Išči

Naslovnica knjige prof. Antona Štruklja Pojdite k Jožefu. Naslovnica knjige prof. Antona Štruklja Pojdite k Jožefu. 

Šmarnice v Letu svetega Jožefa prof. Antona Štruklja: Pojdite k Jožefu!

Dr. p. Robert Bahčič je v predgovoru napisal: V šmarnicah v Letu svetega Jožefa spoznavamo globoko skrivnostnega moža, ki ga je Oče izbral za velike reči. V skrivnost, pomembnost in veličino sv. Jožefa se je poglobil msgr. Anton Štrukelj in se mu zahvaljujem za vse, kar je pripravil, da bi globlje spoznali blagoslovljenega moža sv. Jožefa. Premišljevanja so zapisana za vse dni v tednu, razen za nedelje.

Prof. Anton Štrukelj – Slovenija

31. maj: »Zaščitnik svete Cerkve (Protector sanctae Ecclesiae)

Papež Pij IX. je 8. decembra leta 1870 slovesno razglasil svetega Jožefa za zaščitnika svete Cerkve. Kakor je Jožef ščitil svojega varovanca in njegovo Mater ter jima bil skrben varuh, branitelj in zaščitnik, tako ne bo zapustil tistih, ki verujejo in so del svete Cerkve. Kakor je družini posvečal vso ljubezen in skrb, tako skrbi za celotno Cerkev. On nas podpira, da premagujemo vse skušnjave in ostanemo zvesti otroci svete Cerkve. Zato smo povabljeni: »Pojdite k svetemu Jožefu!«

Sv. Janez Pavel II. pravi, da je »Bog začetke odrešenja zaupal zvestemu varuhu svetemu Jožefu«. Zato ga Cerkev prosi, naj ji nakloni, da bo v zvestobi sodelovala pri delu odrešenja, naj ji bo podeljena ista zvestoba in čistost srca, ki je navdihovala Jožefa v služenju učlovečeni Besedi. Cerkev naj po njegovem zgledu in priprošnji vedno živi za Boga v pravičnosti in svetosti … Papež Leon XIII. je spodbudil katoliško Cerkev, naj prosi za varstvo svetega Jožefa, zavetnika celotne Cerkve. Njegova okrožnica se je sklicevala na tisto »očetovsko ljubezen«, ki jo je Jožef »izkazoval detetu Jezusu«, in priporočala »preskrbnemu varuhu svete Družine« tisti »delež, ki ga je Jezus pridobil s svojo krvjo«. Od takrat prosi Cerkev »pri ljubezni, ki ga je vezala z brezmadežno Devico, Božjo materjo« za varstvo sv. Jožefa in mu priporoča vse svoje skrbi, tudi glede nevarnosti, ki pretijo človeški družini.

Še danes imamo številne razloge, da molimo enako: »Odvrni od nas, ljubezni polni oče, vsako kugo zmot in greha. Podpiraj nas milostno iz nebes, o mogočni naš varuh, v tem boju zoper moči teme. In kakor si nekdaj otel dete Jezusa iz smrtne nevarnosti, tako brani zdaj sveto Cerkev božjo sovražnega zalezovanja in vsakega nasprotovanja«. Papež sv. Janez Pavel II. končuje svojo apostolsko spodbudo »Odrešenikov varuh« z besedo blagoslova: »Živo želim, naj bi pričujoči spomin na lik sv. Jožefa tudi v nas obnovil molitev, ki jo je pred sto leti moj predhodnik priporočal moliti. Prav gotovo ta molitev in Jožefov lik dobita v novem krščanskem tisočletju obnovljeno aktualnost za Cerkev našega časa… Naj bo sv. Jožef za vse edinstveni učitelj v služenju Kristusovemu odrešenjskemu poslanstvu. To služenje se v Cerkvi tiče vsakega posameznika in vseh: zakoncev in staršev, tistih, ki živijo od dela svojih rok ali vsakega drugega dela, oseb, ki so poklicane h kontemplativnemu življenju ali k apostolatu … Sv. Jožef naj doseže za Cerkev in za svet, pa tudi za vsakega od nas blagoslov Očeta in Sina in Svetega Duha« (Odrešenikov varuh, 31.32).

30. maj: Nedelja Svete Trojice

29. maj: »Strah hudobnih duhov« (Terror daemonum)

Antični svet je doživel prihod krščanske vere kot osvoboditev od strahu pred demoni. To je prepričljivo pokazal zlasti Henri de Lubac. Tako se dogaja tudi danes povsod tam, kjer krščanstvo stopi na mesto starih plemenskih verstev in sprejme vase njihovo pozitivnost s tem, da jo preobrazi. Ta prodor z vso njegovo silovitostjo čutimo pri Pavlu, ko pravi: »Ni Boga razen enega... Imamo enega samega Boga, Očeta. Od njega prihaja vse in mi živimo naravnani k njemu. In eden je Gospod: Jezus Kristus. Po njem je vse in mi smo po njem« (1 Kor 8,5s). V teh besedah je osvobajajoča moč – veliki eksorcizem, ki očiščuje svet. Sveti Pavel dodaja: »Naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v obnebjih« (Ef 6,12). Kdo ne ve iz lastne izkušnje, kako nam je hudobni duh stalno za petami. Če smo ga odgnali zdaj, se bo naslednjič vrnil še hujši, kakor nas opozarja Gospod sam. A k sreči je Jezus, zmagovalec nad grehom in smrtjo, dal apostolom oblast izganjati hude duhove (prim. Mr 3,15; 6,7). Prav tako je Bog podelil svojo oblast izganjati hude duhove tudi svetemu Jožefu, ki je zaradi svoje svetosti »strah hudobnih duhov«. Jezus sam nas uči, da je hudobnega duha mogoče premagati »s postom in molitvijo«. Ali ni sv. Jožef prav zato tako mogočen pomočnik v skušnjavi in nevarnosti?

Papež Benedikt XVI. v razlagi Gospodove molitve pojasni prošnjo »In ne vpelji nas v skušnjavo«. Ob koncu pravi: »S to prošnjo govorimo Bogu: ‚Vem, da potrebujem preizkušnje, da moje bitje postane čisto. Če dopustiš, da pridejo name preizkušnje, če – kakor pri Jobu – daješ hudiču del svobodnega prostora, potem misli, prosim, na omejeno mero moje moči. Ne pričakuj od mene preveč. Ne potegni predaleč meja, v katerih smem biti skušan, in bodi blizu s svojo varujočo roko, kadar postane zame preveč‘… Ali naj pri tem ne bi pomislili na to, da je Bog naprtil posebno težko breme skušnjave tistim ljudem, ki so mu bili posebej blizu, velikim svetnikom, od Antona Puščavnika do Terezije iz Lisieuxa v pobožnem svetu njenega karmela. Ti so tako rekoč v Jobovem spremstvu, kot zagovor človeka, ki je hkrati obramba Boga. Še več: ti svetniki so na prav poseben način v občestvu z Jezusom Kristusom, ki je pretrpel naše skušnjave. Poklicani so, da prestajajo skušnjave nekega obdobja tako rekoč na lastnem telesu, v svoji lastni duši. Poklicani so, da prenesejo te skušnjave za nas, navadne duše, in nam s tem pomagajo priti k tistemu, ki je sprejel nase breme nas vseh … To prošnjo izrekamo v zaupljivi gotovosti, za katero nam je sveti Pavel podaril besede: ‚Bog je zvest in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal tudi možnost, da jo boste zmagali‘ (1 Kor 10,13)«.

Prav to zaupanje nas krepi tudi v zadnji prošnji »Temveč reši nas hudega«. Ko prosimo, da bi bili rešeni hudobnega duha, prav tako prosimo, da bi bili osvobojeni vsakega sedanjega, preteklega in prihodnjega zla, ki mu je hudobni duh začetnik in podpihovalec. – Sveti Jožef, Odrešenikov varuh, varuj tudi nas! Sveti Jožef, strah hudobnih duhov, prosi za nas!

28. maj: »Zavetnik umirajočih« (Patrone morientium)

Verniki so se od nekdaj priporočali svetemu Jožefu za srečno zadnjo uro, ker so vedeli, kako mogočen priprošnjik in zaščitnik je. On stoji pri vratih večnosti, da vodi skoznje svoje zveste in pobožne častilce. Tudi sam je moral skozi ta vrata večnosti. Ta prehod zanj ni bil strašen, saj je vse dni svojega življenja najzvesteje služil Bogu, zlasti pa, ker sta mu stala ob strani Jezus in Marija. Rad stoji ob strani umirajočim, zlasti če ga zaupno kličejo na pomoč in so se mu že v življenju priporočali za srečno zadnjo uro. Da bo smrt podobna Jožefovi, se je treba za to potruditi že v življenju, saj pravi pregovor: »Kakršno življenje, takšna smrt.« Sveta Terezija Avilska pripoveduje: »Opazila sem pri svojih dragih hčerkah neizrekljiv mir in spokojnost, ko se jim je bližala zadnja ura. Videti je bilo, kakor da se potapljajo v zamaknjenju in sladkem miru molitve. Z ničimer niso razodele, da jim kaka skušnjava moti notranji mir, ki so ga uživale. To božansko razodetje je iz mojega srca pregnalo strah, ki sem ga imela pred smrtjo. Zdaj se mi zdi, da je najlažje umreti duši, ki je častila sv. Jožefa«. »Cerkev nas spodbuja, naj se pripravimo na uro svoje smrti (‚Nagle in neprevidene smrti reši nas, o Gospod‘), naj se obračamo k Božji Materi, da bi prosila za nas ‚ob naši smrtni uri‘, in naj se izročamo svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt« (KKC 1014).

Ob svetem Jožefu, zavetniku umirajočih, naj bi se današnji človek spet učil »umetnosti umiranja« (ars moriendi). Zahod si dandanes prizadeva, da bi smrt izrinil iz javnosti, jo pokopal nekam globoko v podzemlje svoje zgodovine. Liturgija umiranja danes ne obstaja več. Toda strah in tesnoba še nikoli nista bila tako močna. (prim. Nicolas Diat. Je čas umiranja. Zadnji dnevi iz življenja menihov, Ljubljana 2020; prevedel Janez Ferkolj). Ljudje ne vedo več, kako umreti. Tomaž Kempčan pravi: »Misli na smrt, pa ne boš grešil«. Sv. Frančišek Asiški nas drami in svari, ko poje v Sončni pesmi:

Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim,
ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt
jim ne bo mogla storiti žalega.

27. maj: »Upanje bolnikov« (Spes aegrotantium)

Na svetu skoraj ni dragocenejše stvari, kakor je ljubo zdravje. Naj ima človek vse dobrine sveta, če nima zdravja, mu vse to nič ne koristi. Zato pravi star pregovor: »Zdravo telo je najboljše blago.« Človek v bolezni poskusi vse, da bi ozdravel. Katekizem občuteno spregovori o bolezni v človeškem življenju: »Bolezen in trpljenje sta vedno bila med najtežjimi problemi, ki jih postavlja človeško življenje. V bolezni človek izkuša svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Vsaka bolezen more napraviti, da zaslutimo smrt. Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in v upor zoper Boga. More pa tudi napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da spozna v svojem življenju to, kar ni bistveno, in se obrne k temu, kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev k njemu« (KKC 1500s).

