Išči

Vatican News
In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Kristus.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Kristus.« 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 24. nedeljo med letom

Na današnjo 24. nedeljo med letom nas Božja Beseda nagovarja z dvema bistvenima vprašanjema, ki bi ju takole povzel: »Kdo je zate Jezus iz Nazareta?« in pa: »Tvojo vero prevedeš tudi v dejanja, ali ne?« Prvo vprašanje najdemo v današnjem evangeliju, tam, kjer Jezus vpraša svoje učence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Petrov odgovor je natančen in takojšen: »Ti si Kristus«, torej Mesija, od Boga maziljeni, poslan da osvobodi njegovo ljudstvo.

Iz 50,4-9

Gospod BOG mi je dal
jezik učencev:
da bi znal trudne krepiti z besedo.
Jutro za jutrom zbuja,
zbuja moje uho,
da prisluhnem kakor učenci.
Gospod Bog mi je odprl uho
in jaz se nisem upiral,
nisem se umaknil nazaj.
Svoj hrbet sem izpostavil njim, ki so me bíli,
svoje lice tistim, ki so mi pulili brado.
Svojega obraza nisem skrival
pred sramotenjem in pljunki.
Toda Gospod Bog mi pomaga,
zato nisem bil ponižan.
Zato sem naredil svoj obraz kakor kremen,
saj sem vedel, da ne bom osramočen.
Blizu je ta, ki me opravičuje,
kdo se bo pravdal z menoj?
Nastopiva skupaj!
Kdo je moj nasprotnik v pravdi?
Naj se mi približa.
Glej, Gospod Bog mi pomaga,
kdo me bo razglasil za krivega?
Glej, vsi ti bodo razpadli kakor obleka,
molj jih bo požrl.

Jak 2,14-18

Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera rešiti? Če sta brat ali sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru, pogrejta se in se najejta!« pa jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako tudi vera, če nima del; sama zase je mrtva. Pa bo kdo rekel: »Ti imaš vero in jaz imam dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom iz svojih del pokazal vero.

Mr  8,27-35

Jezus je s svojimi učenci šel v vasi Cezareje Filipove. Po poti je svoje učence spraševal in jim rekel: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so mu in rekli: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden izmed prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Kristus.« Zapretil jim je, naj nikomur ne govorijo o njem.

In začel jih je učiti, da mora Sin človekov veliko pretrpeti, biti zavržen od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel pretiti. On pa se je obrnil, pogledal po svojih učencih in zapretil Petru in rekel: »Postavi se zadaj, za mano, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« In poklical je množico skupaj s svojimi učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil«.

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Beda Častitljivi je v tem dogodku zaznal rahlo ironijo. Jezusovo človeško istovetnost je namreč razglasil njegov božanski glas, medtem ko je na njegovo božansko istovetnost nakazal človeški glas. Kristjani smo, če smo od Svetega Duha prejeli maziljenje, po katerem je tudi Kristus (Maziljeni) dobil maziljenje. Poistovetiti se s Kristusom pomeni priznati ga kot Boga-Človeka, maziljenega za zveličanje človeštva.« Sv. Ambrož in sv. Avguštin pravita: »Napačen odnos do tega sveta ne more biti temelj za resničen odnos z večnostjo.« Sv. Ciprijan nadaljuje: »Kakor nihče ne more biti kristjan in se hkrati sramovati Kristusa.« Tertulijan pa k temu doda: »Tako se tudi nihče ne more izogniti trpljenju, ali zavrniti izpoved, da je Kristus Gospod.« Sv. Cezarij iz Arlesa pravi: »Ko ljubimo darove Boga bolj kot njega samega, začutimo Božjo odvratnost do tega, saj je prava urejenost naših zemeljskih ljubezni možna le s pomočjo milosti.« Sv. Avguštin pravi, da »nismo bili poklicani, da bi prenašali samo težo svojih križev, temveč da bi nosili Kristusov križ.«

