Išči

Vatican News

Msgr. Zore v Kranjski Gori daroval mašo za umrle v nesreči na Vršiču. Pridigal msgr. Lipovšek

V župnijski cerkvi Vnebovzetja Device Marije v Kranjski Gori je v petek, 30. julija, potekala slovesna spominska sveta maša za umrle v nesreči na Vršiču in padle v prvi svetovni vojni, ki jo je daroval nadškof metropolit Stanislav Zore. Pridigal je upokojeni škof Stanislav Lipovšek. Prisotne so bile še delegacije Ruske in Srbske pravoslavne Cerkve ter Evangeličanske cerkve, katerih predstavniki so pred sklepom svete maše nagovorili zbrane.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni sveti maši v Kranjski Gori za umrle v nesreči na Vršiču in padle v prvi svetovni vojni

Uvod nadškofa metropolita Stanislava Zoreta v sveto mašo

Prisluhni uvodu nadškofa metropolita Stanislava Zoreta v sveto mašo

Dragi bratje in sestre.
Jezusove besede pri zadnji večerji: »Prosim za tiste, ki bodo verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal,« (Jn 17,20-21) nas skozi vso zgodovino krščanstva spodbujajo, da bi postajali vedno bolj poslušni njemu, ki je za nas umrl in vstal. Skozi stoletja so različne krščanske skupnosti doživljale bolečino ločitev in razdorov, vedno znova pa tudi iskrena prizadevanja, da bi po Jezusovi besedi bili eno v Njem in v Očetu.

Tudi naše srečevanje ob spominu na smrt ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je pod seboj pokopal snežni plaz leta 1916, so izraz tega prizadevanja. Povezuje nas sočuten spomin na umrle in prošnja zanje. Obenem prosimo tudi za narode, ki so bili vpleteni v veliko »nepotrebno morijo« prve svetovne vojne, kakor jo je imenoval papež Benedikt XV., in za njihovo sedanje sožitje, ki je edina pot, ki vodi k blagru vseh ljudi. Ob spominu na pokojne vojne ujetnike bomo zato pri tej ¡maši molili za sodelovanje in solidarnost, ki sta pogoj mirne prihodnosti.

Z veseljem pri tej sveti maši pozdravljam sobrate v škofovski službi msgr. dr. Stanislava Lipovška, upokojenega celjskega škofa, nadškofa Ruzskij Tihona, voditelja Berlinsko-Nemške nadškofije, nadškofa Nikolaja Zabeliča in vse člane ruske delegacije, pozdravljam Leona Novaka, škofa Evangeličanske cerkve v Sloveniji, pozdravljam protojereja Borislava Livopoljca, paroha v Ljubljani, pozdravljam vse člane Komisije za ekumenizem in medreligijski dialog, vse predstavnike oblasti, iskren pozdrav domačemu župniku Janezu Šimencu in dobrodošlica zboru, ki ga vodi regens cori Maksim Matsiušenkov.

Kakšna paleta imen in jezikov - a vendar eno v Kristusu. Povabim vas, da se izročimo njegovemu usmiljenju, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.

Pridiga msgr. Stanislava Lipovška med sveto mašo v Kranjski Gori

Prisluhni pridigi msgr. Stanislava Lipovška med sveto mašo v Kranjski Gori

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
Obhajamo slovesno bogoslužje bogoslužju, pri katerem se hvaležno spominjamo in v globokem spoštovanju molimo za blaženi pokoj ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je 8.marca l916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršiču. Ob tej tragediji pripadnikov ruskega naroda, smo hvaležni za vse pobude, ki so bile v teh letih storjene, da so rajni dobili primerno spominsko obeležje in da je ta kraj bolečega spomina postal simbol miru, prijateljstva in sodelovanja, kraj molitve in srečanja med predstavniki ruskega in slovenskega naroda, kraj srečanja med predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve in predstavniki Katoliške Cerkve in krščanskih Cerkva, ki delujejo v Sloveniji, pa tudi kraj srečanja s  predstavniki drugih verskih skupnosti, ki so s svojimi vojaki sodelovale v prvi svetovni vojni. Zelo smo hvaležni Bogu, ki vodi naša  srca in pota človeške zgodovine, da smo evropski narodi, po boleči izkušnji prve in tudi druge svetovne vojne, vendarle prisluhnili Božjemu klicu in postali prijatelji in sodelavci za božje kraljestvo, za mir v svetu, za medsebojno sodelovanje, za varno in srečno sedanjost in za svetlo prihodnost.