Starozavezni človek živi bolezen pred Božjim obličjem. Pred Bogom izliva svojo tožbo nad svojo boleznijo in njega, Gospodarja nad življenjem in smrtjo, ponižno prosi za ozdravljenje. Izrael izkusi, da je bolezen skrivnostno povezana z grehom in zlom in da zvestoba Bogu v skladu z njegovo postavo vrača življenje: »Kajti jaz, Gospod, sem tvoj zdravnik« (2 Mz 15,26). Kristusovo sočutje z bolniki in njegova številna ozdravljenja vseh vrst bolnikov so razločno znamenje, da »je Bog obiskal svoje ljudstvo« (Lk 7,16) in da se je Božje kraljestvo približalo. Jezus nima samo moči ozdravljati, marveč tudi oblast odpuščati grehe: prišel je, da ozdravi celotnega človeka, dušo in telo; Kristus, zdravnik duš in teles, naroča apostolom: »Bolnike ozdravljajte« (Mt 10,8). Cerkev je prejela to nalogo od Gospoda in si prizadeva, da jo uresničuje tako s skrbjo, ki jo izkazuje bolnikom, kakor s priprošnjo, s katero jih spremlja. Apostolska Cerkev pa pozna poseben obred in zakrament v prid bolnikom, za katerega pričuje sv. Jakob: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere, bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni« (Jak 5,14–15). Bog je poveličal služabnika, svetega Jožefa, z darom ozdravljenja. Božja pota in obilni zahvalni darovi nam potrjujejo, kako prav ima Cerkev, ki imenuje svetega Jožefa za upanje bolnikov.

26. maj: »Steber družin« (Familiarum columen)

»Kristus se je hotel roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije« (KKC 1655). Družina je nadvse važna stavba, je »domača Cerkev«. Krščanska družina je skupnost vere, upanja in ljubezni. Ravno s svojim zgledom in pomočjo, ki jo izprosi od Boga za družine, je sveti Jožef steber družinam. V Jožefovi družini je bila molitev njeno prvo in najvažnejše opravilo. Z molitvijo se je začel in končal vsak njen dan. Vestno je izpolnjevala Božje zapovedi. Molilo se je tudi pri delu. Delali so vsi trije člani te družine. Jožef je opravljal tesarska dela, Jezus pa mu je pomagal. Marija je opravljala vsa potrebna gospodinjska dela.

Čeprav je bila to sveta Družina, so tudi njo pestile težave in nadloge tega sveta. Vse pa je prenašala s popolno vdanostjo v voljo nebeškega Očeta, ki ji je vse to pošiljal. Ta vdanost do nebeškega Očeta ji je delila tolažbo, moč in mir ter ji razsvetljevala najtemnejše ure. Vsi so stremeli za tem, da drug drugemu olajšajo življenje, kolikor le morejo. Prizadevali so si za mir. Mir v družini pa prinese srečo. Jožefova družina je tako postala najsrečnejša na zemlji. Te sreče je lahko deležna vsaka družina, če se le ravna po vodilu, ki je vladalo v sveti Družini. Sveti Jožef nikdar ne bo zapustil tistih družin, ki iščejo pri njem zavetje. Sv. Mati Terezija zatrjuje: »Družina, ki moli skupaj, ostane skupaj. – Kristus je glava družine, tihi poslušalec vsakega pogovora, nevidni gost pri vsakem obedu.«

»Tolažnik nesrečnih« (Solacium miserorum). V sreči ima človek obilo prijateljev, v nesreči je pa večinoma sam. Ima pa tolažnike in pomočnike v nebesih: med prvimi je sveti Jožef. Sveti Jožef, »tolažnik nesrečnih«, s svojim zgledom in pomočjo, ki jo rad izprosi od Boga. On, najpravičnejši, najčistejši, najpokornejši je prenašal najhujše udarce usode. Nesrečnim kaže, kako morajo po njegovem zgledu prenašati udarce, da ne bodo čutili njihove teže, ampak jih pogumno sprejeli in si z njimi pletli venec večne slave. Sveti Jožef, najzvestejši, jim kaže, kako morejo ostati zvesti Bogu, nositi svoj križ in vztrajati v času življenjskih tegob in preizkušenj. Papež sv. Pavel VI. uči: »Sv. Jožef je vzor ponižnih, ki jih krščanstvo usmerja k velikim ciljem. Sv. Jožef je dokaz, da niso potrebne ‚imenitne reči‘, da bi dobro in verodostojno hodili za Kristusom; nujne so le splošne, človeške, preproste, a prave in verodostojne kreposti« (Nagovor, 19. marca 1969).

Sveti Jožef tolažnik nesrečnih! Ker je sam okusil bridkosti in težave, se je v njegovem srcu vnelo sočutno usmiljenje do nesrečnih. Sv. Gregor Nacijanški naroča, naj človek posnema dobroto in ljubezen Boga. Zato svetuje: »Če si zdrav in bogat, lajšaj stisko bolnika in ubožca! Če nisi padel, pomagaj tistemu, ki je padel in živi v bridkosti! Če si dobre volje, pomagaj obupanemu; če si blagoslovljen z dobrinami, se usmili tistega, ki ječi v nesreči!«

25. maj: »Varuh devic« (Custos virginum)

Sveti Jožef je najboljši pomočnik v vseh dušnih in telesnih potrebah. Njegova naklonjenost velja posebno tistim, ki so mu podobni, se pravi tistim, ki živijo čisto deviško življenje. Sveti Jožef takšne duše posebno ščiti in varuje, saj ve, da »nosimo zaklad v prstenih posodah« (2 Kor 4,7). Čistost je najbolj gotova pot do prave sreče. Sveti Bernard pravi: »Kako srečen je deviški človek, saj že vnaprej uživa prednosti vstajenja. On živi na svetu, ne da bi ga svet okužil, v časti in plemenitosti pa je enak angelom.«

Sveti Jožef kot varuh devic bi rad človeku ohranil najčistejši biser, ki ga vsak človek nosi v sebi. Ta zaklad pa je vedno v nevarnosti, da bi ga izgubili ali zamazali; oropati ga hočejo hudobni duh, pokvarjeni svet in človekova lastna poželjivost, nagnjenost k slabemu. Jezus nas svari, naj ne mečemo biserov pred svinje. Kristus sam je nekatere povabil, naj bi mu sledili v tistem načinu življenja, za katerega je on sam vzor in začetnik: »Nekateri so se zakonu odpovedali zaradi božjega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume« (Mt 19,12). »Devištvo zaradi nebeškega kraljestva je razvitje krstne milosti … Oboje, zakrament zakona in devištvo zaradi božjega kraljestva, prihaja od samega Gospoda« (KKC 1619-1620). Sveta Družina je skupnost treh deviških oseb. Sveti Jožef mogočno podpira tiste, ki hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre (Raz 14,4), da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, in bi poskušali njemu ugajati (prim. 1 Kor 7,32), da bi šli naproti Ženinu, ki prihaja (prim. Mt 25,6). Cerkev zelo ceni devištvo, saj je znamenje, da se je Božja ljubezen naselila v ustvarjenem svetu. Zato Cerkev ljubosumno bedi nad devištvom in ga varuje kakor punčico svojega očesa. »V pristnem, katoliškem devištvu obstaja v veri uresničeno izkustvo telesa, izkustvo, ki ga moremo glede na Marijo prikazati kot izkustvo učlovečenja, glede na Cerkev kot izkustvo neveste, glede na Kristusa kot evharistično izkustvo. To izkustvo posreduje človeku ‚nadnaravni‘ stik s krščanskim zakonskim stanom – kar je mogoče prav psihološko ugotoviti ob dobrih duhovnikih, ob dobrih redovnicah. Izključnost odločitve za Boga, kakršno so izbrali Kristus, Marija in Jožef, more sicer veljati za žrtev, a nikakor ni okrnitev ali pohabljenje kakšne strani človekovega bitja« (H. U. von Balthasar, Sponsa Verbi, 1971, 456s.).

Devištvo zaradi božjega kraljestva raste iz križa in ima pozitiven pomen samo po Kristusu, deviškem ženinu svoje neveste Cerkve. Svetni človek tega ne more razumeti. Rodovitnost devištva je zagotovljena v Kristusovi evharistični ljubezni, ki se razdaja in umira kot pšenično zrno, da obrodi obilo sadu. Sv. Terezija Deteta Jezusa je sijajno opisala razsipnost Bogu posvečenega življenja: »Najbolj goreči kristjani, duhovniki, mislijo, da pretiravamo in naj bi z Marto stregle, namesto da Gospodu podarjamo posodo svojega življenja z vsem vonjem vred. A kaj zato, če se posode zdrobijo, samo da tolažimo Jezusa! Svet pa je prisiljen, če hoče ali ne, zaznavati vonj, ki priteka iz njih in ki očiščuje okuženi zrak, ki ga svet kar naprej vdihava«.

Sveti Jožef, varuh devic, čuva dragoceni dar devištva kot izključne in nedeljene ljubezni do Gospoda, ženina deviških duš. Cerkev sama je »Nevesta Besede« (Sponsa Verbi).

24. maj: »Zgled delavcev« (Exemplar opificum)

Evangelij poroča, da je bil Jožef po poklicu tesar, »tékton« (Mt 13,55). Očitno je tudi Jezus pridno pomagal v Jožefovi obrtni delavnici, saj so se rojaki v Nazaretu o Jezusu spraševali: »Ali ni to tesar?« (Mr 6,3). Sveto pismo pravi, da je Bog prvega človeka postavil v raj, da bi ga obdeloval. Dokler ni grešil, mu je bilo delo v veselje. Po grehu pa je postalo delo težko breme: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si bil vzet« (1 Mz 3,19). Sveti Jožef iz vsega tega ni bil izvzet. Tudi sam je moral trdo delati. A vedel je, da je delo častna naloga vsakega človeka, ki ga stori podobnega Bogu. Rad je delal, ker se je zavedal, da človek z delom poveličuje Stvarnika, izpopolnjuje stvarstvo in posvečuje tudi sebe. Apostol Pavel naroča kristjanom: »Karkoli delate, delajte iz srca kakor Gospodu« (Kol 3,23). Papež sv. Pavel VI. je ob svojem obisku v Nazaretu (5. januarja 1964) v nagovoru čudovito opisal zgled nazareške Družine: »Nazaret je šola evangelija. Najprej nauk o molku, nato nauk o družinskem življenju in še nauk o delu: Tu v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina bi radi razumeli in počastili trdi in odrešilni zakon človeškega prizadevanja ... Srčno želimo od tu pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega vzornika, njihovega Božjega brata, Kristusa, našega Gospoda.«

Delo je izraz ljubezni. »V našem času je Cerkev to poudarila tudi z bogoslužnim spominom Jožefa delavca, določenim na prvi maj. Človeško delo in zlasti ročno delo sta v evangeliju močno poudarjena. Delo je skupaj s človeško naravo Božjega Sina sprejeto v skrivnost učlovečenja, kakor je bilo na poseben način odrešeno. Zaradi delovne mize, na kateri je skupaj z Jezusom opravljal svoj poklic, je Jožef prinesel človeško delo v bližino skrivnosti odrešenja« (Odrešenikov varuh, 22).

»Kras domačega življenja« (Domesticae vitae decus). »Zakon je posebna sreča, če se oba potrudita za isto svetost in sta oba enaka v bogoljubnosti,« pravi sveti Peter Krizolog. Takšno srečo, h kateri je pripomogel tudi sveti Jožef, je uživala sveta Družina najpopolneje. K sreči je pripomogel predvsem tako, da je izpolnjeval dolžnosti svojega stanu kot mož preblažene Device in kot Jezusov krušni oče. Obema je posvetil vso ljubezen svojega srca. Kako dobesedno velja starodavni krščanski spev: »Ubi caritas, ibi Deus est« (Kjer je ljubezen, tam je Bog). »Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 4,16). Cerkev na praznik svete Družine prosi: »O Bog, po tvoji uredbi ima družinska skupnost svoj trdni temelj; usmiljeno se ozri na prošnje svojih služabnikov in daj, da bomo po zgledu svete Družine tvojega edinorojenega Sina v medsebojni ljubezni krepostno živeli in nekoč v veselju tvojega doma uživali večne nagrade« (Zupetov prevod Misala).

