Išči

Vatican News

Akademija o pomenu Ignacijevega leta z nekaj njegovimi mislimi

V soboto, 31. julija, na praznik sv. Ignacija Lojolskega je v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah potekala akademija, v kateri sta p. Marjan Kokalj DJ in p. Marko Pavlič DJ predstavila smisel Ignacijevega leta in nekaj Ignacijevih misli.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni akademiji o pomenu Ignacijevega leta in nekaterim Ignacijevim mislim

Uvod v akademijo
P. MARJAN  - Za Ignacija je bila vedno pomembna povezava notranjega doživljanja z zunanjim oz. človek kot celota pred Bogom in soljudmi.  V začetku bomo malo obnovili smisel Ignacijevega leta, za kaj pravzaprav gre in kako ga praznujemo in bomo praznovali:

20. maja 2021 mineva 500 let, odkar je bil sv. Ignacij v Španiji v Pamploni ranjen od topovske krogle, kar pa je pomenilo začetek njegovega spreobrnjenja. Topovska krogla je ranila Ignacijevo ošabnost, zagledanost vase oz. narcisoidnost, če uporabimo sodoben izraz. Za nas jezuite in širšo jezuitsko družino je to pomemben datum, saj je spreobrnjenje temeljni cilj ignacijanskih duhovnih vaj in temeljni dogodek za vstop v osebni odnos z Bogom.  Leto se bo zaključilo na praznik sv. Ignacija, 31. julija 2022.

V tem letu načrtujemo več stvari (seveda v upanju na zdravstveno ugodne razmere). Pri Založbi Dravlje smo in bomo še izdali nekaj novih knjig ob tej obletnici, organizirali duhovne vaje, še posebej neposredno navezane na življenjsko izkušnjo sv. Ignacija, organizirali različna predavanja in srečanja na temo jezuitske zgodovine in duhovnosti v Sloveniji, organizirali romanja ter duhovne vaje za mlade, sodelovali pri pripravi materiala za oratorij 2022, ki bo posvečen sv. Ignaciju, uprizorili gledališko predstavo v navezavi na jezuite, se ustavili ob okoljskih vprašanjih preko papeževe enciklike Laudato si, praznovali 400 letnico kanonizacije sv. Ignacija v središču Ljubljane pri sv. Jakobu.  Več o teh in drugih dogodkih si lahko preberete na spletni strani province: jezuiti.si.

Vsebinski del akademije
P. MARJAN - Potem, ko je bil zadet s kroglo, se je njegovo življenje začelo temeljito spreminjati. Spoznal je človekov notranji duhovni ter njegov vpliv na duševni svet. Ko bereš njegovo avtobiografijo, se zdi, kot da je vstopil v popolnoma nov svet, ki ga prej ni poznal, četudi se je na zunaj štel za katoličana in celo viteza katoliškega kralja. Odkril je razločevanje duhov in duhovni boj v človeku in s tem povezano sodelovanje z zlom ali boj proti njemu. Da bi začutili ta svet, bomo slišali odlomek iz avtobiografije, iz obdobja Manrese, točka 20:

P. MARKO - »Do tega časa se je vseskozi nahajal v skoraj istem notranjem stanju z veliko stanovitnostjo v veselju, ne da bi imel kakršnokoli spoznanje o notranjih duhovnih stvareh. Tiste dni, ko je imel ono prikazen ali nekoliko prej, kot se je začela – trajala je namreč več dni – pa mu je prišla misel, ki ga je trdovratno mučila. Prikazovala mu je težavnost njegovega življenja, kot če bi mu v notranjosti njegove duše govorili: 'Le kako boš mogel prenašati tako življenje sedemdeset let, ki ti jih je še živeti?' Na to je prav tako na notranji način odgovorili z veliko odločnostjo – spoznal je namreč, da je misel sovražnikova: 'O bednik, ali mi lahko obljubiš eno samo uro življenja?' Tako je premagal skušnjavo in ostal miren. To je bila prva skušnjava, ki mu je prišla po tem, kar je bilo navedeno zgoraj. To se je zgodilo, ko je hotel stopiti v neko cerkev, v kateri je vsak dan prisostvoval glavni maši, večernicam in sklepni molitveni uri, ki so jih tam vedno peli. Pri tem je čutil veliko tolažbo. Med mašo je navadno bral Kristusovo trpljenje. Njegova uravnovešenost je trajala dalje.«

