Išči

Vatican News
Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«  

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. velikonočno nedeljo

Dragi bratje in sestre, dober dan. Med svetopisemskimi berili današnjega bogoslužja dvakrat slišimo besedo priče. Najprej iz Petrovih ust po ozdravitvi hromega pred jeruzalemskimi tempeljskimi vrati, ko je vzkliknil: »Vi ste začetnika življenja ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče« (Apd 3,15). In drugič iz ust vstalega Jezusa, ko je učencem zvečer na veliko noč oprl um za umevanje skrivnosti svoje smrti in vstajenja, ko rekel: »Vi ste priče teh reči« (Lk 24,48).

Apd 3,13-15

Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega služabnika Jezusa, ki ste ga vi izdali in zatajili pred Pilatom, ko je ta že razsodil, naj bo oproščen. Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.

1Jn 2,1-5

Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili! Če pa se kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. On je namreč sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, ampak tudi za ves svet. In v tem spoznavamo, da ga poznamo po tem, če se držimo njegovih zapovedi. Kdor pravi: »Poznam ga«, njegovih zapovedi pa se ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. Kdor pa se drži njegove besede, v tem je Božja ljubezen resnično izpolnjena, v tem spoznavamo, da smo v njem.

Lk 24,35-48

Tudi ona dva (emavška učenca)  sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcu vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kako jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel.

Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je zapisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov vsem narodom, začenši od Jeruzalema. Vi ste priče teh reči.

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Beda Častitljivi pravi: »Jezus je stopil v sredo med svoje učence, da bi bil med njimi navzoč in bi utrdil njihovo vero. Pozdrav miru je v Stari zavezi velikokrat omenjen, pa tudi pri Luku ga večkrat srečamo, začenši pri rojstvu Jezusa, Kneza miru.« Sv. Ambrož pravi, da so učenci zaradi groze in strahu mislili, da vidijo prikazen, ki je prišla skozi zid in zaprta vrata.« Sv. Ignacij Antiohijski pa pravi, da je Jezusovo prikazanje učencem po njegovem vstajenju od mrtvih vlilo takšno gotovost vere, ki se ne ustraši več niti smrti.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi, da Jezusova človeška narava ni podvržena propadanju, čeprav so bile njegove roke in noge od žebljev preluknjane.« Sv. Avguštin pa k temu dodaja, da Jezusova božanska narava ni ločena od človeške, čeprav je zakrita človeškim očem.« Sv. Ambrož pa gre še naprej: »Resnične rane, ki jih Jezus pokaže svojim učencem, so iste rane, ki jih bo kot zmagoslavno znamenje našega zveličanja pokazal v nebesih Očetu.« Sveti Avguštin nadalje pravi: »Čeprav so se učenci razveselili, pa jih je hkrati prevzel dvom. Jezus je zatem jedel pečeno ribo.« Sveti Gregor Veliki razlaga, da 'na ognju pečena riba pomeni trpljenje Jezusa, Srednika med Bogom in ljudmi. On se je namreč blagovolil potopiti v vode človeškega rodu. Sprejel je, da mu bo naša smrt zadrgnila zanko ter bo postavljen na ogenj, da bo prenašal bolečine v času trpljenja'. Ciril Aleksandrijski pa pravi, da je Jezus jedel pred njimi z namenom potrditi jih v veri ter jim pokazati, da je živ in njegovo telo, ki je pred njimi je kot njihovo telo, iz mesa in kosti.«

Misli Benedikta XVI.

Na tretjo velikonočno nedeljo bogoslužje ponovno postavlja v središče naše pozornosti skrivnost vstalega Kristusa. Zmagovalec nad zlom in smrtjo, začetnik življenja za naše grehe žrtvovan kot spravna žrtev, »se ne neha za nas darovati, in nas vedno zagovarja in brani. Na križu žrtvovan več ne umrje, temveč s poveličanimi ranami živi na veke« (Velikonočni hvalospev 3). Pustimo, da nas notranje razsvetli velikonočna svetloba, ki izhaja iz te velike skrivnosti ter za to prosimo z današnjim odpevom med psalmom: »Dvigni, Gospod nad nami svetlobo svojega obličja!« (Ps 4,7).

