Išči

Vatican News
V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. postno nedeljo

Evangelij te tretje postne nedelje, kot je zapisal sveti Janez, je znan dogodek, ko Jezus izžene iz jeruzalemskega templja prodajalce živali ter menjalce denarja (prim. Jn 2,13-25). Dogodek, ki so ga opisali vsi evangelisti, se je zgodil pred praznikom velike noči ter je naredil velik vtis tako na množico kot na učence. Današnje bogoslužje nam ponuja še eno sporočilo. Mojzesova postava je bila dopolnjena po Jezusu, ki je razodel Božjo modrost in ljubezen po skrivnosti križa. Ta je, kakor je rekel apostol Pavel v drugem berilu: »Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Božja moč in Božja modrost«(1Kor 1,23-24).

2Mz 20,1-17

Tedaj je Bog govoril vse te besede. Rekel je: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.
Ne imej drugih bogov poleg mene!
Ne delaj si rezane podobe, tudi ne kakršnekoli podobe tega, kar je zgoraj na nebu ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah pod zemljo!
Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki kaznujem krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu teh, ki me sovražijo, izkazujem pa dobroto do tisočerega rodu teh, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.
Ne izgovarjaj v prazno imena Gospoda, svojega Boga! Kajti Gospod ne bo pustil brez kazni njega, ki v prazno izgovarja njegovo ime.
Pomni, da boš posvečeval sobotni dan! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela! Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne tvoj gostač, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.
Spoštuj svojega očeta in svojo mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!
Ne ubijaj!
Ne prešuštvuj!
Ne kradi!
Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega!
Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega, ne njegovega hlapca, ne njegove dekle, ne njegovega vola, ne njegovega osla in ničesar, kar ima tvoj bližnji!«

1Kor 1,22-25

Saj tudi Judje zahtevajo znamenja in Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo Kristusa, križanega, Judom v spotiko, poganom nespamet, tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost, kajti Božja nespamet je modrejša od ljudi in Božja slabotnost je močnejša od ljudi.

Jn 2,13-25

Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so odgovorili in  mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil. Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

Ko je bil na velikonočni praznik v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli njegova znamenja, ki jih je delal. Jezus sam pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni potreboval, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

Razlaga cerkvenih očetov

Origen pravi o simbolnem pomenu goloba ter denarja, da »je golob lahko tudi simbol lahkovernosti, denar pa simbol navideznih dobrin.« Origen nadalje pravi: Da, Kristusa použiva gorečnost predvsem za tisto Božjo hišo, ki je v vsakem od nas, saj ne želi, da postane prostor trgovanja in tudi ne, da bi postal jama razbojnikov. Bog namreč ne želi, da bi se karkoli je tuje njegovi volji, pomešalo v duši vsakega človeka, predvsem pa tistega, ki namerava sprejeti resničnost vere.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi, da »Kristus ni zaupal nikomur, kdor se še ni utrdil v iskreni in veliki ljubezni do Boga, saj se ta ne vzpostavi v tistem, ki jo hoče takoj, temveč z marljivim in vztrajnim prizadevanjem za dobro.«

Misli Benedikta XVI. za 3. postno nedeljo

Na tretjo postno nedeljo prisluhnemo znamenitemu in lepemu odlomku iz 2. Mojzesove knjige, v katerem nam sveti pisatelj pripoveduje, kako je Bog izročil Dekalog Izraelu. Pri tem najprej zbudi pozornost pomenljiv uvod v naznanilo desetih zapovedi, ki se nanaša na osvoboditev Izraelskega ljudstva. Besedilo se glasi: 'Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti' (2Mz 20,2). Dekalog torej hoče biti potrditev pridobljene svobode. Dejansko so zapovedi, če jih globlje pogledamo, sredstvo, ki nam ga je Gospod podaril, da bi obranil našo svobodo, bodisi od notranjih pogojenosti, kot so strasti, kakor od zunanjega nasilja zlobnežev. 'Ne-ji' zapovedi so po drugi strani 'da-ji' za pristno rast svobode. Potrebno je poudariti še drugo razsežnost Dekaloga. S postavo, ki jo je Gospod dal po Mojzesu Izraelu, želi namreč z njim skleniti zavezo. Postava ni nekaj, kar je bilo naloženo, temveč je dar. Bolj kot zapovedovati človeku, kar mora storiti, želi postava razodevati Božjo izbiro. Bog je na strani izvoljenega ljudstva. Osvobodil ga je iz sužnosti ter ga obdal s svojo usmiljeno dobroto. Dekalog je tako pričevanje posebne Božje ljubezni.

