Išči

Vatican News
Naslovnica knjige prof. Antona Štruklja Pojdite k Jožefu. Naslovnica knjige prof. Antona Štruklja Pojdite k Jožefu. 

Šmarnice v Letu svetega Jožefa prof. Antona Štruklja: Pojdite k Jožefu!

Dr. p. Robert Bahčič je v predgovoru napisal: V šmarnicah v Letu svetega Jožefa spoznavamo globoko skrivnostnega moža, ki ga je Oče izbral za velike reči. V skrivnost, pomembnost in veličino sv. Jožefa se je poglobil msgr. Anton Štrukelj in se mu zahvaljujem za vse, kar je pripravil, da bi globlje spoznali blagoslovljenega moža sv. Jožefa. Premišljevanja so zapisana za vse dni v tednu, razen za nedelje.

Prof. Anton Štrukelj – Slovenija

8. maj: Marijina in Jožefova molčečnost

Evangelist sv. Luka dvakrat s poudarkom omenja, da je »Marija vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19.51). O svojem Božjem materinstvu ne spregovori niti svojemu zaro­čencu. »Ko Jožef še ničesar ne sluti, zagleda nosečnost svoje neveste. In ne more drugače kakor dvomiti. Njegovi dvomi so popolnoma stvarni. Marije ne sumniči. Preprosto je odkril, da njegova nevesta pričakuje otroka. Jožef ne misli na to, da bi se razsrdil zoper njo. Tudi v dvomu obdrži distanco do nje, razdaljo spoštljivosti, kakršno je vedno imel in ki ga ne bo nikdar zapusti­la. Svojim premislekom ne dovoli, da bi šli do konca, do na videz neizogibnega sklepanja.

Tako pretehtava v svojem srcu. Mati pa molči, ker ima v posesti neposredno skrivnost z Bogom. Marija razume, da je ta skrivnost hkrati skrivnost celotne nastajajoče Cerkve, da torej ne more z njo razpolagati. V tej skrivnosti ni ničesar, kar bi bilo primerno za sporočilo Jožefu … Marija molči in njeno molčanje raste skupaj z rastočim otrokom. Čim bolj dobiva otrok obliko, toliko globlje Ma­rija molči. In njeno molčanje zopet dovoljuje skrivnosti, da raste. V molku se okrepi njena pritrditev« (Adrienne von Speyr, Gospo­dova dekla, 56–57).

Prav je, da posebej počastimo Marijino in Jožefovo molčeč­nost. »Živeti v veri pomeni živeti v molku. Tako poteka bivanje Matere v skritosti velikega molka. To je molk okoli nje; ljudje niče­sar ne vedo o njenem resničnem življenju v skrivnosti njenega de­vištva. Niti Jožef o njej ničesar ne zve; priti mora angel in ga uvesti v skrivnost. Toda molk okoli nje je posledica njenega molka. Mari­ja ne postane ljudem snov za pogovore, ker sama o sebi molči; in to dela zaradi tega, da bi ščitila Sinovo skrivnost. Tako posredno ščiti tudi lastno skrivnost. Pozneje, ko Sin nastopa javno, mol­či še naprej, ker ni njena naloga, da bi govorila. V tem molku se udeležuje pogovora med Sinom in njegovim nebeškim Očetom, kar je sploh jedro molitve, in molči tudi iz svete spoštljivosti, da s svojim govorjenjem ne bi preglasila Božje Besede.«

Sv. Jožef je človek molka in poslušanja, je mož dejanj in krepo­sti. »Jasnemu obrisu svojega lika ni dodal niti ene same besede razlage o sebi. Beseda, ki jo Bog govori z njim, te razlage ne po­trebuje«, pripominja von Balthasar. Molk in premišljevanje. Milost molka, dolžnost molčanja živi naprej v krščanskih zakonih, ki so sklenjeni v Bogu. Tako mož kakor žena sta naposled odgovorna Bogu. Čim bolj sta zvesta in vdana Bogu, tem bolj bosta zvesta in predana tudi drug drugemu.