23. maj: Binkoštna nedelja

22. maj: »Ogledalo potrpežljivosti« (Speculum patientiae)

Katoliška Cerkev s to čudovito oznako pokaže na dragoceno lastnost svetega Jožefa, ki je še kako potrebna v vsakdanjem življenju. Božja previdnost mu je naložila težko breme vsakovrstnih nadlog. Vse to pa je sprejel in nosil z največjo potrpežljivostjo. Sprejel je uboštvo, četudi je bil kraljevega rodu. Sprejel je nosečo mater Marijo, čeprav mu ni bilo takoj jasno, kako se je to zgodilo. Ko je v Betlehemu zaman iskal prenočišče, ni godrnjal nad prebivalci in Bogom, temveč je tiho vdan nosil težki križ, ki mu ga je naložil Bog. Mnogo težav in bridkosti je prestal v Egiptu in potem v Nazaretu. Sveti Jožef se ni hudoval ne na Heroda in ne na Boga, ki je dopustil, da jih Herod zasleduje. To je sprejel kot Božjo voljo. Zaradi vsega tega, kar je prestal v življenju, je sveti Jožef postal zgled in živo »ogledalo potrpežljivosti«. Kolikor bolj se približamo Bogu, toliko potrpežljivejši in skromnejši bomo. S tem pa tudi bliže resnici in ljubezni. Navsezadnje je potrpežljivost vera v dobro, v moč dobrega, vera v to, da je dobrota močnejša od zla. Pismo Hebrejcem pravi: »Potrpežljivosti vam je treba, da izvršite voljo božjo ter dosežete obljubo« (Heb 10,36). Naš veliki arhitekt Jože Plečnik je voščil svojemu prijatelju: »Bog ti daj preljubo zdravje, svojo milost in voljno potrpljenje!«

»Ljubitelj uboštva« (Amator paupertatis). Sveti Jožef se ni branil uboštva, v njem ni videl nič sramotnega. To je le ena izmed njegovih svetlih lastnosti. Svoje uboštvo razodeva v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva. Njegovo pomanjkanje se kaže tudi v tempeljski daritvi, ko za Jezusovo odkupitev ob rojstvu daje Bogu dar ubogih – dve grlici. Skrajno uboštvo ga spremlja tudi na poti v Egipt, v samem Egiptu in ob vrnitvi v Nazaret. O premoženjskih razmerah svete Družine ne vemo ničesar. A povsem utemeljeno smemo misliti, da so v Nazaretu živeli skromno, ubožno. Jožef je preživljal sveto Družino z delom svojih rok. Čeprav je bilo uboštvo za svetega Jožefa težko, na njem ni opaziti nejevolje in obupanosti nad življenjem. Pri njem vidimo globoko vdanost in hvaležnost Bogu, ki skrbi za lilije na polju in hrani ptice pod nebom. Sveti Jožef, ljubitelj uboštva, je vnaprej uresničeval Gospodovo naročilo: »Ne bodite v skrbeh in ne povprašujte: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli. Saj vaš nebeški Oče ve, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico, in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,31-32). Jožef je užival srečo uboštva, uboštva v duhu, ki ga Gospod blagruje (Mt 5,3). Blagri razodevajo red sreče in milosti, lepote in miru. Jezus slavi veselje ubogih, ki jim božje kraljestvo že pripada. Jezus sam »je zaradi nas postal ubog, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli« (2 Kor 8,9). Hrepenenje po resnični sreči rešuje človeka pretirane navezanosti na dobrine tega sveta. »Obljuba, da bomo Boga gledali, presega sleherni blagor. Kdor gleda Boga, je dosegel vse dobrine, kar si jih je mogoče zamisliti« (sv. Gregor iz Nise o blagrih). Sveti Jožef je že na zemlji gledal Jezusa. Zdaj ga gleda v poveličanju nebeške slave.

21. maj: »Jožef najpokornejši« (Ioseph oboedientissime)

Pokorščina je hčerka ponižnosti. Čim ponižnejši je človek, tem pokornejši je. Jožef je bil vedno in v vsem pokoren Bogu. Brez obotavljanja se je uklonil Božjim ukazom. Po angelovem naročilu je vstal in odšel v Egipt. Tam je ostal, dokler mu ni bilo ukazano drugače (Mt 2,14–15). To je zgled popolne pokorščine Bogu, ki nam še kako manjka. Sveti Gregorij pravi: »Kdor se je naučil popolnoma pokoren biti, ne sprašuje nič ne premišljuje nič, marveč stori, kakor mu je ukazano.« Sveti Hieronim uči, da »pokorščina vsebuje vse čednosti in vodi naravnost h Kristusu«, zato naj nam bo zgled sveti Jožef. Sveto pismo imenuje človekov odgovor Bogu »poslušnost vere« in nam predstavlja Abrahama kot vzor te poslušnosti. Devica Marija je njeno najpopolnejše uresničenje. Skupaj z njo pa seveda sv. Jožef.

»Jožef najzvestejši« (Ioseph fidelissime). Gospod govori: »Kdo je zvesti in razumni služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino, da ji ob pravem času da živež« (Mt 24,45). Jožef je bil dosledno zvest svojemu Bogu v veri, upanju in ljubezni, zato je bil zvest tudi sočloveku, najprej presveti Devici Mariji. Ob njem moremo premišljevati o kreposti zvestobe. Gospod sam pravi: »Kdor je zvest v malem, bo zvest tudi v velikem« (prim. Lk 16,10).

Zvestoba je danes v hujši krizi kakor kdajkoli. Sedanja kriza zvestobe je povezana s krizo resnice. Hebrejska beseda »emeth, amen« pomeni namreč oboje: resnico in zvestobo. Človek je po naravi krhek, nezanesljiv, nestanoviten. Zgolj iz lastne moči ne more držati dane besede in zvestobe. Od kod torej čut in potreba po zvestobi, prisotni v vseh časih in globoko zapisani v naše bitje? Zvestoba je odsev večnosti! Zvestoba je odsev božanskega, zato more končno edino Bog uresničiti zvestobo. Zato nam je Bog razodel svojo zvestobo, ki jo drži tudi tedaj, ko se mu grešni ljudje izneverijo. Bog je skala pravice in zvestobe, prava in pravičnosti tudi sredi »pokvarjenega in popačenega rodu« (5 Mz 32,4.5). Psalmi nenehno poveličujejo božjo zvestobo, ki je človeška krhkost ne prelomi. Kdor zaupa in se izroči zvestemu Bogu, more in mora tudi sam ostati zvest. Človekove odločitve pred Bogom, Cerkvijo in bližnjim, morajo biti nepreklicne, izrečene »enkrat za vselej«. Božja zvestoba je temelj človeške zvestobe: »Bog ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti« (2 Tim 2,13). Prekipevajoča izpolnitev zaupljive zvestobe je nova zaveza, ker je tu v osebi Jezusa Kristusa božja in človeška zvestoba postala istovetna. Gospod Jezus se imenuje »Zvesti« (2 Tes 3,3; 2 Tim 2,13; Heb 2,17). On je »Zvesta priča« (Raz 1,5; 3,14). Božja utelešena zvestoba se nadaljuje v Jezusu Kristusu po njegovi Cerkvi. Kaj to pomeni za nas in naše življenje? Kristjanova zvestoba Bogu se s Kristusom nadaljuje v Cerkvi. Častni vzdevek »zvesti« more prejeti tudi v svojem cerkvenem služenju (Kol 4,7.9; Ef 6,12; 1 Pt 5,12).

Sveti Jožef je prvi Kristusov učenec in zgled neomajne krščanske zvestobe do Boga in bližnjega. Tudi kristjan, ki je zvest v malem in v velikem, more s Kristusom in Cerkvijo postati »zvesta priča« (prim. Raz 2,13). Kot hvaležen odgovor na zvestobo, ki mu jo Bog naklanja po Kristusu in Cerkvi, more kristjan v svojem vsakdanjiku izpričevati vsem nezaupnežem okoli sebe, da je zvestoba na svetu mogoča in da napravlja bivanje veliko in dragoceno. (Prim. Balthasar, »Kje je zvestoba doma?«)

Sv. mati Terezija je v Skopju ob svetniškem škofu Janezu Gnidovcu dozorevala za svoje poslanstvo. Njena odločnost je kristalno jasna: »Bog me ne kliče, da bi bila uspešna, ampak zvesta!«

Marija, Devica verna, in sveti Jožef najzvestejši, naj nam pomagata s svojim zgledom in priprošnjo!

20. maj: »Jožef najmodrejši« (Ioseph prudentissime)

Cerkev je svetemu Jožefu dala ta častni naslov. Nazareški Jožef je bil »moder« in »razumen«. Štiri človeške kreposti imajo vlogo tečaja pri vratih, zato se imenujejo glavne ali kardinalne (lat. »cardo« = tečaj); vse druge se zvrščajo okrog njih. Glavne kreposti so: razumnost, pravičnost, srčnost. Katekizem pravi: »Razumnost je krepost, ki nagiblje praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere, kaj je za nas resnično dobro, in izbere pravilna sredstva za njihovo izvršitev … Ne smemo je zamenjati z boječnostjo ali strahom, tudi ne z dvoličnostjo ali hlinjenjem. Pravijo ji auriga virtutum (krmarka kreposti): razumnost vodi druge kreposti tako, da jim naznačuje pravilo in mero. Razumnost je tista, ki usmerja sodbo vesti. Razumen človek odloča in ureja svoje ravnanje v skladu s to sodbo. Na podlagi te kreposti brez zmote uporabljamo nravna načela v posebnih primerih in premagujemo dvome glede dobrega, ki ga je treba storiti, in zla, ki se ga je treba izogibati« (KKC 1806). Jožef najmodrejši si je prizadeval »za edino potrebno«. Svojo bogovdanost je združeval z vsakdanjo dejavnostjo. Bil odprt za Boga in pozoren do bližnjega. Vedel je, da je »Gospodov strah začetek modrosti«. Joseph Ratzinger pojasnjuje: »Ponovno se nam pokaže bistvena poteza lika sv. Jožefa: njegova zmožnost dojemanja Božjega in njegova zmožnost razločevanja. Božje sporočilo se more tako dotakniti samo človeka z notranjo budnostjo za Božje, z občutljivostjo in dovzetnostjo za Boga in njegove poti. Zmožnost razločevanja pa je nujna, da bi spoznali, ali so bile samo sanje ali je resnično prišel k njemu Božji odposlanec in mu govoril. Jožef nam je tukaj spet čisto praktično prikazan kot ‚pravični‘: njegova notranja budnost za Boga, s katero sprejme in razume oznanilo, kar sama od sebe postane pokorščina.«

»Jožef najsrčnejši« (Ioseph fortissime). Jožef je bil tisti srčni svetnik, ki ga nobena težava, nobeno trpljenje, nobena stvar ni odvrnila, da bi ne izpolnjeval Božje volje in Božjih zapovedi. Sveti Jožef je to svojo srčnost pokazal, ko je moral iz Nazareta odriniti v Betlehem, da se je po ukazu cesarja Avgusta popisal ves rimski svet (Lk 2,1). Pot v mesto očetov je bila dolga in polna nevarnosti. A nobena ovira ga ni ustavila, da ne bi izpolnil Božje volje, ki je bila v cesarjevem ukazu. Sredi temne noči se mu je prikazal gospodov angel in mu naročil, naj z družino zbeži v Egipt, saj jim je za petami Herod, ki hoče umoriti Jezusa. Jožef ni pomišljal in ugovarjal. Brez vprašanj in nepripravljen na odhod je vzel Jezusa in Marijo ter se umaknil v Egipt. – S srčnostjo je prenašal vse težave svojega življenja, veliko revščino in bedo, ki ga je spremljala skozi življenje. Svoj kruh si je moral služiti s težkim delom. Vendar se ni pritoževal nad Božjo previdnostjo, ki mu je naložila težko breme življenja. Vdano je sprejemal vse kot Božji dar in Božjo voljo. Jožef, najsrčnejši!

Katekizem lepo opiše to krepost: »Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar« (KKC 1808).

