Išči

Vatican News
Biti v Jezusu Kristusu pomeni biti že v nebesih. V izrazu »biti v Jezusovem srcu« je zajeta osrednja resnica krščanstva. Biti v Jezusu Kristusu pomeni biti že v nebesih. V izrazu »biti v Jezusovem srcu« je zajeta osrednja resnica krščanstva. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Srca Jezusovega

Dragi bratje in sestre, skupaj premišljujmo prebodeno srce Križanega! Apostol v pismu Efežanom pravi, da nas je »Bog, ki je bogat v usmiljenju, zaradi svoje velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili mrtvi zaradi prestopkov, oživil s Kristusom… Z njim vred nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu« (Ef 2,4-6). Biti v Jezusu Kristusu pomeni biti že v nebesih. V izrazu »biti v Jezusovem srcu« je zajeta osrednja resnica krščanstva.

Oz 11,1.3-4.8-9

Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil,
iz Egipta sem poklical svojega sina.
Jaz sam sem Efrájima učil hoditi,
jemal sem jih na svoje naročje,
pa niso spoznali, da sem skrbel zanje.
Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi,
z vrvicami ljubezni,
bil sem jim kakor tisti,
ki si vzdigujejo otroka k licu,
počasi sem mu dajal jesti.
Kako bi te mogel dati drugemu, Efrájim,
kako izročiti drugemu, Izrael?
Kako bi te mogel dati kakor Admo,
te izpostaviti kakor Cebojím!
Moje srce se v meni obrača,
moje drobovje drgeta.
Ne bom storil po svoji srditi jezi,
Efrájima ne bom pahnil v pogubo,
kajti jaz sem Bog in ne človek,
Sveti sem v tvoji sredi
in ne pridem v mesto.

Ef 3,8-12.14-19

Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana milost, da oznanjam poganom neizsledljivo Kristusovo bogastvo, da vse razsvetlim glede skrivnostnega načrta, ki je bil od vekov skrit v Bogu, stvarniku vsega. Tako naj bi se zdaj po Cerkvi oznanila vladarstvom in oblastem v nebesih mnogovrstna Božja modrost, in to po večnem načrtu, ki ga je Bog izpeljal v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. V njem imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj.

Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.

Jn 19,31-34

Ker je bil dan pripravljanja in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu - kajti tisto soboto je bil velik praznik -, so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Gregor iz Nareka, pred kratkim razglašen za cerkvenega učitelja ob tem odlomku takole moli: »Ti nisi zasadil mečev in sulic vojakov v njihovo lastno drobovje, Ti, ki si obsodil kačo, da se po trebuhu plazi čisto po tleh, da bi razbolene kosti mojega telesa ohranil kot zaklad in jih naredil vredne nesmrtnega vstajenja.«

Ti, ki si v čistem Bitju in nenehnem poveličevanju
s tvojo milino, usmiljenjem in Ljubeznijo do ljudi,
Kronan, blagoslovljen – in kraljuješ!
Da, glede vsega, za vse, v vsem, si ti zmožen, o Sočutni!
Tebi se spodobi slava v tem veku in v večnosti,
ki prihaja na veliki dan Prihoda in na veke. Amen.

Misli Benedikta XVI.

V antifoni k Marijini hvalnici (Magnificat) na praznik Srca Jezusovega molimo: »Gospod nas je sprejel v svoje naročje in v svoje srce – Suscepit nos Dominus in sinum et cor suu«. V Stari zavezi se 26-krat omenja Božje srce, ki je središče njegove volje; človeka sodi Božje srce. Zaradi žalosti, ki jo je njegovo srce doživelo ob grehih človeka, je Bog sklenil poslati vesoljni potop, nato pa ga je ganila človekova slabost in mu je odpustil. Pozneje je v nekem starozaveznem besedilu podoba Božjega srca prikazana zelo jasno. Gre za 11. poglavje preroka Ozeja, v katerem prve vrstice opisujejo razsežnosti ljubezni, s katerimi se Gospod obrača k Izraelu v začetku njegove zgodovine. »Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil in iz Egipta sem poklical svojega sina« (Oz 11,1). Toda na neutrudno Božjo naklonjenost Izrael odgovarja z neprizadetostjo in celo z nehvaležnostjo. »Toda bolj ko sem jih klical«, mora ugotoviti Gospod, »bolj so se oddaljevali od mene« (Oz 11,2). Vendar jih Gospod ni prepustil rokam njihovih sovražnikov. Kajti »moje srce se v meni obrača, moja notranjost v usmiljenju gori« (Oz 11,8), ugotavlja Stvarnik vesoljstva.

