Išči

Vatican News
Pepelnična sreda Pepelnična sreda 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za pepelnično sredo

Dragi bratje in sestre, pot postnega časa začnimo z zaupanjem in veseljem. Ta močni čas liturgičnega leta je ugoden čas, ki nam je podarjen, da se z večjo prizadevnostjo posvetimo našemu spreobrnjenju. Da poživimo poslušanje Božje besede, molitev in kesanje. Da odpremo srce za voljan sprejem Božje volje in da radodarneje udejanjamo telesno pokoro, zahvaljujoč kateri smo lahko v pomoč bližnjemu, ki nas potrebuje.

Jl 2,12-18

Zdaj torej – govori Gospod –,
obrnite se k meni z vsem srcem;
s postom in z jokom in z žalovanjem,
pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil.
Vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu,
kajti milostljiv je in poln usmiljenja,
počasen za jezo in bogat v dobroti
pripravljen preklicati kazen.
Kdo ve, morda se vrne ter se usmili
in pusti za seboj blagoslov:
jedilno in pitno daritev
za Gospoda, vašega Boga.
Zatrobite v rog na Sionu,
okličite post;
razglasite slovesen shod,
zberite ljudstvo,
posvetite srenjo,
skličite starčke,
zberite otroke
in dojenčke na prsih;
ženin naj pride iz svoje izbe
in nevesta iz svoje spalnice.
Med lopo in oltarjem
naj jokajo duhovniki, služabniki Gospodovi!
Rekó naj: »Usmili se, Gospod, svojega ljudstva,
ne daj svoje dediščine v zasramovanje,
da bi bili v posmeh narodom!
Zakaj bi rekli med ljudstvi:
›Kje je njihov Bog?‹«
Tedaj se je Gospod vnel za svojo deželo
in se usmilil svojega ljudstva.

2 Kor 5,20-6,2

Za Kristusa smo torej poslani, kakor da Bog spodbuja po nas; zaradi Kristusa prosimo, spravite se z Bogom. Njega, ki ni poznal greha, je zaradi nas napravil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem. Kot sodelavci pa vas tudi spodbujamo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno. Pravi namreč: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Glejte, zdaj je čas milosti, zdaj je dan rešitve.

Mt 6,1-6.16-18

Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje slavili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne vé tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stojé po shodnicah in uličnih vogalih, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu na skrivnem in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Kadar se postite, ne bodite kakor čemerni hinavci; kazijo si namreč obraze, da pokažejo ljudem, da se postijo. . Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in si umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Mi ne pravimo, da je Kristus postal grešnik, ampak da je Bog njega, ki je bil pravičen, napravil žrtev za grehe sveta.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Bog je dovolil, da je njegov Sin trpel, kot da bi bil obsojen grešnik, da bi bili mi osvobojeni krivde svojih grehov.« Teodoret iz Cira pravi: »Kristus je bil poklican, da je bil to, kar smo mi, da bi nas poklical k temu, kar je on.« Sv. Ambrož dodaja: »On je z nami v polnosti podelil našo človeškost.« Sv. Gregor iz Nise pravi: »Milost Svetega Duha prežme dušo ter jo napolni z močjo in srečo, ter tako naša trpljenja v Kristusu napravi slajša in oddalji od nas strah sedanjosti ter ga zamenja z upanjem na prihodnje reči.«

Origen o kazanju pravičnosti pred ljudmi pravi: »Ker sta si pretirano poudarjanje lastne pomembnosti in krepost v popolnem nasprotju, ne bosta mogli nikoli v isti duši bivati v sožitju.« Sv. Janez Krizostom glede miloščine pravi: »Miloščino lahko storimo pred očmi vseh ali pa na skrivnem. Vse je odvisno od našega namena.« Neznani pisec k temu dodaja: »Nekdo, ki da miloščino samo zato, da bi ga drugi občudovali, ne samo, da ne vstopi v nebeško kraljestvo, ampak tudi na zemlji ni deležen velikega usmiljenja. Vsako dobro delo postane bolj všečno, ko ga mi skrivamo, a ga Bog razkrije«. Sveti Avguštin pravi: »Kdor pošteno dela, ne potrebuje hvale drugih.«

Sv. Janez Krizostom o resnični molitvi pravi: »Ko molite, pustite ob strani vse, kar bi vas vznemirjalo, kakor da bi sodelovali v zboru angelov in igrali v orkestru serafinov.« Neznani pisec dodaja: »Ko iz naših ust pride iskrena molitev, jo s svojimi rokami sprejmejo angeli in nesejo k Bogu. Ne smemo pa moliti samo za to, da bi Boga prosili za to, kar hočemo, ampak za to, da nam bo On z veseljem podaril to, kar res potrebujemo.«

Sv. Hilarij iz Poitiersa o postu pravi, da je »okras svetega dejanja.« Sv. Janez Krizostom pa iz Jezusovega govora o molitvi in postu zaključi, »da je Gospod vse to rekel z namenom, da nas pripravi na govor, s katerim nas bo poučil, kako naj pustimo ob strani hlepenje po bogastvu.«

Misli Benedikta XVI.