19. maj: »Jožef najčistejši« (Ioseph castissime)

To nam zagotavlja Bog sam. Nebeški Oče je svoji ljubljeni hčeri Devici Mariji določil za ženina in varuha takega moža, ki naj bi ščitil njeno čast pred ljudmi in bil priča njene najčistejše svetosti in devištva. Tak mož je bil Jožef. Mož, ki se je odlikoval v neokrnjeni čistosti. In tudi za svojega Sina je Bog moral izbrati moža, čigar čistost je presegala čistost angelov. Jožefova čistost se je v polnosti razvila v skupnosti z Marijo in Jezusom. Iz zakona z Marijo so za Jožefa izhajali njegovo edinstveno dostojanstvo in njegove pravice nad Jezusom. »Dostojanstvo Božje Matere je gotovo tako veliko, da ne more biti nič bolj vzvišenega. Ker pa je bila med blaženo Devico in Jožefom sklenjena zakonska zveza, ni nobenega dvoma, da se Jožef bolj kakor kdor koli približa tistemu visokemu dostojanstvu, po katerem Božja Mati daleč presega vsa bitja. Zakon je najvišje občestvo in prijateljstvo, s katerim se po njegovi naravi povezuje tudi skupnost dobrin. Iz tega izhaja: ko je Bog dal Jožefa za moža Devici, ji ga ni dal samo kot življenjskega sopotnika, priče njenega devištva in varuha njene časti, ampak tudi zato, da bi bil Jožef z zakonsko pogodbo deležen njene odlične veličine« (Leon XIII., okr. Quamquam pluries).

Da je sveti Jožef najčistejši, nam priča tudi od Svetega Duha razsvetljena Cerkev, ki mu je dala naslov najčistejši in ga postavila za varuha čistih duš. Jezus oznanja: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali« (Mt 5,8). »Čistost srca ni nič drugega kot notranja svoboda in popolna zmožnost za ljubezen,« je rekel duhovnik Janez Zupet (Glej Zupetov članek »Blagor čistim v srcu«). »›Čista srca› pomenijo tiste, ki so svoj razum in svojo voljo spravili v sklad z zahtevami božje svetosti, predvsem na treh področjih, ki so: ljubezen do bližnjega, čistost ali spolna urejenost, ljubezen do resnice in prava vera. Med čistostjo srca, telesa in vere obstaja vez« (KKC 2518).

Duh čistosti. Kako čudovita, krasna beseda! Čistost navadno enačijo samo s pojmovanjem človekove spolne čistosti. Izvirni, resnični pomen te besede je neizmerno globlji. Gre namreč za celoto, celovitost, neokrnjenost. Vsak greh, vsako zlo je vedno zoževanje, obubožanje, znižanje. Človek, ki je suženj strasti, katere koli strasti, je človek, ki je izgubil sebe kot celovitost. Kristusov klic je povabilo človeku, naj spet vzpostavi svojo celovitost, naj se vrne k polni človečnosti. Čistost že vodi k modrosti. Sv. Efrem Sirski moli: »Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižne modrosti, potrpežljivosti in ljubezni«. To je srčika krščanskega pogleda na človeka, na njegovo kraljevsko dostojanstvo in poklicanost. Kot »skriti človek srca z neminljivim okraskom krotkega in mirnega duha« (prim. 1 Pt 3,4) je sveti Jožef najčistejši. Naj bo priprošnjik tako poročenim kakor samskim!

18. maj »Jožef najpravičnejši« (Ioseph iustissime)

Cerkev zdaj v litanijah navaja šest vzklikov, ki označujejo Jožefove kreposti. Vzdevki so v presežniku (superlativu). S tem je izraženo, da se Jožef v vseh krepostih kar najbolj odlikuje, jih neprekosljivo uresničuje. Je popolnoma pravičen. Evangelij pravi: »Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi« (Mt 1, 19–20).

Joseph Ratzinger lepo utemelji to evangeljsko oznako: Matej v Jožefovi odločitvi, da »ne bi osramotil« Marije, vidi znamenje, da je bil »pravičen«. Označitev Jožefa kot pravičnega (caddik) daleč presega odločitev tega trenutka. Daje celotno podobo sv. Jožefa in ga hkrati uvršča med velike osebnosti Stare zaveze – vse od pravičnega Abrahama. Če moremo reči, da je v Novi zavezi navzoča oblika pobožnosti povzeta v besedi »verujoči«, potem je celotno življenje v skladu s Svetim pismom v Stari zavezi povzeto v pojmu »pravični«. Že Psalm 1 opisuje klasično podobo »pravičnega«. Smemo ga imeti že kar za portret duhovnega lika sv. Jožefa. Pravičen je potemtakem človek, ki živi v živem stiku z Božjo besedo, ki »se veseli v Gospodovi postavi« (v. 2). Podoben je drevesu, zasajenem ob potokih voda, ki stalno rojeva svoj sad. S potoki voda, iz katerih se hrani, je seveda mišljena živa Božja beseda, v katero poganja korenine svojega bitja. Božja volja mu ni od zunaj naložena postava, ampak »veselje«. Postava mu sama od sebe postane evangelij, veselo oznanilo, ker jo bere v osebni, živi usmeritvi k Bogu ter jo tako od znotraj razume in živi. – Psalm 1 ima za značilnost pravičnega, »srečnega moža« njegovo prebivanje v postavi (tora), v Božji besedi. Vzporedno besedilo Jer 17,7 označuje kot »blagoslovljenega« tistega, ki »se zanaša na Gospoda in čigar upanje je Gospod«. Tukaj močneje kakor v psalmu stopa v ospredje osebna narava pravičnosti – zanašanje na Boga, ki daje upanje človeku. Obe besedili ne govorita neposredno o pravičnem, ampak o srečnem ali blagoslovljenem možu. Vendarle ju smemo imeti za pristno podobo starozaveznega pravičnega. Iz nje tudi spoznamo, kaj nam hoče povedati Matej, ko Jožefa predstavi kot »pravičnega«. – Ta podoba človeka, ki ima svoje korenine v živih vodah Božje besede, živi v pogovoru z Bogom in zato stalno rojeva sad – ta podoba se uresničuje v opisanem dogodku, pa tudi v vsem, kar je poslej povedano o Jožefu iz Nazareta. V Jožefovi izkušnji gre za to, da postavo pravilno razlagamo in uresničujemo. Jožef to stori v ljubezni. Marije noče javno osramotiti. Hoče ji dobro, tudi v uri velikega razočaranja. Jožef ne uteleša tiste oblike pozunanjene zakonitosti, ki jo Jezus ožigosa v Mt 23 in proti kateri se bojuje Pavel. Jožef živi postavo kot evangelij. Išče pot edinosti prava in ljubezni. In tako je notranje pripravljen na novo, nepričakovano in človeško neverjetno novico, ki mu bo prišla od Boga. (Glej Joseph Ratzinger, Jezus iz Nazareta. Jezusovo otroštvo, Družina, Ljubljana 2012, 51–52).

Pravičnost je torej glavna krepost. Katekizem jo opredeli takole: »Pravičnost je nravna krepost, ki obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre. Pravičnost do Boga se imenuje »krepost bogovdanosti«. Pravičnost do ljudi nagiblje človeka, da spoštuje pravice vsakogar in vzpostavlja v človeških odnosih harmonijo, ki pospešuje poštenost (aequitas, pravšnost) glede oseb in skupnega blagra. Pravični človek, ki ga svete knjige pogosto omenjajo, se odlikuje po trajni premočrtnosti svojih misli in poštenosti v svojem razmerju do bližnjega« (KKC 1807).

Krepost »pravičnosti« bi mogli v naši blagozvočni materinščini ustrezno izraziti z vrlino »poštenosti«. Prof. Janez Zupet je kot primer nezamenljivih besed v slovenskem jeziku navedel dvoje: »Poštenje in poštenjak. / Milina in milost.« Msgr. Zupet je kot vrhunski jezikoslovec rekel, da »materni jezik zveni kakor žuboreč potoček, kakor pritrkavanje velikonočnih zvonov«. Bog daj, da bi pravičnost oz. poštenost ohranila svojo domovinsko pravico med nami in ostala naše razpoznavno znamenje v mednarodni skupnosti!

17. maj: »Glavar svete Družine« (Almae Familiae praeses)

Ko je Herod hotel umoriti Jezusa, je Bog poslal svojega angela k svetemu Jožefu, glavarju svete nazareške Družine, in ne k Mariji. Za poglavarja družine sta ga priznavala tudi Jezus in Marija, ki sta bila pokorna njegovim odločitvam. Jasno je, da je bila sv. Jožefu tuja vsaka gospodovalnost, samovoljnost. Bil je nadvse kreposten: najpokornejši do Boga in zato najmilejši do bližnjega. In če sta mu bila pokorna Jezus in Marija ter bila pripravljena izpolniti vsak njegov ukaz, potem si Jožef res zasluži naše iskreno čaščenje in neomajno zaupanje v njegovo poglavarstvo. Zato molimo: »K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah. In ko smo na pomoč poklicali tvojo presveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva«.

Sveta nazareška Družina je zgled vsem krščanskim družinam. Mati Marija s svojim življenjem z Jožefom pokaže, kaj je smisel krščanskega družinskega življenja sploh: pokaže, da družina nima svojega namena sama v sebi, temveč ostaja podrejena božjim načrtom in namenom. Tudi moževa stalna pripravljenost za Boga in za njegovo voljo nevidno živi od milosti Marijine pripravljenosti, tudi tam, kjer mora moško samostojno ukazovati in razpolagati. Mož je od Boga prejel odgovornost za družino, za ženino predanost in spočenjanje otrok, a vsega tega ne absolutno, ampak kakor v nekakšnem razmerju posojila, za katero mora dajati obračun.

Jezus je odraščal in napredoval »v modrosti, rasti in milosti« (Lk 2,52) v krogu svete Družine in pred očmi Jožefa, ki je imel vzvišeno nalogo, da »vzreja« Jezusa, se pravi, ga prehranjuje, oblači ter poučuje v postavi in rokodelstvu, kakor ustreza dolžnostim, ki so naložene očetu. V evharistični daritvi Cerkev slavi spomin »najprej preslavne vedno Device Marije, … a tudi svetega Jožefa«, ker »je hranil tistega, ki naj ga verniki uživajo kot kruh večnega življenja«. Jezus pa »jima je bil pokoren« (Lk 2,51), ko je spoštljivo vračal pozorno skrb svojih »staršev«. S tem je hotel posvetiti dolžnosti družine in dela, ki ga je opravljal ob Jožefu, glavarju svete Družine.

Cerkev nam v prvih sedmih litanijskih prošnjah kaže svetega Jožefa v njegovi veliki časti, v njegovem visokem dostojanstvu. To nam more vzbuditi najgloblje spoštovanje do njega in nas spodbuditi k prisrčnemu čaščenju in zaupnemu zatekanju pod njegovo varstvo.

16. maj: 7. velikonočna nedelja

15. maj: »Rednik Sinu Božjega« (Filii Dei nutricie)

Sveta Cerkev ni mogla lepše proslaviti svetega Jožefa kakor s tem, da mu je v litanijah dala ta naslov. V slovenščini lepo rečemo tudi »krušni oče«. Pomislimo, da »Betlehem« pomeni »hiša kruha«. Betlehem je Davidovo mesto, iz katerega izhaja Jožefov rod in v katerem je rojen Jezus Kristus, Božji Sin, »pravi kruh, ki je prišel iz nebes«. Jožef je hranil Jezusa, ki je za verujoče postal kruh večnega življenja. Jožef ni bil Jezusov pravi telesni oče, toda od nebeškega Očeta je prejel očetovsko oblast. Po Božjem naročilu je Jezusu za­konito podelil ime in nato skrbel zanj z ljubeznijo. Zato so ga ljudje po pravici imenovali za očeta Jezusa Kristusa: »Jezus, Jožefov sin iz Nazareta« (prim. Jn 1,45). Ob tem naj bi pomislili, da so tudi starši, čeprav roditelji, vendar hkrati samo posredniki, oskrbniki in varuhi življenja. Edini izvir in darovalec življenja je Bog Oče, »po katerem se imenuje vsako očetovstvo v nebesih in na zemlji« (Ef 3,15). Gospod nas uči: »Eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih« (Mt 23,9). Sveti Jožef je opravljal najvažnejšo in najveličastnejšo službo na svetu, ki je ni bil vreden in ne zmožen nobeden izmed drugih veli­kih ljudi tistega časa. Izmed množice mož je Bog za tako vzvišeno nalogo izbral ubogega, nepoznanega in ponižnega nazareškega tesarja. Samo njemu je dovolil, da ima Jezusa stalno poleg sebe kot svojega Sina. Zato je sv. Jožef najboljši zgled in priprošnjik v vseh družinskih in tudi gospodarskih zadevah.

