V Rimu je v petek, 9. junija, potekal bogat Rimski večer slovenske teologije
P. Ivan Herceg DJ
Daleč stran od vsakršnega nacionalizma psalmistove besede »Tako ni storil nobenemu narodu« (Ps 147,20) navdihujejo premislek o svojevrstnih vplivih, ki so povzročili, da tudi znotraj slovenske kulture in zgodovine svet, sebe in Boga dojemamo na točno določen lasten način. V tej perspektivi je 9. junija z začetkom ob 17. uri v knjižnici Papeškega inštituta Santa Maria dell’Anima blizu Piazze Navone v Rimu potekal »Rimski večer slovenske teologije«, ki so ga organizirali Veleposlaništvo RS pri Svetem sedežu, Papeški slovenski zavod v Rimu (Slovenska bogoslovna akademija), Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Papeška teološka akademija. Z njim so želeli obeležiti 30-letnico obstoja SŠK in 50-letnico podelitve naziva »Papeški« zavodu Slovenik.
---
S svojimi razmišljanji je nastopilo deset slovenskih teologov oz. teologij, od tega štirje mlajšega rodu. Večer je moderiral Miran Sajovic SDB.
Frančiškan Jan Dominik Bogataj je spregovoril o zibelki latinske patristične eksegeze na našem področju o Viktorinu, Fortunacijanu in Hieronimu: »V nasprotju s splošnimi predstavami lahko zatrdimo, da smo na območju severnega Jadrana, med vzhodnoalpskim in podonavskim prostorom – torej v grobem območje naselitve Slovencev oz. današnje Republike Slovenije –, priče začetkom razlaganja Svetega pisma v latinščini«. Bogatajev prispevek predstavi v tej luči tri zanimive figure. Viktorin Ptujski († 303), škof v mestu Poetovio (današnji Ptuj) velja za pionirja latinske eksegeze. Fortunacijan Oglejski († ok. 370), čigar delo Commentarii in evangelia je bilo po skoraj tisočletju in pol šele nedavno odkrito, se je izkazal za avtorja najverjetneje najzgodnejšega latinskega komentarja evangelijev. O pomenu Hieronima († 419/420) za eksegezo ni potrebno zgubljati besed, poudariti pa gre, da – čeravno se ubikacija njegovega rojstnega Stridona še vedno izmika znanstvenikom – v širšem smislu prav tako prihaja s tega področja.
Jezuit Benjamin Bevc je spregovoril o tem, kakšna teologija je primerna za slovenski kontekst. V svojem razmišljanju je izhajal iz teologije 20. stoletja, zlasti od začetka šestdesetih let, ki jo zaznamuje prepričanje, da »kontekst ni izključen iz teološkega premisleka, ampak je vgrajen v sam teološki premislek« (G. Canobbio). Kljub temu da v Evropi ne moremo govoriti o pravih kontekstualnih teologijah, je v luči danega cerkvenega in družbeno-kulturnega konteksta vendarle smiselno razbirati tiste elemente izročila, ki bi lahko učinkoviteje pripomogli k oznanjevanju evangelija. Prispevek jezuitskega patra, ki se omejuje na področje kristologije, je želel zato orisati nekatere podobe Kristusa, ki so še posebej dragocene za današnji slovenski kontekst.
Gabriel Kavčič je svoje predavanje naslovil: Vest, osrednja tema pokoncilske katoliške moralne teologije. Tema vesti je že stoletja ena osrednjih tem katoliške moralne teologije, v desetletjih po drugem vatikanskem koncilu pa je še pridobila na pomenu. Slovenski prispevek v tem smislu ni izjema. Prvega predsednika Slovenske škofovske konference, nadškofa Alojzija Šuštarja, lahko označimo za pravega »teologa vesti«. Zato se je predavatelju zdelo primerno ponovno predstaviti ta slovenski prispevek in ga primerjati z najnovejšim razvojem katoliške moralne teologije na temo vesti v času sedanjega pontifikata.
Blaž Podobnik je predstavil nekaj razmislekov o enigmi katoliškega odnosa do zunanjosti. Osredotočenje na površinskost in podobo, ki naj bi bila vselej že več kot »le zunanjost«, je ena določujočih prvin intelektualne ustvarjalnosti slovenskega filozofa Slavoja Žižka. V duhu tega poudarka na »površinskosti« je v avtor svojem prispevku odkrival pomene, ki jih je mogoče razbrati iz očitne polarnosti med nekakšno posvetno brezbrižnostjo glede »zunanjosti« ter katoliško prakso na tem področju – polarnosti, kakršno si v slovenskem prostoru lahko prislikamo denimo v zunanji kontrastnosti filozofa Slavoja Žižka in kardinala Franca Rodeta. V tej dvojnosti je avtor odkrival izraze dveh raznolikih vizij o statusu tosvetnosti, greha, lepote in drugih temeljnih teoloških in filozofskih pojmov.
