Išči

Vatican News
To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.  

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 6. velikonočno nedeljo

Iz okrožnice Benedikta XVI. Bog je ljubezen: Spomnimo se najprej na mnogovrstni pomen besede »ljubezen«. Govorimo o ljubezni do domovine, o ljubezni do poklica, o ljubezni med prijatelji, o ljubezni do dela, o ljubezni med starši in njihovimi otroki, med brati in sestrami ter sorodniki, o ljubezni do bližnjega in o ljubezni do Boga.

Apd 10,25-26.34-35.44-48

Peter je hotel vstopiti, tedaj pa mu je Kornelij prišel naproti in padel pred njim na kolena. Peter mu je vêlel vstati z besedami: »Vstani! Tudi jaz sem samo človek.« Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično dela. Ko je Peter še govoril te besede, je prišel Sveti Duh nad vse, ki so poslušali besedo. Verniki iz obreze, ki so prišli s Petrom, so se čudili, kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane; slišali so jih namreč, kako govorijo z darom jezikov in poveličujejo Boga. Tedaj je Peter spregovoril: »Ti ljudje so prejeli Svetega Duha tako kakor mi. Ali more kdo braniti, da ne bi bili tudi krščeni z vodo?« In naročil je, naj jih krstijo v imenu Jezusa Kristusa. Nato so ga prosili, naj ostane še nekaj dni med njimi.

1Jn 4,7-10

Preljubi, ljubimo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen. V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. V tem je ljubezen: ne, da smo mi vzljubili Boga, ampak da je On nas vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe.

Jn 15,9-17

»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni. Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Janez Krizostom pravi, da »srečanje med Kornelijem in Petrom kaže na prepričljivo velikodušnost in dobroto.« Beda Častitljivi zato pravi: »Kornelijev izraz spoštovanja Petru kaže na ponižnost srca, medtem ko Petrova zapoved naj vstane  napoveduje enakost vseh v veri«, »še posebej tistih, ki jih je svet odrinil na rob«, pa dodaja Neznani pisec iz Aleksandrije. Sv. Janez Krizostom, sv. Beda Častitljivi ter sv. Irenej Lyonski so si enotni, da je »Sveti Duh tisti, ki da pobudo, naj se sprejema v Cerkev tudi pogane tako, da je Petra, ki je bil za njihov sprejem, pripeljal na področje pokorščine, sklicujoč se nanjo, se bo tudi lahko zagovarjal.« Origen o dogodku v Kornelijevi hiši pravi: »Navidezna posebnost tega delovanja jasno kaže, da je takšen božji poseg povezan s pridiganjem evangelija.« Sv. Sever Antiohijski dodaja: »Iz tega dogodka vidimo, kako so lahko naše 'pregrade' ovira pri širjenju evangelija in kako jih Bog dramatično podre, če je potrebno.« Sv. Janez Krizostom ter sv. Ciril Aleksandrijski sta opazila, da »Petrovo delovanje kaže na to, da ostaja neka skrivnostna nujnost krščevanja z vodo.«

Misli Benedikta XVI.

Iz okrožnice Benedikta XVI. Bog je ljubezen
Spomnimo se najprej na mnogovrstni pomen besede »ljubezen«. Govorimo o ljubezni do domovine, o ljubezni do poklica, o ljubezni med prijatelji, o ljubezni do dela, o ljubezni med starši in njihovimi otroki, med brati in sestrami ter sorodniki, o ljubezni do bližnjega in o ljubezni do Boga.

Ljubezen med možem in ženo, ki ne izhaja iz mišljenja in hotenja, ampak človeka tako rekoč presega, so stari Grki imenovali eros. Omenimo, da Stara zaveza besedo eros uporablja le dvakrat, medtem ko je Nova zaveza sploh ne uporablja. Od treh grških besed za ljubezen – eros, philia (prijateljska ljubezen) in agape – so novozavezni spisi dajali prednost zadnji, medtem ko je bila v grški jezikovni rabi ta potisnjena čisto ob stran. Pojem prijateljske ljubezni (philia) se v Janezovem evangeliju uveljavi in v svojem pomenu poglobi, da izrazi odnos med Jezusom in njegovimi apostoli. To jezikovno zapostavljanje erosa in novo gledanje na ljubezen, ki se izraža v besedi agape, kaže v krščanstvu nedvomno na nekaj bistveno novega glede razumevanja ljubezni.