Današnje bogoslužje pa nam ponuja še eno sporočilo. Mojzesova postava je bila dopolnjena po Jezusu, ki je razodel Božjo modrost in ljubezen po skrivnosti križa. Ta je, kakor je rekel apostol Pavel v drugem berilu: 'Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Božja moč in Božja modrost' (1Kor 1,23-24). Ravno na to skrivnost se nanaša današnji evangelij, v katerem Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. Evangelist nam da ključ za branje tega pomenljivega dogodka z vrstico iz psalma 69: 'Gorečnost za tvojo hišo me použiva' (prim. Ps 69,10). Jezus je namreč tisti, ki ga 'použiva gorečnost' za 'Božjo hišo', ker so jo uporabljali za druge namene, kot je bilo predvideno. Ko so verski voditelji zahtevali znamenje, s kakšno oblastjo to dela, jim je na začudenje navzočih dejal: 'Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil' (Jn 2,19). Jezus je s to besedo odgovoril judovskim oblastem, ki so zahtevale znamenje, s katerim naj bi Jezus dokazal svojo zakonito pravico za dejanje, kakor je očiščenje templja. Njegovo 'znamenje' je križ in vstajenje. Križ in vstajenje ga zakonito izkazujeta kot tistega, ki vzpostavlja pravo bogočastje. Jezus se zagovarja s svojim trpljenjem – z Jonovim znamenjem, ki ga daje Izraelu in svetu.

 To skrivnostno, v tistem trenutku nerazumljivo besedo, je evangelist Janez za svoje krščanske bralce pojasnil: 'On pa je govoril o templju svojega telesa' (Jn 2,21). Ta tempelj bodo njegovi nasprotniki uničili, toda On ga bo po treh dneh obnovil z vstajenjem. Kristusova boleča in pohujšljiva smrt je bila kronana z zmago njegovega slavnega vstajenja.

Zavrnitev Jezusa, njegovo križanje, pomeni hkrati konec templja. Čas templja je minil. Prihaja novo bogočastje v templju, ki ga niso naredili ljudje. Ta tempelj je njegovo telo – Vstali, ki zbira ljudstva in jih združuje v zakramentu svojega telesa in krvi. On sam je novi tempelj človeštva. Jezusovo križanje je hkrati porušenje starega templja. Z njegovim vstajenjem se začenja nov način češčenja Boga. Boga ne častimo več na tej ali oni gori, ampak v 'duhu in resnici' (Jn 4,23).

Evangelij te tretje postne nedelje, kot je zapisal sveti Janez, je znan dogodek, ko Jezus izžene iz jeruzalemskega templja prodajalce živali ter menjalce denarja (prim. Jn 2,13-25). Dogodek, ki so ga opisali vsi evangelisti, se je zgodil pred praznikom velike noči ter je naredil velik vtis tako na množico kot na učence. Kako si moramo razlagati to Jezusovo dejanje? Najprej je treba povedati, da varuhi javnega reda tega dejanja niso zatrli, saj so v njem videli tipično preroško dejanje. Preroki so namreč v Božjem imenu pogosto razkrivali zlorabe. Pri tem so se posluževali simboličnih dejanj. Problem je bil samo, s kakšno oblastjo so to delali. Zato so Judje vprašali Jezusa: 'Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš?'  (Jn 2,18), dokaži nam, da resnično deluješ v Božjem imenu.

Jezusov izgon prodajalcev iz templja so razlagali tudi v politično revolucionarnem pomenu, ter s tem Jezusa enačili z gibanjem zelotov. Ti so bili resnično 'goreči' za Božjo postavo in pripravljeni uporabiti tudi nasilje, da se jo spoštuje. V Jezusovem času so namreč pričakovali Mesija, ki bo osvobodil Izrael izpod rimske oblasti. Toda Jezus je razočaral to pričakovanje, saj so ga nekateri učenci zapustili in Juda Iškariot ga je celo izdal. V resnici Jezusa ne moremo prikazati kot nasilneža. Nasilje je namreč nasprotovanje Božjemu kraljestvu, je orodje antikrista. Nasilje nikoli ne pripomore k počlovečenju temveč k razčlovečenju.

