Išči

Vatican News
Učenca sta položila svoja oblačila na osla. Evangelist Marko preprosto zapiše: »in Jezus je sedel nanj« (Mr 11,7). Učenca sta položila svoja oblačila na osla. Evangelist Marko preprosto zapiše: »in Jezus je sedel nanj« (Mr 11,7). 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za cvetno nedeljo

Cvetna nedelja je kot velik obokan vhod, ki nas uvede v veliki teden, med katerem se je Gospod Jezus napotil proti višku svojega zemeljskega življenja. On se je namreč povzpel v Jeruzalem, da bi izpolnil Pisma in bil razpet na les križa, na prestol, s katerega bo kraljeval za vedno ter privlačeval k sebi človeštvo vseh časov, da bi ponudil vsem dar odrešenja.

Iz 50,4-7

Gospod Bog mi je dal
jezik učencev:
da bi znal trudne krepiti z besedo.
Jutro za jutrom zbuja,
zbuja moje uho,
da prisluhnem kakor učenci.
Gospod Bog mi je odprl uho
in jaz se nisem upiral,
nisem se umaknil nazaj.
Svoj hrbet sem izpostavil njim, ki so me bíli,
svoje lice njim, ki so mi pulili brado.
Svojega obraza nisem skrival
pred sramotenjem in pljunki.
Toda Gospod Bog mi pomaga,
zato nisem bil ponižan.
Zato sem naredil svoj obraz kot kremen,
saj sem vedel, da ne bom osramočen.

Flp 2,6-11

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje
enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil tako,
da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal tako,
da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,
da se v Jezusovem imenu
pripogne vsako koleno
v nebesih, na zemlji in pod zemljo
in da vsak jezik izpove,
da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.

Mr 11,1-10

Ko so prišli v bližino Jeruzalema, do Bétfage in Betanije ob Oljski gori, je poslal dva izmed svojih učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Takoj ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: ›Zakaj to delata?‹ recita: ›Gospod ga potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj sèm.‹« Odšla sta in našla oslička, privezanega pri vratih zunaj ob cesti, ter ga odvezovala. Nekateri izmed tistih, ki so tam stali, so jima govorili: »Kaj delata, da odvezujeta oslička?« Odgovorila sta jim, kakor je rekel Jezus, in so ju pustili. Pripeljala sta k Jezusu oslička, položila nanj svoja plašča in sédel je nanj. In veliko ljudi je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa veje, ki so jih odlomili na poljih. Tisti, ki so šli pred njim, in tisti, ki so šli za njim, so vzklikali:
»Hozána!
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!
Blagoslovljeno kraljestvo, ki prihaja, kraljestvo našega očeta Davida!
Hozána na višavah!«

Razlaga cerkvenih očetov

Origen in sv. Beda Častitljivi omenjata preroka »Zaharija, ki je prerokoval, da bo mesijanski kralj prišel iz majhnega kraja«, »mirno in na krotkem osličku«, pa pritrjujeta k sv. Bedi sv. Justin, mučenec in sv. Efrem Sirski, sv. Hieronim pa v tem vidi znamenje ponižnosti in usmiljenja. »S tem preprostim 'orodjem' bo Kralju vseh vekov uspelo postati kralj naših duš. Hozána je namreč spontan izraz, ki izhaja iz čudenja nad zveličavnim Božjim delom.« Sv. Avguštin pa k temu dodaja, da so »učenci preko raziskovanja prepoznali izpolnitev prerokb, ki jih Sveto pismo vsebuje.«

Misli Benedikta XVI.

Cvetna nedelja je kot velik obokan vhod, ki nas uvede v veliki teden, med katerem se je Gospod Jezus napotil proti višku svojega zemeljskega življenja. On se je namreč povzpel v Jeruzalem, da bi izpolnil Pisma in bil razpet na les križa, na prestol, s katerega bo kraljeval za vedno ter privlačeval k sebi človeštvo vseh časov, da bi ponudil vsem dar odrešenja.

Na tej poti se je Jezusu pridružila velika množica. Slepi Bartimaj, ki je stal ob poti, je v Jezusu prepoznal Davidovega sina in je začel vpiti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me« (Mr 10,47). Ko so ga skušali utišati, je ta še bolj vpil. Jezus pa ga je poklical in mu rekel: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je odgovoril:»Rabuni, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila«. Spregledal je in šel za njim. Kot je dejal papež, se je začelo med množico vedno bolj pojavljati vprašanje, da ni morda Jezus res Mesija, novi David. Tudi vhod v Jeruzalem je to potrjeval, saj je Jezus prišel v mesto iz Betfage in iz Oljske gore, torej po poti, po kateri naj bi prišel Mesija.