Tako postane ljubezen do bližnjega mogoča v smislu, kot to učita Sveto pismo in Jezus. Ta obstaja ravno v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na drugega človeka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je moj prijatelj. Gledam preko zunanjega videza na njegovo notranje pričakovanje znamenja ljubezni, znamenja pozornosti, ki mu ga ne dajem samo po ustanovah, ki so za to pristojne, in ga ne sprejemam morda kot politično nujnost. Gledam s Kristusovimi očmi in dam lahko drugemu človeku več, kot so stvari, ki so mu na zunaj potrebne: lahko ga osrečim s pogledom ljubezni, ki ga potrebuje.

Ljubezen do Boga in do bližnjega sta neločljivi. Je samo ena zapoved. Obe pa živita iz božje ljubezni, ki nam jo podarja Bog, saj nas je prvi vzljubil. To ni več od zunaj dana »zapoved«, ki nam predpisuje nekaj nemogočega, ampak od znotraj podarjena izkušnja ljubezni, ki se po svojem bistvu mora dalje razdajati drugim. Ljubezen je »božja«, ker prihaja od Boga in nas združuje z Bogom. V tem združitvenem procesu nas preoblikuje v Mi, kar presega naše ločitve in nam omogoča, da postanemo eno, tako da bo končno »Bog vse v vsem« (prim. 1 Kor 15,28).

Misli papeža Frančiška

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 10. maj 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij, Janez, 15. poglavje, nas povede v dvorano zadnje večerje, kjer slišimo novo Jezusovo zapoved, tako pravi: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (v. 12). In z mislijo na bližajočo se žrtev na križu, doda: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam« (v. 13-14). Te besede izgovorjene med zadnjo večerjo, povzamejo vso Jezusovo sporočilo, še več, povzamejo vse to, kar je On storil. Jezus je dal življenje za svoje prijatelje. Prijatelji, ki ga niso razumeli in so ga v ključnem trenutku zapustili, izdali in zatajili. To nam pove, da nas ljubi, čeprav si ne zaslužimo njegove ljubezni. Tako nas ljubi Jezus.

Na ta način nam Jezus kaže pot, po kateri hoditi za njim, pot ljubezni. Njegova zapoved ni preprost predpis, ki bo vedno nekaj zunanjega glede na življenje. Kristusova zapoved je nova, ker jo je on prvi uresničil, jo udejanjil in je zato zapoved ljubezni enkrat za vselej zapisana v človekovo srce (prim. Jer 31,33). In kako je zapisana? Zapisana je z ognjem Svetega Duha. In s tem istim Duhom, ki ga nam Jezus daje, lahko tudi mi hodimo po tej poti!

To je konkretna pot, ki nas vodi k temu, da gremo ven iz samega sebe naproti drugim. Jezus nam je pokazal, da se Božja ljubezen udejanji v ljubezni do bližnjega. Obe gresta skupaj. Evangeljske strani so polne te ljubezni. Odrasli in otroci, izobraženi in neuki, bogati in revni, pravični in grešniki so vsi našli gostoljubje v Kristusovem srcu.

Ta Gospodova beseda nas torej vabi, da se imamo radi med seboj, četudi se včasih ne razumemo ali ne strinjamo…, a se ravno v tem vidi krščanska ljubezen, ki se pokaže, če tudi so razlike v mnenjih, v značaju, toda ljubezen je večja od teh razlik. Takšno ljubezen nas je Jezus učil. To je nova ljubezen, ker je prenovljena od Jezusa in od njegovega Duha. Odrešena ljubezen, osvobojena vsake sebičnosti. Ljubezen, ki podarja našemu srcu veselje, kakor pravi Jezus sam: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno« (v. 11).

