VIDEO Pridiga Jožeta Kopeiniga na zlati maši jezuitskega patra Stanka Rozmana

Pridiga g. Jožeta Kopeiniga

Dragi zlatomašnik Stanko!
Zvonovi kovorske župnije zvonijo danes drugače kakor sicer. Danes naznanjajo župniji in vsej okolici poseben praznik, slovesnost zlate maše dragega rojaka ter neumornega in zaslužnega misijonarja, ki je večino svojega življenja posvetil Afriki, ki je trpela in še trpi toliko različnih stisk že v zgodovini in tudi danes.

Kaj razlikuje zlato mašno slavje od nove sv. maše? Kakor se večerna zarja razlikuje od jutranje, tako se slavje zlate sv. maše razlikuje od nove sv. maše. Z mašniškim posvečenjem stopa mlad duhovnik poln pričakovanja, poln energije in misijonske vneme na novo pot, na katere se je dolgo pripravljal s študijem, s prečiščevanjem svojih srčnih nagibov in z vztrajno molitvijo.

Marsikateri novomašnik v svoji rosni duhovniški mladosti misli, da se z njim začenja novo obdobje v cerkveni zgodovini in da bo začel spreobračati svet. A kmalu spozna, da niti samega sebe ne zmore tako hitro in korenito spremeniti, kakor si je to v svojem mladostnem idealizmu predstavljal.

Vsak duhovnik mora kmalu spoznati, da pomeni delovati v Božjem kraljestvu najprej obdelovati in rahljati svojo lastno gredo, preden more učiti druge. Tudi velika misijonarka naših dni, mati Tereza iz Kalkute, piše v svojem dnevniku: »Mislila sem, da je moj misijonski poklic spreobračati ljudi, a kmalu sem spoznala, da je moje poslanstvo le ljubiti.«

A vsak duhovnik se kdaj v tihi uri in v ponižnosti pred Bogom sprašuje:
Bog, Ti si mene izbral?
Mene, kot da nisi bede poznal,
ki jo nosim v srcu?
Kot da nisi vedel, da sem
vkovan v verige slabosti.
Zakaj si mene poklical?
Saj dobro veš, da svet po mojem življenju sodi tvoj nauk,
po moji ljubezni Tvojo ljubezen?

Ljubezen do Kristusa je pogoj za vsak apostolat. Torej se vsak apostolat in dušnopastirski ter misijonski uspeh začne na kolenih. Znan mistik naših dni, Tomaž Merton, nas pouči, ko pravi: »Iščite v molitvi Boga in ko ga najdete, napravite iz Njega moč sovojega življenja. Brez Njega se vsi naši napori osipajo v pepel in naše zarje so temnejše od noči.«

Dragi zlatomašnik Stanko!
»Življenje je kot dolga reka, ki na bregovih pušča sledi – vse – prav vse – kar človek naredi, ostaja in ne zgine do konca dni.« - če ponižno izpolnjuje božjo voljo!

V farni cerkvi sv. Janeza, ko si kot fant redno zahajal k sveti maši, si začutil svoj poklic: pripravljati pot Gospodu – ali doma ali v misijonih. Verjetno je sv. Janez Krstnik kakor prej svoje učence napotil tudi Tebe k Jezusu. Zavedal si se od vsega začetka, da je misijonsko poslanstvo Jezusove Cerkve tako bistveno, kakor je bistveno za ogenj, da gori! Odločil si se za ogenj srca, za ogenj ljubezni, za misijonsko poslanstvo.

Kot zlatomašnik se oziraš nazaj na petdesetletno dobo najrazličnejših izkušenj, bogatega klasja in več deseternih sadov. Ne bom našteval Tvojih velikih zaslug v misijonih, kjerkoli si deloval v Zambiji in v Malaviju. Ne bom našteval vseh gradb, cerkvá, šol, bolnic in drugih poslopij, ki si jih zgradil s pomočjo dobrotnic in dobrotnikov po vsem svetu. Ne bom našteval vseh vodnjakov in vodovodov, s katerimi si ubogim oskrbel svežo vodo za ljudi, polja in živino. O vsem garaškem in nad vsem uspešnem in blagoslovljenem delovanju v Zambiji in v Malaviju lahko berete v jubilejni številki »Slovenski jezuiti 2023«.

Omenil bi rad sam to, da so te afriški kristjani sprejeli za svojega, ker so čutili, da se jim z veseljem in tudi s potrpežljivostjo razdajaš. Bil si z njimi in tako uresničeval Jezusovo zvestobo: »Jaz sem z vami vse dni!« Bivši graški škof Weber je dejal: »Misijonar naj bi imel v svojem srcu in na svojih ramah dosti prostora, da bi nosil in prenašal stisko sveta in človeštva.«

Dragi slavljenec Stanko!
Kar sem pri Tebi najprej, odkar se poznava in sodelovala, občudoval, da nisi nikdar tarnal, jamral, obupaval; da se različnih Tebi zaupanih nalog nikdar nisi bal, temveč si se vedno v zaupanju do Svetega Duha pogumno in tudi včasih trmasto vpregal v vedno nove naloge in projekte in jih z Božjo pomočjo tudi zmogel.