Jezus je prišel iz Betfage in Betanije na Oljsko goro, od koder so namreč pričakovali Mesijev prihod. Naprej je poslal dva svoja učenca, katerima je rekel, da bosta našla privezanega osla, mladiča, na katerega se ni še nihče povzpel. Odvežeta naj ga in mu ga pripeljeta. Na morebitno vprašanje, če imata pravico za to, naj odgovorita: „Gospod ga potrebuje“ (Mk 11,3). Učenca sta našla osla in ko so ju vprašali, če imata pravico odvezovati ga, sta odgovorila, kakor jima je bilo zapovedano ter s tem mogla izpolniti njuno poslanstvo. Tako je šel Jezus v mesto na sposojenem oslu, katerega bo takoj zatem naročil vrniti njegovemu gospodarju.

Današnjemu bralcu se utegne vse to zdeti precej obrobno, a za Jezusove judovske sodobnike to vsebuje veliko skrivnostih povezav. V vsaki podrobnosti je namreč navzoč motiv kraljestva in njegovih obljub. Jezus  je uveljavil v vsej antiki poznano pravico, da kralj za svojo uporabo zaseže prevozna sredstva. Tudi to, da gre za žival, na kateri še ni nihče sedel, kaže na kraljevo pravico. Predvsem pa gre tukaj za namig na starozavezne besede, ki dajejo vsemu dogajanju globlji pomen. 'Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali (Zah 9,9). Jezus je kralj, ki zdrobi vojne loke, kralj miru in kralj preprostosti, kralj ubogih. Iz razmišljanja o blagrih vemo, da Jezus vlada nad kraljestvom, ki sega od morja do morja in obsega ves svet. To nas tudi spominja na novo, ves svet obsegajoče Jezusovo kraljestvo, ki se v občestvih lomljenja kruha, torej v občestvu z Jezusom Kristusom, razteza od morja do morja kot kraljestvo njegovega miru. Velja si zapomniti, da Jezus dejansko uveljavlja kraljevo pravico. Hoče, da se njegova pot in njegovo delovanje pojmuje na temelju obljub Stare zaveze, ki se v njem uresničijo. Stara zaveza govori o njem in obrnjeno Jezus ravna in živi iz Božje besede in ne iz lastnih načrtov in želja. Njegova zahteva je utemeljena v pokorščini naročilu njegovega Očeta. Njegova pot je pot znotraj Božje besede.

Osel je bil priveden k Jezusu in tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: učenca sta položila svoja oblačila na osla. Evangelist Marko preprosto zapiše: »in Jezus je sedel nanj« (Mr 11,7).  Ne vemo, kaj so si romarji natančno predstavljali, ko so pri Jezusovem 'ustoličenju' govorili o prihajajočem kraljestvu našega očeta Davida'. Lomili so namreč veje z dreves in vzklikali besede Psalma 118, molitvene besede Izraelovega romarskega bogoslužja, ki v njihovih ustih postanejo mesijanska razglasitev: 'Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Blagoslovljeno kraljestvo, ki prihaja, kraljestvo našega očeta Davida! Hozana na višavah!' Jezus je s svojimi dejanji in preroškimi besedami, ki jih je izpolnil, zelo jasno pokazal, kaj je sam mislil in hotel.

V čem je mesijanski pomen besed iz psalma 118, ki jih je vzklikala množica ob Jezusovem vhodu na osličku v Jeruzalem? Globlji pomen nam podaja celotno Sveto pismo, ki nas spominja, da bo Mesija izpolnil obljubo blagoslova, ki ga je Bog izrekel Abrahamu: Iz tebe bom naredil velik narod in te blagoslovil... in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje« (1Mz 12,2-3). Zato je Ta, kateremu je množica vzklikala, da je blagoslovljen, istočasno tudi Ta, v katerem bo blagoslovljeno vse človeštvo. Tako se v Kristusu človeštvo prepozna globoko povezano in kakor ovito v plašč božanskega blagoslova. Blagoslova, ki vse prežema, vse vzdržuje, vse odrešuje, vse posvečuje.

