Išči

Vatican News

Sveta maša za pokojnega nadškofa Alojza Urana

V ljubljanski stolnici poteka v ponedeljek, 21. junija 2021, od 18.30 sveta maša za pokojnega ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Alojza Urana. Sveto mašo daruje msgr. Jean-Marie Speich, apostolski nuncij v Sloveniji. Pridiga msgr. Stanislav Zore.

Stanislav Zore – Ljubljana

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich, dragi bratje škofje in duhovniki, dragi diakoni in bogoslovci, spoštovane sestre redovnice, cenjeni sorodniki in prijatelji pokojnega nadškofa Alojza Urana, dragi bratje in sestre.

Ko smo se lani 15. aprila v tej stolnici z mašo zadušnico poslavljali od pokojnega nadškofa Alojza Urana, se zaradi okoliščin nismo mogli množično zbrati v naši stolnici sv. Nikolaja, iz katere je kot pastir te škofije vodil svojo krajevno Cerkev v letih 2004 do 2009. Takrat smo se zbrali samo njegovi najožji sorodniki, njegovi sodelavci na škofiji, duhovniki iz njegovih župnij in iz Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Takrat sem tudi napovedal, da bomo slovesno mapo zadušnico zanj opravili kasneje, ko bodo okoliščine in razmere dovoljevale, da se bomo mogli v polnosti izraziti svojo hvaležnost dobremu Bogu in tudi pokojnemu nadškofu Alojzu.

Podobno smo tudi sedmi dan za pokojnim nadškofom prenašali iz nadškofijske kapele, saj smo bili sredi prvega vala epidemije. Upali smo, da bo za trideseti dan bolje, pa potem da bomo lahko obhajali obletnico njegove smrti. A vsi vemo, da smo bili za obletnico spet v primežu ukrepov zaradi novega vala epidemije, ki je zahteval veliko žrtev.

Hvala pa Bogu, da so se sedaj razmere toliko umirile, da lahko ob godu sv. Alojzija, ki je bil njegov nebeški zavetnik, njemu in sebi podarimo ta dar svete maše. Kot je včasih zbral prijatelje ob svojih praznovanjih, tako nas je danes zbral ob svojem godovanju, ki ga sedaj obhaja v nebesih, kakor iskreno upamo in molimo. Prav Jezusova daritev, s katero nam je podaril življenje, saj je prišel, „da bi imeli življenje in ga imeli v obilju“ (Jn 10,10). To življenje se v polnosti razodene šele v gledanju „iz obličja v obličje“, dokler pa potujemo po tej zemlji, „gledamo z ogledalom, v uganki“ (1 Kor 13,12).

V življenju pokojnega nadškofa Urana je Jezusova prilika o zakladu na njivi in o dragocenem biseru doživela čudovito izpolnitev. Vemo namreč, da najprej ni razmišljal o duhovniškem poklicu, ampak se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Nameraval je študirati zgodovino, arheologijo in geografijo. Vendar mu je srečanje s poznejšim beograjskim nadškofom Francem Perkom na Šmarni gori odprlo oči in srce za zaklad in za biser. Gospod Perko ga vprašal: »Fant, pa si se ti res prav odločil?« Vprašanje mu je seglo do srca in po romanju na Brezje je pred Marijo spoznal, da ne bo mogel nikjer narediti toliko dobrega kot v duhovništvu. Izrekel je Da, Oče in se vpisal na teologijo ter bil na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1970 posvečen v duhovnika.

Ob vseh službah, ki jih je v času svojega duhovniškega in škofovskega služenja opravljal v dobro krajevne Cerkve in Cerkve v Sloveniji, je bil najraje v živem stiku z ljudmi. Ali kot je sam dejal: „Je pa pastirska služba zame nekaj najlepšega. Že v mladosti sem razmišljal, da bi opravljal tak poklic, da bi lahko veliko dobrega naredil za ljudi. In ko se oziram nazaj, na vse lepe in težke trenutke, vse dojemam kot nekaj dragocenega.“

Najdenje zaklada ali dragocenega bisera popolnoma spremeni človekovo življenje. Izhodišča postanejo drugačna, cilji se spremenijo, pogledi se prečistijo; skozi vse zasije luč, ki prihaja od Boga, ki je edini dober in vse dobro. Kar se je prej zdelo nadvse pomembno, izgubi svoj pomen. Za kar si prizadevamo, potem postane del odpovedi, ki omogoči nakup njive z zakladom ali pa dragocenega bisera.

S sebi lastno globino nam je to opisal apostol Pavel: „Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in zaživel v njem.“

Prav to je središčno sporočilo Pavlovih besed in to je tudi središčna os vsakega duhovniškega življenja: Kristus. In to ne Kristus, kakršnega bi si želela nekoliko prilagojena pobožnost, ki Kristusa oddalji vsakdanjemu življenju. Nikakor. Gre za tistega Kristusa, ob katerem je Peter v grozi zaklical: „Bog ne daj Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!“ (Mt 16,22). Bilo ga je strah iti za Kristusom, ki gre v trpljenje, za Kristusom, ki bo moral „iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen“ (Mt 16,21).

