tvoj talent v zemljo« (vv. 24-25). Ta služabnik nima do svojega gospodarja zaupljivega odnosa, ampak se ga boji in to ga blokira. Strah nas vedno naredi nepremične in zaradi tega pogosto naredimo napačne izbire. Strah odvzame pogum za pobude, vodi nas v zatekanje gotovih in zagotovljenih rešitev in tako se konča pri tem, da se ne udejanji nič dobrega. Potrebno je imeti zaupanje in ne strah, da lahko hodimo in rastemo na poti življenja.

Iz te prilike razumemo, kako pomembno je imeti pravo predstavo o Bogu. Ne smemo si misliti, da je on zloben, trd in strog gospodar, ki nas hoče kaznovati. Če je v nas ta napačna podoba o Bogu, tedaj naše življenje ne bo moglo biti rodovitno, saj živimo v strahu in ta nas ne bo vodil k nečemu konstruktivnemu. Poklicani smo k premisleku, da bomo odkrili, kakšna je naša resnična predstava o Bogu. Že v Stari zavezi se je razodel kot »usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi« (2Mz 34,6). Jezus nam je vedno pokazal, da Bog ni strog in nestrpen gospodar, temveč oče, poln ljubezni, nežnosti in dobrote. Zaradi tega moramo imeti neizmerno zaupanje vanj.

Jezus nam je pokazal na različne načine Očetovo velikodušnost in skrb, tako s svojo besedo, s svojimi dejanji, s svojim sprejemanjem vseh, posebej grešnikov, majhnih ter revnih, na kar nas danes spominja tudi 1. svetovni dan revežev, prav tako pa tudi s svojim opominjanjem, ki kaže na njegovo prizadevanje, da ne bi mi brezkoristno zapravili svojega življenja. To je tudi znak, da nas Bog zelo ceni. Zavedanje tega nam pomaga, da smo odgovorne osebe pri vsakem našem dejanju. Zato nas prilika o talentih kliče k osebni odgovornosti ter k zvestobi, ki postane tudi sposobnost, da se neprestano odpravimo po novih poteh in tako ne zakopljemo talent oziroma darove, ki nam jih je Bog podaril in za katere bo od nas zahteval obračun.

Naj Sveta Devica posreduje za nas, da bomo ostali zvesti Božji volji tako, da bomo s talenti, ki smo jih prejeli, obrodili sadove. Tako bomo koristni do drugih in nas bo poslednji dan Gospod sprejel in povabil vstopiti v njegovo veselje.

Homilija, nedelja, 15. november 2020
Prilika, ki smo jo slišali, ima začetek, osrednji del in konec, ki osvetlijo začetek, osrednji del in konec našega življenja.

Začetek. Vse se začne z velikim dobrim. Gospodar ne zadržuje zase svoje bogastvo, ampak ga da služabnikom, nekomu pet, nekomu dva in nekomu en talent glede na »sposobnost vsakega« (Mt 25,15). Preračunano je bilo, da je en talent nekako plača za trideset let dela, torej je bil obilna dobrina, ki je takrat zadoščala za vse življenje. Poglejte začetek. Vse se je tudi za nas začelo z milostjo Boga. Vse se vedno začenja z milostjo ne z našimi prizadevanji. Z milostjo Boga, ki je Oče in je dal v naše roke toliko dobrin ter zaupal vsakemu različne talente. Smo namreč nosilci velikega bogastva, ki ni odvisno od tega, koliko stvari imamo, ampak od tega, kar smo: od življenja, ki smo ga prejeli, od dobrega, ki je v nas, od nepotlačljive lepote, s katero nas je Bog obdaril, saj smo po njegovi podobi. Vsakdo je dragocen v njegovih očeh, vsakdo med nami edinstven in nezamenljiv v zgodovini. Tako nas vidi Bog, nas čuti Bog.