Božje srce gori v ljubezni! Na današnji praznik presvetega Jezusovega Srca nam Cerkev daje v premislek to skrivnost, ki je skrivnost Božjega srca, ki sočustvuje in izlije vso svojo ljubezen na človeštvo. To je skrivnostna ljubezen, ki se v novozaveznih besedilih pokaže kot nedoumljiva Božja ljubezen do človeka. Bog ne odneha spričo človekove nehvaležnosti niti spričo zavrnitve izvoljenega ljudstva. Nasprotno, iz neskončnega usmiljenja pošlje svojega edinorojenega Sina, da prevzame nase usodo zavržene ljubezni, da bi v izničenju moči zla in smrti vrnil dostojanstvo sinovstva človeškim otrokom, ki so zaradi greha postali sužnji. Vse to se je zgodilo za visoko ceno; edinorojeni Božji Sin se je daroval na križu: »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca«(Jn 13,1). Simbol te ljubezni, ki gre preko smrti, je njegova s sulico prebodena stran. V tej zvezi apostol Janez kot očividec pravi: »Eden izmed vojakov mu je sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda« (prim. Jn 19,34).

Dragi bratje in sestre, skupaj premišljujmo prebodeno srce Križanega! Apostol v pismu Efežanom pravi, da nas je »Bog, ki je bogat v usmiljenju, zaradi svoje velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili mrtvi zaradi prestopkov, oživil s Kristusom… Z njim vred nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu« (Ef 2,4-6). Biti v Jezusu Kristusu pomeni biti že v nebesih. V izrazu »biti v Jezusovem srcu« je zajeta osrednja resnica krščanstva. V Kristusu nam je razodeta in dana vsa revolucionarna novost evangelija, to je ljubezen, ki odrešuje in nam že daje življenje v Božji večnosti. Evangelist Janez piše: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). Božje srce kliče naše srce; kliče nas, naj zapustimo sami sebe, naj zapustimo človeške gotovosti in zaupamo njemu ter po njegovem zgledu postajamo dar ljubezni brez pridržkov.

Misli papeža Frančiška

Homilija, Dom sv. Marte petek, 8. junij 2018
Cerkev danes praznuje Srce Jezusovo, praznik Božje ljubezni. Nismo mi tisti, ki smo ljubili Boga, ampak nas je On prvi ljubil. To resnico so preroki izražali s simbolom mandljevega drevesa, ki spomladi prvo cveti. In takšen je Bog, vedno je prvi. Prvi nas čaka, prvi nas ljubi, prvi nam pomaga.

A Božje ljubezni ni lahko razumeti. Apostol Pavel v današnjem drugem berilu govori o nedoumljivem Kristusovem bogastvu (glej Ef 3,8-12.14-19), o skriti skrivnosti. Je ljubezen, ki je ni mogoče razumeti. Kristusova ljubezen, ki presega vsako znanje. Presega vse. Tako velika je Božja ljubezen. Nek pesnik je rekel, da je kakor morje brez obale in brez dna, kot morje brez meja. To je ljubezen, ki jo moramo razumeti, ljubezen, ki jo prejemamo.

Gospod nam je skozi zgodovino zveličanja razodel svojo ljubezen, bil je velik pedagog. Poglejmo na besede preroka Ozeja, ki so se brale v prvem berilu (glej. Oz 11,1.3-4.8-9). Bog svoje ljubezni ni razodel z močjo, ampak – kot pravi – učil sem jih hoditi, držal sem jih za roko, skrbel sem zanje. Za roko, blizu, kakor oče. Kako Bog izraža ljubezen? Z velikimi stvarmi? Ne. Pomanjša se, pomanjša se, pomanjša se s temi dejanji nežnosti, dobrote. Postane majhen. Približa se. In s to bližino, s to pomanjšanostjo, nam daje razumeti veličino ljubezni. Veliko se lahko razume preko majhnega.

In na zadnje, Bog pošlje svojega Sina, pošlje ga »v mesu«. Sin poniža samega sebe vse do smrti. To je skrivnost Božje ljubezni: največja veličina, izražena v najmanjši majhnosti. Na ta način lahko razumemo tudi krščansko pot: Ko nas Jezus želi naučiti, kakšna mora biti kristjanova drža, nam pravi malo stvari. Pokaže nam tisti slaven protokol, po katerem bomo vsi mi sojeni (glej Mt 25). In kaj pravi? Ne pravi: »Mislim, da je Bog takšen. Razumel sem Božjo ljubezen«. Pravi: »Jaz sem v malem naredil Božjo ljubezen. Dal sem jesti lačnemu, dal sem piti žejnemu, obiskal sem bolnega, jetnika«. Dela usmiljenja so ravno pot ljubezni, ki nas jo Jezus ves čas uči s to veliko Božjo ljubeznijo. Niso potrebni pomembni govori o ljubezni, ampak moški in ženske, ki znajo opravljati te male stvari za Jezusa, za Očeta. Dela usmiljenja pomenijo nadaljevanje te ljubezni, ki se pomanjša, prihaja k nam in mi jo nosimo naprej.

Četrtek, 10. junij 2021, 10:00