Štiridesetdnevna pot nas bo privedla do velikonočnega tridnevja, spomina na Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje, osrčje skrivnosti našega zveličanja. V prvih stoletjih Cerkve je to bil čas, ko so vsi, ki so slišali in sprejeli oznanilo o Kristusu, korak za korakom začeli svojo pot vere in spreobrnjenja, da bi postali vredni zakramenta svetega krsta. Pri tem so se približevali živemu Bogu in se postopno uvajali v življenje vere s pomočjo notranje spremembe kot katehumeni, torej tisti, ki so želeli postati kristjani in se združiti s Kristusom in Cerkvijo.

Pozneje so bili ob tem tudi spokorniki in ne nazadnje vsi verniki povabljeni k tej poti duhovne prenove, da bi svoje življenje vedno bolj oblikovali ob Kristusovem. Sodelovanje celotne krščanske skupnosti pri raznih korakih v postnem času poudarja pomembno razsežnost krščanske duhovnosti: po zaslugi Kristusove smrti in vstajenja je mogoče odrešenje vseh in ne samo nekaterih. Zato so se vsi, bodisi tisti, ki so hodili po poti vere kot katehumeni, da bi prejeli krst, bodisi tisti, ki so se oddaljili od Boga in skupnosti vernikov ter iskali spravo, bodisi tisti, ki so svojo vero živeli v polnem občestvu s Cerkvijo, so vedeli, da je čas pred veliko nočjo čas metanoje, to je čas notranje spremembe, kesanja; čas, ki vse človeško življenje in doživljanje prikaže kot proces spreobrnjenja, ki ga sedaj živimo, da bi srečali Gospoda ob koncu časov.

Čas, v katerega vstopamo, imenuje Cerkev z izrazom, ki se je udomačil v bogoslužju, to je postni čas ali štiridesetdnevje, čas štiridesetih dni, ki ima svoje jasne korenine v Svetem pismu in nas tako uvaja v dragoceno duhovno ozračje. Število štirideset je simbolično število, s katerim stara in nova zaveza izražata pomembne trenutke izkušnje vere Božjega ljudstva. To je število, ki izraža čas pričakovanja, očiščevanja, vrnitve h Gospodu, čas spoznanja, da je Bog zvest svojim obljubam. To število predstavlja potrpežljivo vztrajnost, dolgo preizkušnjo, potreben čas, da bi opazili Božja dela, ko se je potrebno odločiti in prevzeti odgovornost brez nadaljnjega odlašanja. To je čas zrelih odločitev.

S ponavljajočim se številom štirideset se torej opisuje določen duhovni okvir, ki je še danes aktualen in veljaven, zato ga Cerkev, prav v postnem času, skuša ovrednotiti in nas opozoriti na njegovo učinkovitost. Namen krščanskega bogoslužja v postnem času je podpirati pot naše duhovne prenove v luči svetopisemske izkušnje in nas predvsem naučiti, da bi posnemali Jezusa, ki je s štiridesetimi dnevi življenja v puščavi pokazal, kako premagati skušnjavo z Božjo Besedo.

Danes za nas odmeva poziv »obrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Jl 2,12); danes smo mi poklicani k spreobrnjenju našega srca k Bogu. Vedno se moramo zavedati, da našega spreobrnjenja ne moremo uresničiti sami, samo z lastnimi močmi, kajti Bog je tisti, ki nas spreobrača. Še vedno nam ponuja svoje odpuščanje. Vabi nas, da se vrnemo k Njemu in Mu podarimo novo srce, očiščeno zla, ki ga obtežuje. Tako postanemo deležni njegovega veselja. Naš svet se mora spreobrniti k Bogu, potrebuje Njegovo odpuščanje in Njegovo ljubezen. Potrebuje novo srce.

Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli. To se lahko zgodi le, če jih izpolnjujemo iz ljubezni do Boga in ne iz želje, da bi bili spoštovani ali občudovani. »Miloščina, molitev in post: to je načrt Božje vzgoje, ki nas spremlja na poti do srečanja z Vstalim Gospodom, in to ne le v postnem času. Načrt, preko katerega moramo brez postavljanja, v gotovosti, da naš nebeški Oče lahko bere in vidi tudi skrivnosti našega srca.