Kako pomembno je zapomniti si to, saj prepogosto, ko gledamo svoje življenje, vidimo le to, kar nam manjka in se pritožujemo nad tem, kar nam manjka. Tako zapademo v skušnjavo »če bi!«: če bi imel tisto delo, če bi imela tisto hišo, če bi imel denar in uspeh, če ne bi imel tega problema, če bi bile boljše osebe okoli mene!... Toda slepilo »če bi« nam onemogoča videti dobro in zaradi tega pozabimo na talente, ki jih imamo. Da, ti nimaš tega, ampak imaš to in »če bi« stori, da pozabimo na to. Toda Bog nam jih je zaupal, saj pozna vsakega od nas in ve česar smo zmožni, saj nam zaupa ne glede na našo krhkost. Zaupa tudi tistemu služabniku, ki bo skril talent. Bog upa namreč, da bo tudi on kljub svojim strahovom dobro uporabil to, kar je prejel. Skratka, Gospod želi, da si prizadevamo v sedanjosti brez nostalgije po preteklosti, a v dejavnem pričakovanju njegove vrnitve. Ta slaba nostalgija, je kot rumen humor, kot črn humor, ki zastruplja dušo in jo sili, da pogleduje nazaj, vedno druge, nikoli pa svojih rok, na možnosti dela, ki nam ga je Gospod dal, na svoje sposobnosti… tudi na svojo revščino…

Prišli smo tako do osrednjega dela prilike. To je delo služabnikov, torej služenje. Služenje je naš prispevek, tisto, kar pomnožuje talente in daje smisel življenja. Ni namreč namenjeno za življenje tistega, ki ne živi za služenje. To moramo ponoviti, večkrat ponoviti. To moramo premišljevati: ni namenjeno za življenje tistega, ki ne živi za služenje.

 Kakšen pa je stil služenja? V evangeliju so dobri služabniki tisti, ki tvegajo. Niso previdni in oprezni, ne shranijo to, kar so prejeli, ampak ga vložijo. Kajti dobro, če se ga ne vlaga, se ga izgubi. Veličina našega življenja ni odvisna od tega, kar smo prihranili, ampak kakšne sadove prinašamo. Veliko ljudi preživi življenje samo v kopičenju z mislijo na to, da jim je dobro in ne na to, da bi delali dobro. Toda kako prazno je življenje tistega, ki teče za potrebami, ne da bi videl, kdor kaj potrebuje. Če imamo darove, je zato, da smo mi dar za druge. Tukaj bratje in sestre, si zastavimo vprašanje: »Sledim samo potrebam, ali pa sem sposoben videti tistega, ki je v stiski. Moja roka je tako (papež z rokami napravi gesto) ali tako?

Prav je poudariti, da sta služabnika, ki vlagata, ki tvegata štirikrat imenovana »zvesta« (vv. 21.23). Za evangelij ni zvestobe brez tveganja. »Toda oče, biti kristjan pomeni tvegati?« »Da, dragi moj, draga moja, tvegati. Če ne boš tvegal, boš končal, kakor je tretji s pokopom svojih sposobnosti, svojega duhovnega, materialnega bogastva, z vsem«. Tvegati. Ni zvestobe brez tveganja. Za Boga biti zvest pomeni použiti življenje in pustiti si preobrniti načrte zaradi služenja. »Toda jaz imam ta načrt, če pa bom služil… Pusti da propade načrt, ti služi… Žalostno je, kadar je nek kristjan v obrambni drži navezan samo na izpolnjevanje pravil in spoštovanje zapovedi. Ti »umerjeni« kristjani, ki nikoli ne naredijo koraka onkraj pravil, nikoli, ker se bojijo tvegati. In tile, dovolite mi to podobo, tile, ki toliko skrbijo zase, da nikoli ne tvegajo, ti začenjajo v življenju proces mumificiranja duše in postanejo mumije.

To ne zadostuje, ne zadostuje spolnjevanje pravil. Zvestoba Jezusu ni samo ne pogrešiti. To je negativno. Tako je namreč razmišljal leni služabnik iz prilike, ki je bil brez pobud in ustvarjalnosti in se je skril za nepotrebnim strahom ter zakopal prejeti talent. Gospodar ga je označil celo za »hudobnega« (v. 26), pa čeprav ni storil nič hudega, kar je res, ni pa tudi storil nič dobrega. Raje je grešil z opustitvijo, kot pa da bi tvegal, da pogreši. Ni bil zvest Bogu, ki ima rad, da se použijemo. Najhuje ga je užalil s tem, da mu je vrnil prejeti dar. Ti si mi dal to, jaz ti dam to, nič več. Gospod nas nasprotno vabi, da se velikodušno podamo na delo, da s pogumom ljubezni premagamo strah, da prerastemo pasivnost, ki je postala vpletenost. Danes v teh časih negotovosti in krhkosti ne zapravimo življenja tako, da mislimo samo na sebe, z držo ravnodušnosti. Ne varajmo se rekoč: »Mir in varnost!« (1Tes 5,3). Sveti Pavel nas vabi, da se soočimo z realnostjo ter se ne pustimo okužiti ravnodušnosti.

