Išči

Vatican News

Gašper Kočan na Gregoriani uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo

Gašper Kočan, duhovnik ljubljanske nadškofije in nekdanji gojenec rimskega kolegija Germanik je v sredo, 3. novembra, na Teološki fakulteti Papeške univerze Gregoriana uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Aktualnost pojma duše za sodobno teološko antropologijo. Mentorica doktorske naloge je bila prof. Michelina Tenace. Novi doktor teologije je za Radio Vatikan predstavil svojo doktorsko dizertacijo.

Gašper Kočan – Ljubljana

Predstavitev doktorske disertacije za Radio Vatikan

Prisluhni Gašperju Kočanu pri predstavitvi doktorske disertacije
Naslov doktorske disertacije Aktualnost koncepta duše za sodobno teološko antropologijo, razkriva temo, ki tudi pri ljudeh sodobnega časa zbuja pozornost. Duša je pojem, ki ga vsakodnevno uporabljamo v naši govorici. Z njim pogosto izražamo notranjo intimnost, nekaj, kar je dragoceno v svojem pomenu in presega navideznost stvari, z njim izražamo našo potrebo in hrepenenje po Bogu, zelo pogosto pa govorimo o duši, kadar mislimo na življenje po smrti.

Že iz vsakodnevne uporabe pojma duše je razvidno, da je to koncept, ki je semantično poln, torej pomensko raznolik, pove toliko stvari hkrati, da ga nazadnje zelo težko opredelimo. Znotraj strokovnega teološkega diskurza o človeku, je uporaba pojma duše postavljena pod vprašaj predvsem zaradi njegove dualistične konotacije. Sveto pismo namreč človeka vedno predstavlja v njegovi nedeljivi celoti. Tudi pojem duše je v Svetem pismu vedno uporabljen v holističnem smislu. Duša torej poleg telesa ni nek sestavni del človeka, ampak izraža njegovo duhovno dimenzijo.

V svoji tezi sem skušal zato predvsem izpostaviti bolj natančen in bolj ustrezen hermenevtični kontekst, ki bi teologom današnjega časa lahko pomagal premagati zadržanost pri uporabi pojma duše v sodobni teološki antropologiji.

Prvi korak na metodološki poti do tega cilja je bil ta, da sem pojem duše obravnaval kot explanans - torej kot pojem, ki ni neka stvarnost, ki potrebuje svoj opis, ampak je opis neke druge stvarnosti. Nisem se torej v prvi vrsti ukvarjal z naravo duše - torej z vprašanjem »kaj duša je«, ampak z vprašanjem, kako duša kot pojem, ki opisuje skrivnost človeka pred Bogom, deluje v različnih antropoloških modelih.

Prvi del teze je tako posvečen raziskovanju funkcije pojma duše znotraj nekaterih antropoloških modelov na področju filozofije, Svetega pisma in zgodovine teologije - predvsem cerkvenih očetov in sholastike. Že ob pregledu antične filozofije postane jasno, da pojem duše opravlja dvojno vlogo. V smeri, ki sledi aristotelski misli, ima duša povezovalno vlogo med duhovno in materialno stvarnostjo, v smeri, ki sledi Platonovi misli, pa ima pojem duše vlogo povezovalca med človeškim in božanskim. Pri tem se nakazujeta dva hermenevtična nivoja, eden, ki opredeljuje duhovno stvarnost kot nematerialno stvarnost, pri čemer je duhovno opredeljeno v kontrastnem odnosu do materialnega, in drugi hermenevtični nivo, pri katerem pa je duhovno opredeljeno v odnosu do presežnega, božjega. V Svetem pismu pojem duše opisuje naravno človeško eksistenco, ki pa je v odnosu do življenja potrebna Boga in po njem hrepeneča. Učlovečenje božjega Sina in prihod Svetega Duha na skupnost verujočih pa priča o tem, da je ta človeška eksistenca zmožna in potrebna preobraženja v deleženju na Božjem življenju. Duhovno je v svetopisemskem smislu vedno znotraj drugega nivoja hermenevtike in je vedno v povezavi z delovanjem Božjega duha. V zgodovini teologije sta prisotna oba nivoja hermenevtike, vendar ima milost primat. Človek je božja podoba najbolj v tem, v čemer je najbližje Bogu in z njim v kar se da tesnem odnosu. To je tudi kontekst v katerem pojem duše izvršuje svojo prvenstveno funkcijo.

Po eni strani je torej duhovno nekaj samostojnega in od materije neodvisnega, po drugi strani pa je duhovno nekaj, kar je takšno zato, ker je na nek način deležno božanskega. Ta dva hermenevtična nivoja si med seboj nista nasprotna, se nadgrajujeta, vendar tudi nista nujno v soodvisnem odnosu.

Prav to se kaže v sodobnih antropoloških modelih, ki temeljijo na nenehno rastočih spoznanjih nevrologije in kognitivnih znanosti in temu sledečim razmislekom filozofije narave. Tem antropološkim modelom se teza posveča v svojem drugem delu preko raziskave teoloških in antropoloških postavk treh sodobnih avtorjev:  kontroverznega italijanskega teologa Vita Mancusa, ameriške protestantske filozofinje in teologinje Nancey Murphy in nemškega profesorja dogmatične teologije Erwina Dirscherla.

Tendenca antropoloških modelov omenjenih avtorjev  je odklon od prvega hermenevtičnega nivoja. Pojem duše tu ne funkcionira več kot opis od materije neodvisne duhovne stvarnosti. Vsak na svoj način skušajo pokazati, kako je Bog v univerzalnem odnosu do vsakega posameznega človeka, ne da bi za to razlago potrebovali neko vmesno posredovalno duhovno stvarnost v smislu dualističnega pojmovanja duše.

V sklepnem poglavju skušam prikazati možnosti in pomanjkljivosti takšnih antropoloških modelov in njim pripadajoči uporabi koncepta duše. Raziskavo na koncu privedem do sklepa, da mora pojem duše, če hoče biti aktualen za sodobno teološko antropologijo, v sebi vedno na dinamičen in organski način povezovati tri funkcije: opredelitev človekove različnosti od preostalega stvarstva, opredelitev človekovega odnosa s presežnim in opredelitev človekovega obstoja po smrti. Vse to pa navsezadnje kliče tudi po prenovljenem premisleku o ontološki podlagi narave tega, čemur rečemo duša. 

Četrtek, 4. november 2021, 14:58