Prisluhnimo torej Jezusovim besedam, ki jih je izrekel med vršitvijo tega dejanja: 'Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!' (Jn 2,16). Tedaj so se učenci spomnili, da je v nekem psalmu zapisano: 'Kajti gorečnost za tvojo hišo me použiva' (Ps 69,10). Ta psalm je pravzaprav klicanje na pomoč v skrajni nevarnosti zaradi sovraštva nasprotnikov. To bo Jezus doživljal med svojim trpljenjem. Gorečnost za Očeta in njegovo hišo ga bo pripeljala na križ. Osebno bo plačal to gorečnost, ki je gorečnost ljubezni in ne tiste, s katero naj bi se služilo Bogu z nasiljem. Dejansko bo 'znamenje', ki ga bo Jezus dal kot dokaz njegove oblasti, ravno njegova smrt in vstajenje. 'Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil'. Sveti Janez je dodal: 'On pa je govoril o templju svojega telesa' (Jn 2,19.21). Z Jezusovo veliko nočjo se začenja novo bogočastje, bogoslužje ljubezni, in novi tempelj je On sam, vstali Kristus, po katerim more vsak vernik častiti Boga Očeta 'v duhu in resnici' (Jn 4,23).

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 8. marec 2015
Današnji evangeljski odlomek. nam predstavlja dogodek, ko je Jezus iz templja izgnal prodajalce in menjalce denarja (Jn 2,13-22). Iz vrvi je »spletel bič ter vse izgnal iz templja skupaj z ovcami in voli«, denarjem, vsem. Jezusovo dejanje je na ljudi in njegove učence naredilo močan vtis. Zdela se je preroška gesta, zato so ga nekateri od navzočih vprašali: »Toda … Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš? Kdo si, da tako delaš?« Pričakovali so namreč božansko, čudežno znamenje, ki bi Jezusa potrdilo kot Božjega poslanca. On jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Na to so mu odvrnili, da se je tempelj gradilo šestinštirideset let. Niso razumeli, da se je Gospod nanašal na »živi tempelj svojega telesa«, ki bo uničen s smrtjo na križu, a bo tretji dan vstal. Ko je vstal od mrtvih – v nadaljevanju piše evangelist – so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

V resnici se to Jezusovo dejanje in njegovo preroško sporočilo v polnosti razumeta v luči njegove velike noči. V tem odlomku najdemo prvo naznanilo Kristusove smrti in vstajenja. Njegovo telo, ki ga bo na križu uničilo nasilje greha, bo v vstajenju postalo kraj vesoljnega srečanja med Bogom in ljudmi. Prav vstali Kristus je kraj vesoljnega srečanja za vse! Zato je Jezusova človeškost resničen tempelj, kjer se Bog razodeva, govori, se daje srečati. Resnični častilci Boga pa »niso varuhi materialnega templja, nosilci oblasti ali verskega znanja, temveč so tisti, ki Boga častijo 'v duhu in resnici' (Jn 4,23).

Hodimo v svetu kot Jezus. Iz vsega našega bivanja naredimo »znamenje njegove ljubezni do naših bratov, zlasti najšibkejših in najrevnejših«: »Zgradimo Bogu tempelj v našem življenju.« Tako, če bomo pričevalci živega Kristusa, ga bodo lahko srečale tudi mnoge osebe, na katere naletimo na naši poti. Toda – vprašajmo se, vsak od nas se lahko vpraša – se Gospod zares počuti doma v mojem življenju? Mu dovolim, da očisti moje srce in da prežene malike? To so tiste drže poželjivosti, ljubosumnosti, posvetnosti, zavisti, sovraštva in navade opravljanja, »odiranja« drugih. Mu dovolim, da očisti vse drže, ki so proti Bogu, bližnjemu in nam samim? Lahko nas je strah, da nas bo Jezus »natepel«. Toda Jezus tega nikoli ne stori. Jezus očisti z nežnostjo, z usmiljenjem, z ljubeznijo. Usmiljenje je njegov način čiščenja. Jezusov bič je usmiljenje.