Ker je množica vzklikala in pozdravljala Jezusa kot Mesija, nekaj dni zatem pa je jeruzalemsko ljudstvo vzklikalo pred Pilatom: »Križaj ga!«, njegovi učenci pa so ga zapustili, je prav, da se vprašamo: Kdo je za nas Jezus iz Nazareta? Kakšno idejo imamo o Mesiji, kakšno idejo imamo o Bogu? V tem velikem tednu se namreč podajamo na pot za našim Kraljem, ki je izbral prestol križa. Poklicani smo hoditi za Mesijem, ki nam ne zagotavlja neke lahke zemeljske sreče, temveč srečo v nebesih, Božjo blaženost.

Naslednji veliki okvir, na katerega se je Jezus skliceval in v njem videl svoje delovanje, je bilo videnje trpečega YHVH (Jahvejevega – Božjega) služabnika, ki mu služi tako, da da svoje življenje za mnoge in tako prinese zveličanje (prim. Iz 52,13-53,12). Ta prerokba je ključ razlage, s katerim je Jezus odprl Staro zavezo. Na podlagi omenjene prerokbe bo Jezus sam po veliki noči postal ključ za novo branje postave in prerokov.

Misli papeža Frančiška

Homilija, Trg sv. Petra, cvetna nedelja, 29. marec 2015
V središču tega tako slovesnega praznovanja je beseda, ki smo jo slišali v himni iz pisma Filipljanom: 'Ponižal se je' (2,8). Jezusovo ponižanje. Ta beseda nam razodeva stil Boga in izhajajoč iz tega tudi stil kristjana, torej ponižnost. Stil, ki nas ne bo prenehal presenečati in postavljati v krizo, saj se ne bomo nikoli mogli navaditi na tako ponižnega Boga.

»Ponižati se, je predvsem stil Boga, ki se poniža, da bi hodil s svojim ljudstvom in prenašal njihovo nezvestobo. To zelo dobro vidimo, ko beremo zgodovino izhoda, kakšno ponižanje je moral prenašati Gospod ob poslušanju vsega tega godrnjanja in pritoževanja. Namenjeno je bilo sicer proti Mojzesu, v resnici pa je bilo naslovljeno proti Njemu, njihovemu Očetu, ki jih je izpeljal iz sužnosti ter jih je vodil po poti skozi puščavo proti deželi svobode.

Ta teden, ta sveti teden, ki nas vodi proti veliki noči, bomo hodili po poti Jezusovega ponižanja. Samo tako bo tudi za nas ta teden 'svet'.

Slišali bomo zaničevanje voditeljev ljudstva ter njihove prevare, da bi ga spotaknili. Navzoči bomo ob izdajstvu Juda, enega od dvanajsterih, ki ga je za 30 denarijev izdal. Videli bomo Jezusa, ko ga bodo prijeli in odpeljali kot hudodelca, zapuščenega od svojih učencev, privedenega pred sinedrij, obsojenega na smrt, pretepenega in zasmehovanega. Slišali bomo, kako ga bo Peter, 'skala' učencev, trikrat zatajil. Slišali bomo kričanje od voditeljev nahujskane množice, ki zahteva svobodo za Barabo, Njega pa križanega. Videli ga bomo od vojakov zasmehovanega, ogrnjenega s škrlatnim plaščem, okronanega s trnovo krono. Zatem bomo slišali na poti trpljenja ter pod križem žalitev množice ter voditeljev, ki se bodo norčevali iz tega, da je Kralj in Božji Sin.

To je Božja pot, to je pot ponižnosti. To je Jezusova pot in ni druge. Ni pa ponižnosti brez ponižanja.

Da je do konca prehodil to pot, je Božji Sin prevzel 'podobo služabnika' (prim. Flp 2,7). Dejansko ponižnost pomeni tudi služenje, pomeni pustiti prostor Bogu tako, da se slečemo samega sebe, izpraznimo, kakor pravi Sveto pismo (v. 7) In to 'izprazniti se', je največje ponižanje.

Je pa tudi pot, ki je nasprotna tej Kristusovi: posvetnost. Posvetnost nam ponuja pot nečimrnosti, oholosti, uspeha… To je druga pot. Hudič jo je predlagal med štiridesetnevnim postom v puščavi tudi Jezusu. Toda Jezus jo je brez obotavljanja zavrnil. Z Njim, z Njegovo milostjo ter z Njegovo pomočjo lahko tudi mi premagamo te skušnjave nečimrnosti, posvetnosti, in to ne samo ob velikih priložnostih, temveč med vsakodnevnimi okoliščinami življenja.