»Skrbni branitelj Kristusov« (Christi defensor sedule) je Jožef postal že tedaj, ko je po angelovem naročilu sprejel Marijo za svo­jo ženo. Le tako je mogel Jezus stopiti v človeški rod kot zakonski sin, le tako ga je Jožef zaščitil pred nasprotniki in njihovimi očit­ki. Svojo skrbnost do Sina je pokazal že pred njegovim rojstvom, ko je »s svojo zaročeno ženo Marijo, ki je bila noseča od Svetega Duha« odšel v Betlehem, v mesto svojega pradeda, kralja Davida. Nato je moral sredi noči z novorojenim otrokom in Marijo oditi v povsem tujo deželo, v Egipt, saj je kralj Herod stregel Jezusu po življenju. To je storil nemudoma in brez vprašanj, samo da bi rešil Božjega Sina in Devico Marijo pred Herodovo okrutnostjo. Ves čas bivanja v Egiptu in po vrnitvi v domači Nazaret je Jezusa Kristusa skrbno varoval in branil. Vestno je izpolnjeval svoje dolžnosti kot rednik in se povsem izkazal za Jezusovega skrbnega branitelja. Jožef se je dobro zavedal svoje odgovornosti, ki jo je bil prevzel kot njegov branitelj. Zavest odgovornosti ga je krepila, da se ni izognil nobenemu delu, se ni zbal nobene ovire ali nevarnosti. Tudi danes potrebujemo očete, ki se dejavno zavzemajo za obrambo nerojenih in rojenih otrok ter jih varujejo pred telesnimi in duhov­nimi nevarnostmi. Sveti Jožef je velik zgled in mogočen priprošnjik staršem, da rešijo svoje otroke pred Herodovim mečem!

14. maj: »Ženin Božje porodnice« (Dei Genetricis sponse)

To Jožefovo dostojanstvo je tako veliko in vzvišeno, da ga ni mogoče ustrezno opisati. Sv. Janez Damaščan pravi: »Imenuješ ga Marijinega moža. To je nekaj neizrekljivega in nič višjega ni mogoče reči.« Izmed vseh ustvarjenih bitij ni bilo višjega od Marije. Sveti Anzelm vzklika: »Nič ji ni enakega, nič se ji ne more primerjati. Kajti vse, kar je, obstaja nad teboj ali pod teboj. Nad teboj je edinole Bog.« Dostojanstvo Matere Božje je neskončno. Mož te vzvišene Matere je bil sveti Jožef. Izmed vseh svetih očakov je bil edini, ki ga je Bog imel za vrednega, da se poroči z najčistejšo Devico. Imel je najpopolnejšo ljubezen, ki je bila prvi pogoj za zakon z Božjo materjo Marijo. Zaradi te najpopolnejše ljubezni ga je Bog izbral, da je postal najčistejši ženin ter moč njegove izvoljene in ljubljene hčerke.

Sv. Janez Pavel II. v apostolskem pismu »Odrešenikov varuh« zapiše: »Božja ljubezen oblikuje tudi – in to na edinstveni način – zakonsko ljubezen poročenih, ko v njej povzdigne in oplemeniti vse tisto, kar je človeško dostojanstveno in lepo, kar prinaša s seboj značilnosti izključne podaritve, povezanosti oseb in pristnega občestva po vzoru skrivnosti Trojice. ‚Jožef … je vzel svojo ženo k sebi. A je ni spoznal, dokler ni rodila sina‘ (Mt 1,24–25). Te besede kažejo tudi na drugačno zakonsko bližino. Višina te bližine ali bolje duhovna mogočnost zedinjenosti in povezanosti med osebama – moža in žene – izvira naposled iz Duha, ki oži­vlja (prim. Jn 6,63). Jožef, ki je bil pokoren Duhu, je ravno v njem na novo našel vir ljubezni, svoje zakonske ljubezni kot mož. In ta ljubezen je bila večja od tiste ljubezni, ki bi jo pravični mož mogel pričakovati po možnosti svojega človeškega srca« (19).

»Čisti varuh Device« (Custos pudice Virginis). Sveti Jožef se je povsem izkazal za vrednega te oznake. Z največjo skrbnostjo je varoval Božji zaklad. Varoval je življenje presvete Device, ki mu je bila žena. Ko je izvedel, da je noseča, je ni odslovil, temveč jo je vzel k sebi, kakor mu je naročil Gospodov angel. Jožef pa je obvaroval njeno poštenje, življenje in devištvo, ki ji je bilo najdra­gocenejši dar. S temi svojimi dejanji si je pridobil milost in naklo­njenost pri nebeškem Očetu in svoji nevesti Mariji. Sv. Janez Pavel II. nas spet pouči: »Bogoslužje slavi Marijo, ki‚ je z vezjo zakonske in deviške ljubezni povezana z Jožefom, pravičnim možem«. Gre v resnici za dve ljubezni, ki skupaj predstavljata skrivnost Cerkve, device in neveste, ki ima svoj simbol v zakonu Marije in Jožefa. Devištvo in neporočenost zaradi Božjega kraljestva nista v ni­kakršnem nasprotju z visokim dostojanstvom zakona, ampak ga predpostavljata in potrjujeta. Zakon in devištvo sta dva načina, kako ponazarjamo in živimo skrivnost zaveze Boga z njegovim ljudstvom, ene same življenjske skupnosti med Bogom in lju­dmi« (Odrešenikov varuh, 20).

13. maj: Gospodov Vnebohod

Pred slovesnim praznikom Gospodovega vnebohoda smo obhajali prošnje dneve. Ob koncu litanij vseh svetnikov, ki smo jih molili, je tudi vzklik: »Poživi v naših srcih hrepenenje po nebesih!« Joseph Ratzinger – Papež Benedikt XVI. pripoveduje, da je v stanovanju prijateljev videl upodobitev svetega Jožefa. Kip prikazuje Jožefa v noči pred begom v Egipt. Upodobljen je velik, odprt šotor; od zgoraj navzdol se približuje angel, v odprtini šotora leži Jožef – speč, a oblečen kot romar, popotnik z velikimi škornji, potrebnimi za težavno potovanje.

Jožef spi, a hkrati more slišati angela (prim. Mt 2,13s). O njem torej velja tisto, kar pove Visoka pesem: »Spala sem, a moje srce je bedelo« (Vp 5,2). Čuti počivajo, a dno duše je odprto. Odprti šotor postane podoba človeka, ki more prisluhniti v globino, navznoter in navzgor; takšen človek je dovolj odprt, da življenje Boga in življenje njegovih angelov prodre v uho njegovega srca. V globini se duša vsakega človeka dotika Boga. Od znotraj hoče Bog spregovoriti vsakomur od nas. Toda mi smo večinoma založeni z vsakovrstnimi posli, skrbmi, pričakovanji in željami. Duša je tako rekoč založena z ropotijo; toliko zidov je zgrajenih pred božjo bližino, da Bog in njegov tihi glas ne moreta več prodreti skozi … Speči Jožef, ki je hkrati zmožen prisluhniti navznoter in navzgor, je mož notranje zbranosti in pripravljenosti. Šotor njegovega življenja je odprt, odprt proti nebesom.

Jožef je hkrati pripravljen na skok, na odhod. Pripravljen je vstati in izpolniti božjo voljo (prim. Mt 1,24; 2,14) – podobno kakor Marija: »Glej, tukaj sem! Dekla sem Gospodova!« (prim. Lk 1,38). To velja tudi zanj – Jožef je pripravljen vstati. »Glej, tvoj hlapec sem! Pošlji me!« (Iz 6,8; prim. 1 Sam 3,8s). To je klic, ki bo poslej določal vse njegovo življenje. Jožef je Božjo voljo napravil za merilo svojega življenja. Jožefovo življenje ni uresničevanje sebe, ampak zatajevanje sebe. Svojega življenja se ne polašča, ampak ga daje. Ne izpeljuje svojega načrta, ampak se prepušča navodilom Boga: »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Kjer se dogaja to, za kar prosimo – »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji« (Mt 6,10) –, tam je na zemlji košček nebes, ker je na zemlji kakor v nebesih.

Sledi še tretje. Jožef je oblečen kakor romar. Kakor Abraham zasliši klic: »Pojdi iz svoje dežele in bodi tujec!« (prim. 1 Mz 12,1; 26,3); Heb 11,8s). Jožef s tem postane vnaprejšnja podoba krščanskega bivanja. Apostoli nam govorijo: »Kot kristjani ste tujci in romarji in gostje« (prim. 1 Pt 1,1.17; 2,11; Heb 13,14). Kajti »naša domovina je v nebesih« (Fpl 3,20). Govorjenja o nebesih danes ne slišimo več radi. Mislimo namreč, da nas to odvrača od naših dolžnosti na zemlji, nas odtujuje svetu. A človek je tako ustvarjen, da je vse zemeljsko zanj premalo. Človek potrebuje več, potrebuje neskončno Ljubezen, neskončno Lepoto in Resnico. Če se spet naučimo gledati v nebesa, bo zemlja postala svetla. Samo če pu­stimo, da v nas oživi vsa veličina upanja na večno sobivanje z Bo­gom, če smo spet romarji k Večnemu in se ne zarijemo v zemljo, tedaj posije žarek našega upanja tudi na ta svet ter mu podeli upanje in mir. (prim. Papež Benedikt XVI., Sveti Jožef, v: Communio 31 (2021) 47-51).

Danes, na praznik Gospodovega vnebohoda, se zahvalímo Bogu za Jožefa, tega svetnika, ki je zbrano pozoren na Boga, pripravljen, pokoren, ki se odpoveduje sebi in je na poti k Bogu obljub ter služi tudi zemlji. Prosímo za milost, da bi nam bili pode­ljeni takšna budnost in pripravljenost. Prosímo, da bi polnost ta­kšnega upanja prepojila naše življenje in nas vodila k Bogu, ki je naš pravi cilj v občestvu večnega življenja. Prosímo s Cerkvijo, ki na današnji praznik Gospodovega vnebohoda moli: »Vsemogočni večni Bog, popelji nas v družbo tistih, ki uživajo nebeške radosti; tako bo ponižna čreda prišla tja, kamor je pred njo šel junaški Pastir« (Zupetov prevod Misala).

12. maj: »Slavni sin Davidov« (Proles David inclyta)

Tako Cerkev pozdravlja svetega Jožefa. In tako ga je Gospodov an­gel poklical v sanjah: »Jožef, Davidov sin!« (Mt 1,20). V Matejevem in Lukovem evangeliju je Jezusov rodovnik, v katerem je rečeno, da je bil Jožef kraljevega rodu. Jezusov rodovnik ostaja pomemben: Jožef je Jezusov oče po postavi. Po njem Jezus spada po pravu, »zakonito« k Davidovi rodovini. In vendar izhaja od drugod, »od zgoraj« – od Boga samega. Skrivnost izvora, dvojnega izvira, nas nagovarja povsem konkretno: Jezusovo poreklo je treba navesti, in vendar je skrivnost. Samo Bog je njegov »Oče« v dejanskem pomenu. Rodovnik mož ima svetno-zgodovinsko težo. In vendar je na koncu Marija, ponižna devica iz Nazareta, v kateri se zgodi nov začetek; človeškost se začenja na novo. Jezus se je rodil iz Jožefove žene v mesijanski Davidovi rodovini (Mt 1,16; prim. Rim 1,3; 2 Tim 2,8; Raz 22,16). Luka nam pove, da je Jezus po postavi veljal za Jožefovega sina, čeprav je Jezusovo resnično poreklo že prej opisal v prvih dveh poglavjih svojega evangelija. Zato vzklik: »Slavni sin Davidov!« To nam pove, da sta Jožef in Marija izbrani cvet in najžlahtnejši sad izvoljenega ljudstva Izraela. Apostol Pavel poudarja: »Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke. Amen« (Rim 9,4–5).

