Išči

Vatican News
Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi... Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi... 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 15. nedeljo med letom

Postavitev dvanajsterih je povsem razločno znamenje, da je Jezus Nazarečan imel namen, zbrati občestvo zaveze. S tem je Jezus hotel povedati, da je napočil poslednji čas, v katerem je na novo ustanovljeno Božje ljudstvo, ljudstvo dvanajsterih rodov, ki zdaj postaja njegova Cerkev in obsega vsa ljudstva.

Am 7,12-15

Nato je Amacjá rekel Amosu: »Videc, pojdi, bêži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj! V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati, kajti to je svetišče kralja in hiša kraljestva!« Amos pa je odgovoril in rekel Amacjáju: »Nisem bil prerok in ne sin preroka, bil sem govedorejec in sem gojil smokve. Gospod me je vzel izza črede in Gospod mi je rekel: ›Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!‹

Ef 1,3-14

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom v nebesih v Kristusu. V njem nas je izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni; v naprej nas je določil, naj bomo zanj posinovljeni otroci po Jezusu Kristusu. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti, ki jo je obilno razlil na nas z vso modrostjo in razumnostjo, ko nam je razodel skrivnost svoje volje po blagohotnem načrtu, ki ga je vnaprej zastavil v njem, da bi ga uresničil v polnosti časov: osrediniti v eni glavi, v Kristusu, vse reči, ki so v nebesih in tiste, ki so na zemlji. V njem smo tudi prišli do dediščine, vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, da bi bili mi, ki smo že prej upali v Kristusa, v hvalo njegovega veličastva. V njem ste tudi vi, ko ste slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja in ste vanj verovali, prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva

Mr 6,7-13

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, ampak naj obujejo sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. In govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete od tam. Če vas kak kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in otresite prah s svojih nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Hieronim pravi: »Milost izvršitve poslanstva, da ne vzamejo s seboj denarja, naj bi bila v apostolski skrivnosti prejeta prostovoljno in ne kot zavezujoč predpis postave. Dana je tistim, ki se postopoma pripravljajo, da bodo v polnosti prijeli posvečujočo milost.« Prudencij pa pravi: »Apostolskega poslanstva nikakor ne smemo pomešati s pokvarjenimi željami, z ničemer, kar je posvetno.« Sv. Avguštin pravi, »da posluževanje dveh oblek, pomeni imeti slabost v smislu, da se ne sme obnašati dvolično, temveč z vso preprostostjo.« Sv. Ciprijan pravi: »Samo tisti, ki je primerno pripravljen, lahko z oljem mazili bolnike.«

Misli Benedikta XVI.

Postavitev dvanajsterih je povsem razločno znamenje, da je Jezus Nazarečan imel namen, zbrati občestvo zaveze. V njem naj bi razodel, da so se izpolnile obljube, ki so bile izrečene očetom in ki vedno govorijo o sklicevanju skupaj, o zedinjenju in edinosti. Jezus je izvolil dvanajstere, jih uvedel v življenjsko občestvo s seboj in jim dal deležnost pri svojem poslanstvu oznanjevanja kraljestva v besedi in dejanju (prim. Mr 6,7-13). S tem je Jezus hotel povedati, da je napočil poslednji čas, v katerem je na novo ustanovljeno Božje ljudstvo, ljudstvo dvanajsterih rodov, ki zdaj postaja njegova Cerkev in obsega vsa ljudstva.

Dvanajsteri, ki so bili poklicani iz različnih okolij, že samo s svojim bivanjem postajajo poziv vsemu Izraelu, naj se spreobrne in se pusti zbrati v novi zavezi, ki je polna in popolna izpolnitev stare zaveze.  Jezus jim je pri zadnji večerji, pred svojim trpljenjem, zaupal nalogo, naj obhajajo njegov spomin. To dejstvo kaže, da je hotel občestvu kot celoti, v osebi njegovih dvanajsterih voditeljev, dati naročilo, naj bo v zgodovini znamenje in orodje tistega dokončnega eshatološkega zbiranja, ki se je začelo v njem.« »Kristus, učlovečena, križana in obujena Beseda, je Gospod vsega: je Zmagovalec, Pantokrator, in tako je v sebi za vedno združil vse stvari (prim. Ef 1,10).«

»Med številnimi področji delovanja je sinoda o Božji Besedi posebej priporočila pospeševanje sprave in miru. V sedanjem okolju je bolj kot kdajkoli potrebno vnovič odkriti v Božji Besedi studenec sprave in miru, kajti po njej Bog spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Kristus je naš mir, On podira zidove delitev. Številna sinodalna pričevanja so govorila o hudih in krvavih spopadih in napetostih na našem planetu. Včasih se zdi, da se takšne sovražnosti kažejo kot medverski spopadi. Še enkrat želim poudariti, da vera ne more nikoli opravičiti nestrpnosti ali vojne. V imenu Boga ni mogoče uporabiti sile! Vsaka vera bi morala spodbujati razumno ravnanje in pospeševati etične vrednote, ki spodbujajo družbeno sožitje.«

»Nikoli ne smemo namreč pozabiti, da je Božja Beseda... Beseda sprave, kajti po njej spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Božje usmiljeno odpuščanje, utelešeno v Jezusu, grešnika spet dvigne. Božja beseda, razsvetljuje vernika, da spozna svoje grehe, ga kliče k spreobrnjenju in mu vliva zaupanje v Božje usmiljenje.«

