Išči

Vatican News

Občni zbor Škofijske Karitas Ljubljana. Nadškof med sveto mašo: »Blagor mu, ki misli na slabotnega«

V soboto, 27. marca je preko spleta potekal občni zbor Škofijske Karitas Ljubljana. Pred tem je bila sveta maša, ki jo je v nadškofijski kapeli daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Sveto mašo so prenašali preko spleta.

Msgr. Stanislav Zore – Ljubljana

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta pri sveti maši za Škofijsko Karitas Ljubljana

Prisluhni pridigi msgr. Stanislava Zoreta

Spoštovani predsednik in generalni tajnik Škofijske Karitas Ljubljana, spoštovani sodelavci, spoštovane prostovoljke in prostovoljci, spoštovani darovalci in dobrotniki, spoštovani prejemniki pomoči, dragi bratje in sestre.

Pred slabim letom, 4. aprila 2020 smo načrtovali Občni zbor Škofijske Karitas Ljubljana, ki ga je doletela usoda tolikih drugih načrtovanih dogodkov, ki so bili prestavljeni ali odpovedani zaradi koronavirusne krize, ki je izbruhnila dober mesec dni pred predvidenim Občnim zborom.

Leto, ki je sledilo, je bilo drugačno od vseh drugih let v dobrih tridesetih letih delovanja naše Škofijske Karitas. Delovanje na mnogih področjih se je praktično ustavilo, na drugih je bilo zelo spremenjeno, na vseh področjih pa zelo zaznamovano z ukrepi, ki jih je bilo potrebno sprejeti, da bi kolikor le mogoče omejili in zaustavili širjenje okužb. Ker so se razmere spreminjale, je bilo potrebno sproti analizirati položaj in načrtovati delo, da bi bile temeljne naloge poslanstva opravljene.

Ko sem v tem letu opazoval in spremljal vaše delo, sem vas občudoval – čisto vse, od tistih v vodstvu Škofijske Karitas, pa do tistih, ki ste bili pri vratih, pred katera so prihajali ljudje s prošnjo za pomoč. Občudoval sem, s kakšno spretnostjo ste odgovarjali na razmere in poskrbeli za vse, da bi ljudje ne ostali brez pomoči. Dejstvo, da ne boste mogli uresničiti vsega, kar ste načrtovali, zlasti vseh usposabljanj in drugih srečanj, vas ni ohromilo. V takšnih razmerah se hitro zgodi, da človek, ali pa neka ustanova ohromi. Ko se na nekaterih področjih vrata zaprejo in možnosti ni več, lahko nastopi občutek nemoči. Vi pa se niste predajali nemoči, niste se ustavljali ob tem, česar niste mogli storiti, pač pa ste vsakokrat znova pogledalo, kaj je mogoče in ste to tudi uresničili. Zato ponavljam, da sem vas občudoval in vas občudujem.

Obenem pa se vam želim iskreno zahvaliti; najprej v imenu naše krajevne Cerkve v ljubljanski nadškofiji, ki je v tem kritičnem času preko vašega delovanja tako polno živela karitativno razsežnost svojega pastoralnega delovanja. Zahvaljujem se vsem tistim, ki so preko telefonskih klicev in na druge načine omogočali ljudem, da so stopali iz svoje osamljenosti, da so mogli slišati sočuten glas in doživeti nekaj človeške bližine na način, ki je bil možen. Hvaležen sem vsem prostovoljcem. Veliko vas je že v letih, ki zahtevajo manj napora in več miru. Vi pa ste se velikodušno in z veseljem odzivali na potrebe ljudi in dežurali na prevzemnih mestih, da nihče ne bi ostal lačen ali prikrajšan. Bog je videl in bo blagoslovil. Hvaležnost pa tudi tistim, ki ste tudi v teh časih, ko smo včasih imeli občutek, da smo za marsikaj prikrajšani, ohranili pozornost in posluh za sočloveka in zato ni presahnila vaša velikodušnost. Prav zaradi te velikodušnosti prostovoljci Karitas nikoli niso bili v zadregi, da prosilcem za pomoč ne bi mogli odgovoriti na njihove potrebe. Bog je videl in naj vašo velikodušnost nagradi s svojimi blagoslovi.