Dragi bratje in sestre, pot postnega časa začnimo z zaupanjem in veseljem. Ta močni čas liturgičnega leta je ugoden čas, ki nam je podarjen, da se z večjo prizadevnostjo posvetimo našemu spreobrnjenju. Da poživimo poslušanje Božje besede, molitev in kesanje. Da odpremo srce za voljan sprejem Božje volje in da radodarneje udejanjamo telesno pokoro, zahvaljujoč kateri smo lahko v pomoč bližnjemu, ki nas potrebuje. V teh štiridesetih dneh, ki nas vodijo do velike noči Gospodovega vstajenja, lahko ponovno najdemo pogum, da bomo potrpežljivo in z vero sprejeli vsako težavo, bridkost in preizkušnjo, v zavesti, da bo Gospod iz teme naredil nov dan. In če bomo ostali zvesti Jezusu na poti križa, nam bo podarjen tudi novi, jasen Božji svet, svet luči, resnice in veselja: doživeli bomo novo jutro, ki ga bo ustvaril sam Bog. Srečno vsem na poti skozi postni čas!

Misli papeža Frančiška

Homilija, 1. marec 2017
»Obrnite se k meni z vsem srcem … Vrnite se h Gospodu« (Jl 2,12.13): to je klic, s katerim se prerok Joel v Gospodovem imenu obrne na ljudstvo; nihče se ni mogel počutiti izključenega: »Skličite starčke, zberite otroke in dojenčke na prsih; ženin naj pride … in nevesta« (Jl 2,16). Sklicano je celotno zvesto ljudstvo, da bi se podalo na pot in bi izkazalo čast svojemu Bogu, kajti »milostljiv je in poln usmiljenja, počasen za jezo in bogat v dobroti« (Jl 2,13).

Tudi mi želimo ponoviti ta poziv, želimo se vrniti k usmiljenemu srcu Očeta. V tem času milosti, ki ga danes začenjamo, ponovno uprimo svoj pogled v njegovo usmiljenje.

Postni čas je pot: pelje nas k zmagi usmiljenja nad vsem tistim, kar nas poskuša potolči ali nas omejiti na karkoli, kar ne bi bilo v skladu z dostojanstvom Božjih otrok. Postni čas je cesta od suženjstva do svobode, od trpljenja do veselja, od smrti do življenja. Gesta s pepelom, s katero začenjamo pot, nas spominja na naše izvorno stanje: vzeti smo bili iz zemlje, oblikovani smo iz prahu. Da, toda iz prahu v ljubečih rokah Boga, ki je v vsakogar izmed nas dahnil svojega duha življenja in želi to tudi še naprej delati; še naprej nam želi dajati tisti življenjski dih, ki nas rešuje pred ostalimi vrstami diha: dušeča asfiksija, ki jo povzročijo naše sebičnosti, dušeča asfiksija, ki jo povzročijo bedne ambicije in molčeča brezbrižnost; asfiksija, ki zaduši duha, omeji obzorje in omrtviči utrip srca.

Življenjski dih Boga nas reši pred to asfiksijo, ki ugasne našo vero, ohladi našo dejavno ljubezen in izbriše naše upanje. Živeti postni čas pomeni hrepeneti po tem življenjskem dihu, ki nam ga naš Oče ne preneha nuditi v blatu naše zgodovine. Življenjski dih Boga nas osvobodi tiste asfiksije, katere se pogosto ne zavedamo in ki smo se jo celo navadili »normalizirati«, četudi se občutijo njeni učinki; zdi se nam normalno, ker smo se navadili dihati zrak, v katerem je upanje razredčeno, zrak žalosti in vdanosti, zadušljiv zrak panike in sovražnosti.

Postni čas je čas, da rečemo ne. Ne asfiksiji duha zaradi onesnaženja, ki sta ga povzročila brezbrižnost in malomarnost mišljenja, da me življenje drugega ne zadeva; zaradi vsakega poskusa banaliziranja življenja, posebej poskusa tistih, ki v lastnem mesu nosijo težo velike plitvosti. Postni čas pomeni reči ne zastrupljujočemu onesnaževanju praznih besed brez smisla, surove in nagle kritike, poenostavljenih analiz, ki ne zmorejo objeti zapletenosti človeških problemov, zlasti problemov tistih, ki najbolj trpijo. Postni čas je čas, da rečemo ne;  ne asfiksiji molitve, ki naj bi nam pomirila vest, miloščine, ki naj bi nas pustila zadovoljne, posta, zaradi katerega naj bi se počutili v redu. Postni čas je čas, da rečemo ne asfiksiji, ki se porodi iz intimizmov, ki izključujejo, ki želijo priti do Boga izogibajoč se Kristusovim ranam, navzočim v ranah lastnih bratov: tistih duhovnosti, ki vero omejijo na kulture geta in izključevanja.