»V Svetem pismu najdemo razodeto našo poklicanost k svetosti: 'Bodite sveti, ker sem jaz svet' (3Mz 11,44). Sveti Pavel je zatem podčrtal njene kristološke korenine: 'Oče nas je pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni' (Ef 1,4). Tako lahko vsakdo izmed nas sliši pozdrav bratom in sestram rimske občine: 'Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa' (Rim 1,7).«

Osredinjenost v Kristusu je vidna tudi v današnjem drugem berilu iz Pisma Efežanom. Apostol Pavel pokaže, kako se je uresničil blagoslov, in sicer v štirih delih, od katerih se vsak začenja z besedami »v njem«. Le-te se nanašajo na Jezusa Kristusa. »'V njem' nas je Oče izbral še pred stvarjenjem sveta; 'v njem' smo po njegovi krvi prejeli odrešenje; 'v njem' smo postali dediči, bili vnaprej določeni, da smo 'hvala njegovega veličastva'; 'v njem' vsi, ki verujejo v evangelij, prejmejo pečat Svetega Duha.« Besede svetega Pavla vsebujejo vidik, ki ga je Bonaventura nato pomagal razširiti v Cerkvi: »Celotna zgodovina ima za središče Kristusa, ki vsaki dobi zagotavlja tudi novosti in prenovo.« Zato delo Kristusa in Cerkve po besedah svetega očeta nikoli ne nazaduje, ampak vedno napreduje.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 15. julij 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Mr 6,7-13) pripoveduje o trenutku, ko Jezus pošilja Dvanajstere v poslanstvo. Potem ko jih je enega po enega poklical po imenu, da »bi bili z njim« (Mr 3,14), poslušali njegove besede ter opazovali njegove geste ozdravljanja, jih sedaj ponovno zbere, da bi jih »poslal po dva in dva« (Mr 6,7) v vasi, kamor se je namenil iti. To je neke vrste »pripravništvo« za to, kar bodo bili poklicani delati po vstajenju z močjo Svetega Duha. Evangeljski odlomek se zaustavi ob misijonarskem stilu, ki ga lahko povzamemo v dveh točkah: poslanstvo ima »središče« in poslanstvo ima »obličje«.

Učenec, misijonar ima predvsem svoje središče sklicevanja, ki je Jezus. Pripoved to nakaže s tem, da uporabi nekaj glagolov, kjer je On subjekt: »poklical je k sebi (Jezus)«, »jih začel pošiljati«, »dajal jim je oblast«, »naročil jim je«, »govoril jim je« (vv. 7.8.10). S tem je odhod in delovanje apostolov prikazano kot razširjanje iz enega središča, torej kot predlaganje Jezusove navzočnosti in delovanja v njihovem misijonskem delovanju. To razodeva, kako apostoli nimajo nič svojega za oznanjat, niti svojih sposobnosti za pokazat, temveč govorijo in delujejo kot poslani, kot Jezusovi glasniki.

Ta evangeljski dogodek se tiče tudi nas, in to ne samo duhovnikov, temveč vseh krščenih, ki so poklicani pričevati v različnih življenjskih področjih Kristusov evangelij. Prav tako pa je tudi za nas to poslanstvo pristno samo, če izhaja iz nespremenljivega središča, ki je Jezus. To ni pobuda posameznih vernikov, niti skupin, še manj velikih združenj, ampak je to poslanstvo Cerkve neločljivo povezano z njenim Gospodom. Noben kristjan ne oznanja evangelij »iz sebe«, temveč poslan po Cerkvi, ki je od Kristusa prejela to poslanstvo. Ravno s krstom postanemo misijonarji. Krščeni, ki ne čuti, da bi oznanjal evangelij, oznanjal Jezusa, ni dober kristjan.

Druga značilnost misijonarskega stila je, če tako rečemo, »obličje«, ki temelji na skromnosti sredstev. Njegova oprema namreč odgovarja kriteriju skromnosti. Dvanajsteri imajo namreč naročilo »naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu« (v. 8). Učitelj želi, da so svobodni in gibčni, brez podpore in brez uslug, z gotovostjo samo do ljubezni Njega, ki jih pošilja, okrepljeni samo z njegovo besedo, ki jo gredo oznanjat. Palica in sandali so oprava romarjev, kajti ti so glasniki Božjega kraljestva in ne vsemogočni menedžerji, ne neodstavljivi funkcionarji in tudi ne zvezdniki na turneji.

Pomislimo na primer na to škofijo, katere škof sem. Pomislimo na nekatere svetnike rimske škofije: na sv. Filipa Nerija, na sv. Benedikta Jožefa Labreta, sv. Aleša, sv. Ludoviko Albertoni, sv. Frančiško Rimsko, sv. Gašperja Del Bufala. Niso bili funkcionarji ali podjetniki, ampak ponižni delavci Kraljestva. Imeli so to »obličje«. In k temu »obličju« pripada tudi način, s katerim je sprejeto sporočilo, saj se lahko zgodi, da niso sprejeti ali poslušani (prim. v. 11). Tudi to je uboštvo, torej izkušnja polomije. Pripetljaj z Jezusom, ki je bil zavržen in križan, vnaprej naznanja usodo njegovega glasnika. Samo če smo povezani z Njim, ki je umrl in vstal, uspemo najti pogum za evangeliziranje.

Devica Marija, prva učenka in misijonarka Božje Besede, naj nam pomaga prinašati svetu sporočilo evangelija v ponižnem in žarečem veselju, kljub zavračanju, nerazumevanju ali preganjanju.

Sobota, 10. julij 2021, 10:08