V evangeliju po Luku srečamo vstalega Jezusa, kako se prikaže zbranim učencem (prim. Lk 24,36), ki so nezaupljivi in prestrašeni mislili, da je prikazen. Romano Guardini je zapisal: 'Gospod se je spremenil. Ne živi več tako, kot je živel prej. Njegovega bivanja... ne moremo razumeti. Pa vendar je telesno... saj vsebuje vse njegovo dosedanje življenje in usodo, preko katere je moral iti, torej trpljenje in smrt. Vse je resničnost. Čeprav spremenjena, pa vendar je dotakljiva resničnost'. Ker vstajenje ni izbrisalo znamenj križanja, je Jezus svojim apostolom pokazal roke in noge. In da bi jih prepričal, jih je prosil, naj mu dajo kaj jesti. Tako so mu učenci 'ponudili kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel' (Lk 24,42-43).  Sveti Gregor Veliki razlaga, da'na ognju pečena riba pomeni trpljenje Jezusa, Srednika med Bogom in ljudmi. On se je namreč blagovolil potopiti v vode človeškega rodu. Sprejel je, da mu bo naša smrt zadrgnila zanko ter bo postavljen na ogenj, da bo prenašal bolečine v času trpljenja'.

Po zaslugi teh zelo nazornih znamenj so učenci prerasli začetne dvome in se odprli daru vere. Ta vera jim je omogočila razumeti, kar je bilo napisanega o Kristusu v 'Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih' (Lk 24,44). Beremo namreč, da jim je Jezus 'odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: 'Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov vsem narodom... Vi ste priče teh reči' (Lk 24,45-48). Zveličar nam zagotavlja svojo resnično navzočnost med nami po Besedi in evharistiji. Kakor sta namreč emavška učenca prepoznala Jezusa po lomljenju kruha (prim. Lk 24,35), tako tudi mi srečamo Jezusa med obhajanjem evharistije. Sv. Tomaž Akvinski glede tega razlaga, da 'je potrebno, kot pravi katoliška vera, priznati, da je celoten Kristus navzoč v tem zakramentu... ker božanstvo ni nikoli zapustilo telo, ki ga je prevzelo' (S.Th. III, q. 76, a. 1).

Ko sveti Luka v današnjem evangeliju poroča o prikazovanjih vstalega Jezusa (24,35-48, ravno na začetku odlomka omenja, da sta dva učenca iz Emavsa, ki sta se v naglici vrnila v Jeruzalem, pripovedovala, kako sta Jezusa prepoznala po 'lomljenju kruha' (Lk 24,35). Kristusova učenca sta namreč dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, da je prišel v svojo slavo. Nato je z njima vstopil v hišo, se usedel za mizo, blagoslovil kruh, ga razlomil... V tem trenutku sta ga prepoznala, toda on je izginil izpred njunih oči. Vsa začudena sta zrla v razlomljen kruh, novo znamenje njegove navzočnosti.

Medtem ko sta pripovedovala svojo nenavadno izkušnjo srečanja z Gospodom, je »On sam stopil mednje« (Lk 24,36). Zaradi nenadnega prikazanja so se vznemirili in obšel jih je takšen strah, da jim je moral Jezus, da bi jih pomiril ter v njih premagal vsako omahljivost in dvom, reči, naj se  ga dotaknejo, saj ni duh, ampak človek iz mesa in kosti in tudi naj mu dajo jesti. Ponovno, kot se je zgodilo z učencema v Emavsu, medtem ko je za mizo jedel s svojimi, se je vstali Kristus razodel učencem, jim pomagal razumeti Pisma ter brati zveličavne dogodke v luči velikonočne skrivnosti. »Mora se izpolniti vse, kar je zapisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih« (Lk 24,44). Povabil jih je zazreti se v prihodnost z besedami: »Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov vsem narodom« (Lk 24,47).

