Išči

Vatican News

Nadškof Stanislav Zore o p. Pashalu: Vsi poznamo tudi navdušenje p. Pashala za delo z ministranti

V torek, 6. julija 2021, je v Gospodu zaspal pater Pashal (Franc) Gorjup OFM, frančiškanski duhovnik. V frančiškanski cerkvi v Kamniku je bila pogrebna sv. maša v petek, 9. julija, ki jo je daroval nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM. O pokojnem patru je nadškof med pridigo dejal: »Vsi poznamo tudi navdušenje p. Pashala za delo z ministranti, ker je bilo obenem tudi delo za nove duhovne poklice.«

Msgr. Stanislav Zore – Ljubljana

Prisluhni pogrebni sveti maši za patrom Pashalom Gorjupom

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Prisluhni pridigi msgr. Stanislava Zoreta med pogrebno mašo za patrom Pashalom Gorjupom
Dragi bratje v sv. Frančišku, dragi bratje duhovniki, dragi svojci in domači pokojnega p. Pashala, dragi prijatelji p. Pashala, dragi bratje in sestre. Zahvaljujem se vam, da ste prišli v Kamnik, da se bomo s to sveto mašo poslovili od izjemnega frančiškana in izjemnega duhovnika, našega dragega p. Pashala Gorjupa. Čeprav nam je hudo zaradi njegove smrti in v srcu nosimo žalovanje, vas vseeno vabim, da to sveto daritev živimo kot mogočno hvalnico in zahvalo Bogu, našemu vsemogočnemu in dobremu Očetu, za p. Pashala in za darove, s katerimi nas je bogatil po njegovem redovništvu in duhovništvu.

Ne bom veliko govoril o Pashalovih življenjskih podatkih. O tem bodo več povedali drugi. Rojen je bil 1. decembra 1933 v vasi Pogled v moravški župniji. Na Božje povabilo je odgovoril z vstopom v frančiškanski red leta 1956, leto pozneje pa je naredil prve zaobljube. Slovesne zaobljube je izpovedal leta 1960, že po treh letih, se pravi v najkrajšem možnem času, saj mora čas začasnih zaobljub trajati najmanj tri leta. Potem pa nas preseneti, da je bil v mašnika posvečen šele 8. aprila leta 1993. Zakaj ta zamik triintridesetih let; čas Kristusovega življenja na zemlji je tudi čas Pashalovega čakanja na duhovništvo. Je v tem simbolika – ne vem. Vem pa, da je Pashal željo po duhovništvu nosil v sebi že veliko prej. Ogromno truda je vložil v to, da bi dobil potrebno izobrazbo. Ker zaradi razmer ni imel gimnazije, je hodil v večerno gimnazijo, da bi se potem lahko vpisal na Teološko fakulteto. Istočasno pa je opravljal tudi druge službe v redovni skupnosti. Vsi poznamo Pashalovo skrb za čistočo in lepoto cerkve. Kako je okrasil cerkev, da so ljudje doživeli lepoto srečanja z Bogom in tudi med seboj. Po celodnevnem delu pa je šel v večerno gimnazijo. Nekaj časa je šlo, potem pa ni zmogel več. Šel je k provincialu in mu povedal, da obojega ne zmore – zakristije in večerne gimnazije; da bo moral nekaj opustiti. Provincial je odločil, da naj opusti večerno gimnazijo. Zato se je njegovo duhovništvo odmaknilo za triintrideset let.

Večkrat sem premišljeval o tem. Ko sem od blizu spoznaval Pashalovo nadarjenost, poglobljenost in gorečnost, sem se spraševal, kaj vse bi lahko ta frančiškan naredil, če bi mu bila omogočena primerna izobrazba v pravem času. Kakšno bi bilo njegovo delo, če bi se mogel že od začetka naslanjati na potrebno znanje in ga dopolnjevati.

Kakšno bi bilo njegovo delo pri skrbi za cerkve in samostane. Kolikor mi je znano, Pashal ni bil v nobenem samostanu, ne da bi ob odhodu za seboj pustil močno sled; na samostanu in v ljudeh. In ni bilo vedno lahko. Spomnim se njegovega pripovedovanja, kako je rešil lestence v prezbiteriju pri Marijinem oznanjenju. Zdelo se mu je škoda, da bi ti lestenci propadli, zato je šel k župniku in ponižno a odločno prosil, da bi smel poskrbeti za obnovo teh lestencev. Obljubil je, da bo sam dobil darovalce in poskrbel za vse, da bodo lestenci zasijali v vsej lepoti Mariji v čast in Bogu v slavo. In lestenci še danes opravljajo to svoje poslanstvo.

Ko sva nekaj let preživela skupaj na Sveti Gori, sem lahko od blizu spoznal njegovo vero, zaupanje v Marijino pomoč in sam bi rekel tudi nekaj tiste svete naivnosti, ki mu je pomagala, da zanj ni bilo nobenih ovir pri uresničevanju načrtov. Trkal je od vrat do vrat in predstavljal, kaj ima v mislih in kako bo to pripomoglo k razvoju kraja, pa vedno tudi k rasti Marijinega češčenja in njene slave. Nobena vrata niso ostala zaprta. Pa tudi nobena denarnica ne, če smem tako reči. Ob njegovem zaupanju v Božjo pomoč je bilo čutiti, da se izpolnjuje Jezusova beseda učencem, ki so bili pred demonom nemočni: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče« (Mt 17,20). P. Pashal je imel vero, ki ni premikala gor, premikala in odpirala pa je srca – za dobro, za lepo, za Marijo.