7. maj: Devica Marija in sveti Jožef zgled krščanskim zakoncem

Papež sv. Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi »Odrešenikov varuh« jasno poudari in lepo razloži, da sta bila preblažena Devica Marija in sv. Jožef poročena. Poroka med Marijo in Jožefom ima ve­lik teološki pomen. Njuna poročenost je ne le nujno potrebna zato, da more Marijin otrok veljati za Davidovega potomca, ampak tudi zato, da bi privedla do izpolnitve smisla starozavezne poročenosti. Jožef dopolni rodovitnost Abrahama, ki je dal Bogu vso čast in je razumel svojo rodovitnost kot »vstajenje od mrtvih«, tako da je dal Bogu celoten prostor. To je za moža, ki je živel v naravnanosti na poročenost, odpoved iz vere in prav s tem deležnost pri devi­ški rodovitnosti njegove žene. V tem je Jožef povsem v območju nove zaveze. Kar se tiče telesa, se more zdeti, da je Jožef samo »rednik« ali »krušni oče« Detetu. A duhovno je veliko globlje ude­ležen pri očetovstvu Boga samega, ko tiho in brez glasu pritrdi tisti odpovedi, ki jo zahteva angel. A ne smemo pozabiti na Jožefovo skrito deviško rodovitnost, ko vidimo Marijino milost v polni luči. Zakonska zveza Jožefa z Marijo je zgled tako za poročene kakor za deviške v Kristusovi Cerkvi.

Žena in zdravnica, mistikinja Adrienne von Speyr (1902-1967) piše: »Marija in Jožef sta se zaročila kakor ljudje, ki hočejo služiti Bogu in pripadati drug drugemu. Svojo poroko in vse svoje življe­nje posvečata temu služenju. Kakor je bila dotlej prva misel obeh služba Bogu, tako bo ta služba Bogu tudi prva misel njune sku­pnosti. Le znotraj te misli se jima more njuna ljubezen kazati kot smiselna. Pri zaroki pa Jožef izkusi resnično žensko ljubezen in ta ljubezen njegove neveste ga obogati, kakor more izpolniti moža le ženska ljubezen. V luči te ljubezni vidi Jožef pred seboj svoje življenje, katero naj kot soprog oblikuje za družino. V svobodi in odgovornosti je izbral zakonski stan in od Boga bo prejel zakon in ne redovniškega stanu. In v tem zakonskem stanu mu bo Bog nalo­žil zdržnost. V ta namen ni prestavljen v samostan. Jožef živi v svoji hiši z ženo in otrokom, tako da ga na zunaj ni mogoče razlikovati od drugih zakonskih mož. Sredi v svetu se mora vaditi v zdržnosti.

Čist je in bo to vedno ostal. Toda pred tem se je pripravljal na navaden človeški zakon. Jožef ni pohabljenec; z vsem svojim te­lesom je v službi Bogu. Njegova ljubezen do Marije je polna člo­veška ljubezen v Bogu. In ko mora stopiti nazaj, pred čudežem Svetega Duha, bo to zanj odpoved. Odpoved, ne razočaranost, kajti razočaranost bi predpostavljala poželjivost. Toda njego­va odpoved mu bo zopet podarila vse povečano. To bo težko, a nikdar bridko, temveč bo odpiralo dostop do božjih skrivnosti« (Adrienne von Speyr, Gospodova dekla, Ljubljana 2017, 55–56).

6. maj: Sveta Terezija Avilska in sv. Terezija Deteta Jezusa

Sveta Terezija Avilska, goreča častilka svetega Jožefa, nas vabi in spodbuja, naj vztrajno častimo sv. Jožefa in se priporočamo njegovi priprošnji: »Posebno naj bi se v ljubezni zanj vnemali taki, ki so predani notranji molitvi; ne vem namreč, kako bi se mogli spominjati kraljice angelov in se spominjati časa, ko je z detetom Jezusom toliko trpela, ne da bi bili hvaležni tudi svetemu Jožefu, ki jima je tako dobrotno pomagal. Kdor npr. ne najde učitelja za notranjo molitev, naj se odloči za tega slavnega svetnika in ne bo zgrešil. Bog daj, da se ne bi pregrešila s tem, da tako smelo go­vorim o njem! Čeprav se javno štejem med njegove častilke, sem mu vendar le nemarno služila in ga površno posnemala. Ta svetnik torej je povzročil v svoji znani dobroti, da sem spet mogla vstati s postelje in shoditi ter da nisem bila več hroma. Jaz pa, kakršna sem, sem to dobroto slabo izkoristila.«