Kako torej služiti po željah Boga? Gospodar je to razložil nezvestemu služabniku: »Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel z obrestmi, kar je mojega« (v. 27). Kdo so za nas ti »menjalci«, ki so sposobni preskrbeti dolžne obresti? To so reveži, ne pozabite na njih. Ne pozabite, da so reveži v središču evangelija. Evangelij se ne razume brez revežev. Reveži so v sami Jezusovi osebnosti, ki je bogat, kot je bil, izničil sam sebe in postal revež, postal greh, kar je najhujša revščina. Reveži nam zagotavljajo večno rento in že sedaj omogočajo bogatenje z ljubeznijo. Kajti največja revščina s katero se je potrebno spopasti, je naša revščina ljubezni. Največja revščina s katero se moramo spopasti, je naša revščina ljubezni. Knjiga pregovorov hvali ljubečo marljivo ženo, katere vrednost je nad biseri. Knjiga pravi, da je to ženo potrebno posnemati, kakor pravi besedilo: »Svoje roke podaja revežu« (Preg 31,20). To je veliko bogastvo te žene Raje podaj roko tistemu, ki jo potrebuje, kot pa da bi zahteval to, kar ti manjka. Tako boš množil talente, ki si jih prejel. Približuje se božični čas, čas praznikov. Tokratno vprašanje, ki si ga toliko ljudi zastavlja je: »Kaj lahko kupim? Kaj imam lahko več?« Iti moram v trgovine…, da kupim. Recimo raje drugače: »Kaj lahko dam drugim, da bom kot Jezus, ki je dal samega sebe in se je rodil ravno v tistih jaslih?«

Tako smo prispeli h koncu prilike. Bo namreč tisti, ki bo imel v obilju in bo tisti, ki je zapravil življenje in bo ostal revež (prim. v. 29). Na koncu življenja bo vsekakor razkrita resničnost. Minila bo varljivost sveta, kateremu so uspeh, moč in denar dajali smisel bivanja. Ostala pa bo ljubezen. Torej tisto, kar smo podarili, bo prišlo na dan kot pravo bogastvo. Ono bo propadlo, vstala pa bo ljubezen. Velik cerkveni učitelj je zapisal: »Tako se zgodi v življenju. Potem ko nas dohiti smrt in je konec spektakla, si vsi snamejo masko bogastva in revščine ter odidejo s tega sveta. Sojeni pa so samo na osnovi svojih del, nekateri resnično bogati, drugi pa revni« (Sv. Janez Krizostom,  Govori o ubogem Lazarju II., 3). Če nočemo bedno živeti, prosimo za milost, da bi videli Jezusa v revežih in služili Jezusu v revežih.

Hočem se zahvaliti tolikim zvestim Božjim služabnikom, ki ne dajo govoriti o sebi, ampak tako živijo v služenju. Pri tem na primer mislim na don Roberta Malgesinija. Ta duhovnik ni teoretiziral, ampak je preprosto videl Jezusa v revežu ter smisel življenja v služenju. S krotkostjo je brisal solze v imenu Boga, ki tolaži. Začetek njegovega dneva je bila molitev, da bi sprejel dar Boga. Osrednji del dneva je bila dejavna ljubezen, da bi prejeta ljubezen obrodila sadove. In na koncu je bilo jasno pričevanje evangelija. Ta človek je razumel, da mora podati svojo roko številnim revežem, ki jih je vsak dan srečeval, saj je v vsakem od njih videl Jezusa. Bratje in sestre, prosimo milost, da ne bomo kristjani le  z besedami, ampak z dejanji, da bi obrodili sad, kakor je želel Jezus. Tako naj bo.

Angel Gospodov, nedelja, 15. november 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to predzadnjo nedeljo liturgičnega leta nam evangelij predstavlja zelo znano priliko o talentih (prim. Mt 25,14-30), ki je del Jezusovega govora o poslednjih časih neposredno pred njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem.