Vsi poznamo tudi navdušenje p. Pashala za delo z ministranti, ker je bilo obenem tudi delo za nove duhovne poklice. Kar nekaj jih je v naši provinci, ki so vstopili po besedi in zgledu p. Pashala. To je bil ribič evangeljskega načina in obenem tudi nove evangelizacije. Pisal je pisma, organiziral srečanja, vabil na akademije, pripravljal počitnikovanja in duhovne vaje, začel z rubriko ministrantski kotiček v družini, ki je pozneje prerasla v revijo Ministrant … in hodil naokrog. Obiskoval je fante, v katerih je začutil, da bi mogli v sebi nositi duhovni poklic. Tudi pri tem delu zanj ni bilo zaprtih vrat. Vem, da je sredi dopoldneva prišel v šolo in dal iz razreda sredi pouka poklicati fanta, s katerim je želel govoriti. Ta fant je danes frančiškan. Pa ni šlo samo za posamezen primer, to je bil Pashalov način dela za poklice. Pri tem ni bil ljubosumen na svoje delo, pač pa je k sodelovanju vabil tudi druge, patre in bogoslovce, da so mu pomagali pri duhovnih vajah, pri letovanjih in pri tolikih drugih dejavnostih. Živeta Pavlova spodbuda Timoteju: »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah … pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo.«

Ko pomislim na p. Pashala, vedno zagledam nekoliko sključenega moža, ki je bil oblečen v habit ali pa si je nadel predpasnik. Mož, ki je vedno izpolnjeval Frančiškovo navodilo, da naj bratje vedno molijo ali kaj koristnega delajo, da bodo tako dobili stvari, ki jih potrebujejo za življenje, pa tudi da ne bodo podlegali lenobi, ki je sovražnica duše. V habitu molitev, v predpasniku pa toliko različnih opravil, ki so bila potrebna v samostanu. Za lepoto in očiščenost prostorov, od sobe do tabernaklja, si je nadeval predpasnik in jemal krpo za čiščenje v roke.

Kje je zajemal, iz česa je živel? Iz češčenja Najsvetejšega zakramenta. Imena ni naključno dobil od zavetnika evharističnih pobožnosti, kongresov in vednega češčenja sv. Rešnjega Telesa. Potem je otroško zaupal Materi Božji. Zanj je bila Kraljica, ki ji je izročil vse svoje srce. Bil je pripravljen biti njen suženj in je tudi druge usmerjal k popolni predanosti Mariji. Z zaupanjem v Marijino pomoč je premagoval ovire in težave, na katere je naletel. Kot zadnjo pa naj omenim molitev. Veliko je molil. Ne samo običajne molitve, kakor smo jih v redovnem življenju vajeni. Pashal je v svoje molitve vključeval druge ljudi, posebno brate. Nikoli ne bom pozabil, kako je povedal, da veliko moli za nekega brata in prišel do spoznanja, da se brat zaradi njegove molitve ni prav nič spremenil, spremenil pa se je Pashal sam: »Če molim zanj, ga veliko lažje prenašam.« Kakšen zgled: v molitvi nositi drug drugega pred Boga, da bi tudi sami in kot bratstvo prišli bliže Bogu.

V zadnjem času ga je mučila tudi bolezen. Ne samo zadnje mesece ali nekaj let. Ampak kar nekaj desetletij je bilo njegovo zdravje zaznamovano s križem. Tudi tega je nosil s tisto potrebno ponižnostjo, v kateri človek prizna, da je bolezen breme, a vseeno vzame ta križ in ga nosi za Kristusom, da s svoje strani dopolnjuje »v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).

Ko se s to sveto mašo poslavljamo od našega dragega p. Pashala, vsem, posebno njegovim domačim in prijateljem izrekam iskreno sožalje, saj se človek ne more ogniti žalosti ob ločitvi, tolaži pa nas vera, da se bomo spet srečali tam, kjer ni več ne stiske ne bolečine in kjer Bog obriše vse solze z naših oči. Da se bomo srečali pri Očetu. Tam bo p. Pashal odložil predpasnik, odložil tudi krpo za čiščenje, najbrž tudi odložil rožni venec. Ne bo pa nehal častiti Gospoda Boga in Jezusa Kristusa ne več pod podobami, ampak iz obličja v obličje. Ne bo nehal sinovsko ljubiti Matere Božje, le da bodo tudi pri njej vse podobe obledele, saj bo tudi ona tam, vsa lepa in vsa čista, kakor je tolikokrat prepeval ob sobotah. Prav tako pa ne bo odložil dela za nove poklice, ki ga je s takšno ljubeznijo in skrbjo vršil v času svojega življenja. Saj dobro ve, kako zelo potrebujemo novih duhovnih poklicev: za našo provinco, za Cerkev v Sloveniji, za Evropo brez kompasa. Dobro ve, da je žetev vedno večja, delavcev pa vedno manj. Naj se ne naveliča vztrajati pred Gospodarjem žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.

Dragi p. Pashal, zahvaljujem se vam, da sem vas poznal, zahvaljujem se vam, da sem lahko nekaj let preživel skupaj z vami. Zahvaljujem se vam za zgled redovništva in duhovništva. In se veselim ponovnega srečanja z vami v svetlobi in ljubezni. Amen.

Sobota, 10. julij 2021, 16:54