Naše letošnje spominsko slavje na Vršiču je tudi letos ovirano vsled pandemije korona virusa pri nas in tudi v Ruski federaciji. Zato čestitamo in se zahvaljujemo občini Krajnska Gora, Društvu Slovenija-Rusija, in Veleposlaništvu Ruske federacije v Sloveniji, da ste tudi letos vztrajali in kljub vsem oviram pripravili to srečanje. Zato pri tej spominski sv. maši z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo pozdravljamo Njegovo Visoko preosveštenstvo, gospoda škofa Tichona, predstojnika Berlinske in vsenemške škofije Ruske pravoslavne Cerkve v Berlinu, ki zastopa Rusko pravoslavno Cerkev. Skupaj z njim  pri tej spominski sv. maši pozdravljam g. mag. Leona Novaka, škofa Evangeličanske Cerkve v Sloveniji, predstavnika Srbske pravoslavne Cerkve, ljubljanskega paroha g. Borislava Livopoljca, vd. predsednika Društva Slovenija – Rusija g. Urbana Ocvirka in prvega predsednika Društva Slovenija – Rusija g. Saša Gržino, predstavnike Ruskega veleposlaništva v RS in predstavnike občine Krajnska gora. Pozdravljam domačega g. župnika Janeza Šimenca in  duhovnike-somašnike, profesorje Teološke fakultete skupaj z g. dekanom Teološke fakultete g. dr. Janezom Vodičarjem in člane Komisije za ekumenizem in medreligijski dialog pri Slovenski škofovski konferenci. Pozdravlja bogoslužne sodelavce, vse vas, dragi verniki in še posebej domači Mešani pevski zbor na koru,  ki nam bo s pesmijo pomagal vstopiti v skrivnost tega spominskega bogoslužja,

Vedno, še posebej pri tej spominski sv. maši, naj v naših srcih močno odmeva Jezusova beseda, ki smo jo slišali v današnjem evangeliju: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil da greste in obrodite sad« (Jn 15,16). Kristjani, učenci  Jezusa Kristusa, se moramo vedno vprašati, kako živimo ta dar, da smo »božji izvoljenci sveti in ljubljeni« (prim. Kol 3,12), kako živimo in  uresničujemo Jezusov evangelij, zlasti njegovo novo zapoved o medsebojni edinosti in ljubezni, ki je in mora biti razpoznavno znamenje Kristusovih učencev (prim. Jn 13,34–35).

1. Zgodovina Cerkve nam pove, da kristjani nismo bili vedno na svojem mestu in tudi danes še nismo do kraja zvesti evangeliju in temeljni razsežnosti in razpoznavnemu znamenju Kristusovih učencev.

Če se kratko ozremo na prehojeno pot, lahko rečemo, da smo v 1. tisočletju kljub vsem težavam uspeli ohranjati vrednote vere, miru, medsebojne edinosti in ljubezni, ki so jo poživljali in bogatili cerkveni zbori in mnogi pričevalci vere in učitelji krščanskega življenja. Med temi močnimi svetilniki in pričevalci vere naj na Zahodu omenim očaka Benedikta, utemeljitelja zahodnega meništva, ki je na ruševinah rimskega cesarstva v 6. stoletju začel znameniti evropski misijon, ko je s svojimi duhovnimi sinovi mnogim evropskim narodom prinesel luč evangelija in je s svojo Regulo – pravilom redovnega življenja in z meniškim geslom »Moli in delaj – ora et labora« utiral pota evropske kulture in civilizacije. Malo pozneje, v 9. stoletju, sta na Vzhodu, zlasti med slovanskimi narodi, to poslanstvo nadaljevala naša blagovestnika, sv. brata Ciril in Metod.  Ta skupna vera in pravila krščanskega življenja so se bogatila in preverjala na cerkvenih zborih, ki so tudi danes vir in navdih za življenje in delovanje bratskih krščanskih Cerkva. Žal je to stoletno skupno duhovno izročilo v 2. tisočletju doživljalo nove preizkušnje, ki so pripeljale do mnogih sovražnosti in nasprotovanja, vse do žalostnega razkola na Vzhodu in na Zahodu, katerih boleče posledice še danes občutimo. Zato pa smo tem bolj veseli in hvaležni, da je na naši skupni poti bilo vedno prisotno tudi močno vetje Sv. Duha, ki je nagibalo bratska srca, k vedno novi pripravljenosti in zvestobi luči, ki je prišla na svet, da razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1, 9).

V novejšem času so vetje Sv. Duha močno poživile pobude za obhajanje Svetovne molitvene osmine za edinost, ki so vzniknile v Anglikanski Cerkvi. To dogajanje je močno spodbudil  2. vatikanski koncil (1962-1965), ki ga je sklical sv. papež Janez XXIII. z namenom, »da bi verniki bolj krščansko živeli, da bi ustanove, ki so spremenljive, prilagodili potrebam našega časa in bi pospeševali vse, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa« (prim B 1).

