Išči

Pismo Hebrejcem: Takšen véliki duhovnik je bil za nas tudi primeren: svet, nedolžen, brez madež... Pismo Hebrejcem: Takšen véliki duhovnik je bil za nas tudi primeren: svet, nedolžen, brez madež... 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 31. nedeljo med letom

V središču evangelija te nedelje (prim. Mr 12,28b-34) je zapoved ljubezni: ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega. Neki pismouk je vprašal Jezusa: »Katera zapoved je prva med vsemi?« (v. 28). Odgovori tako, da navede tisto izpoved vere, s katero vsak Izraelec začne in konča svoj dan, ki se začenja z besedami: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini!« (5Mz 6,4).

5 Mz 6,2-6

To pa so zapovedi, zakoni in odloki, o katerih je Gospod vaš Bog zapovedal, naj vas učim, da se boš bal Gospoda, svojega Boga, in se vse dni svojega življenja držal vseh njegovih zakonov in zapovedi, ki ti jih zapovedujem: ti, tvoj sin in sin tvojega sina, da boš dolgo živel. Poslušaj jih, Izrael, in jih vestno izpolnjuj, da ti bo dobro in da se zelo namnožite v deželi, v kateri se cedita mleko in med, kakor ti je rekel Gospod, Bog tvojih očetov.

Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu.

Heb 7,23-28

In onih duhovnikov je bilo več, ker jim je smrt preprečevala, da bi ostali; ta pa ima, ker ostaja na veke, neminljivo duhovništvo. Zato tudi more dokončno odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da prosi zanje.

Takšen véliki duhovnik je bil za nas tudi primeren: svet, nedolžen, brez madeža; ki je ločen od grešnikov in je postal višji od nebes, ki mu ni treba vsak dan kakor vélikim duhovnikom najprej prinašati žrtve za lastne grehe, nato za grehe ljudstva. To je namreč storil enkrat za vselej, ko je daroval sam sebe. Postava namreč postavlja za vélike duhovnike ljudi, ki so slabotni; beseda priseganja, ki je prišlo za postavo, pa Sina, na veke popolnega.

Mr 12,28-34

Pristopil je eden izmed pismoukov, ki je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril, in ga vprašal: »Katera zapoved je prva med vsemi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Po resnici si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umom in z vso močjo in ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni upal še kaj vprašati.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin in sv. Gregor iz Nise pravita: »Ljubiti Boga pomeni, ljubiti ga z vsem telesom, z vso dušo in z vsem duhom.« Sv. Atanazij pojasnjuje: »Če Bog vesolja vsebuje vse in je v vsaki stvari, potem ne more obstajati kaj drugega.« Sv. Bazilij iz Cezareje dodaja: »Polno ljubezen v Boga ne moremo primerjati z ljubeznijo do stvari. Ljubezen do Boga je nad vsakim običajnim čustvom in ga lahko poistovetimo s pojmom popolne ljubezni. Ta ljubezen pa pride na dan le ob smrti malikovanja.« Origen dodaja: »Izpovedati resničnega in edinega Boga pomeni, odpovedati se vsem lažnim malikom.« Pseudo-Klemen Rimski in sv. Janez Krizostom trdita: »Ne zadostujejo besede čaščenja božanske moči in veličastva, potrebna so tudi poštena dela dejavne ljubezni do bližnjega v stiski.« Sv. Beda Častitljivi dodaja: »Ne obstaja ljubezen do Boga, ki ne bi vključevala ljubezni do bližnjega.« Kalist pa pravi: »Ljubiti Boga z vsem bitjem in biti usmiljen do bližnjega, povzdigne dostojanstvo nad vsako žgalno daritev in žrtev.« Sv. Janez Krizostom in sv. Avguštin povzameta: »Vse kreposti, previdnost, trdnost, zmernost in pravičnost, so vključene in se dopolnjujejo v tej krhki zapovedi ljubiti bližnjega.«

Misli Benedikta XVI.

Mi smo verovali v Božjo ljubezen. Tako more kristjan izraziti temeljno odločitev svojega življenja. Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev. Z osredotočenjem na ljubezen je krščanska vera sprejela to, kar je bilo jedro izraelske vere, vendar je temu jedru pridala novo globino in širino. Verni Izraelec namreč moli vsak dan z besedami iz Pete Mojzesove knjige, v katerih priznava bistvo svojega življenja: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo!« (6,4–5) Jezus je to zapoved ljubezni do Boga povezal v eno zapoved z ljubeznijo do bližnjega, o kateri beremo v Tretji Mojzesovi knjigi: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe« (19,18; prim. Mr 12,29–31). Ker nas je Bog prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,10), ljubezen zdaj ni več zgolj neka »zapoved«, ampak odgovor na dar ljubezni, s katero nam Bog prihaja naproti.