To isto izkušnjo podoživlja vsaka skupnost pri obhajanju evharistije, še posebej nedeljske. Evharistija je prednostni kraj, kjer Cerkev prepozna'začetnika življenja' (prim Apd 3,15) in 'lomljenje kruha', kakor to imenujejo Apostolska dela. Med evharistijo po veri vstopimo v občestvo s Kristusom, ki je'oltar, žrtev in duhovnik obenem' (Velikonočni hvalospev 5). Zbiramo se okoli Njega, da se spominjamo njegovih besed in dogodkov, ki so opisani v Svetem pismu ter podoživljamo njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Ko obhajamo evharistijo smo v občestvu s spravno žrtvijo Kristusom, od katerega zajemamo odpuščanje in življenje. Kaj bi bilo naše krščansko življenje brez evharistije? Evharistija je nenehna in živa dediščina, ki nam jo je Gospod zapustil v zakramentu svojega Telesa in svoje Krvi. O njej moramo nenehno razmišljati in poglabljati, kakor je zatrdil častitljivi papež Pavel VI., da 'bo lahko neusahljivo učinkovala vse dni našega umrljivega življenja' (Insegnamenti, V (1967), str. 779).

Božja Mati naj nam pomaga, da bomo pozorno poslušali Gospodovo Besedo in se vredno približevali mizi evharistične daritve ter s tem postajali priče novega človeštva.

Misli papeža Frančiška

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 19. april 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan. Med svetopisemskimi berili današnjega bogoslužja dvakrat slišimo besedo priče. Najprej iz Petrovih ust po ozdravitvi hromega pred jeruzalemskimi tempeljskimi vrati, ko je vzkliknil: »Vi ste začetnika življenja ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče« (Apd 3,15). In drugič iz ust vstalega Jezusa, ko je učencem zvečer na veliko noč oprl um za umevanje skrivnosti svoje smrti in vstajenja, ko rekel: »Vi ste priče teh reči« (Lk 24,48).

Apostoli, ki so s svojimi očmi videli vstalega Kristusa, niso mogli molčati o tem izjemnem izkustvu, saj se jim je prikazal zato, da bi resnica o njegove vstajenju preko njihovega pričevanja dosegla vse. Cerkev ima zato nalogo, da skozi čas nadaljuje to poslanstvo. Vsak krščen je poklican k pričevanju tako z besedami kakor z življenjem, da je Jezus vstal, da je živ in navzoč med nami. Vsi mi smo poklicani pričevati, da je Jezus živ.

Vprašam se lahko: Kdo je priča? Priča je tisti, ki je videl, si zapomni in pripoveduje. Videti, zapomniti si in pripovedovati so trije glagoli, ki opišejo njegovo identiteto in poslanstvo. Priča je tisti, ki je objektivno videl resničnost, a ne z ravnodušnim očesom, videl je in se pustil vključiti v dogodek. Zaradi tega si zapomni, vendar ne samo, ker zna natančno obnoviti dejstva, ki so se zgodila, ampak, ker so ga ta dejstva nagovorila in je doumel njihov globok pomen. Zato priča tudi pripoveduje, zopet ne hladno in nezainteresirano, temveč tisti, ki je v to vpleten in je od tistega dne spremenil življenje. Priča je tisti, ki je spremenil življenje.

Vsebina krščanskega pričevanja pa ni neka teorija, ideologija ali zapleten sistem zapovedi in prepovedi ali moralizem, temveč je sporočilo zveličanja, konkreten dogodek, še več Oseba. To je vstali in živi Kristus, edini Zveličar vseh. O njem lahko pričujejo tisti, ki imajo osebno izkušnjo Njega v molitvi, v Cerkvi preko poti, ki ima svoj temelj v krstu,  hrano v evharistiji, pečat v birmi, in nenehno spreobrnjenje v spovedi. Iz te poti, ki jo vedno vodi Božja Beseda, lahko vsak kristjan postane priča vstalega Jezusa. Njegovo pričevanje je toliko bolj verodostojno kolikor bolj to razodeva njegov evangeljski, vesel, pogumen, krotak, miren in usmiljen način življenja. Če pa kristjan pusti, da ga prevzame udobje, nečimrnost, sebičnost, če postane gluh in slep za vprašanja tolikih bratov in sester o 'vstajenju', kako bo lahko sporočal o živem Jezusu, kako bo lahko sporočal o osvobajajoči moči ter o brezmejni nežnosti živega Jezusa?