Hoja za trpečim Kristusom je postala na poseben način boleča, ko je leta 2009 papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po tem dogodku je preživel nekaj težkih let, za katera je sam dejal: »Verjetno, da je bila potrebna tudi v mojem osebnem izkustvu ta izkušnja neke negotovosti, neke bolečine, nekega notranjega stanja težkih trenutkov. In tako sem tudi jaz čutil, da je to Božja previdnost; in če to z vero vzameš, če zaupaš, Gospod že ve, kaj dela. Gotovo ima nek načrt, ki ga jaz ne razumem, ampak zaupam, da bo on to izpeljal v dobro. Vse je Bog vključil v svoj večji načrt in danes sem hvaležen tudi za tista leta, ki so bila mogoče najtežja v mojem življenju.« Tudi takrat je bilo treba izrekati: Da, Oče in ostajati zvest, da te dogodki in dogajanje ne zlomijo.

Ob tem čutim, da moram povedati dvoje. Večkrat se namreč sliši, da so bili za to trpljenje nadškofa Urana krivi slovenski škofje, celo da smo krivi tega škofje, ki smo bili imenovani po vseh teh težkih dogodkih. Zase lahko rečem, da sem se od prvega srečanja prefektom Kongregacije za škofe kardinalom Marcom Ouelletom prizadeval, da bi se nadškof Uran lahko vrnil v našo nadškofijo in sem bil zelo vesel, ko se je končno to moglo zgoditi. Po drugi strani pa hočem kot njegov naslednik prositi pokojnega nadškofa Urana odpuščanja za vse, kar se mu je morda krivičnega zgodilo. Preden pristopimo k oltarju, moramo po Jezusovi besedi vedno pustiti svoj dar pri oltarju in se spraviti s svojim bratom, ki ima kaj zoper nas, potem pa lahko darujemo svoj dar (prim. Mt 5,23-24).

Zelo pa ga je bolelo usihanje vere v Evropi in v našem narodu. „Zavedati se moramo, da se je tradicija vere skozi stoletja, ki je bila nosilka prenosa verskega oznanila iz roda v rod, dandanes zelo izčrpala. Nima več dovolj moči, da bi bila pričevanjska in bi res pokazala, kako lahko človeku pomaga. Vendar se je človeška skupnost v zgodovini odrešenja spremenila samo na dva načina: ali so sprejeli sporočilo prerokov, tistih torej, ki so videli dlje in so opozarjali ljudstvo … Vse je naravnano v dobro človeka. Najpomembnejše je, da bo bilo skozi obhajanje odrešenjskih skrivnosti naše življenje bolj polno, veselo. Tudi takrat, ko pridejo preizkušnje, da bi znali upoštevati pesem, ki jo je zapisal nadškof Pogačnik: 'Sprejmite Kristusa Boga, / da znali boste, kar ves svet ne zna / nasmehniti se sred' gorja.' Naj nam velikonočna vera prinaša spoznanje, da je življenje močnejše od smrti, dobrota močnejša od hudobije in ljubezen močnejša od sovraštva."

To sveto mašo darujemo v tednu, ko bomo obhajali trideseto obletnico samostojnost naše države. V nastajanje naše države, prav tako pa v njeno obrambo, je bilo poleg vsega drugega vpletene tudi veliko molitve. Nadškof Uran je bil v tistem času župnik v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je bila ogromna vojašnica jugoslovanske vojske, v njeni neposredni okolici pa so postavili minirane barikade. Bila je velika nevarnost,saj bi bil v primeru napada Šentvid izbrisan z zemlje. Prav v tem času so prebivalci Šentvida spontano prišli k meni in predlagali, naj začnemo z molitvijo. Ustvarile so se verige molitve podnevi in ponoči. Rožni venec so molili ves čas, dokler ni bila dosežena rešitev na Brionih in sklep o odhodu JLA iz Slovenije. In ljudje so dobili izkustvo, da je molitev tista, ki rešuje.“

Ko se nocoj pri tej sveti maši spominjamo pokojnega nadškofa Urana in se Bogu zahvaljujemo za njegovo življenje ter za njegovo duhovniško in škofovsko delo, se zahvaljujem tudi vsem, ki ste v tem letu na poseben način pokazali, da vam nadškof ostaja blizu. Na različne načine smo lahko začutili, da ne odhaja v pozabo, ampak ostaja med nami s svojo pesmijo, s svojimi mislimi, s svojim veselim značajem in s svojo ljubeznijo do življenja in do domovine.

Kakor upamo, je sedaj skupaj s sv. Pavlom pozabil, kar je za njim in prejel nagrado, h kateri nas kliče Bog v Kristusu Jezusu.

Dragi nadškof Uran, počivaj v miru in prosi našega Očeta skupaj z vsemi nebeščani naše krajevne Cerkve, naj sliši naše molitve in prošnje ter pošlje delavce na svojo žetev.

Ponedeljek, 21. junij 2021, 18:24