Človek postane v resnici to, kar je, ko telo in duša živita v tesni edinosti. Če hoče biti človek le duh in bi rad tako rekoč zavrgel telo kot zgolj živalsko dediščino, zgubita duh in telo svoje dostojanstvo. Če pa z druge strani zanika duha in tako smatra snov, telo kot edino stvarnost, spet zgubi svojo veličino. Toda ne ljubi samo duša ali samo telo; človek, oseba, je tisti, ki ljubi kot enovito bitje, saj ga sestavljata duša in telo. Samo v resnični edinosti obeh postane človek popolnoma on sam.

Po vsem tem premišljevanju ostane dvoje vprašanj glede našega ravnanja: ali lahko ljubimo Boga, ki ga vendar ne vidimo? In: ali je možno ljubezen zapovedati? Na dvojno zapoved ljubezni obstajata dva ugovora, ki se razodevata v teh vprašanjih. Boga ni nihče videl, kako naj ga torej ljubimo? In drugi: ljubezni ni mogoče ukazati, ta je vendar čustvo, ki obstaja ali ne obstaja, a ga ne more ustvariti volja. Zdi se, da Sveto pismo prvi ugovor potrjuje, ko trdi: »Če kdo pravi, da ljubi Boga, pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, katerega ne vidi« (1 Jn 4,20).

Toda to besedilo nikakor ne izključuje ljubezni do Boga kot nekaj nemogočega; nasprotno, ravnokar navedeno Prvo Janezovo pismo to ljubezen izrecno zahteva. Poudarjena je neločljiva vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Obe sta tako tesno povezani med seboj, da postane zatrjevanje ljubezni do Boga laž, če se človek pred bližnjim zapre ali ga celo sovraži. To Janezovo vrstico moramo razlagati tako, da je ljubezen do bližnjega pot, da srečamo tudi Boga, in da nas zapiranje oči pred bližnjim napravi slepe tudi za Boga.

Tako postane ljubezen do bližnjega mogoča v smislu, kot to učita Sveto pismo in Jezus. Ta obstaja ravno v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na drugega človeka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je moj prijatelj. Gledam onkraj zunanjega videza na njegovo notranje pričakovanje znamenja ljubezni, znamenja pozornosti, ki mu ga ne dajem samo po ustanovah, ki so za to pristojne, in ga ne sprejemam morda kot politično nujnost. Gledam s Kristusovimi očmi in dam lahko drugemu človeku več, kot so stvari, ki so mu na zunaj potrebne: lahko ga osrečim s pogledom ljubezni, ki ga potrebuje.

Angel Gospodov, 4. november 2012
Evangelij današnje nedelje (Mr 12,28-34) nam predstavlja Jezusov nauk o največji zapovedi: o zapovedi ljubezni, ki je dvojna: ljubiti Boga in ljubiti bližnjega. Svetniki, ki smo jih pred kratkim vse obhajali na en sam skupen slovesni praznik, so ravno tisti, ki so zaupajoč v Božjo milost, skušali živeti po tej osnovni zapovedi. Dejansko lahko zapoved ljubezni v polnosti uresničuje tisti, ki živi globok odnos z Bogom, kakor otrok, ki postaja sposoben ljubiti ravno iz lepega odnosa z materjo in očetom. Sveti Janez Avilski, ki sem ga pred kratim razglasil za cerkvenega učitelja, na začetku svoje Razprave o Božji ljubezni zapiše: 'Vzrok, ki najbolj spodbuja naše srce k ljubezni do Boga, je predvsem ljubezen, ki jo je on imel do nas...To veliko bolj, kot korist, spodbuja srce k ljubezni; saj tisti, ki da drugemu kakšno korist, mu da od tistega, kar ima. Toda tisti, ki ljubi, da samega sebe, z vsem tistim, kar ima in mu pri tem ne ostane nič, kar bi lahko še dal (št. 1). Bolj kot zapoved, je ljubezen dar, resničnost, ki nam jo Bog da spoznati in okušati  tako, kakor seme, ki začne v nas kliti in med našim življenjem raste.