Pri tem nam pomaga in nas spodbuja zgled številnih moških in žensk, ki se v skriti tišini življenja vsak dan odpovejo samemu sebi, da bi služili drugim, kakšnemu sorodniku, osamelemu ostarelemu, prizadeti osebi, brezdomcu...

Pomislimo tudi na ponižanje tistih, ki so diskriminirani zaradi zvestobe evangeliju in to tudi osebno plačajo. Pomislimo na naše brate in sestre, ki so preganjani, ker so kristjani, to so današnji mučenci in veliko jih je! Niso zatajili Jezusa, temveč so dostojanstveno prenašali žalitve ter zasmehovanja. Hodili so za njim po njegovi poti. V resnici lahko govorimo o 'oblaku prič', današnjih mučencev (prim. Heb 12,1).

Med tem tednom tudi mi, iz velike ljubezni do Njega, našega Gospoda in Zveličarja, odločno stopimo na to pot ponižnosti. Ljubezen nas bo pri tem vodila ter nam dajala moč. In tam kjer je On, bomo tudi mi (prim. Jn 12,26).

Homilija, Trg sv. Petra, cvetna nedelja, 25. marec 2018
Jezus vstopi v Jeruzalem. Bogoslužje nas je povabilo k udeležbi in sodelovanju pri veselju in prazniku ljudstva, ki je zmožno vzklikati in hvaliti svojega Gospoda; veselju, ki se zamegli in pusti grenak ter boleč priokus po tem, ko smo prisluhnili pripovedi o trpljenju.

Zdi se, da se pri tem obhajanju srečujejo zgodbe veselja in trpljenja, napak in uspehov, ki so del našega vsakdanjega življenja kot učencev, saj razkriva čustva in nasprotja, ki danes pogosto zadevajo tudi nas, moške in ženske tega časa: zmožni smo zelo ljubiti ... in tudi sovražiti – in to zelo; zmožni pogumne požrtvovalnosti in tudi »oprati si roke« v primernem trenutku; zmožni zvestobe, pa tudi velikih zapustitev in izdajstev.

V celotni evangeljski pripovedi se jasno vidi, da je veselje, ki ga vzbudi Jezus, za nekatere moteče in predstavlja razlog za jezo. Jezus vstopa v mesto obdan s svojim ljudstvom, obdan s pesmimi in glasnimi vzkliki. Lahko si predstavljamo, da gre za glas sina, ki mu je bilo odpuščeno, ozdravljenega gobavca ali za blejanje izgubljene ovce, ki močno odmeva pri tem vstopu. Vse skupaj. Je pesem cestninarja in nečistega; vzklik tistega, ki je živel na obrobjih mesta. Vzklik mož in žena, ki so mu sledili, ker so doživeli njegovo usmiljenje ob svoji bolečini ter ob svoji bedi ... Je spontana pesem in veselje mnogih izobčenih, ki morejo po tem, ko se jih je dotaknil Jezus, vzklikati: »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!« Kako ne bi vzklikali Tistemu, ki jim je povrnil dostojanstvo in upanje? Je veselje mnogih grešnikov, ki jim je bilo odpuščeno in so ponovno našli zaupanje in upanje. In ti vpijejo, se veselijo. Pravo veselje je.

To slaveče veselje se zdi tistim, ki se imajo za pravične in »zveste« postavi ter obrednim predpisom, nadležno in nesmiselno (prim. R. Guardini, Il Signore  Brescia-Milano 2005, 344-345). Neznosno veselje za tiste, ki so blokirali občutljivost za bolečino, trpljenje, bedo. Mnogi med njimi si mislijo: »Poglejte, kako slabo vzgojeno ljudstvo«. Neznosno veselje za tiste, ki so izgubili spomin in pozabili na mnoge priložnosti, ki so jih prejeli. Kako je težko razumeti veselje in praznik usmiljenja Boga za tistega, ki želi opravičiti samega sebe in poskrbeti sam zase! Kako težko je podeliti to veselje tistim, ki zaupajo le v svoje moči in se čutijo vzvišeni nad drugimi! (prim. Veselje evangelija, 94).