Irena Avsenik Nabergoj je preko zooma spregovorila o duhovnosti v slovenski literaturi vse od začetkov do danes.
Od začetkov pismenstva (Brižinski spomeniki) do moderne dobe je bil eden poglavitnih virov slovenskega slovstva, ki je skozi stoletja pomembno določal življenje Slovencev, Sveto pismo. V prispevku je Nabergojeva osvetlila odmev Svetega pisma od najstarejše plasti slovenske literature v najširšem pomenu besede, to je od cerkvenega slovstva v srednjeveškem pismenstvu, prek prevodov posameznih svetopisemskih knjig in Svetega pisma v celoti v protestantizmu ter lekcionarjev, evangelijev in listov ter novih prevodov Svetega pisma v katoliški dobi do dramatizacij svetopisemskih likov in dogodkov (Škofjeloška procesija, Drabosnjakov Marijin pasijon idr.), ter meditativnih (Poljanski rokopis) in pridižnih besedil (pridige Janeza Svetokriškega idr.) v obdobju baroka.
Predstavljen je bil tudi močan odmev Svetega pisma v slovenski slovstveni folklori, tako v folklornih legendarnih pesmih in pripovedih, ki osvetljujejo biblične like, dogodke in motive, kot tudi v mnoštvu folklornih molitev z apokrifnimi prvinami, zlasti v tistih, ki prikazujejo Jezusov pasijon in Marijino sočutno vlogo v njem. Od konca 18. stoletja se je razvijala estetsko bolj dovršena literatura z duhovnimi vsebinami pod vplivom širšega evropskega krščanskega literarnega izročila.
Predstavljen je bil odmev Svetega pisma v izbranih pomembnih delih slovenske posvetne, estetsko avtonomne literature, od Franceta Prešerna (Krst pri Savici idr.) do danes. Poleg Prešerna je duhovna tematika nagovarjala še številna druga imena slovenske poezije, proze in dramatike, med njimi Simona Gregorčiča, Antona Medveda, Ljudmilo Poljanec, Silivina Sardenka, Dragotina Ketteja, Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Josipa Murna, Joža Lovrenčiča, Mirana Jarca, Antona Vodnika, Jožeta Pogačnika, Franceta Vodnika, Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, Boža Voduška, Vitala Voduška, Jožeta Udoviča, Vladimirja Truhlarja, Vinka Beličiča, Dušana Ludvika, Jožeta Cukaleta, Karla Mauserja, Minko Korenčan, Franceta Balantiča, Ivana Hribovška, Toneta Pavčka, Ivana Minattija, Vladimirja Kosa, Kajetana Koviča, Toneta Kuntnerja, Marka Pavčka, Cvetka Golarja, Alojza Gradnika, Stanka Majcna, Vojeslava Moleta, Franceta Papeža, Berto Golob in še številne druge.
V prispevku si je Nabergojeva prizadevala oblikovati kriterije vrednotenja slovenske duhovne literature po obdobjih z vidikov njenega izvora, literarnih vrst in zvrsti, njenega namena, estetske kakovosti, izpovedne moči ter njenega vpliva v religiozni in svetni sferi. Obenem je skušala pokazati, kako močno je bilo Sveto pismo skozi stoletja vse do danes prek zapisane in izgovorjene besede, bodisi prek glasne besede s prižnice ali uprizorjenih pasijonskih procesij bodisi prek tiho izgovorjene molitve ali péte melodije cerkvenih pesmi navzoče v mislih in čustvovanju slovenskih ljudi in kakšen pomen je imelo za njihovo življenje ter za kulturni in duhovni razvoj Slovencev kot naroda.
S. Alenka Arko je predstavila teologijo v drugem brižinskem spomeniku. »Najstarejša slovenska besedila – Brižinski spomeniki, vključena v latinski kodeks iz 10. stol., so liturgičnega in homilietičnega značaja. Dvema obrazcema splošne spovedi (BS I in III) in eni homiliji (BS II), so se vse od njihovega odkritja (1807) posvečali zgodovinarji in jezikoslovci, manj ali skorajda ne pa teologi. Izjemo predstavlja prof. Franc Grivec, ki je skušal dokazati, da je BS II neposredno povezan z izročilom Cirila in Metoda ter kneževino Spodnjo Panonijo in posredno s teologijo Kapadočanov in Janeza Zlatoustega. Bližina z latinskim izročilom o prvotnem stanju, izvirnem grehu in opravičenju pa je do danes ostala neosvetljena«.
Dr. Bogdan Kolar je spregovoril o zimi slovenske teologije, predvsem o težkem obdobju po drugi svetovni vojni.