Marija naša Mati naj nas podpira s svojo priprošnjo, da bomo lahko postali, skupaj z našimi omejitvami, a z milostjo vere, priče vstalega Gospoda ter prinašali vsem, ki jih srečujemo velikonočna darova veselja in miru.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 15. april 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! V središču te tretje velikonočne nedelje je izkušnja Vstalega, ki so jo imeli vsi skupaj njegovi učenci. To je jasno nakazano predvsem v evangeliju, ki nas ponovno uvede v dvorano zadnje večerje, kjer se je Jezus razodel apostolom tako, da jih je pozdravil: »Mir vam bodi!« Pozdrav vstalega Kristusa nam da mir: »Mir vam bodi!« (Lk 24,36). Gre tako za notranji mir, kakor tudi za mir, ki se vzpostavi med osebami. Dogodek, ki ga pripoveduje evangelist Luka, zelo vztraja na realnosti vstajenja. Jezus ni duh! Saj se ne prikaže Jezusova duša, ampak On, resnično navzoč s svojim vstalim telesom.

Jezus je opazil vznemirjenje apostolov, ko so ga zagledali in da so se jim pojavili dvomi, saj je bila resničnost vstajenja za njih nepojmljiva. Mislili so, da vidijo duha. Vendar pa vstali Jezus ni duh, je človek s telesom in dušo. Zato jim je, da bi jih prepričal, rekel: »Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz« (v. 39). In ker to še ni zadoščalo, da bi prepričal nevero učencev, glede tega pravi evangelij zanimivo stvar, da so imeli v sebi tako  veliko veselje, a od tega veselja niso mogli verovati: »To ne more biti res! To ne more biti tako! Tolikšno veselje, nemogoče!« In Jezus jih je prosil: »Imate tukaj kako jed?« (v. 41). Ponudili so mu pečeno ribo. Jezus jo je vzel in pojedel pred njimi, da bi jih prepričal.

Jezusovo vztrajanje glede realnosti vstajenja, razsvetljuje krščanski pogled na telo, ki ni ovira ali zapor za dušo. Telo je ustvaril Bog in človek ni popoln, če ni združitev telesa in duše. Jezus, ki je premagal smrt in je vstal s telesom in dušo, nam da razumeti, da moramo imeti pozitiven pogled na svoje telo. To lahko postane priložnost ali orodje greha, vendar pa greha ne povzroči telo, temveč naša moralna slabost. Telo je čudovit dar Boga, ki je v združenju z dušo namenjeno, da v polnosti izrazi Njegovo podobo in podobnost. Zato smo poklicani imeti veliko spoštovanje in skrb za svoje telo in tudi do telesa drugih.

Vsaka žalitev ali rana ali nasilje nad telesom našega bližnjega je huda žalitev Boga stvarnika! Z mislijo sem predvsem pri otrocih, ženah, ostarelih, s katerimi telesno grdo ravnajo. V mesu teh oseb najdemo Kristusovo telo. Kristus: ranjen, zasmehovan, zasramovan, ponižan, bičan, križan. Jezus nas je s tem učil ljubezni. Ljubezen, ki se je v njegovem vstajenju pokazala močnejša od greha in smrti in ki želi odkupiti vse tiste, ki prenašajo na lastnem telesu sužnosti današnjega časa.

V svetu, v katerem prepogosto prevlada nadvlada nad najšibkejšim ter materializem, ki duši duha, nas današnji evangelij kliče, naj bomo osebe, ki so sposobne gledati globlje, se čuditi in zelo veseliti, saj so srečale vstalega Gospoda. Vabi nas, da smo osebe, ki znajo utrgati in ovrednotiti novost življenja, ki ga On seje v zgodovini in ga usmerjajo proti novim nebesom in novi zemlji. Naj nas na tej poti podpira Devica Marija, v katere materinsko priprošnjo zaupljivo zaupamo.

Sobota, 17. april 2021, 10:00