Dodajmo še ljubek zapis sv. Terezije Deteta Jezusa o nazareški Družini. »Kako lepo bo spoznati v nebesih vse, kar se je zgodilo v sveti Družini! Ko je mali Jezus začel odraščati, je morda rekel Devici Mariji, ko je videl, da se posti: ‚Jaz bi se tudi postil.‘ In De­vica Marija je odgovarjala: ‚Ne, moj mali Jezus, ti si še premajhen, ti nimaš moči.‘ Morda pa mu tega ni upala braniti. – In dobri sv. Jožef! O, kako rada ga imam! On se ni mogel postiti zaradi napor­nega dela. – Vidim, kako obla, potem si od časa do časa obriše čelo. O, kako se mi smili! Kako se mi zdi, da je bilo njihovo življe­nje preprosto! – Rojakinje so se prihajale po domače pogovarjat se z Marijo. Včasih so jo prosile, naj jim zaupa svojega malega Jezusa, da bi se šel igrat z njihovimi otroki. In mali Jezus je pogledal Ma­rijo, da bi ugotovil, če se sme iti. Včasih so dobre žene šle tudi naravnost k Jezusu in mu preprosto rekle: ‚Pridi se igrat z mojim dečkom!‘ itd. – Ko mislim na sveto Družino, si zelo rada predsta­vljam čisto navadno življenje. Ne vse tisto, kar nam govorijo, vse tisto, kar domnevajo. Na primer, da je mali Jezus zgnetel iz zemlje ptice, dihnil vanje in jim dal življenje. Ah, kje pa, mali Jezus ni de­lal takih nepotrebnih čudežev, niti zato, da bi razveselil svojo Ma­ter. Zakaj pa potem niso bili preneseni v Egipt po čudežu, ki bi bil veliko bolj potreben in tako lahek za ljubega Boga. In v hipu bi se znašli tam! Pa ne, vse v njihovem življenju je potekalo tako kakor v našem. – In koliko težav, razočaranj! Kolikokrat so leteli očitki na dobrega sv. Jožefa! Kolikokrat mu niso hoteli plačati njegovega dela! O, kako začudeni bi bili, če bi vedeli vse, kar so pretrpeli!« (Sv. Terezija Deteta Jezusa, Zadnji pogovori, Karmeličanski samo­stan Sora 1997, 109).

5. maj: Sv. Terezija Avilska o čaščenju sv. Jožefa

Sv. Terezija Avilska v svojem življenjepisu posebej spregovori o čaščenju sv. Jožefa. Njemu je zaupala ustanavljanje novih samo­stanskih skupnosti. Pravi, da je bila vedno uslišana v vseh zade­vah. Zato tudi drugim močno priporoča to čaščenje. Takole piše:

»Začela sem iskati pomoči za svoje želje v mašnih pobožno­stih in drugih odobrenih molitvenih vajah; drugačnih molitvenih obrazcev, združenih s ceremonijami, ki jih uporabljajo nekatere osebe, zlasti ženske, nisem nikoli marala. Prav te ceremonije so v molivcih netile pobožnost, meni pa niso ugajale. Pozneje so pri­znali, da so te pobožnosti praznoverne in da se ne spodobijo. Za svojega posredovalca in gospoda sem si izbrala slavnega svete­ga Jožefa in se mu prav goreče priporočala. Jasno sem spoznala, da me je prav ta moj oče in gospod rešil ne le iz tedanje stiske, temveč tudi iz drugih še večjih stisk, ki so se tikale časti in dušne­ga blagra, in da je dosegel celó več, kot sem si ga upala prositi. Ne spominjam se, da bi ga bila doslej prosila za kaj, v čemer mi ne bi bil ustregel. Čudovito je, kolikšne milosti mi je podaril Bog po posredovanju tega blaženega svetnika in kolikerih nevarnosti za dušo in telo me je po njem otel. Kakor kaže, je Bog drugim sve­tnikom podelil milost, da morejo pomagati le v zadevah določene vrste, v tem slavnem svetniku pa sem spoznala pomočnika za vse zadeve brez razločka. Brez dvoma nam hoče Gospod pokazati, da se v nebesih strinja z vsem, za kar ga prosi, saj mu je bil tudi na zemlji poslušen kot svojemu redniku in skrbniku, ki mu je imel pravico ukazovati. To so izkusile tudi druge osebe, ki sem jim sve­tovala, da se mu priporoče. Sedaj jih že veliko časti tega svetnika in vse je potrjeno, kar sem rekla.