Hvaležnost je dika Tvoje vere in Tvojega zaupanja, ker živiš iz Jezusove obljube, da ostaja vedno pri nas. »Jaz sem z Vami vse dni.« ne samo v sončnih urah življenja, temveč tudi kadar sivi in temni oblaki zatemnjuje nebo in zastirajo pogled v varno prihodnost.

Besede pri diakonskem posvečenju si pozneje zvesto uresničeval v svojem osebnem duhovniškem in misijonskem življenju: In te se glasijo:
Glej, da boš veroval kar boš bral,
učil kar boš veroval,
živel kar boš učil.

Vsak apostolat se začenja na kolenih, v tihi molitvi in v ponižni vztrajni prošnji: Gospod, zgodi se Tvoja volja! In le kdor ima odprto in poslušno srce za Boga, bo začutil utrip življenja tistih, katerim je poslan.

Evangeljsko in misijonsko poslanstvo pa ni v tem, da mi prinašamo Boga ljudem, temveč da le skupaj z njimi odkrivamo, kako Bog že vedno deluje v njih samih, če so le budnega in ljubečega srca. Duhovnik je le bolj pričevalec, da je Bog Oče vseh ljudi in da želi vse človeštvo združiti v eno družino srečnih in končno zveličanih otrok, ker mi nismo samo zemljani, temveč smo poklicani, da bomo nekoč večni nebeščani.

Drugo, kar sem lahko opazoval pri Tebi, je Tvoja razsodnost v težkih in včasih kočljivih vprašanjih. Ne oziraš se na osebo ali pričakovanja ljudi, temveč poveš svoje nevsiljivo mnenje po navdihu iz molitve in kar spoznaš kot božjo voljo, četudi je le ta marsikdaj še kako drugačna od človeških željá.

Dragi jubilar Stanko!
S hvaležnostjo se lahko oziraš nazaj v bogato in blagoslovljeno, dostikrat prav pionirsko misijonsko oranje in se sedaj hvaležno veseliš, če je mnogo rodovitnega semena obrodilo zaželene in tudi nepričakovane bogate sadove. A dostikrat si doživljal resničnost besed pesnika Svečka Kosovela: »Veliko moraš pretrpeti, da si to spoznanje pridobiš: »Kdor hoče živeti, ljubiti, ta mora poljubiti križ.« V svoji prirojeni in tudi preizkušeni ponižnosti pa si svoje delo vedno spremljal in še spremljaš s svojo zaupno molitvijo, vedoč, da je eden ki seje, drugi pa, ki daje rast, razcvet in bogat sad.

Vsaka duhovniška jubilejna slovesnost naj bi bila tudi seme za nove duhovne poklice. Duhovniški, redovniški in misijonski poklici so Božji dar, ki ga ne moremo izsiliti, temveč samo izprositi.

Duhovni poklici ne rastejo na peščenih in kamnitih tleh verske brezbrižnosti, temveč na zemlji, ki je prepojena z vero in zaupanjem, da bo Bog izbral, poklical in poslal toliko duhovnikov, kolikor jih potrebujemo, in takšne, kakršne zaslužimo. Duhovni poklici se navadno porajajo iz vernih družin, kjer se spoštuje Gospodov dan in kjer je živa tudi družinska molitev. Najbolj varna pot do duhovništva pa je še vedno mladost, preživeta s Kristusom.

Gotovo je danes med vami, dragi mladi, ta ali oni, ki je že slišal Božji klic: Hodi za menoj! Ta in oni ga tudi skrbno goji in varuje, ker se zaveda, da ga nosi v prsteni posodi, ki se lahko tudi prehitro razbije.

Dragi fant, ki te je Kristus poklical:
Ne zapiraj svojega srca,
ne zavračaj ponujene milosti.
A Bog se ti ne vsiljuje,
temveč te le vabi kot tvoj prijatelj.
Enako velja za poklic redovnice, redovnika in za misijonski poklic!
Kristus tudi danes kliče vam mladim:
»Pridite in dajte mi svoje srce,
dajte mi svojo mladost,
dajte mi svoje hrepenenje po sreči in ljubezni,
dajte mi svoje prijateljstvo!«

Sv. papež Janez Pavel II. je ob svojem prvem obisku v Sloveniji bodril mlade, zbrane v Postojni: »Korajža velja! Ker Bog daje svojo moč vsem, ki mu zaupajo!« Več ko lepó bi bilo, če bi lahko v kratkem času pozdravili v Kovorju spet naslednjega novomašnika.

Dragi slavljenec!
Dosti je besed, priznanj in zahvale. Rad bi Ti poklonil še posebno srčno spodbudo iz dnevnika sv. papeža Janeza XXIII., ki se glasi:
»Človek je največji, kadar kleči,
najlepši, kadar moli,
najmočnejši, kadar odpušča,
Bogu najbolj podoben, kadar ljubi!«

To je najboljša in naj bolj prepričljiva izkaznica tudi Tvojega življenja. Ostani zvest Jezusov prijatelj in naj dobri Bog bogato blagoslovi vse Tvoje nadaljnje dni! Amen.