Tako se rodi vzklik tistega, ki se mu ne trese glas, ko vpije: »Križaj ga!« Ne gre za spontan vzklik, ampak za vzklik, ki je montiran, načrtovan, ki nastaja s prezirom, z obrekovanjem, s spodbujanjem lažnih pričevanj, To je krik, ki se porodi na podlagi govoric, se porodi iz govoric. Je glas tistega, ki manipulira s stvarnostjo in si izmišlja različico, ki je njemu v korist in brez težav spravi v težave tudi druge, da jo sam dobro odnese. To je govorica! Vzklik tistega, ki brez pomislekov išče načine, da bi sam postal močnejši in utišal nasprotne glasove. Je vzklik, ki nastane, ko se »potvarja« stvarnost ter se jo slika na način, da iznakazi Jezusovo obličje ter ga naredi za »hudodelca«. Je glas tistega, ki želi zagovarjati lastno stališče tako, da vzame ugled predvsem tistemu, ki se ne more braniti. Je vzklik, ki ga ustvarijo zarote samozadostnosti, ošabnosti in napuha, ki brez težav pritrjuje: »Križaj ga, križaj ga!«

Tako je na koncu utišan praznik ljudstva, uničeno upanje, ubite sanje, odpravljeno veselje; tako je končno srce blindirano, ohlajena dejavna ljubezen. Vzklik »reši sam sebe« pa je tisti, ki želi uspavati solidarnost, ugasniti ideale, napraviti pogled ravnodušen... Vzklik, ki želi izbrisati sočutje. Ta so-čutiti, sočutje, ki je Božja slabost.

Najboljši protistrup za vse te rjoveče glasove je gledati Kristusov križ ter dopustiti, da nas nagovori njegov zadnji krik. Kristus je umrl tako, da je vpil svojo ljubezen za vsakega izmed nas: za mlade in ostarele, svetnike in grešnike, ljubezen do ljudi tistega časa in do ljudi današnjega časa. Na križu smo bili zveličani zato, da ne bi nihče ugasnil veselja evangelija; da ne bi nihče, v situaciji, v kateri se nahaja, ostal daleč od Očetovega usmiljenega pogleda. Gledati križ pomeni dopustiti vprašati se glede naših prioritet, izbir in dejanj. Pomeni dopustiti postaviti pod vprašaj našo občutljivost do tistih, ki živijo v težavah. Bratje in sestre. Kaj vidi naše srce? Ali Jezus še naprej ostaja razlog za veselje in hvalo v našem srcu ali se sramujemo njegove prednosti do grešnikov, poslednjih in pozabljenih?

In vi dragi mladi, ki ste tukaj, veselje, ki ga Jezus vzbuja v vas, je za nekatere moteče in predstavlja razlog za jezo, saj je z mladim, ki je vesel, težko manipulirati. Vendar obstaja v tem dnevu možnost tretjega vzklika: »Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: 'Učitelj, posvari svoje učence.' Torej posvariti mlade. Odgovoril je in rekel: 'Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili'« (Lk 19,39-40).

Utišati mlade je skušnjava, ki je vedno obstajala. Sami farizeji so se odzvali na to in zahtevali od Jezusa, naj jih pomiri in utiša. Obstaja veliko načinov, na katere je mogoče utišati mlade in jih narediti za nevidne. Veliko načinov, na katere jih je mogoče mrtvičiti in uspavati, da ne bi delali hrupa, da si ne bi zastavljali vprašanj. Vi tam, pri miru bodite! Veliko je načinov, preko katerih se doseže, da postanejo utišani, da se ne vmešavajo in da se njihove sanje zmanjšajo ter postanejo povprečna, bedna, žalostna sanjarjenja.

Na to cvetno nedeljo, ko obhajamo Svetovni dan mladih, nam bo dobro delo, če  bomo prisluhnili Jezusovemu odgovoru včerajšnjim farizejem in farizejem vseh časov, tudi teh današnjih: »Če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« (Lk 19,40)

Dragi mladi, od vas je odvisna odločitev, če boste vpili; vi se morate odločiti za nedeljsko hozano, da ne bi padli v petkov »križaj ga«… In ne smete biti tiho. In od vas je odvisno, če ne boste ostali tiho. Če so drugi tiho, če smo mi, ostareli in odgovorni, večkrat pokvarjeni, tiho, če je svet tiho in izgublja veselje, vas vprašam: boste vi vpili? Prosim vas, prosim vas odločite se preden bodo začeli vpiti kamni.

Sobota, 27. marec 2021, 10:00