To Kristusovo ljubezen Sveti Duh vsak dan vliva v naša srca, da se vsak dan dogodijo čudeži v Cerkvi in v svetu. Veliko malih in velikih dejanj je, ki izhajajo iz pokorščine Gospodovi zapovedi: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (prim. Jn 15,12). To so vsakodnevna mala dejanja bližine ostarelemu, otroku, bolnemu, osamljenemu, tistemu, ki je v težavah, brez strehe nad glavo, brez dela, migrantu, beguncu… V moči te Kristusove besede je vsak izmed nas lahko bližnji bratu in sestri, ki ju sreča. Dejanja bližine. V teh dejanjih je izražena ljubezen, ki nas jo je Jezus učil.

Naj nam pomaga Sveta Mati, da bosta v vsakdanjem življenju vsakega od nas ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega vedno združeni.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 6. maj 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! V tem velikonočnem času Božja Beseda nadaljuje z nakazovanjem stilov življenja skladnih s tem, da smo skupnost Vstalega. Med njimi ,današnji evangelij predstavlja to, kar je Jezus izročil: »Ostanite v moji ljubezni'2 (Jn 15,9). Ostati v Jezusovi ljubezni.

Prebivati v toku Božje ljubezni in se tam ustaliti, je pogoj, da ne bo naša ljubezen med potjo izgubila svoje gorečnosti in drznosti. Tudi mi, kakor Jezus in v Njem, moramo s hvaležnostjo sprejeti ljubezen, ki prihaja od Očeta in ostati v tej ljubezni ter gledati na to, da se ne ločimo od nje s svojo sebičnostjo in z grehom. To je zelo naporen program, a ni nemogoč.

Predvsem pa je potrebno imeti v zavesti, da Kristusova ljubezen ni neko površno čustvo, ne, ampak temeljna drža srca, ki se kaže v takšnem življenju, kot ga On hoče. Jezus namreč zatrjuje: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni« (v. 10). Ljubezen se udejanja vsakodnevnem življenju po držah in dejanjih, če ne, je le nekaj varljivega. So le besede, besede, besede… To ni ljubezen, ljubezen je konkretna. Jezus od nas zahteva, da spolnjujemo njegove zapovedi, ki so povzete v sledečem: »Da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (v. 12).

Kako torej storiti, da bomo podeliti z drugimi to ljubezen, ki nam jo vstali Gospod podarja? Jezus je večkrat nakazal, kdo je ta drugi, ki ga je potrebno ljubiti z dejanji in ne z besedami. Je tisti, ki ga srečam na svoji poti in ki me s svojim obličjem in s svojo zgodovino nagovori; je tisti, ki me s svojo navzočnostjo priganja, da zapustim svoje interese in svoje gotovosti; je tisti, ki pričakuje mojo pripravljenost prisluhniti mu in z njim narediti košček poti. Pripravljenost do vsakega brata in sestre, pa naj bo kdorkoli in v kakršnem koli stanju se nahaja, začenši s tistimi, ki so ob meni v družini, v skupnosti, na delu, v šoli… Na ta način, če ostanem povezan z Jezusom, njegova ljubezen lahko doseže drugega in ga pritegne k sebi, v njegovo prijateljstvo.

Ta ljubezen do drugih pa nikakor ni samo za posebne trenutke, ampak mora v našem bivanju postati stalnica. Vidite, zakaj smo poklicani z ljubeznijo varovati ostarele kot dragocen zaklad, četudi nam povzročajo ekonomske težave in nevšečnosti. Vidite, zakaj moramo bolnikom, četudi so v zadnjem stadiju življenja, dati vso možno oskrbo. Vidite, zakaj je potrebno otroke, ki se bodo rodili, vedno sprejeti. Vidite torej, zakaj je vedno potrebno varovati in ljubiti življenje od spočetja do njegovega naravnega zatona. To je ljubezen.

Ljubljeni smo torej od Boga po Jezusu Kristusu, ki od nas zahteva, da se ljubimo, kakor nas on ljubi. Tega pa ne moremo storiti, če nimamo v sebi njegovega Srca. Evharistija, katere smo poklicani udeležiti se vsako nedeljo, ima namen oblikovati v nas Kristusovo Srce, da bodo vse naše življenje vodile njegove velikodušne drže. Naj nam Devica Marija pomaga ostati v Jezusovi ljubezni ter rasti v ljubezni do vseh, še posebej do najbolj slabotnih, da bomo v polnosti odgovorili na našo krščansko poklicanost.

Sobota, 8. maj 2021, 10:00