Išči

Vatican News

Apostolski nuncij daroval sveto mašo ob 30-letnici konca oboroženih spopadov v vojni za Slovenijo

V sredo, 7. julija, je v ljubljanski stolnici apostolski nuncij v Republiki Sloveniji Jean-Marie Speich daroval sveto mašo ob 30-letnici konca oboroženih spopadov v vojni za Slovenijo ter njeno samostojnost in neodvisnost. Med sveto mašo je imel pridigo ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore. Svete maše se je udeležil tudi predsednik vlade Republike Slovenije gospod Janez Janša.

Msgr. Stanislav Zore - Ljubljana

Prisluhni sveti maši ob 30-letnici konca oboroženih spopadov v vojni za Slovenijo

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Prisluhni pridigi msgr. Stanislava Zoreta med mašo ob 30-letnici konca oboroženih spopadov v vojni za Slovenijo

Spoštovani gospod Apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, njegova ekscelenca msgr. dr. Jean-Marie Speich, spoštovani bratje škofje in duhovniki, spoštovani predsednik vlade Republike Slovenije gospod Janez Janša, vsi odlični gostje, vsi predstavniki vojske, dragi bogoslovci, drage sestre redovnice, predstavniki vojaškega in policijskega vikariata, dragi bratje in sestre.

Pozdravljam vas pri sveti maši, ki jo v naši stolnici obhajamo ob 30-letnici konca oboroženih spopadov v vojni za Slovenijo ter njeno samostojnost in neodvisnost. Posebej toplo pozdravljam vse tiste, ki se bili v tej vojni osebno udeleženi, prav tako pa tudi družinske člane in svojce tistih, ki so v tej vojni umrli. Vsi smo eno samo občestvo, ki je hvaležno Bogu, da vojna ni trajala dlje in da ni zahtevala več žrtev, po drugi strani pa smo tudi vsi eno samo občestvo, ki žaluje za vsemi, ki so umrli in žaluje s tistimi, ki so izgubili svoje najbližje.

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so svetovne razmere za majhno špranjo odprle možnost za osamosvojitev države Slovenije. Leta 1988, če se prav spomnim, je bil na obisku v Zvezni republiki Nemčiji takratni voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov. Na tiskovni konferenci so mu postavili vprašanje, če je možno, da bi se obe Nemčiji še kdaj združili v eno. Odgovoril je pritrdilno, vendar dejal, da možnosti za kaj takega v naslednjih petdesetih letih ne vidi. Že naslednje leto, 9. novembra 1989 pa je padel Berlinski zid, simbol in resničnost razdeljenosti Evrope, do katere je prišlo po koncu 2. svetovne vojne.

Tektonske spremembe v Evropi, zlasti v Evropi, ki je bila pod komunistično okupacijo, so tudi slovenskim vizionarjem navdihnile misel, da je prišla ura, da je kronos v tistem času postal kairos; na pobudo tistih, ki so videli daleč, tistih, ki v srcu dobro mislijo in tistih, ki so bili pogumni in pripravljeni tvegati, so se začele pripravljati spremembe, ki so bile potrebne najprej za pripravo osamosvojitve in potem tudi za njeno uresničitev.

Žal misel na samostojno Slovenijo ni navduševala vseh. Verjetno zaradi tega ne, ker je bilo popolnoma jasno, da samostojnost pomeni tudi demokratičnost; da se bomo s tem, da se bomo v duhu pravice narodov do samoodločbe poslovili od nekdanje države, s tem pa tudi od njenega sistema, ki nikakor ni bil demokratičen, pa čeprav so nam ga prikazovali kot socializem s človeškim obrazom.

Vsi se spomnimo, s kakšnim navdušenjem so ljudje praznovali in s kakšnim veseljem pospremili nastanek nove, naše države. A skorajda v istem času, ko so pred parlamentarno palačo igrali in peli himno samostojne države Republike Slovenije, so po vojašnicah prižigali motorje tankov, ki so dobili ukaz, naj zavzamejo slovenske meje in preprečijo njeno osamosvojitev. V jutru po osamosvojitveni proslavi smo se zbudili v vojno; šlo je za samostojno, neodvisno in demokratično Slovenijo.

Jugoslovanska vojska je napadla Slovenijo in njeno samostojnost, uprlo pa se ji je praktično vse ljudstvo, predvsem pa enote Teritorialne obrambe in policija. Istočasno pa so se začela tudi intenzivna pogajanja, da bi orožje čim prej utihnilo, da bi bila materialna škoda čim manjša, da bi se ljudje lahko čim prej vrnili domov in da bi narod lahko živel v miru. Na današnji dan pred tridesetimi leti je bil sklenjen tako imenovani Brionski dogovor, ki je prekinil spopade, čeprav vojne še ni bilo konec, saj se je dejansko končala 25. oktobra 1991, ko je zadnji vojak jugoslovanske vojske zapustil slovensko ozemlje.