Prilika, ki smo jo mi slišali, govori o nekem bogatem gospodu, ki mora odpotovati in ker vnaprej ve, da bo dolgo odsoten, svoje premoženje izroči trem svojim služabnikom: prvemu izroči pet talentov, drugemu dva, tretjemu enega. Jezus pojasni, da je bila razdelitev storjena »glede na zmožnosti vsakega izmed njih« (prim. v. 15). Tako stori Gospod z nami vsemi: dobro nas pozna, ve, da nismo enaki in nikomur ne želi dajati prednosti na škodo drugih, ampak vsakemu izroči premoženje, ki je primerno sposobnostim.

Med gospodarjevo odsotnostjo prva dva služabnika zavihata rokave, tako da celo podvojita vsoto, ki jima je bila zaupana. To pa ne velja za tretjega služabnika, ki talent skrije v jamo: da bi se izognil tveganjem, ga pusti tam, na varnem pred tatovi, vendar tako, da ne prinaša dobička. Napoči trenutek vrnitve gospodarja, ki služabnike pokliče na obračun. Prva dva predstavila dober sad svojega prizadevanja, saj sta delala in gospodar ju pohvali, ju nagradi in ju povabi, naj imata delež pri njegovem veselju. Tretji pa se po tem, ko se zave, da je storil napako, začne samoopravičevati, rekoč: »Gospodar, vem da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi trosil. Zbal sem se in sem šel ter skril tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!« (vv. 24-25). Brani se zaradi lenobe in obtožuje gospodarja. To je navada, ki jo imamo tudi mi, saj se večkrat branimo tako, da obtožujemo druge. Toda oni niso krivi. Krivi smo mi, pomanjkljivost je naša. Ta služabnik obtožuje druge, obtožuje gospodarja zato, da bi sebe opravičil. Tudi mi večkrat počnemo isto. Tedaj ga gospodar okara: imenuje ga »hudobni in leni služabnik« (v. 26). Naroči, naj mu vzamejo talent in ga  vržejo iz njegove hiše.

Ta prilika velja za vse, vendar pa, kakor vedno, posebej za kristjane. Tudi danes ima veliko aktualnost, danes na dan revežev, ko nam kristjanom Cerkev pravi: »Ponudi svojo roko revežu. Ponudi svojo roko revežu.« V življenju nisi sam. So ljudje, ki te potrebujejo. Ne bodi sebičnež. Ponudi svojo roko revežu. Kot človeška bitja smo vsi od Boga prejeli »dediščino«, človeško bogastvo, kakršno koli že. Kot Kristusovi učenci pa smo prejeli vero, evangelij, Svetega Duha, zakramente in toliko drugih stvari. Te darove je potrebno uporabiti, da bi delali dobro, da bi delali dobro v tem življenju v služenju Bogu in bratom. Danes ti pravi, nam pravi Cerkev: »Uporabljaj to, kar ti je dal Bog in glej reveže, glej jih. Veliko jih je. Tudi po naših mestih, v središču našega mesta jih je veliko. Delajte dobro!«

Mi včasih mislimo, da biti kristjani pomeni, ne delati slabo. Ne delati slabo, je dobro. Toda ne delati dobro, ni dobro. Delati moramo dobro, iti iz sebe in pogledati, gledati na tiste, ki potrebujejo pomoč. Veliko lakote je tudi v osrčju našega mesta. Mi pa večkrat vstopimo v logiko ravnodušnosti. Revež je tam in mi ga gledamo z druge strani. Ponudi svojo roko revežu. Kristus je! Da, nekateri pravijo: »Toda, ti duhovniki, ti škofje nam govorijo o revežih, o revežih… Mi pa hočemo, da nam govorijo o večnem življenju! Poglejta brat in sestra, reveži so v osrčju evangelija in je Jezus, ki nas je učil govoriti revežem, je Jezus, ki je prišel za reveže. Podaj svojo roko revežu. Veliko stvari si prijel in ti bi pustil, da tvoj brat, tvoja sestra umreta zaradi lakote?«

Dragi bratje in sestre, vsakdo od nas naj reče v svojem srcu to, kar nam danes pravi Jezus, ponavljaj v svojem srcu: »Ponudi svojo roko revežu.« Jezus pa nam pravi še nekaj drugega: »Veš, ta revež sem jaz.« Gospod nam pravi tole: »Revež sem jaz.«

Devica Marija je prejela velik dar, samega Jezusa, vendar ga ni zadržala zase, dala ga je svetu, njegovemu ljudstvu. Od Nje se učimo ponuditi roko revežem.