V prispevku je dr. Kolar želel predstaviti pogled na stanje slovenske teološke misli v času, ko je bila Cerkev na Slovenskem obravnavana kot nasprotnica nove družbene ureditve, ki se je uveljavila po maju 1945, in je bila Teološka fakulteta kot njena najvišja znanstvena in pedagoška ustanova izključena iz javnega izobraževalnega sistema.
V času pred drugo svetovno vojno smemo govoriti o razcvetu številnih teoloških disciplin in o izvirnih prispevkih, ki so jih dali posamezni teologi, ne le v praktičnem pastoralnem delu, temveč tudi pri razvoju njihovih specifičnih področij. Cvetel je teološki tisk in zaživela je vrsta pobud, ki so teologijo afirmirale v javnosti in jo umeščale v mednarodne povezave. V času okupacije med drugo svetovno vojno so bile možnosti delovanja sicer omejene, ne pa prekinjene ali povsem onemogočene. Z majem 1945 pa je v življenju Cerkve, njenih ustanov in posameznikov nastopil čas zmrzali in zime. Narejeni so bili seznami prepovedanih avtorjev in prepovedanih knjig. Nekateri ugledni teološki učitelji so zapustili deželo. Drugi so pokazali svojo pripravljenost na sodelovanje z novimi oblastmi. Večina med njimi, kolikor nam je mogoče ocenjevati a posteriori, so to naredili in bona fide, drugi da bi tako koristili Cerkvi, le redki iz servilnosti novim oblastnikom. Skoraj dve desetletji po koncu vojne stiki s tujino niso bili mogoči. Ni bilo mogoče niti poskrbeti za specialistični študij, ki bi zagotavljal ustrezno pripravo na učiteljsko službo. Onemogočen je bil teološki tisk, prepovedan uvoz knjig iz tujine. Za ohranjanje Teološke fakultete se je pokazala pomembnost vloge velikega kanclerja.
Upk. nadškof dr. Anton Stres je predstavil slovensko teologijo v obrambi človeškega dostojanstva. »S svojimi izrazitimi ateističnimi in materialističnimi ideološkimi izhodišči ter s kolektivistično in totalitarno politično ureditvijo je marksizem v Sloveniji narekoval krščanskim mislecem ne samo obrambo krščanske vere kot take, ampak tudi obrambo človekovega dostojanstva v smislu krščanskega personalizma. Ta je bil zatrt, ko so po revoluciji utišali družbeni nauk Cerkve. Bolj liberalno komunistično obdobje, ki se začenja po letu 1965, je humanistično vprašanje človekovega dostojanstva potisnilo še bolj v ospredje, saj se je marksizem pogosto predstavljal kot edini avtentični humanizem. Z vdorom postmodernega mišljenja oporekajo tudi humanizmu z obtožbo antropocentrizma, zato je obramba dostojanstva sleherne človeške osebe vedno aktualna«.
Br. Miran Špelič je predstavil predavanje z naslovom Od genoma do pnevmatoma – vplivi sodobnih odkritij na teološko razmišljanje. Odkritje in sekvenciranje genoma v začetku našega stoletja je okronalo stoletni razvoj genetike, ki ga je sprožil češki avguštinski redovnik Gregor Mendel († 1884). To pa je bila spodbuda za teološki razmislek in hipotezo o analognem zapisu za nevidno (inteligibilno) komponento človeka, ki bi – podobno kot genom na telesni ravni – zagotavljala identiteto osebe tudi v eshatoloških resničnostih.
Akademik dr. Jože Kraševec je imel preko zooma razmišljanje z naslovom: Božje delo odrešenja in sprave kot sad Božje sodbe nad maliki. »V temeljnih virih vseh civilizacij, še posebej v Svetem pismu, nasprotja ali kontrasti pojavnega sveta večinoma izražajo celovitost kozmičnega reda v komplementarnem, torej inkluzivnem smislu. Sveto pismo pa izstopa po tem, da v vseh literarnih vrstah govori o nasprotju med dobrim in zlim, torej o ekskluzivni naravi nasprotja v redu morale. V ozadju je vera v absolutno vrhovno avtoriteto enega Boga Stvarnika, ki je čisto najvišje dobro, sega onkraj »dobrega in hudega« in v svetu deluje kot Odrešenik z načrtom za odrešenje Izraela in vsega človeštva s sodbo nad maliki«. V prispevku je dr. Kraševec obravnaval izbrana besedila Stare zaveze, ki Božje delo odrešenja povezujejo z Božjo sodbo nad maliki.
Večer je s sklepno mislijo sklenil dr. Franc kardinal Rode. S petjem je sodelovala Moška vokalna skupina Tromostovje, odprta pa je bila priložnostna likovna razstava slovenskega slikarja Jožeta Bartolja, posvečena 300-letnici Škofjeloškega pasijona.