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je v homiliji v Libanonu spregovoril o današnjem evangeliju, ki nam zastavlja vprašanje o Jezusovi pravi identiteti: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,27).
Trenutek, ko Jezus to vprašanje zastavi svojim učencem, ni brez pomena. Gre za trenutek odločilnega preobrata v Jezusovem življenju. Je namreč na poti v Jeruzalem, kraj, kjer se bo dopolnil osrednji dogodek našega zveličanja in kjer se bo rodila Cerkev. Odgovori na Jezusovo vprašanje so različni. Še danes, tako kot tekom stoletij, ljudje, ki so na svoji poti na najbolj raznovrstne načine našli Jezusa, odgovarjajo različno. Vsi ti odgovori niso nujno napačni, vendar pa ostajajo nezadostni, saj ne dosežejo srca Jezusove identitete. Le kdor sprejme, da bo hodil za njim po njegovi poti in živel v občestvu z njim v skupnosti učencev, ga lahko zares spozna. Tudi Petrov odgovor, ki pravi »Ti si Mesija« in je nedvomno točen, še vedno ni zadosten. Jezus se ne pusti ujeti v človeške opredelitve osvoboditelja. Zato Petrov odgovor dopolni s tem, da napove trpljenje, ki je na vrsti pred vstajenjem. Tako želi učencem pomagati razumeti, kdo on v resnici je. Trpeči Mesija, Mesija služabnik, in ne nek vsemogočen politični osvoboditelj. Jezus je poslušen volji svojega Očeta vse do darovanja lastnega življenja. To pa je v nasprotju s tistim, kar so mnogi od njega pričakovali. A ko mu Peter oporeka, je Jezus do njega strog. Tako pokaže, da mora, kdor želi biti njegov učenec, sprejeti, da je tako kot on najprej služabnik.

Kreniti na pot hoje za Jezusom pomeni vzeti svoj križ. Pomeni hoditi po poti, ki ni lahka. To ni pot oblasti ali zemeljske slave. Nasprotno, ta pot vodi k odpovedi samemu sebi in k izgubi lastnega življenja za Kristusa in evangelij. Hkrati je to tudi pot upanja. Skrivnost, ki jo je včasih tako težko sprejeti in jo je tudi apostol Peter doumel šele kasneje, je v tem, da se Jezusova slava razodene prav v trenutku, ko se v svoji človeškosti pokaže najbolj slabotnega. A na ta način hoja za njim pripelje do vstajenja, resničnega in dokončnega življenja z Bogom. Odločitev za spremljanje Jezusa Kristusa, ki je postal služabnik vseh, pa zahteva vedno večjo zaupnost z njim. In sicer preko pozornega poslušanja njegove besede, da bi iz nje črpali navdih za svoje delovanje.

Hoja za Jezusom zahteva konkretna dejanja. Služenje je sestavni element identitete Kristusovih učencev. Poklicanost Cerkve in kristjanov je služiti, tako kot je to storil Gospod sam, zastonjsko in vsem, brez razlike. Nujno je tako tudi služiti pravičnosti in miru. Nujno si je prizadevati za bratsko družbo in gradnjo občestva. In tudi pričevanje kristjanov na Bližnjem vzhodu je nujno, da bi vsi lahko živeli mirno in dostojanstveno. Vsakdo naj bi si za mir prizadeval tam, kjer je. Vsem, ki trpijo, je kot služabnik blizu On, zato naj bodo zaradi Kristusa polni upanja. Nobeno trpljenje ni zaman.

Opoldanska molitev, nedelja, 13. september 2009
Na današnjo 24. nedeljo med letom nas Božja Beseda nagovarja z dvema bistvenima vprašanjema, ki bi ju takole povzel: »Kdo je zate Jezus iz Nazareta?« in pa: »Tvojo vero prevedeš tudi v dejanja, ali ne?« Prvo vprašanje najdemo v današnjem evangeliju, tam, kjer Jezus vpraša svoje učence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Petrov odgovor je natančen in takojšen: »Ti si Kristus«, torej Mesija, od Boga maziljeni, poslan da osvobodi njegovo ljudstvo. Peter in drugi apostoli torej, za razliko od večine ljudi, verjamejo da Jezus ni samo izreden učitelj ali prerok, temveč veliko več. Imajo vero: verujejo, da je v Njem navzoče Božje delo. Takoj po tej izpovedi vere pa, ko je Jezus prvikrat odkrito napovedal, da bo moral trpeti in biti umorjen, se je isti Peter uprl viziji trpljenja in smrti. Jezus ga je torej moral močno pograjati in mu tako dal razumeti, da ne zadostuje samo verovati, da je On Bog, temveč je potrebno, gnani od ljubezni, hoditi za njim po isti poti, poti križa (prim. Mc 8,31-33). Jezus ni prišel poučevati nas neke filozofije, temveč pokazati pot ali bolje pot, ki vodi v življenje.