2. Med mnogimi ekumenskimi dogodki in srečanji, ki so se uresničevala v obdobju po 2. vatikanskem  koncilu, naj omenim, da je sedaj že sv. papež Janez Pavel II., 25. maja leta 1995, izdal okrožnico »Da bi bili eno – Ut unum sint«, ki je bila in je še vedno mejnik in kažipot ekumenskega dogajanja Cerkve v sedanjem svetu. V tem dokumentu papež Janez Pavel II. med drugim pravi, »Nobenega dvoma ni, da je v prizadevanju za obnovo popolnejše edinosti med kristjani na delu Sv. Duh in da on vodi Cerkev k polnemu uresničenju Očetovega načrta.«

Zgled papeža Janeza Pavla II. je spodbudil mnoge kristjane, pri nas in po širnem svetu, da se zbirajo k molitvi in razsvetljeni po sv. Duhu iščejo pota popolnejše edinosti med kristjani. Tudi vsakoletno srečanje pri Ruski kapelici na Vršiču, uresničuje v odlični meri ta skrivnosten božji načrt. Zelo zanimiva in pomembna je bila pobuda, ki jo  je leta 1986 dal sv. papež Janez Pavel II. v Assisiju-mestu sv. Frančiška, ko je začel zbirati predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev k skupni molitvi za mir in edinost, kar je močno odmevalo v svetu, ki zelo potrebuje luči in duha sv. Frančiška, ko se vedno znova zapleta v mnoge konflikte, vojne spopade in nasilje, ki prinaša bolečino , smrt, lakoto, begunstvo in druge tegobe. Kristjani bi morali več narediti in z združenimi močmi premagovati probleme s katerimi se soočajo naši trpeči bratje in sestre in po svetu.

To željo in pripravljenost sta izrazila Njegova Svetost Kyril, patriarh Moskve in vse Rusije  in papež Frančišek, ko sta se 12.2.2016 srečala v Havani, in v skupni izjavi med drugim zapisala: »V skupni odločitvi, da bi storila to, kar je potrebno, da presežemo zgodovinska razhajanja, ki smo jih podedovali, hočeva združiti najine moči pri pričevanju za Kristusov evangelij in o skupni dediščini Cerkve prvega tisočletja, da skupaj odgovorimo na izzive sodobnega sveta … Naša krščanska zavest in naša pastoralna odgovornost nam ne dopuščata biti neodzivni pred izzivi, ki zahtevajo skupni odgovor« (čl.7).

Za spravo, edinost in mir, za medsebojno sodelovanje in pomoč so se dogovarjali in molili tudi na srečanju, ki je bilo 30. oktobra 2016 v Lundu na Švedskem, ko sta se  srečala papež  Frančišek in Munib Jounan, takratni predsednik Svetovne Luteranske zveze in sta podpisala skupno katoliško-luteransko izjavo ob 500 letnici reformacije, v kateri med drugim pravita: »Ko sva iz srca hvaležna za duhovne in teološke darove, ki smo jih od reformacije prejeli, pred Kristusom izpovedujeva in obžalujeva dejstvo, da so  katoličani in luteranci ranili vidno edinost Cerkve. Teološke razlike so spremljali  predsodki in spori in vera je postala orodje za politične cilje. Naša skupna vera v Jezusa Kristusa in naš krst od nas zahtevata vsakodnevno spreobrnjenje, s pomočjo katerega bomo lahko zavrnili zgodovinska nesoglasja in spore,  ki  ovirajo službo sprave. Preteklosti ne moremo več spremeniti, lahko  pa spremenimo spomin in način spominjanja. Molimo za ozdravitev naših ran in pogledov, ki ovirajo naše sodelovanje. Še naprej si bomo prizadevali za rast v občestvu zakoreninjenem v krstu, poskušajoč odstraniti ovire, ki so še ostale in preprečujejo, da bi dosegli polno enost. Kristus želi, da smo eno, da bo svet veroval« (prim. Jn 17,21).

Spoštovani vsi navzoči! Naj vsa ta plemenita prizadevanja  poživlja in bogati tudi letošnje spominsko srečanje na Vršiču in ta sv. maša, ki jo  obhajamo v  slavo Božjo, za blaženi pokoj ruskih vojnih ujetnikov, za našo varno sedanjost in za svetlo prihodnost, v miru, edinosti in ljubezni. Amen.

Nagovori gostov pred sklepom svete maše v Kranjski Gori

Prisluhni nagovoru gostov pred sklepom svete maše v Kranjski Gori

Sobota, 31. julij 2021, 11:19