Vsaka evharistija, ki jo obhajamo z vero, nam pomaga rasti kot živi Gospodov tempelj. Jezus pozna tisto, kar je v vsakem izmed nas. Pozna tudi našo najbolj gorečo željo: »Da bi On, samo On, prebival v nas.« Pustimo mu, da vstopi v naše življenje, v našo družino, v naša srca. Najsvetejša Marija, privilegirano prebivališče Božjega Sina, naj nas spremlja in podpira na poti postnega časa, da bi ponovno odkrili lepoto srečanja s Kristusom, ki nas osvobodi in zveliča.

Angel Gospodov, nedelja, 4. marec 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij predstavlja v Janezovi različici dogodek med katerim je Jezus izgnal prodajalce iz jeruzalemskega templja (prim. Jn 2,13-25).To gesto je napravil tako, da si je spletel bič, prevrnil mize ter rekel: »Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (v. 16). To odločno dejanje, storjeno blizu velike noči, je prebudilo velik vtis pri množici ter sovraštvo pri verskih voditeljih in vseh, ki so se čutili ogrožene zaradi svojih ekonomskih interesov. Toda, kako si ga moramo razlagati? Vsekakor ni bilo nasilno dejanje, saj ni spodbudilo posredovanja varuhov javnega reda, policije. Razumljeno je bilo kot tipično dejanje prerokov, ki so pogosto v Božjem imenu razkrinkavali zlorabe in prestopke. To vprašanje je bilo v smislu, kot so mu ga postavili voditelji. Judje so namreč Jezusa vprašali: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« (v. 18), kakor bi zahtevali dokaz, da je On res deloval v Božjem imenu.

Da bi razložili Jezusovo gesto očiščenja Božje hiše, so se njegovi učenci posluževali svetopisemskega besedila iz Psalma 69: »Gorečnost za tvojo hišo me použiva« (v. 17). Tako pravi psalm. »Gorečnost za tvojo hišo me použiva« Ta psalm je namreč klic na pomoč v skrajni nevarnosti zaradi sovraštva nasprotnikov, kot jo bo Jezus doživel med svojim trpljenjem. Gorečnost za Očeta in njegovo hišo ga bo pripeljala na križ. To je gorečnost ljubezni, ki privede do darovanja samega sebe, ne tista lažna, ki si domišlja, da z nasiljem služi Bogu. Znamenje torej, ki ga bo Jezus dal kot dokaz svoje avtoritete, bo ravno njegova smrt in vstajenje: »Podrite ta tempelj«, pravi »in v treh dneh ga bom postavil« (v. 19). Evangelist je dodal: »On pa je govoril o templju svojega telesa« (v. 21). Z Jezusovo veliko nočjo se začenja novo bogočastje v novem templju, bogočastje ljubezni in novi tempelj je On sam.

Jezusova drža, kot jo opisuje današnji evangeljski odlomek, nas spodbuja, da svojega življenja ne bi živeli v iskanju lastnih ugodnosti in koristi, temveč v slavo Boga, ki je ljubezen. Poklicani smo imeti vedno pred seboj te krepke Jezusove besede: »Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (v. 16), Grdo je, ko Cerkev zdrsne v to držo, da iz Očetove hiše dela tržnico. Te besede bodo pomagale odgnati nevarnost, a bi naredili iz svoje duše, ki je bivališče Boga, tržnico ter s tem živeli v nenehnem iskanju osebnih koristi, namesto v velikodušni in solidarni ljubezni. Ta Jezusov nauk je vedno aktualen in sicer ne samo za cerkvene skupnosti, temveč tudi za posameznike, za civilne skupnosti ter za vso družbo. Splošna je namreč skušnjava, da bi izkoristili dobra, včasih dolžna dejanja za gojenje privatnih interesov, če ne celo nezakonitih. To je velika nevarnost, še posebej takrat, ko se instrumentalizira Boga samega in njemu dolžno bogočastje ali pa tudi služenje človeku, ki je njegova podoba. Zaradi tega je Jezus tokrat uporabil krepak način, da bi nas predramil iz smrtne nevarnosti.

Devica Marija naj nas podpira pri prizadevanju, da bo postni čas ugodna priložnost za priznanje Boga kot edinega Gospoda našega življenja s tem, da odstranimo iz svojega srca ter iz naših del vsakršno obliko malikovanja.

Sobota, 6. marec 2021, 10:00