P. MARJAN - V duhovnih vajah, ki jih je sestavljal več let, je ob koncu strnil največja spoznanja iz duhovnega življenja, molitve ob Sv. pismu in tradicije Cerkve. Še danes so te duhovne vaje mnogim zanesljiva pot do Boga in dar vsej Cerkvi, kakor razpoznavajo zadnji papeži. Tako je v to knjižico strnil tudi več pravil razločevanja, ki so namenjena kot pripomoček pri dobri izbiri. V uvodu v izbiro oz. razločevanje pravi:

P. MARKO - Pri vsaki dobri izbiri, koliko je odvisno od nas, mora biti oko našega namena čisto, zazrto edino v to, za kar sem ustvarjen, namreč v slavo Boga, našega Gospoda, in v zveličanje svoje duše. Zato mora biti vse, karkoli izberem, naravnano na to, da mi pomaga k cilju, zaradi katerega sem ustvarjen: da ne podrejam niti ne prilagajam cilja sredstvu, marveč sredstvo cilju.

P. MARJAN - Skoraj vsakemu, ki dela duhovne vaje, so znana prva štiri pravila za prvi teden duhovnih vaj, katerih pomembnost bomo hitro začutili v sedanjem načinu življenja:

P. MARKO -  PRVO PRAVILO: Pri ljudeh, ki padajo iz smrtnega greha v smrtni greh, ima sovražnik navado, predočevati jim navidezne naslade, tako da jim v domišljiji zbuja čutne užitke in naslade, da bi jih bolj zadržal in potrdil v njihovih zablodah in grehih. Dobri duh ravna s takimi ljudmi nasprotno: vznemirja jih in jim grize vest z glasom razuma.

DRUGO PRAVILO: S tistimi, ki močno napredujejo v očiščevanju svojih grehov in gredo v službi Boga, našega Gospoda, od dobrega k boljšemu, se pa dogaja ravno nasprotno, ko je bilo v prvem pravilu, zakaj tedaj je značilno za hudega duha, da grize, žalosti in vznemirja dušo z lažnimi razlogi, da ne bi napredovala. Za dobrega duha pa je značilno, da daje pogum in moč, tolažbo, solze, spodbude in mir, ko lajša in odpravlja vse ovire, da človek napreduje v dobrih delih.

TRETJE PRAVILO: o duhovni tolažbi. O tolažbi govorim, ko se v duši porodi neki notranji vzgib, pri katerem duša vzplamti v ljubezni do svojega Stvarnika in Gospoda; tako tudi takrat, ko ne more nobene stvari na svetu ljubiti zaradi nje same, marveč le v Stvarniku vseh stvari. Prav tako, ko toči solze zaradi ljubezni do svojega Gospoda, bodisi iz žalosti nad grehi, bodisi zaradi trpljenja Kristusa, našega Gospoda, bodisi zaradi drugih stvari, ki merijo naravnost na njegovo službo in slavo. Končno imenujem tolažbo vsako povečanje upanja, vere in ljubezni, in vsako notranje veselje, ki vabi in privlači k nebeškim stvarem in k zveličanju duše, ter umirja in ji daje počitek v njenem Stvarniku in Gospodu.

ČETRTO PRAVILO: o duhovni potrtosti. Potrtost imenujem vse, kar je nasprotno tretjemu pravilu: kot otemnelost duše in zmedenost v njej, teženje k nizkim in zemskim stvarem, vznemirjenost zaradi raznih motenj in skušnjav, ki nagibajo dušo k nezaupanju, ko ni upanja ne ljubezni in se duša čuti vsa lena, mlačna, žalostna in kakor ločena od svojega Stvarnika in Gospoda. Kajti kakor je tolažba nasprotna potrtosti, so prav tako tudi misli, ki izvirajo iz tolažbe, nasprotne mislim, ki izvirajo iz potrtosti.