Postni čas je čas spominjanja, je čas, da razmislimo in se vprašamo: kaj bi se zgodilo z nami, če bi nam Bog zaprl vrata? Kaj bi se zgodilo z nami brez njegovega usmiljenja, ki se ne utrudi odpuščati nam in nam je vedno dalo priložnost znova začeti? Postni čas je čas, da se vprašamo: kje bi bili brez pomoči mnogih tihih obličij, ki so nam na tisoč načinov ponudila roko in nam z zelo konkretnimi dejanji povrnila upanje in nam pomagala ponovno začeti?

Postni čas je čas, da spet zadihamo, je čas, da srce odpremo za dih Edinega, ki je zmožen naš prah preoblikovati v človečnost. Ni čas, da bi si raztrgali oblačila pred zlom, ki nas obdaja, ampak prej, da v svojem življenju naredimo prostor za vse dobro, ki ga lahko naredimo, tako da se odrečemo vsemu, kar nas osami, nas zapira in nas ohromi. Postni čas je čas sočutja, da bi s psalmistom rekli: »Vrni mi (Gospod) veselje nad svojim odrešenjem, duha velikodušnosti v meni utrdi« (glej Ps 51,14), da bi s svojim življenjem oznanjali tvojo hvalo in bi se naš prah – z močjo tvojega življenjskega diha – preoblikoval v »zaljubljen prah«.

Homilija, sreda, 26. februar 2020
Post začenjamo tako, da sprejmemo pepeljenje: »Prah si in v prah se povrneš« (prim. 1Mz 3,19). Prah na glavi nas vrača k zemlji, spominja nas, da prihajamo iz zemlje in da se bomo v zemljo vrnili. Oziroma da smo šibki, krhki, umrljivi. Preko stoletij in tisočletij prihajamo in odhajamo, pred prostranstvom galaksij in vesolja smo neznatni. Smo prah v vesolju. Vendar pa smo prah, ki ga Bog ljubi. Gospod je želel zbrati naš prah med dlani in vanj vdihniti svojega oživljajočega duha (prim. 1Mz 2,7). Tako smo dragocen prah, namenjen, da bo večno živel. Smo zemlja, na katero je Bog razlil svoje nebo; prah, ki vsebuje njegove sanje. Smo upanje Boga, njegov zaklad, njegova slava.

Pepel nas tako spominja na pot našega obstoja: iz prahu v življenje. Smo prah, zemlja, glina, vendar pa če dopustimo, da nas oblikujejo Božje roke, postanemo čudo. In vendar pogosto, posebej v težavah in osamljenosti, vidimo samo svoj prah! Ampak Gospod nas spodbuja: tisto malo, kar smo, ima neskončno vrednost v njegovih očeh. Pogum, rojeni smo, da bi bili ljubljeni, rojeni smo, da bi bili Božji otroci.

Dragi bratje in sestre, ob začetku posta se zavedajmo tega. Post namreč ni čas za to, da bi na ljudi izlivali nekoristne moralizme, ampak da bi spoznali, da Bog ljubi naš boren pepel. Je čas milosti, da bi sprejeli pogled Božje ljubezni do nas in tako spremenili življenje. Na svetu smo zato, da bi hodili iz pepela v življenje. Ne spreminjajmo torej upanja v prah, ne upepelimo sanj, ki jih ima Bog za nas. Ne popustimo vdanosti v usodo. In ti praviš: »Kako lahko zaupam? Na svetu je toliko hudega, strah se širi, veliko je hudobije in družba postaja razkristjanjena …« Vendar pa ali ne verjameš, da lahko Bog spremeni naš prah v slavo?

Pepel, ki ga prejmemo na glavo, pretrese misli, ki jih imamo v glavi. Spominja nas, da mi, Božji otroci, ne moremo živeti zato, da bi hrepeneli po prahu, ki izgine. Vprašanje, ki se lahko spusti iz glave v srce, je naslednje: »Jaz, za kaj živim?« Če živim za stvari sveta, ki minejo, se povrnem v prah, zanikam to, kar je Bog naredil v meni. Če živim samo zato, da prinesem domov nekaj denarja in se zabavam, da iščem malo ugleda, kariere, živim kakor prah. Če menim, da je življenje slabo samo zato, ker nisem dovolj upoštevan ali ne prejemam od drugih tega, kar mislim, da zaslužim, še vedno ostajam pri gledanju prahu.