»Luč očakov« (lumen patriarcharum). V Stari zavezi je Bog iz­bral očake, da je po njih v izvoljenem narodu ohranil vero v ene­ga Boga, ga vodil, mu napovedoval prihodnjega Odrešenika in v njem izpolnjeval svoje obljube. Najodličnejši in zadnji med njimi je bil sveti Jožef. Mnoge dobre lastnosti je sveti Jožef podedoval od svojih prednikov. Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je »sveti Jožef imel Abelovo preprostost, Noetovo svetost, Abrahamovo pokor­ščino, Jakobovo potrpežljivost, Jožefovo čistost, Davidovo krot­kost, Elijevo gorečnost in srčnost Makabejcev. Sveti Jožef je bil prvi med očaki, prava luč očakov«.

Sv. Jožef je vez med staro in novo zavezo. Je dopolnitev Abra­hamove vere in blagoslova: »Blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov« (1 Mz 12,2). Sveti Jožef živi kr­ščansko življenje pred zunanjim začetkom krščanstva. V sebi nosi upanje, vero, potrpežljivost Abrahama, očakov in prerokov. Izteza se h Gospodu kakor Simeon in Ana. Vera teh preprostih, tihih in neomajnih vernikov odpira vrata Kristusu. Medtem ko veliki modrijani takratnega časa in mogočneži političnega ži­vljenja niso spoznali Jezusa, ampak so se upirali njegovemu oznanilu, so imeli preprosti verniki ključ časa v svojih rokah in v krizi sveta, polnega nasprotij in nevarnosti, je njihova vera od­pirala pot zveličanja.

11. maj: Litanije svetega Jožefa

Litanije v čast sv. Jožefu je 1. oktobra 1910 odobril papež sv. Pij X. Zlasti v tem letu naj bi jih čim pogosteje molili. Ob premišlje­vanju posameznih 25 vzklikov, ki opisujejo poslanstvo in naloge, kreposti in vrline »pravičnega moža«, se nam odstira njegova poklicanost in veličina v sodelovanju pri Božjem odrešenjskem načrtu.

»Pojdite k Jožefu!« Tako je egiptovski kralj naročil ljudstvu ob času hude lakote. Isto kliče tudi nam najvišji Kralj nebes in zemlje po svoji Cerkvi v teh hudih časih. Ta premišljevanja naj bodo ka­kor »šopek vijolic«, ki jih hočemo pokloniti sv. Jožefu. »Vijolica cvete ob prvih žarkih pomladanskega sonca … Tudi sv. Jožef je živel ob času, ko so na zemljo posijali prvi žarki sonca pravice, Jezusa Kristusa … Vijolica ne vzbuja pozornosti s sijajno obleko. Skrita je v grmovju. Tudi življenje sv. Jožefa je bilo skrito, svetu nepoznano … Eno pa ima vijolica, v čemer presega drugo cvetje, in to je njena čudovito prijetna vonjava. V vonjavi lepih čednosti se je odlikoval sv. Jožef«. Podobno misel izreka sv. Tomaž Akvin­ski: »Nekaterim svetnikom je Bog dal, da pomagajo le v nekaterih potrebah. Sv. Jožefu pa je dal, da pomaga v vseh potrebah, da ščiti in varuje tiste, ki se k njemu zatekajo.«

V prvi litanijski prošnji najprej vzkliknemo: »Sveta Marija, prosi za nas!« (Sancta Maria, ora pro nobis!) Cerkev postavlja Marijo na prvo mesto, saj je kot Brezmadežna najbolj podpirala svojega moža, svetega Jožefa, v stremljenju po popolnosti. Ni pravega čaščenja svetega Jožefa brez čaščenja Marije. Tudi molitev v čast sv. Jožefu, ki jo je odobril papež Leon XIII. 15. avgusta 1889, se začenja tako: »K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah. In ko smo na pomoč poklicali tvojo presveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva.«

»Sveti Jožef!« (Sancte Joseph!) Prvi vzklik je pozdrav, je počastitev in zaupna izročitev. Z njim ponovimo in izgovorimo angelov pozdrav: »Jožef!« To ime pomeni: »Bog naj doda!« Pomeni torej rast in napredovanje. Očak Jakob je pred smrtjo blagoslovil svoje sinove in rekel o Jožefu: »Rodovitna mladika je Jožef, rodovitna mladika ob studencu« (1 Mz 49,22). Kako zelo je blagoslovljen sveti Jožef. V Nazaretu se je ob Devici Mariji in Jezusu učil notranjega življenja; učil se je, kako naj hoče to, kar hoče njegov Sin, ki se je naselil v njegovem srcu (Jn 14,23). Naučil se je popolnega češčenja nebeškega Očeta in popolnega darovanja samega sebe za »življenje sveta« (prim. Jn 6,51).

Sv. Gregor Nacijanški nas uči zlasti pomembnosti in nujnosti molitve. Naroča: »Na Boga se je treba spomniti bolj pogosto, kakor pa dihamo« (Oratio 27,4: PG 250,78). V molitvi namreč Božja žeja srečuje našo žejo. Boga žeja po tem, da bi nas žejalo po njem (Oratio 40,27: SC 358,260). V molitvi moramo svoje srce obrniti k Bogu, da bi mu sebe izročili kot žrtveni dar, ki naj bo očiščen in preoblikovan. V molitvi namreč vse vidimo v Kristusovi luči, odložimo svoje maske in se potopimo v resnico, v poslušanje Boga; tako ohranjamo ogenj ljubezni.

Sveti Jožef je vedno globlje odkrival in doživljal navzočnost Boga v Jezusu. Izkušal je polet duše, živost dovzetnega duha in hkrati nestanovitnost minljive sreče. Tudi mi imamo nalogo, da najdemo pravo luč ter dosegamo resnično višino svojega življenja. Naše življenje pa je v srečanju z Bogom, ki ga žeja po tem, da bi nas žejalo po njem. V tej luči naj bi razumevali vzklike, ki nas hkrati razsvetljujejo in krepijo. V sebi skrivajo milost za vse, ki se hočejo v premišljevanju bližati veličini sv. Jožefa.

10. maj: Sveti Jožef v odrešenjskem načrtu

Na mnogih božičnih ikonah sedi Jožef obrnjen stran od dogajanja in sam zase čemerno nekaj tuhta v kotu. Pred njim stoji asketska postava, očitno prerok Izaija (»devica bo rodila«), in mu poskuša dopovedati, da ni ogoljufan. Kar je tu izraženo neprikrito, je skrivaj naznačeno tudi na nekaterih naših podobah, na katerih možu ne preostane boljše opravilo, kakor da drži kvišku hlevsko svetilko ali kaže pot vstopajočim ovčjim pastirjem. Kakšno opravilo naj bi mu sicer dodelili?

Jožefovo dejanje je globlje in bolj bistveno, kakor je mogoče slikarsko upodobiti. V njem moramo videti večji nasprotni pol do Abrahama, torej sklepni vrhunec vrste očakov, prerokov in duhovnikov, ki vsak na svoj način simbolizirajo zavezo med Bogom in njegovim ljudstvom. Abraham, stoletni, se smeje, ker mu Bog obljublja sina: »Zasmejal se je in dejal v svojem srcu: ‚Ali se bo sto let staremu rodil otrok in bo devetdeset let stara Sara rodila?‘« (1 Mz 17,17). A ne smeje se neverno, marveč »veruje Bogu, ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni« (Rim 4,17). Abraham postane trajen simbol zaveze: nemogoče naredi Bog sam, a ne brez človekovega sodelovanja, in prav to je najvišji Božji dar. Gorje tistemu, ki neverno odklanja dar (ker Bog vendar vse stori) kakor Zaharija: udarjen je, da postane nem in gluh. V zavezi ne gre za pojasnilo, da je Bog vse in človek nič, marveč je treba sprevideti, da Bog tudi v ničnem človeku in skupaj z njim zmore biti vse. Abraham v svoji telesni moči spočetja dovoli Bogu, da je vse – in »to se mu je štelo v pravičnost (to se pravi kot pravilno ravnanje v zavezi)« (1 Mz 15,6). – S tem dejanjem je naredil prostor za Boga, kar ni nič negativnega, ampak največja dejavnost, ki jo človek zmore doseči. Kaj uresniči to dejanje, izpeljano do kraja, je vidno v Mariji, Jožefovi ženi; to dejanje prevzame celotnega človeka, duha, dušo in telo. In da se more prav to uresničiti, se od zakonskega moža zahteva, da napravi enak prostor. Samo da tu ne gre, kakor pri Abrahamu, za prostor omejene spolne rodovitnosti, marveč za celovito napravljanje prostora, ki na svojem drugotnem mestu (kajti Bog je deloval že vnaprej) dovoljuje, da se razvije vseobsegajoče božje dejanje. Božji načrt glede učlovečenja njegovega Sina je nedeljen. Za uspešnost tega načrta pa se hkrati zahteva tudi Jožefova privolitev.

To ni samo predtakt za začenjajočo se novozavezno rodovitnost moške odpovedi spolnemu delovanju, kjer Bog to zahteva (»ne iz volje moža«, Jn 1,13), marveč postane znotraj rodovitnosti Matere in Kristusove neveste njena nepogrešljiva sestavina. Tudi in ravno s tem, da je za Jožefa pred tem čas strahu in tesnobe ter se sam sebi zdi zapuščen kot nekoristno, že zastarelo orodje. Celibaterji v Cerkvi morajo prestati tudi to progo. Šele ko sledi pojasnilo od zgoraj, Jožef vidi, kako malo bi bila Marijina skrivnost izvedljiva brez njegovega sodelovanja. Ni pa dobro, če se mož samemu sebi vnaprej zdi nepogrešljiv.

In medtem ko se Jožef nato sprijazni s svojo nalogo (ki se svetno gledano zdi vedno nekako prezirljiva), mu je nepričakovano vročen še veliko večji dar: Otroku sme dati v last ime Mesija: to je tisto, česar on sam, tudi kot Davidov potomec, nima v posesti in kar ima vendar pravico podeliti. Dobro pazimo: pri tem ne gre za juridično zunanjost in srečno naključje, marveč ponovno za bistveno sestavino enega samega in nedeljivega zveličavnega božjega načrta; gre za tkanje, vdeto že pred stoletji, zdaj pa stkano do kraja po osebi tega moža, posebej izvoljenega za to. Na tem, da mora Jezus notranje biti Davidov sin in se kot takšen pozna in razume (Mt 22,41–46), je razvidno, kako bistveno pomemben je Jožefov delež za dopolnitev odrešenjske zgodovine.

A dobro je, da Jožef jasnemu obrisu svojega lika ni dodal niti ene same besede razlage o sebi. Beseda, ki jo Bog govori z njim, te razlage ne potrebuje (Hans Urs von Balthasar, Sveti Jožef, v: Communio 31 (2021) 52-53).

9. maj: 6. velikonončna nedelja

8. maj: Marijina in Jožefova molčečnost

Evangelist sv. Luka dvakrat s poudarkom omenja, da je »Marija vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19.51). O svojem Božjem materinstvu ne spregovori niti svojemu zaro­čencu. »Ko Jožef še ničesar ne sluti, zagleda nosečnost svoje neveste. In ne more drugače kakor dvomiti. Njegovi dvomi so popolnoma stvarni. Marije ne sumniči. Preprosto je odkril, da njegova nevesta pričakuje otroka. Jožef ne misli na to, da bi se razsrdil zoper njo. Tudi v dvomu obdrži distanco do nje, razdaljo spoštljivosti, kakršno je vedno imel in ki ga ne bo nikdar zapusti­la. Svojim premislekom ne dovoli, da bi šli do konca, do na videz neizogibnega sklepanja.