Ta pot je ljubezen, ki je izraz resnične vere. Če kdo ljubi bližnjega s čistim in velikodušnim srcem, pomeni da resnično pozna Boga. Če pa nekdo pravi, da ima vero, pa ne ljubi bratov in sester, ni pravi vernik. V njem Bog ne prebiva. To jasno trdi sveti Jakob v drugem mašnem berilu današnje nedelje: 'če (vera) nima del: sama zase je mrtva (Jak 2,17). Glede tega bi rad navedel zapis svetega Janeza Zlatoustega, ko razlaga navedeni odlomek iz Jakobovega pisma, takole piše: 'Nekdo lahko ima pravo vero v Očeta, v Sina, kakor tudi v Svetega Duha, pa če nima poštenega življenja, mu njegova vera ne bo pomagala za zveličanje. Ko torej bereš v evangeliju: 'Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga' (Jn 17,3), ne misli, da to zadostuje za zveličanje. Potrebno je čisto življenje in neoporečno obnašanje'.

Devica Marija je verjela Gospodovi Besedi in ni izgubila vere v Boga, ko je videla svojega Sina zavrnjenega, zasramovanega in prebitega na križ. Ostala je ob Jezusu, trpela je in molila, vse do konca in videla žarečo zarjo njegovega vstajenja. Od nje se učimo pričevati svojo vero z življenjem v ponižnem služenju, pripravljeni osebno plačati za zvestobo evangeliju dejavne ljubezni in resnice, prepričani, da nič, kar tako storimo, ne bo izgubljeno.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 13. september 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan. Današnji evangelij nam predstavlja Jezusa, ki na poti proti Cezareji Filipovi, sprašuje svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« (Mr 8,27). Odgovorijo mu to kar so ljudje rekli, da ga nekateri imajo za ponovno oživelega Janeza Krstnika, drugi za Elija ali enega od velikih prerokov. Ljudje so cenili Jezusa, imeli so ga za 'poslanega od Boga', a ga še niso uspeli prepoznati kot napovedanega in pričakovanega Mesija. Jezus je pogledal apostole in jih vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (v. 29). S tem najpomembnejšim vprašanjem se je Jezus obrnil naravnost na tiste, ki so hodili za njim, da bi preveril njihovo vero. Peter je v imenu vseh odkritosrčno vzkliknil: »Ti si Kristus« (v. 29). Petrova izpoved vere je na Jezusa naredila globok vtis in jo je imel za sad milosti, posebne milosti Boga Očeta. Tedaj je svojim učencem odkrito razodel to, kar ga čaka v Jeruzalemu, to je, kot pravi: »da mora Sin človekov veliko pretrpeti…, biti umorjen in po treh dneh vstati« (v. 31.)

Tudi Petra samega, ki je to slišal in je pravkar izpovedal svojo vero v Jezusa kot Mesija, so te besede pohujšale. Potegnil ga je vstran in ga začel grajati. In kako se je na to odzval Jezus? Z zelo strogimi besedami je pograjal Petra: »Postavi se zadaj, za mano, Satan!« Rekel mu je Satan. »Ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (v. 33). Jezus je namreč opazil, da v Petru, kakor tudi v drugih učencih in tudi v vsakemu od nas, Očetovi milosti nasprotuje skušnjava Hudiča, ki nas hoče odvrniti od Božje volje. Jezus je z napovedjo, da bo moral trpeti, biti umorjen in bo zatem vstal, hotel dati razumeti tistim, ki hodijo za Njim, da je On ponižen Mesija, ki streže, da je pokoren Služabnik Očetovi volji vse do popolnega žrtvovanja svojega življenja. Zaradi tega se je zatem obrnil na vso množico in ji razglasil, da mora vsak, ki hoče biti njegov učenec, sprejeti, da je služabnik, kakor je to postal On. Dejal jim je: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (v. 35).

Podati se na hojo za Jezusom, pomeni, vzeti svoj križ, vsi jih imamo in ga spremljati na njegovi poti, na neravno prijetni poti, saj ni pot uspeha in minljive slave, temveč tista, ki vodi v resnični svobodi, osvobojeni sebičnosti in greha. Potrebno je torej delovati tako, da zavrnemo posvetno miselnost, ki postavlja lastni 'jaz' ter lastne interese v središče bivanja. To ni to, kar Jezus želi od nas. Jezus nas vabi, da izgubimo življenje za Kristusa ter evangelij, da prejmemo uresničeno, prenovljeno in pristno življenje. Zaradi Jezusa smo gotovi, da ta pot vodi v vstajenje, v polno in dokončno življenje z Bogom. Odločitev hoditi za Njim, našim Učiteljem in Gospodom, ki je postal Služabnik vsem, pa zahteva hoditi za Njim, pozorno in vztrajno poslušati njegovo Besedo, spomnite se, brati vsak dan en odlomek evangelija ter v zakramentih. Tu na Trgu so mladi, fantje in dekleta. Samo vprašal vas bom: 'Ste začutili željo hoditi bolj od blizu za Jezusom? Premišljujte o tem, molite in pustite, da vam Gospod govori'.