Na svetu nismo za to. Vredni smo mnogo več, živimo za mnogo več: da bi uresničili Božje sanje, da bi ljubili. Pepel se posuje na glavo zato, da bi se v srcih vžgal ogenj ljubezni. Smo namreč nebeški državljani in ljubezen do Boga in do bližnjega je potni list za nebesa, je naš potni list. Zemeljske dobrine, ki jih imamo v lasti, nam ne bodo služile, so prah, ki izgine; ljubezen, ki jo podarimo – v družini, na delovnem mestu, v Cerkvi, v svetu – pa nas bo rešila, ostala bo za vedno.

Pepel, ki ga prejmemo, nas spominja na še na drugo pot, na tisto, ki je nasprotna, ki vodi iz življenja v prah. Če pogledamo okoli sebe, vidimo prah smrti. Življenja, ki so zreducirana v prah. Razvaline, uničenje, vojna. Življenja malih nedolžnih, ki niso bili sprejeti, življenja ubogih, ki so zavračani, življenja ostarelih, ki so zavrženi. Še naprej se uničujemo, delamo, da ponovno postajamo prah. In koliko prahu je v naših odnosih! Poglejmo pri sebi doma, v družinah: koliko prepirov, koliko nesposobnosti, da bi dezaktivirali spore, kako težko je prositi odpuščanja, ponovno začeti, medtem ko z veliko lahkoto zahtevamo svoj prostor in svoje pravice! Veliko je prahu, ki blati ljubezen in posurovi življenje. Tudi v Cerkvi, Božji hiši, smo dopustili, da se je nabralo veliko prahu, prahu posvetnosti.

In poglejmo znotraj, v srce: kolikokrat zadušimo Božji ogenj s pepelom, s pepelom hinavščine! Hinavščina: je umazanija, za katero nam Jezus danes v evangeliju pravi, naj jo odstranimo. Gospod namreč ne reče le, naj opravljamo dela ljubezni, molimo in se postimo, ampak naj vse to delamo brez pretvarjanja, brez dvojnosti, brez hinavščine (prim. Mt 6,2.5.16). Kolikokrat pa namesto tega delamo kakšno stvar le zato, da bi dobili priznanje, da bi si povrnili ugled, zaradi lastnega ega! Kolikokrat rečemo, da smo kristjani in v srcu brez težav podležemo strastem, ki nas zasužnjujejo! Kolikokrat pridigamo eno stvar in delamo drugo! Kolikokrat se na zunaj kažemo dobri in znotraj gojimo zamere! ... Prah je tisti, ki umaže, pepel, ki zaduši ogenj ljubezni.

Potrebujemo čiščenje prahu, ki se nabira na srcu. Kako to storiti? Pomaga nam užaloščeno povabilo sv. Pavla v drugem berilu: »Pustite se spraviti z Bogom.« Pavel ne prosi, ampak roti: »Zaradi Kristusa rotimo: pustite se spraviti z Bogom.« (2Kor 5,20). Mi bi rekli: »Spravite se z Bogom!« Namesto tega pa uporabi trpnik: pustite se spraviti. Svetost namreč ni naša dejavnost, je milost. Sami nismo sposobni odstraniti prahu, ki nam umaže srce. Samo Jezus, ki pozna in ljubi naše srce, ga more ozdraviti. Post je čas ozdravljenja.

Kaj torej storiti? Na poti proti veliki noči lahko naredimo dva prehoda: prvega, iz prahu v življenje, od naše krhke človeškosti k Jezusovi človeškosti, ki nas ozdravlja. Lahko se postavimo pred Križanega, smo tam, ga gledamo in ponavljamo: »Jezus, ti me ljubiš, preoblikuj me … Jezus, ti me ljubiš, preoblikuj me …« In po tem, ko sprejmemo njegovo ljubezen, ko smo pred to ljubeznijo jokali, drugi prehod, da ne bi ponovno padli iz življenja v prah. K spovedi gremo, da prejmemo Božje odpuščanje, saj tam ogenj Božje ljubezni použije pepel našega greha. Očetov objem pri spovedi nas notranje prenovi, očisti naše srce. Pustimo se spraviti, da bi živeli kot ljubljeni otroci, kot grešniki, ki jim je bilo odpuščeno, kot ozdravljeni bolniki, kot spremljani popotniki. Pustimo se ljubiti, da bi ljubili. Pustimo se ponovno dvigniti, da bi hodili proti cilju, veliki noči. Z veseljem bomo odkrili, da nas Bog oživlja iz našega pepela.

Torek, 16. februar 2021, 10:56