Tako pretehtava v svojem srcu. Mati pa molči, ker ima v posesti neposredno skrivnost z Bogom. Marija razume, da je ta skrivnost hkrati skrivnost celotne nastajajoče Cerkve, da torej ne more z njo razpolagati. V tej skrivnosti ni ničesar, kar bi bilo primerno za sporočilo Jožefu … Marija molči in njeno molčanje raste skupaj z rastočim otrokom. Čim bolj dobiva otrok obliko, toliko globlje Ma­rija molči. In njeno molčanje zopet dovoljuje skrivnosti, da raste. V molku se okrepi njena pritrditev« (Adrienne von Speyr, Gospo­dova dekla, 56–57).

Prav je, da posebej počastimo Marijino in Jožefovo molčeč­nost. »Živeti v veri pomeni živeti v molku. Tako poteka bivanje Matere v skritosti velikega molka. To je molk okoli nje; ljudje niče­sar ne vedo o njenem resničnem življenju v skrivnosti njenega de­vištva. Niti Jožef o njej ničesar ne zve; priti mora angel in ga uvesti v skrivnost. Toda molk okoli nje je posledica njenega molka. Mari­ja ne postane ljudem snov za pogovore, ker sama o sebi molči; in to dela zaradi tega, da bi ščitila Sinovo skrivnost. Tako posredno ščiti tudi lastno skrivnost. Pozneje, ko Sin nastopa javno, mol­či še naprej, ker ni njena naloga, da bi govorila. V tem molku se udeležuje pogovora med Sinom in njegovim nebeškim Očetom, kar je sploh jedro molitve, in molči tudi iz svete spoštljivosti, da s svojim govorjenjem ne bi preglasila Božje Besede.«

Sv. Jožef je človek molka in poslušanja, je mož dejanj in krepo­sti. »Jasnemu obrisu svojega lika ni dodal niti ene same besede razlage o sebi. Beseda, ki jo Bog govori z njim, te razlage ne po­trebuje«, pripominja von Balthasar. Molk in premišljevanje. Milost molka, dolžnost molčanja živi naprej v krščanskih zakonih, ki so sklenjeni v Bogu. Tako mož kakor žena sta naposled odgovorna Bogu. Čim bolj sta zvesta in vdana Bogu, tem bolj bosta zvesta in predana tudi drug drugemu.

7. maj: Devica Marija in sveti Jožef zgled krščanskim zakoncem

Papež sv. Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi »Odrešenikov varuh« jasno poudari in lepo razloži, da sta bila preblažena Devica Marija in sv. Jožef poročena. Poroka med Marijo in Jožefom ima ve­lik teološki pomen. Njuna poročenost je ne le nujno potrebna zato, da more Marijin otrok veljati za Davidovega potomca, ampak tudi zato, da bi privedla do izpolnitve smisla starozavezne poročenosti. Jožef dopolni rodovitnost Abrahama, ki je dal Bogu vso čast in je razumel svojo rodovitnost kot »vstajenje od mrtvih«, tako da je dal Bogu celoten prostor. To je za moža, ki je živel v naravnanosti na poročenost, odpoved iz vere in prav s tem deležnost pri devi­ški rodovitnosti njegove žene. V tem je Jožef povsem v območju nove zaveze. Kar se tiče telesa, se more zdeti, da je Jožef samo »rednik« ali »krušni oče« Detetu. A duhovno je veliko globlje ude­ležen pri očetovstvu Boga samega, ko tiho in brez glasu pritrdi tisti odpovedi, ki jo zahteva angel. A ne smemo pozabiti na Jožefovo skrito deviško rodovitnost, ko vidimo Marijino milost v polni luči. Zakonska zveza Jožefa z Marijo je zgled tako za poročene kakor za deviške v Kristusovi Cerkvi.

Žena in zdravnica, mistikinja Adrienne von Speyr (1902-1967) piše: »Marija in Jožef sta se zaročila kakor ljudje, ki hočejo služiti Bogu in pripadati drug drugemu. Svojo poroko in vse svoje življe­nje posvečata temu služenju. Kakor je bila dotlej prva misel obeh služba Bogu, tako bo ta služba Bogu tudi prva misel njune sku­pnosti. Le znotraj te misli se jima more njuna ljubezen kazati kot smiselna. Pri zaroki pa Jožef izkusi resnično žensko ljubezen in ta ljubezen njegove neveste ga obogati, kakor more izpolniti moža le ženska ljubezen. V luči te ljubezni vidi Jožef pred seboj svoje življenje, katero naj kot soprog oblikuje za družino. V svobodi in odgovornosti je izbral zakonski stan in od Boga bo prejel zakon in ne redovniškega stanu. In v tem zakonskem stanu mu bo Bog nalo­žil zdržnost. V ta namen ni prestavljen v samostan. Jožef živi v svoji hiši z ženo in otrokom, tako da ga na zunaj ni mogoče razlikovati od drugih zakonskih mož. Sredi v svetu se mora vaditi v zdržnosti.

Čist je in bo to vedno ostal. Toda pred tem se je pripravljal na navaden človeški zakon. Jožef ni pohabljenec; z vsem svojim te­lesom je v službi Bogu. Njegova ljubezen do Marije je polna člo­veška ljubezen v Bogu. In ko mora stopiti nazaj, pred čudežem Svetega Duha, bo to zanj odpoved. Odpoved, ne razočaranost, kajti razočaranost bi predpostavljala poželjivost. Toda njego­va odpoved mu bo zopet podarila vse povečano. To bo težko, a nikdar bridko, temveč bo odpiralo dostop do božjih skrivnosti« (Adrienne von Speyr, Gospodova dekla, Ljubljana 2017, 55–56).

6. maj: Sveta Terezija Avilska in sv. Terezija Deteta Jezusa

Sveta Terezija Avilska, goreča častilka svetega Jožefa, nas vabi in spodbuja, naj vztrajno častimo sv. Jožefa in se priporočamo njegovi priprošnji: »Posebno naj bi se v ljubezni zanj vnemali taki, ki so predani notranji molitvi; ne vem namreč, kako bi se mogli spominjati kraljice angelov in se spominjati časa, ko je z detetom Jezusom toliko trpela, ne da bi bili hvaležni tudi svetemu Jožefu, ki jima je tako dobrotno pomagal. Kdor npr. ne najde učitelja za notranjo molitev, naj se odloči za tega slavnega svetnika in ne bo zgrešil. Bog daj, da se ne bi pregrešila s tem, da tako smelo go­vorim o njem! Čeprav se javno štejem med njegove častilke, sem mu vendar le nemarno služila in ga površno posnemala. Ta svetnik torej je povzročil v svoji znani dobroti, da sem spet mogla vstati s postelje in shoditi ter da nisem bila več hroma. Jaz pa, kakršna sem, sem to dobroto slabo izkoristila.«

Dodajmo še ljubek zapis sv. Terezije Deteta Jezusa o nazareški Družini. »Kako lepo bo spoznati v nebesih vse, kar se je zgodilo v sveti Družini! Ko je mali Jezus začel odraščati, je morda rekel Devici Mariji, ko je videl, da se posti: ‚Jaz bi se tudi postil.‘ In De­vica Marija je odgovarjala: ‚Ne, moj mali Jezus, ti si še premajhen, ti nimaš moči.‘ Morda pa mu tega ni upala braniti. – In dobri sv. Jožef! O, kako rada ga imam! On se ni mogel postiti zaradi napor­nega dela. – Vidim, kako obla, potem si od časa do časa obriše čelo. O, kako se mi smili! Kako se mi zdi, da je bilo njihovo življe­nje preprosto! – Rojakinje so se prihajale po domače pogovarjat se z Marijo. Včasih so jo prosile, naj jim zaupa svojega malega Jezusa, da bi se šel igrat z njihovimi otroki. In mali Jezus je pogledal Ma­rijo, da bi ugotovil, če se sme iti. Včasih so dobre žene šle tudi naravnost k Jezusu in mu preprosto rekle: ‚Pridi se igrat z mojim dečkom!‘ itd. – Ko mislim na sveto Družino, si zelo rada predsta­vljam čisto navadno življenje. Ne vse tisto, kar nam govorijo, vse tisto, kar domnevajo. Na primer, da je mali Jezus zgnetel iz zemlje ptice, dihnil vanje in jim dal življenje. Ah, kje pa, mali Jezus ni de­lal takih nepotrebnih čudežev, niti zato, da bi razveselil svojo Ma­ter. Zakaj pa potem niso bili preneseni v Egipt po čudežu, ki bi bil veliko bolj potreben in tako lahek za ljubega Boga. In v hipu bi se znašli tam! Pa ne, vse v njihovem življenju je potekalo tako kakor v našem. – In koliko težav, razočaranj! Kolikokrat so leteli očitki na dobrega sv. Jožefa! Kolikokrat mu niso hoteli plačati njegovega dela! O, kako začudeni bi bili, če bi vedeli vse, kar so pretrpeli!« (Sv. Terezija Deteta Jezusa, Zadnji pogovori, Karmeličanski samo­stan Sora 1997, 109).

5. maj: Sv. Terezija Avilska o čaščenju sv. Jožefa

Sv. Terezija Avilska v svojem življenjepisu posebej spregovori o čaščenju sv. Jožefa. Njemu je zaupala ustanavljanje novih samo­stanskih skupnosti. Pravi, da je bila vedno uslišana v vseh zade­vah. Zato tudi drugim močno priporoča to čaščenje. Takole piše:

»Začela sem iskati pomoči za svoje želje v mašnih pobožno­stih in drugih odobrenih molitvenih vajah; drugačnih molitvenih obrazcev, združenih s ceremonijami, ki jih uporabljajo nekatere osebe, zlasti ženske, nisem nikoli marala. Prav te ceremonije so v molivcih netile pobožnost, meni pa niso ugajale. Pozneje so pri­znali, da so te pobožnosti praznoverne in da se ne spodobijo. Za svojega posredovalca in gospoda sem si izbrala slavnega svete­ga Jožefa in se mu prav goreče priporočala. Jasno sem spoznala, da me je prav ta moj oče in gospod rešil ne le iz tedanje stiske, temveč tudi iz drugih še večjih stisk, ki so se tikale časti in dušne­ga blagra, in da je dosegel celó več, kot sem si ga upala prositi. Ne spominjam se, da bi ga bila doslej prosila za kaj, v čemer mi ne bi bil ustregel. Čudovito je, kolikšne milosti mi je podaril Bog po posredovanju tega blaženega svetnika in kolikerih nevarnosti za dušo in telo me je po njem otel. Kakor kaže, je Bog drugim sve­tnikom podelil milost, da morejo pomagati le v zadevah določene vrste, v tem slavnem svetniku pa sem spoznala pomočnika za vse zadeve brez razločka. Brez dvoma nam hoče Gospod pokazati, da se v nebesih strinja z vsem, za kar ga prosi, saj mu je bil tudi na zemlji poslušen kot svojemu redniku in skrbniku, ki mu je imel pravico ukazovati. To so izkusile tudi druge osebe, ki sem jim sve­tovala, da se mu priporoče. Sedaj jih že veliko časti tega svetnika in vse je potrjeno, kar sem rekla.

Njegov praznik sem praznovala vselej slovesno, kolikor sem mo­gla. … Vsakemu bi svetovala, naj časti tega svetnika, ker vem iz mno­gih izkustev, kolikšne milosti dosega pri Bogu. Ne poznam nikogar, ki bi gojil pravo pobožnost do njega in mu služil s posebnimi vajami, da ne bi v večji meri napredoval tudi v kreposti; kajti svetnik kaj krepko vnema duše, ki se mu priporočajo. Mislim, da ga že nekaj let, vselej na njegov praznik, prosim za posebno milost, in še vselej sem bila uslišana. Če prošnja ni povsem dobra, izbere kaj boljšega zame.

Če bi bila oseba, ki piše z veljavo, bi želela na drobno in široko pripovedovati o milostih, ki jih je ta slavni svetnik že izprosil meni in drugim. V mnogih stvareh sem krajša, kot mi je sami ljubo, da ne bi prekoračila okvira danega mi naloga, v drugih morda zopet obširnejša, kot bi bilo potrebno, ker mi pač za vse dobro manjka razuma – kdor mi noče verjeti, ga prosim pri ljubezni do Boga, naj se prepriča sam; izkusil bo, kako koristno je, če se temu slav­nemu očaku priporočimo in ga pobožno častimo« (Sveta Terezija Avilska, Lastni življenjepis 6,6-8; Karmel Sora 1998, 40–41).