Če je Božja ljubezen pognala v neki osebi globoke korenine, je ta sposobna ljubiti, tako kakor Bog nas, tudi tistega, ki si to ne zasluži. Oče in mati nimata rada svojih otrok samo takrat, ko si to zaslužijo. Vedno jih ljubita, tudi ko jim dasta razumeti, da so pogrešili. Od Boga se mi učimo vedno in samo hoteti dobro in nikoli zlo. Učimo se gledati na drugega ne samo z našimi očmi, temveč z Božjim pogledom, pogledom Jezusa Kristusa. To je pogled, ki prihaja iz srca in se ne ustavi na površju, saj gre onkraj navideznega ter uspe prepoznati globoka pričakovanja drugega, ki je, biti v brezpogojni pozornosti slišan ali na kratko, biti ljubljen. Pri tem pa se pokaže tudi obraten potek. Ko se odprem drugemu, takšnemu kot je, mu grem naproti ter sem zanj dovzeten, se odprem tudi spoznavanju Boga, začutim da On je in da je dober. Ljubezen do Boga in ljubezen do drugega sta neločljivi in sta v vzajemnem odnosu. Jezus si ni izmislil ne prve ne druge, ampak je razodel, da sta pravzaprav ena zapoved in jo je uresničil ne le z besedo, temveč predvsem s svojim pričevanjem. Jezus osebno, kakor vsa njegova skrivnost, učlovečita enost ljubezni do Boga in bližnjega, kakor dva kraka križa, vertikalni in horizontalni. V evharistiji nam On podarja to dvojno ljubezen, ko nam daje samega sebe, da bi nahranjeni s tem kruhom, ljubili drug drugega, kakor nas je On ljubil.

Dragi prijatelji, po priprošnji Device Marije prosimo, da bi vsak kristjan znal pokazati svojo vero v edinega in pravega Boga z jasnim pričevanjem ljubezni do bližnjega.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 4. november 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! V središču evangelija te nedelje (prim. Mr 12,28b-34) je zapoved ljubezni: ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega. Neki pismouk je vprašal Jezusa: »Katera zapoved je prva med vsemi?« (v. 28). Odgovori tako, da navede tisto izpoved vere, s katero vsak Izraelec začne in konča svoj dan, ki se začenja z besedami: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini!« (5Mz 6,4). Na ta način Izrael ohranja svojo vero v temeljni resničnosti celostno, saj je samo en Gospod in ta Gospod je »naš« v smislu, da se je vezal z nami z neločljivo pogodbo in nas je ljubil, nas ljubi in nas bo za vedno ljubil. In iz tega vira ljubezni Boga, Gospoda, izhaja za nas dvojna zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (vv. 30-31).

Ko je izbral ti dve Besedi, ki ju je Bog namenil svojemu ljudstvu in ju postavil skupaj, nas je Jezus enkrat za vselej poučil, da sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega neločljivi, ali bolje, še več, podpirata druga drugo. Čeprav sta postavljeni druga za drugo, sta dva obraza iste medalje. Živeti ju skupaj sta resnična moč vernika! Ljubiti Boga, je živeti Njega in za Njega, za to kar On je in za to kar on dela. In naš Bog je podaritev brez zadržkov, je odpuščanje brez omejitev, je odnos, ki spodbuja in daje rast. Ljubiti Boga pomeni vložiti vse svoje moči za to, da smo njegovi sodelavci pri služenju brez zadržkov svojemu bližnjemu, skušati odpuščati brez omejitev in da gojimo odnose občestva in bratstva.

Evangelist Marko ne posveča skrb temu, da bi nadrobno opisal, kdo je bližnji, kajti bližnji je oseba, ki jo srečam na poti svojega vsakdana. Ne gre za to, da bi že v naprej »izbral« svojega bližnjega. To ni krščansko, da vnaprej izberem bližnjega, to ni krščansko, to je pogansko. Ampak da bi imel oči za videti ga in srce za želeti mu dobro. Če se bomo vadili v gledanju z Jezusovim pogledom, bomo vedno prisluhnili njemu ter se postavili ob njega, ki to potrebuje. Potrebe bližnjega prav gotovo zahtevajo učinkovite odgovore, še prej pa zahtevajo podelitev. S prispodobo lahko rečemo, da lačni potrebuje ne samo krožnik enolončnice, ampak tudi nasmeh, da se mu prisluhne, pa tudi molitev, morda celo skupaj z njim. Današnji evangelij nas vabi, da smo, ne samo usmerjeni na nujnosti najrevnejših bratov, ampak da smo pozorni na njihovo potrebo po bratski bližini, po smislu življenja in po »nežnosti«. To je poziv našim krščanskim skupnostim, saj gre za to, da se izognejo tveganju biti skupnosti, kjer je veliko pobud pa malo odnosov. Tveganje skupnosti je, da postanejo »servisne postaje«, a bolj malo bratovščine v polnem krščanskem pomenu te besede.

Bog, ki je ljubezen, nas je ustvaril za ljubezen in zato lahko ljubimo druge in ostanemo povezani z Njim. Varljivo bi bilo domišljati si, ljubiti bližnjega, ne da bi ljubili Boga. Prav tako pa bi bilo varljivo domišljati si ljubiti Boga, ne da bi ljubili bližnjega. Dve razsežnosti ljubezni do Boga in do bližnjega v svoji enosti, sta značilni za Kristusovega učenca.

Devica Marija naj nam pomaga sprejeti in živeti v vsakdanjem življenju ta razsvetljujoči nauk.

Sobota, 30. oktober 2021, 10:00