V vsem, kar sem pravkar omenil, vidim uresničevanje prerokove napovedi v današnjem berilu. Prerok Ezekiel v Božjem imenu napoveduje, da bo Bog Izraelove sinove vzel izmed narodov, jih zbral od vseh strani in jih pripeljal v njih deželo. Zedinil jih bom v eno ljudstvo v svoji deželi (Ezk 37,21-22). Tudi vse nas je Gospod v tem času združeval v eno ljudstvo. Močno se je poglobila zavest, da potrebujemo drug drugega, če hočemo vzdržati v preizkušnji in jo premagati. Velikokrat mi ob tem zazveni v ušesu misel papeža Frančiška, ki jo je povedal v pridigi na Trgu sv. Petra točno pred enim letom, 27. marca 2020, ko je dejal: »Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe.«

V zadnjem letu smo vsi močno začutili, da smo krhki in izgubljeni; da smo vsi zelo ranljivi pred virusom, ki je začel svojo osvajalsko potovanje v svet in pri tem uporabljal človeka, da se je selil iz kraja v kraj, iz države v državo, s celine na celino. Istočasno pa smo začutili tudi pomembnost in potrebnost vsakega izmed nas – pomembnost in potrebnost ne samo tistih, ki so nam najbližje in čutimo, da močno bogatijo in osmišljajo naše življenje, pač pa tudi pomembnost in potrebnost tolikih ljudi, ki so vsak na svojem mestu in vsak s svojim, včasih naravnost nadčloveškim prizadevanjem za druge reševali življenja in vračali zdravje. V to pomembnost in potrebnost ste vstopali tudi vsi, ki ste kakor koli povezani s Škofijsko Karitas, ki ste v tem času živeli čudovito pripoved skrbi za druge, solidarnosti z drugimi, iskrenega sočutja, kar je vse znamenje ljubezni, ki jo zajemamo iz Jezusa Kristusa in iz njegove skrbi za nas, iz njegove solidarnosti z nami in iz njegovega sočutja do nas.

V tem duhu smo prijeli za vesla in skupaj veslali. Brez tega skupnega veslanja in vzajemne tolažbe bi se čoln ustavil in veliko bi jih utonilo. Ker pa nismo prenehali veslati, ker smo v zaupanju v Boga in v medsebojnem sodelovanju vztrajali, sicer še nismo povsem izšli iz morja preizkušnje, vendar pa napredujemo v tej smeri. Za tiste pa, ki so v tej preizkušnji umrli, prosimo Božjega usmiljenja in tolažbe za tiste, ki žalujejo za njimi. Tudi to je del poslanstva, ki ga živite sodelavci Karitas.

Močno pa me nagovarja tudi današnji odlomek iz Janezovega evangelija; predvsem tisti del, ko veliki duhovniki in farizeji razpravljajo, kaj se dogaja, in se bojijo posledic. Jezusovo delovanje jih ogroža – tako vsaj mislijo – ker jih je vedno več, ki verujejo vanj.

Vera vanj se je širila zaradi njegovega delovanja in zaradi njegovega učenja. Vemo, da so prebivalci Samarijskega mesta rekli Samarijanki: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta« (Jn 4,42). Verovali pa so tudi zaradi njegovega delovanja, saj so veliki duhovniki in farizeji ugotavljali:  »Kaj naj počnemo, ker ta človek dela mnogo čudežev? Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter pokončali naš kraj in naš narod« (Jn 11,45).

V tem vidim mogočno oznanjevalno moč vašega karitativnega poslanstva. Če bomo delovali iz moči Jezusa Kristusa, ki je odrešenik sveta, in skrbeli za to, da bi bilo čim več ljudi deležnih besed in dejanj, ki razodevajo odrešenjsko moč vere v Jezusa Kristusa, potem bo tudi po našem delovanju, predvsem pa po pričevanju našega življenja, vedno več ljudi verovalo v Jezusa in sprejemalo besede njegovega evangelija.

S tem pa se začne potrjevati resničnost naše današnje vodilne misli, vzete iz 41 psalma: »Blagor mu, ki misli na slabotnega« (41,2). Ta misel ga bo, če bo v njej dosleden in vztrajen, spremenila v odličnega oznanjevalca evangelija. To bo vera, ki jo bodo razodevala dela. Ta način oznanjevanja pa odpira vrata tudi v našem času.

Naj bo v vseh naših prizadevanjih in v vseh naših krščanskih dejanjih:
»Slavljen Gospod, Izraelov Bog,
od vekomaj do vekomaj!
Amen, amen« (Ps 41,14).

Nedelja, 28. marec 2021, 12:58