Njegov praznik sem praznovala vselej slovesno, kolikor sem mo­gla. … Vsakemu bi svetovala, naj časti tega svetnika, ker vem iz mno­gih izkustev, kolikšne milosti dosega pri Bogu. Ne poznam nikogar, ki bi gojil pravo pobožnost do njega in mu služil s posebnimi vajami, da ne bi v večji meri napredoval tudi v kreposti; kajti svetnik kaj krepko vnema duše, ki se mu priporočajo. Mislim, da ga že nekaj let, vselej na njegov praznik, prosim za posebno milost, in še vselej sem bila uslišana. Če prošnja ni povsem dobra, izbere kaj boljšega zame.

Če bi bila oseba, ki piše z veljavo, bi želela na drobno in široko pripovedovati o milostih, ki jih je ta slavni svetnik že izprosil meni in drugim. V mnogih stvareh sem krajša, kot mi je sami ljubo, da ne bi prekoračila okvira danega mi naloga, v drugih morda zopet obširnejša, kot bi bilo potrebno, ker mi pač za vse dobro manjka razuma – kdor mi noče verjeti, ga prosim pri ljubezni do Boga, naj se prepriča sam; izkusil bo, kako koristno je, če se temu slav­nemu očaku priporočimo in ga pobožno častimo« (Sveta Terezija Avilska, Lastni življenjepis 6,6-8; Karmel Sora 1998, 40–41).

4. maj: Goreči častilci sv. Jožefa

Pojdite k Jožefu! Ite ad Joseph! Ta nasvet nam torej poleg cerkvenega učiteljstva številnih papežev dajejo mnogi svetniki in zgledni kristjani. Temu je treba dodati vedno večje zanimanje za »jožefologijo« tudi med teologi. Leta 2005 je bil v marijanskem romarskem kraju Kevelaer, v Nemčiji, mednarodni kongres o sv. Jožefu.

Čaščenje sv. Jožefa se je okrepilo v srednjem in novem veku. Hkrati je bila njegova vloga osvetljena teološko. Johannes Gerson (1363–1429), kancler pariške univerze, je na zasedanju koncila v Konstanci 8. septembra 1416 predlagal, da bi sv. Jožefa razglasili za zavetnika katoliške Cerkve. Gerson je moral pred svojim nasprotnikom, nasilnim burgundskim vojvodom, pobegniti na Tirolsko in je v Rattenbergu 27. julija 1418 dokončal svojo pesnitev v čast sv. Jožefu, imenovano »Josephina«, ki šteje 3000 verzov. Poleg tega učenjaka so čaščenje sv. Jožefa zelo pospeševali sv. Bernard iz Clairvauxa, sv. Bernardin Sienski in mistikinje: sv. Gertruda (Jedrt) iz Helfte, sv. Brigita Švedska (božično videnje) in sv. Terezija Avilska. Omeniti je treba tudi sv. Frančiška Saleškega, sv. Ludvika M. Grignona Montfortskega, sv. Johna Henryja Newmana, bl. Karla de Foucaulda in številne zgledne kristjane.

Bl. Karl de Foucauld piše svojemu prijatelju tolažilne besede: »Ne skrbi zase, ker si sam, brez prijatelja, brez duhovne opore; jaz ne trpim zaradi te osamljenosti, imam jo za zelo prijetno. Imam Najsvetejše, najboljšega vseh prijateljev, s katerim morem govoriti noč in dan; imam sveto Devico in svetega Jožefa, imam vse svetnike: srečen sem in nič mi ne manjka.«

Francoski pisatelj Paul Claudel (1868–1955) je nekoč v pismu prijatelju pripomnil: »To, kar me trenutno posebno zaposluje, je ta veliki in nekoliko skrivnostni lik svetega Jožefa. Ljudje iz tako imenovanih boljših krogov se že ob omembi njegovega imena nasmehnejo. Sveti Jožef je bil hkrati delavec in plemič (...) Koliko protislovnega je pač na tem liku! Je zavetnik poročenih in hkrati družinskih očetov, zavetnik laikov in kontemplativnih redovnikov, zavetnik duhovnikov kakor zaposlenih v poklicih (...) Tukaj v Nazaretu so samo trije ubogi ljudje, ki se ljubijo, in ti trije bodo spremenili obličje zemlje.«