Devica Marija, ki je šla za Jezusom vse do Kalvarije, naj nam pomaga očistiti našo vero lažnih podob Boga, da bi se v polnosti oprijeli Kristusa in njegovega evangelija.

Angel Gospodov, nedelja, 16. september 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Mr 8,27-35) se ponovi vprašanje, ki se pojavlja skozi ves Markov evangelij: Kdo je Jezus? Tokrat pa je Jezus sam, ki ga zastavi učencem ter jim tako postopoma pomaga soočiti se s temeljnim vprašanjem glede njegove identitete. Preden je dvanajstere naravnost vprašal, je Jezus hotel od njih slišati, kaj mislijo o njem ljudje, saj ve, da so učenci zelo občutljivi glede Učiteljeve priljubljenosti. Zato je vprašal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« (v. 27). Na dan pride, da imajo ljudje Jezusa za velikega preroka. Toda dejansko njega ne zanimajo raziskave in govorice ljudi, Jezusa to ne zanima. On tudi ne sprejema, da učenci odgovorijo na njegova vprašanja z vnaprej pripravljenimi odgovori tako, da navajajo znane osebnosti iz Svetega pisma, saj je vera, ki je skrčena na obrazce, kratkovidna vera.

Gospod hoče, da njegovi tako včerajšnji kot današnji učenci vzpostavijo z Njim oseben odnos in ga s tem sprejmejo v središče svojega življenja. Zato jih spodbode, da se z vso resnico postavijo pred same sebe, rekoč: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (v. 29). Jezus danes postavlja to tako neposredno in pristno vprašanje vsakemu od nas: »Kdo sem jaz zate?« Vsakdo je poklican odgovoriti v svojem srcu ter se pusti osvetliti z lučjo, ki nam jo da Oče, da bi spoznali njegovega Sina Jezusa. Tudi nam se lahko zgodi, kakor se je Petru, da z navdušenjem zatrdimo: »Ti si Kristus.« Toda, ko nam Jezus jasno pove, kar je rekel učencem, da se bo njegovo poslanstvo izpolnilo, ne na široki cesti uspeha, temveč na strmi poti trpečega, ponižanega, zavrženega in križanega Služabnika, se lahko tudi nam zgodi, kakor se je Petru, da protestiramo ter se upremo, saj je to v nasprotju z našimi pričakovanji, posvetnimi pričakovanji. V takih trenutkih si tudi mi zaslužimo koristen Jezusov očitek: »Postavi se zadaj, za mano, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (v. 33).

Bratje in sestre, izpoved vere v Jezusa Kristusa se ne sme ustaviti samo pri besedah, ampak da bo pristna zahteva konkretne izbire in geste, torej življenje, v katero je vtisnjena ljubezen, velika ljubezen, sveta ljubezen do bližnjega. Jezus nam pravi, da je potrebno za hojo za Njim, torej da smo njegovi učenci, odpovedati se samemu sebi (prim. v. 34)., torej zahtevam lastnega sebičnega ponosa in sprejeti lasten križ. Potem da vsem temeljno pravilo in kakšno je to pravilo: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil« (v. 35). Pogosto v življenju zaradi različnih vzrokov zgrešimo pot in iščemo srečo samo v stvareh ali v osebah, ki jih obravnavamo kot stvari. Toda srečo najdemo samo takrat, ko nas ljubezen, tista prava, sreča, nas preseneti in nas spremeni. Ljubezen lahko spremeni vse in ljubezen lahko spremeni tudi nas! Vsakega od nas! To dokazujejo pričevanja svetnikov.

Devica Marija, ki je svojo vero živela v zvesti hoji za svojim Sinom Jezusom, naj pomaga tudi nam hoditi po njegovi poti, da velikodušno preživimo Zanj in za brate svoje življenje.

Sobota, 11. september 2021, 10:00