Nekateri pravijo, da vojna za Slovenijo ni bila vojna. Hvala Bogu, da je trajala samo dobrih deset dni. Takrat so namreč odgovorni ravnali tako, kakor je Pavel opominjal Tesaloničane v današnjem berilu. Že davno prej so začeli pripravljati vse potrebno, da osamosvojitev ne bi ostala samo sklep v parlamentu, ampak da bi samostojnost in suverenost ubranili tudi pred tistimi, ki jim ta odločitev Slovenije ni bila po volji. Zato nas tisti dan ni presenetil kakor tat. Kajti kakor pravi Jezus: dober gospodar bedi in ne pusti, da bi tat vlomil v njegovo hišo (prim. Mt 24,43). In Slovenci takrat nismo pustili, da bi vlomili v našo hišo in da bi nas oropali naše samostojnosti.

Po drugi strani pa se mi postavlja vprašanje, kdaj neka vojna postane vojna. Koliko časa morajo trajati nasilni spopadi, da je zadoščeno kriterijem vojne. In koliko mrtvih mora biti, da neka vojna postane vojna? Koliko hiš mora biti porušenih in koliko domov požganih, da pokrajina dobi podobo vojne? Koliko krvi mora biti prelite in koliko solza izjokanih, da začnemo govoriti o vojni? In koliko otrok mora izgubiti očeta, koliko otrok mora osiroteti, da začnemo govoriti o vojni? Koliko žrtev je potrebnih, da naš odnos do ljudi in dogodkov tistega časa ni več omalovažujoč? Kajti govoriti o tistem času, da ni šlo za vojno, je omalovaževanje dogodkov, zlasti pa omalovaževanje in prezir do ljudi, ki so tisti čas živeli, ki so bili del tega dogajanja.

Na misel mi prihaja beseda, ne vem, kje sem jo pobral, da nekdo, ki reši enega samega človeka, reši vse človeštvo. Izjemna misel, ki nas odpira za pomembnost posameznika, pomembnost človeka. Ko generali načrtujejo svoje bitke, se ne ozirajo na posameznika – pred seboj imajo samo bitko in zmago, ne da bi se menili na ceno zanjo. Je pa pokojni Otto von Habsburg dejal, da en dan vojne stane več kot celo leto miru.

Čisto drugače pa razmišljajo žene in mame. Žene in mame imajo pred očmi ognjišče, pred očmi imajo družino, imajo dom. In če družina izgubi očeta, če starši izgubijo sina, so ti ljudje oropani vsega, ker je njihov dom izpraznjen. Zato vedno pravim, da so za našo samostojnost največ žrtvovali tisti, ki so v vojni za samostojnost izgubili svoje najbližje. Velike besede imamo običajno prihranjene za tiste, ki so umrli. Pravimo, da so življenje darovali za domovino. Ne, vzeli so jim življenje, ker niso mogli dopustiti, da bi jim vzeli domovino. Še več so vzeli tistim, ki so izgubili moža, očeta, sina. Ti, ki so umrli, so bolečino doživljali v času umiranja. Tisti, ki so umrle izgubili, so bolečino živeli dolgo, marsikdo med njimi jo živi še danes.

Naš odnos do te bolečine mora biti globoko spoštljiv. Prav je, da se spominjamo tega, kar so doživeli. Še bolj prav pa je, da o takratnih dogodkih vedno govorimo z globokim spoštovanjem, da ne bomo na noben način ranili njihovega žalovanja, njihove bolečine. Zato vam, dragi svojci padlih v vojni za Slovenijo, tudi ob tej sveti maši izražam svoje iskreno sožalje in skupaj z vami molim za vaše pokojne.

Združeni v Kristusu, ki je prišel, da bi nam podaril mir, odprimo srca za njegov dar miru. Apostol Pavel v pismu Galačanom pravi, da je eden izmed sadov Svetega Duha tudi mir (prim. 5,22). Kajti mir, ki smo ga sposobni ustvarjati ljudje, ki smo ga sposobni vzdrževati ljudje, je krhek mir ravnovesja med nasprotji. Mir, ki nastaja med ljudmi, iz človeške pripravljenosti, bolj ali manj vedno ostaja samo premirje.

Mi vsi pa hrepenimo po drugačnem miru; po miru, ki ga ne ogrožajo sebičnost, napuh, želja po obvladovanju drugih, pohlep po sosedovem imetju in še toliko drugega. Hrepenimo po miru, ki živi znotraj, v človekovi globini, in z te globine, iz srca stopa v njegove odnose z drugimi ljudmi. Ta mir pa presega naše sposobnosti in našo dobro voljo. Zato je pomembno, da slišimo Jezusovo ponudbo iz današnjega evangelija: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.«

Gospod Jezus, ki si premagal zlo in smrt s tem, da si nam izkazal ljubezen do konca, obdari nas s svojim mirom. Daj, da bosta naš narod in naša domovina živela v miru. Naj bodo tvojega obličja deležni tisti, ki so umrli za domovino in naj tvojo tolažbo doživljajo tisti, ki žalujejo za svojimi.

Gospod Jezus, naj bo nad vsemi nami vedno tvoj blagoslov, da bomo znali blagoslavljati tudi drug drugega. Amen.

Četrtek, 8. julij 2021, 15:18