Navedimo še »Molitev k svetemu Jožefu« sv. Janeza Henrika Newmana: »O Bog, ki si v neizrekljivi previdnosti blaženega Jožefa milostno izvolil za ženina svoje presvete Matere, daj nam, te prosimo, da bomo njega, ki ga za varuha častimo na zemlji, imeli za priprošnjika v nebesih. – Sveti Jožef, pomagaj mi postati tako iskren in čist, da bo prijateljsko oko brez strahu in skrbi gledalo v moje srce, kakor sta Jezus in Marija gledala v tvoje. Izprosi mi milost svete preprostosti in ljubezni, da se bom tebe ter Marije in Jezusa oklepal predvsem z ljubeznijo, kakor si ti ljubil Jezusa in Marijo. Pomagaj mi, da ti postanem podoben v čistosti, preprostosti in pobožnosti. Amen.«

3. maj: Čaščenje sv. Jožefa v vesoljni Cerkvi in Sloveniji

Povabilo »Pojdite k Jožefu« je namenjeno tudi nam danes. Bog sam je sv. Jožefu podelil vzvišeno nalogo in dostojanstvo. Že pred 150 leti je Kongregacija za svete obrede zatrdila: Jožef »se je poročil z brezmadežno Devico Marijo, iz katere je bil po moči Svetega Duha rojen naš Gospod Jezus Kristus, ki je hotel v očeh vseh veljati za Jožefovega sina in mu je bil pokoren. Tistega, ki so ga toliki preroki in kralji želeli videti, Jožef ni le videl, ampak se je z njim pogovarjal, ga z očetovsko nežnostjo objemal; z neprimerljivo skrbjo je hranil tistega, ki naj bi ga verniki jedli kot kruh večnega življenja. Zaradi tega vzvišenega dostojanstva, ki ga je Bog podelil svojemu nadvse zvestemu služabniku, je Cerkev vedno nadvse častila in slavila svetega Jožefa, po vrsti za deviško Božjo Materjo, njegovo nevesto; stalno ga je prosila za pomoč v pretečih nevarnostih« (Quemadmodum Deus, 8. dec. 1870).

Kakor je Jožef na zemlji varoval Jezusa in Marijo, tako naj bi se kot zavetnik zavzemal za vso Cerkev. Njegova naloga čistega Ženina Božje matere in krušnega očeta učlovečenega Božjega Sina se po svoje nadaljuje v zgodovini Cerkve. Sv. Jožef je zavetnik Kristusove Cerkve, ker je varoval skrivnost učlovečenja Božjega Sina, Glave svete Cerkve. Papež Frančišek omenja osebno pobožnost, saj vsak dan že več kot štirideset let po hvalnicah moli lepo molitev k sv. Jožefu.

Svoje spoštovanje do sv. Jožefa je papež Frančišek izrazil že na začetku svojega papeževanja, ko je ime sv. Jožefa sprejel v vse evharistične molitve (kar je pripravil že papež Benedikt XVI., Joseph Ratzinger) in v svoj grb dodal simbol Jezusovega krušnega očeta. Že sv. Janez XXIII. (Giuseppe Roncalli) je ime sv. Jožefa leta 1962 sprejel v (takrat edino) evharistično molitev rimskega obreda, v rimski kanon, in 19. marca 1961 razglasil Jezusovega rednika za zaščitnika drugega vatikanskega koncila.

Božji služabnik Anton Strle v opisu slovesnega praznika sv. Jožefa, moža Device Marije, v Letu svetnikov pregledno prikaže, kako se je v Cerkvi čaščenje sv. Jožefa vedno bolj uveljavljalo: »Na slovenskih tleh je bilo čaščenje sv. Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika v letu 1621. Tedaj je svetnikovo čast z vso vnemo oznanjal škof Tomaž Hren. Več naših krajev in dežel je sv. Jožefa izbralo za prvega zavetnika. Za Hrenom ga je rad slavil v svojih govorih Janez Ludvik Schönleben; čaščenje so pospeševali tudi naši redovi, najbolj avguštinci. Do zdaj je bilo na Slovenskem sv. Jožefu posvečenih že 28 cerkva in 8 kapel. Tudi slovenski likovni umetniki so sv. Jožefa mnogokrat uspešno upodabljali.«