P. MARJAN - Za Ignacija je bil izredno pomemben stik z vsemi jezuiti po svetu, zato je tako, kot danes to poteka preko spleta, nekdaj  stik potekal preko pisem. Ignacij je predvsem želel, da so jezuiti nenavezani na kraje in čase; da se vživljajo v razmere, da pa se ne navežejo tako, da bi izgubili stik s smislom svojega delovanja, s celotno Družbo Jezusovo, ter vso Cerkvijo. Da bi delal za edinost Cerkve, se je s svojimi sobrati jezuiti dal na razpolago papežu, vendar če mogoče, brez služb, ki bi jezuite do konca življena privezale na isto mesto. Tako ni želel, da bi opravljali službe cerkvenih dostojanstvenikov, kot so škofje, četudi se je to potem v praksi na željo papeža tudi začelo dogajati. Avstrijskemu cesarju Ferdinandu je leta 1546 na prošnjo, da bi Klaudio Jay postal škof v Trstu, med drugim odgovoril:

P. MARKO - »Ta Družba in njeni člani so se združili v enem samem duhu, ki pomeni oditi v vsak del sveta po ukazu papeža, med verne in neverne, v vsej preprostosti in ponižnosti, iz mesta v mesto, iz enega  dela v drugega, ne da bi se navezali na kak poseben kraj. Ta duh Družbe je bil potrjen od apostolskega sedeža, kot imamo zapisano v bulah in ustanovni listini, kjer se o nas pravi: »navdihnjeni od Svetega Duha, kot v polnosti verujejo«. Če torej zapustimo preprostost in uničimo našega duha, popolnoma uničimo tudi naš poklic; in če bi bil uničen ta, bi se Družba popolnoma zrušila. Iz tega je mogoče zaključiti, da bi si napravili veliko splošno škodo za ceno dobrega, storjenega samo določenemu kraju.«

P. MARJAN - V istem duhu odgovori tudi Ljubljanskemu škofu Urbanu Tekstorju, 9. decembra 1550:

Ignacij v pismu obžaluje, da trenutno ne more uslišati nujnih prošenj Ljubljanskega škofa, spovednika kralja Ferdinanda, ki je Ignacija prosil, če bi ga lahko p. Claudio Jay tri mesece spremljal na vizitaciji, ki jo je nameraval opraviti v svoji Ljubljanski škofiji.

P. MARKO - »Kar zadeva poslanstvo našega brata Dr. Claudia, naj Vaša Prečastita Eminenca blagovoli razumeti, da sem vam pripravljen iz vsega srca dati to, kar prosite in še mnogo več. On, ki je večna modrost, dobro ve, da bi želel z vsem srcem pomagati vaši čredi, dokler bi bilo mogoče, in ugoditi prošnji Vaše Prečastite Eminence. Kakorkoli, zaradi dejstva, da ga je apostolska avtoriteta poslala v Ingolstadt in od tam potem za šest mesecev k Prečastitemu škofu v Augsburg (Card. Otton Truchsess) ne vem, kako bi ga lahko poslal drugam, posebej, če upoštevam papeža, ki je zanj vprašal in ga tudi poslal tja. Če bi ga poslal drugam, ne da bi o tem obvestil papeža, bi deloval proti našemu Inštitutu in sveti pokorščini. Če bi tudi od papeža samega na skrivaj prišla menjava njegovega poslanstva, bi padli v nemilost pri princih, ki imajo veliko zaslug za nas. Vendar takoj, ko bo mogoče, me bo vaša Prečastita Eminenca našla pripravljenega, da vam ustrežem. Najvišja in neskončna dobrota naj vsem da razumeti in uresničiti njeno popolno voljo in pristanek. Amen.«

Sreda, 4. avgust 2021, 15:03