4. maj: Goreči častilci sv. Jožefa

Pojdite k Jožefu! Ite ad Joseph! Ta nasvet nam torej poleg cerkvenega učiteljstva številnih papežev dajejo mnogi svetniki in zgledni kristjani. Temu je treba dodati vedno večje zanimanje za »jožefologijo« tudi med teologi. Leta 2005 je bil v marijanskem romarskem kraju Kevelaer, v Nemčiji, mednarodni kongres o sv. Jožefu.

Čaščenje sv. Jožefa se je okrepilo v srednjem in novem veku. Hkrati je bila njegova vloga osvetljena teološko. Johannes Gerson (1363–1429), kancler pariške univerze, je na zasedanju koncila v Konstanci 8. septembra 1416 predlagal, da bi sv. Jožefa razglasili za zavetnika katoliške Cerkve. Gerson je moral pred svojim nasprotnikom, nasilnim burgundskim vojvodom, pobegniti na Tirolsko in je v Rattenbergu 27. julija 1418 dokončal svojo pesnitev v čast sv. Jožefu, imenovano »Josephina«, ki šteje 3000 verzov. Poleg tega učenjaka so čaščenje sv. Jožefa zelo pospeševali sv. Bernard iz Clairvauxa, sv. Bernardin Sienski in mistikinje: sv. Gertruda (Jedrt) iz Helfte, sv. Brigita Švedska (božično videnje) in sv. Terezija Avilska. Omeniti je treba tudi sv. Frančiška Saleškega, sv. Ludvika M. Grignona Montfortskega, sv. Johna Henryja Newmana, bl. Karla de Foucaulda in številne zgledne kristjane.

Bl. Karl de Foucauld piše svojemu prijatelju tolažilne besede: »Ne skrbi zase, ker si sam, brez prijatelja, brez duhovne opore; jaz ne trpim zaradi te osamljenosti, imam jo za zelo prijetno. Imam Najsvetejše, najboljšega vseh prijateljev, s katerim morem govoriti noč in dan; imam sveto Devico in svetega Jožefa, imam vse svetnike: srečen sem in nič mi ne manjka.«

Francoski pisatelj Paul Claudel (1868–1955) je nekoč v pismu prijatelju pripomnil: »To, kar me trenutno posebno zaposluje, je ta veliki in nekoliko skrivnostni lik svetega Jožefa. Ljudje iz tako imenovanih boljših krogov se že ob omembi njegovega imena nasmehnejo. Sveti Jožef je bil hkrati delavec in plemič (...) Koliko protislovnega je pač na tem liku! Je zavetnik poročenih in hkrati družinskih očetov, zavetnik laikov in kontemplativnih redovnikov, zavetnik duhovnikov kakor zaposlenih v poklicih (...) Tukaj v Nazaretu so samo trije ubogi ljudje, ki se ljubijo, in ti trije bodo spremenili obličje zemlje.«

Navedimo še »Molitev k svetemu Jožefu« sv. Janeza Henrika Newmana: »O Bog, ki si v neizrekljivi previdnosti blaženega Jožefa milostno izvolil za ženina svoje presvete Matere, daj nam, te prosimo, da bomo njega, ki ga za varuha častimo na zemlji, imeli za priprošnjika v nebesih. – Sveti Jožef, pomagaj mi postati tako iskren in čist, da bo prijateljsko oko brez strahu in skrbi gledalo v moje srce, kakor sta Jezus in Marija gledala v tvoje. Izprosi mi milost svete preprostosti in ljubezni, da se bom tebe ter Marije in Jezusa oklepal predvsem z ljubeznijo, kakor si ti ljubil Jezusa in Marijo. Pomagaj mi, da ti postanem podoben v čistosti, preprostosti in pobožnosti. Amen.«

3. maj: Čaščenje sv. Jožefa v vesoljni Cerkvi in Sloveniji

Povabilo »Pojdite k Jožefu« je namenjeno tudi nam danes. Bog sam je sv. Jožefu podelil vzvišeno nalogo in dostojanstvo. Že pred 150 leti je Kongregacija za svete obrede zatrdila: Jožef »se je poročil z brezmadežno Devico Marijo, iz katere je bil po moči Svetega Duha rojen naš Gospod Jezus Kristus, ki je hotel v očeh vseh veljati za Jožefovega sina in mu je bil pokoren. Tistega, ki so ga toliki preroki in kralji želeli videti, Jožef ni le videl, ampak se je z njim pogovarjal, ga z očetovsko nežnostjo objemal; z neprimerljivo skrbjo je hranil tistega, ki naj bi ga verniki jedli kot kruh večnega življenja. Zaradi tega vzvišenega dostojanstva, ki ga je Bog podelil svojemu nadvse zvestemu služabniku, je Cerkev vedno nadvse častila in slavila svetega Jožefa, po vrsti za deviško Božjo Materjo, njegovo nevesto; stalno ga je prosila za pomoč v pretečih nevarnostih« (Quemadmodum Deus, 8. dec. 1870).

Kakor je Jožef na zemlji varoval Jezusa in Marijo, tako naj bi se kot zavetnik zavzemal za vso Cerkev. Njegova naloga čistega Ženina Božje matere in krušnega očeta učlovečenega Božjega Sina se po svoje nadaljuje v zgodovini Cerkve. Sv. Jožef je zavetnik Kristusove Cerkve, ker je varoval skrivnost učlovečenja Božjega Sina, Glave svete Cerkve. Papež Frančišek omenja osebno pobožnost, saj vsak dan že več kot štirideset let po hvalnicah moli lepo molitev k sv. Jožefu.

Svoje spoštovanje do sv. Jožefa je papež Frančišek izrazil že na začetku svojega papeževanja, ko je ime sv. Jožefa sprejel v vse evharistične molitve (kar je pripravil že papež Benedikt XVI., Joseph Ratzinger) in v svoj grb dodal simbol Jezusovega krušnega očeta. Že sv. Janez XXIII. (Giuseppe Roncalli) je ime sv. Jožefa leta 1962 sprejel v (takrat edino) evharistično molitev rimskega obreda, v rimski kanon, in 19. marca 1961 razglasil Jezusovega rednika za zaščitnika drugega vatikanskega koncila.

Božji služabnik Anton Strle v opisu slovesnega praznika sv. Jožefa, moža Device Marije, v Letu svetnikov pregledno prikaže, kako se je v Cerkvi čaščenje sv. Jožefa vedno bolj uveljavljalo: »Na slovenskih tleh je bilo čaščenje sv. Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika v letu 1621. Tedaj je svetnikovo čast z vso vnemo oznanjal škof Tomaž Hren. Več naših krajev in dežel je sv. Jožefa izbralo za prvega zavetnika. Za Hrenom ga je rad slavil v svojih govorih Janez Ludvik Schönleben; čaščenje so pospeševali tudi naši redovi, najbolj avguštinci. Do zdaj je bilo na Slovenskem sv. Jožefu posvečenih že 28 cerkva in 8 kapel. Tudi slovenski likovni umetniki so sv. Jožefa mnogokrat uspešno upodabljali.«

Etnologinja dr. Zmaga Kumer je po svojih raziskavah napisala »Podobo sv. Jožefa v slovenski ljudski pesmi«. Najprej poudari, da je »Slovenija bogata dežela, kar se odraža v naravnih lepotah, kulturi in umetnosti, pa tudi v ljudskem izročilu, ki mu je krščanstvo vtisnilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. Ne samo, da je naša domovina posejana s cerkvicami kakor nobena druga na svetu, tudi našega pesemskega izročila – katerega množino nam zavidajo veliki narodi –, si ne moremo predstavljati brez nabožnih in legendarnih pesmi.« Nato predstavi podobo sv. Jožefa v slovenski ljudski pesmi. »Krušni oče Jezusa Kristusa nastopa v evangeliju samo ob petih priložnostih … Moral je biti zelo zadržan, skromen in molčeč, saj ni sporočena niti ena njegovih besed. Tudi v naši ljudski pesmi je tak. Kadar je treba, zna biti dejaven, Mariji obziren, nežen mož in vedno naredi, kar je v danem trenutku božja volja.« V nadaljevanju odkrivamo bogastvo našega pesemskega izročila, ki opeva Jožefove vrline. Ni čudno, da je tudi duhovnik in skladatelj prof. Matija Tomc uglasbil kantato »Slovenski božič« ob teh častitljivih starodavnih besedilih.

2. maj: 5. velikonočna nedelja – ni šmarnic

1. maj: Jožef Delavec. Leto sv. Jožefa - blagodejno presenečenje

Dobro in potrebno je, da se izročamo v varstvo sv. Jožefa, ga prosimo za pomoč in priprošnjo. Papež Frančišek je 8. decembra 2020, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja Device Marije, blagodejno presenetil katoliško Cerkev, ko je razglasil »leto svetega Jožefa«, ki traja od omenjenega praznika 2020 do 8. decembra 2021. Istega dne je bilo objavljeno papeževo pismo »Patris corde« in odlok apostolske penitenciarije z navodili za obhajanje Jožefovega leta. Povod za Jožefovo leto, ki ga tokrat obhajamo prvič, je 150. obletnica povzdignjenja sv. Jožefa za zavetnika Cerkve.

Papež Frančišek v začetku svojega apostolskega pisma »Patris corde« spomni, da mineva 150 let, odkar je blaženi Pij IX. 8. decembra 1870 razglasil sv. Jožefa za zavetnika katoliške Cerkve. Hkrati omenja, da »za Marijo, Jezusovo materjo, noben svetnik ne zavzema toliko prostora v papeškem učenju kakor Jožef, njen ženin. Moji predhodniki so poglobili sporočilo, vsebovano v nekaj podatkih, ki so nam jih posredovali evangeliji, da bi bolje poudarili Jožefovo središčno vlogo v zgodovini odrešenja: blaženi Pij IX. ga je razglasil za ‚zavetnika katoliške Cerkve‘, častitljivi Pij XII. ga je predstavil ‚zavetnika delavcev‘ in sv. Janez Pavel II. kot ‚Odrešenikovega varuha‘. Ljudstvo se mu priporoča kot ‚priprošnjiku za srečno smrt‘ (KKC 1014) … V sv. Jožefu lahko vsi najdejo človeka, ki ostaja neopažen, moža vsakdanje, obzirne in skrite prisotnosti, priprošnjika, oporo in vodnika v trenutkih težav. Sv. Jožef nas spominja, da imajo vsi tisti, ki so na videz skriti ali v ‚drugi vrsti‘, neprimerljivo vlogo v zgodovini odrešenja. Vsem gre beseda priznanja in hvaležnosti« (Papež Frančišek, Patris corde, 1).

Zaslužni papež Benedikt XVI. pripominja: »Svetniki so trajna kateheza, ki nam jo Bog daje v teku zgodovine. Svetniki namreč vedno znova prevajajo Božjo Besedo v človeško zgodovino. V svetnikih Božja Beseda postane meso in kri. Ko vidimo svetnike, moremo razumeti prave namene Božje Besede. Sveti Jožef je posebno blizu Gospodu, zato njegovo življenje na izreden način nakazuje bistvene značilnosti krščanskega življenja«.

Značilna je primerjava med egiptovskim in nazareškim Jožefom: »Kakor je Bog Jožefa, sina očaka Jakoba, postavil za gospodarja nad vsem Egiptom, da bi ljudstvu zagotovil za življenje potrebno žito, tako je Večni, ko je bil čas dopolnjen in je hotel poslati na svet svojega Edinorojenca, da bi svet odrešil, postavil drugega Jožefa, ki mu je bil prvi predpodoba. Večni ga je določil za gospodarja in kneza svoje hiše in svojih dobrin; njegovi skrbi je zaupal najbogatejše zaklade.« Zato tudi nam velja povabilo »Pojdite k Jožefu« (Ite ad Ioseph)!

Petek, 30. april 2021, 12:45