Etnologinja dr. Zmaga Kumer je po svojih raziskavah napisala »Podobo sv. Jožefa v slovenski ljudski pesmi«. Najprej poudari, da je »Slovenija bogata dežela, kar se odraža v naravnih lepotah, kulturi in umetnosti, pa tudi v ljudskem izročilu, ki mu je krščanstvo vtisnilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. Ne samo, da je naša domovina posejana s cerkvicami kakor nobena druga na svetu, tudi našega pesemskega izročila – katerega množino nam zavidajo veliki narodi –, si ne moremo predstavljati brez nabožnih in legendarnih pesmi.« Nato predstavi podobo sv. Jožefa v slovenski ljudski pesmi. »Krušni oče Jezusa Kristusa nastopa v evangeliju samo ob petih priložnostih … Moral je biti zelo zadržan, skromen in molčeč, saj ni sporočena niti ena njegovih besed. Tudi v naši ljudski pesmi je tak. Kadar je treba, zna biti dejaven, Mariji obziren, nežen mož in vedno naredi, kar je v danem trenutku božja volja.« V nadaljevanju odkrivamo bogastvo našega pesemskega izročila, ki opeva Jožefove vrline. Ni čudno, da je tudi duhovnik in skladatelj prof. Matija Tomc uglasbil kantato »Slovenski božič« ob teh častitljivih starodavnih besedilih.

2. maj: 5. velikonočna nedelja – ni šmarnic

1. maj: Jožef Delavec. Leto sv. Jožefa - blagodejno presenečenje

Dobro in potrebno je, da se izročamo v varstvo sv. Jožefa, ga prosimo za pomoč in priprošnjo. Papež Frančišek je 8. decembra 2020, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja Device Marije, blagodejno presenetil katoliško Cerkev, ko je razglasil »leto svetega Jožefa«, ki traja od omenjenega praznika 2020 do 8. decembra 2021. Istega dne je bilo objavljeno papeževo pismo »Patris corde« in odlok apostolske penitenciarije z navodili za obhajanje Jožefovega leta. Povod za Jožefovo leto, ki ga tokrat obhajamo prvič, je 150. obletnica povzdignjenja sv. Jožefa za zavetnika Cerkve.

Papež Frančišek v začetku svojega apostolskega pisma »Patris corde« spomni, da mineva 150 let, odkar je blaženi Pij IX. 8. decembra 1870 razglasil sv. Jožefa za zavetnika katoliške Cerkve. Hkrati omenja, da »za Marijo, Jezusovo materjo, noben svetnik ne zavzema toliko prostora v papeškem učenju kakor Jožef, njen ženin. Moji predhodniki so poglobili sporočilo, vsebovano v nekaj podatkih, ki so nam jih posredovali evangeliji, da bi bolje poudarili Jožefovo središčno vlogo v zgodovini odrešenja: blaženi Pij IX. ga je razglasil za ‚zavetnika katoliške Cerkve‘, častitljivi Pij XII. ga je predstavil ‚zavetnika delavcev‘ in sv. Janez Pavel II. kot ‚Odrešenikovega varuha‘. Ljudstvo se mu priporoča kot ‚priprošnjiku za srečno smrt‘ (KKC 1014) … V sv. Jožefu lahko vsi najdejo človeka, ki ostaja neopažen, moža vsakdanje, obzirne in skrite prisotnosti, priprošnjika, oporo in vodnika v trenutkih težav. Sv. Jožef nas spominja, da imajo vsi tisti, ki so na videz skriti ali v ‚drugi vrsti‘, neprimerljivo vlogo v zgodovini odrešenja. Vsem gre beseda priznanja in hvaležnosti« (Papež Frančišek, Patris corde, 1).

Zaslužni papež Benedikt XVI. pripominja: »Svetniki so trajna kateheza, ki nam jo Bog daje v teku zgodovine. Svetniki namreč vedno znova prevajajo Božjo Besedo v človeško zgodovino. V svetnikih Božja Beseda postane meso in kri. Ko vidimo svetnike, moremo razumeti prave namene Božje Besede. Sveti Jožef je posebno blizu Gospodu, zato njegovo življenje na izreden način nakazuje bistvene značilnosti krščanskega življenja«.

Značilna je primerjava med egiptovskim in nazareškim Jožefom: »Kakor je Bog Jožefa, sina očaka Jakoba, postavil za gospodarja nad vsem Egiptom, da bi ljudstvu zagotovil za življenje potrebno žito, tako je Večni, ko je bil čas dopolnjen in je hotel poslati na svet svojega Edinorojenca, da bi svet odrešil, postavil drugega Jožefa, ki mu je bil prvi predpodoba. Večni ga je določil za gospodarja in kneza svoje hiše in svojih dobrin; njegovi skrbi je zaupal najbogatejše zaklade.« Zato tudi nam velja povabilo »Pojdite k Jožefu« (Ite ad Ioseph)!

Petek, 30. april 2021, 12:45