Išči

Vatican News
Tiste dni se je zgodilo, da je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Tiste dni se je zgodilo, da je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za nedeljo Jezusovega krsta

Danes obhajamo praznik Gospodovega krsta, s tem se zaključi božični čas. Evangelij opisuje to, kar se je zgodilo na obali Jordana. V trenutku, ko je Janez Krstnik krstil Jezusa, se je nebo odprlo. »Takoj« pravi sv. Marko, »ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se odpirajo« (Mr 1,10). Na misel takoj pride zaupna prošnja preroka Izaija: »O da bi predrl nebo in stopil dol!« (Iz 63,19). Med dogodkom Jezusovega krsta je bila ta prošnja uslišana.

Iz 55,1-11

O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi,
in vi, ki nimate denarja, pridite,
kupite in jejte; pridite, kupite brez denarja,
brez plačila vino in mleko!
Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh,
in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?
Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro,
naj uživa v sočni jedi vaša duša.
Nagnite svoje uho in pridite k meni,
poslušajte in bo živela vaša duša.
Sklenem z vami večno zavezo,
iz zveste ljubezni do Davida.
Glej, za pričo narodom sem ga postavil,
za kneza in zapovednika narodom.
Glej, ljudstvo, ki ga ne poznaš, boš poklical,
in ljudstvo, ki te ne pozna, bo prihitelo k tebi,
zaradi Gospoda, tvojega Boga,
in zaradi Svetega Izraelovega, ki te je poveličal.
Iščite Gospoda, dokler se daje najti,
kličite ga, dokler je blizu!
Naj krivičnež zapusti svojo pot
in hudobni svoje misli.
Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil,
k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju.
Kajti moje misli niso vaše misli
in vaša pota niso moja pota, govori Gospod.
Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo,
tako visoko so moja pota nad vašimi poti
in moje misli nad vašimi mislimi.
Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba
in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji,
oplodi in stori, da zabrsti,
da dá seme sejalcu in kruh uživalcu,
takó je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:
ne vrne se k meni brez uspeha,
dokler ne stori, kar sem hotel,
in ne uspe v tem, za kar sem jo poslal.

1Jn 5,1-9

Vsak, ki veruje, da je Jezus res Kristus, je rojen iz Boga; in vsak, ki ljubi roditelja, ljubi tudi tistega, ki je iz njega rojen. V tem spoznavamo, da ljubimo Božje otroke, kadar ljubimo Boga in spolnjujemo njegove zapovedi. To je namreč Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke. Vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In to je zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Kdo je, ki premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus res Božji Sin? To je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, Jezus Kristus, ne samo z vodo, ampak z vodo in s krvjo; in Duh je, ki pričuje, kajti Duh je resnica. Trije so namreč, ki pričujejo: Duh in voda in kri; in trije so eno. Če sprejmemo pričevanje ljudi, je pričevanje Boga večje; kajti to je pričevanje Boga, da je pričeval o svojem Sinu.

Mr 1,7-11

Janez je oznanjal in govoril: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«

Tiste dni se je zgodilo, da je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Takoj ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se odpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Gregor Nazianški, sv. Ambrož in sv. Avguštin so si enotni: »Čeprav večni Sin ni imel nobene zunanje potrebe po krstu, se je svobodno podvrgel Janezovemu krstu.« Sv. Hipolit pravi: »Odprla so se nebesa in začela se je porajati nova sprava med Stvarnikom in stvarstvom in sicer po Odrešeniku, o katerem je pričeval Sveti Duh.« O golobu, ki je preprosta in dobra žival in ki nikogar ne poškoduje, pravi sv. Janez Krizostom, da prestavlja nedolžnost, sv. Beda, da preprostost in sv. Avguštin, da milost. Sv. Beda o tem pravi: »Kdor opazuje obnašanje goloba, se uči miru.« Tertulijan pa pravi: »Po vesoljnem potopu, s katerim je bil svet očiščen stare krivde, ali če tako rečemo, po krstu sveta, je golob vsej zemlji naznanil pomiritev nebeške jeze.« Sv. Gregor Tavmaturg pravi, da »golob predstavlja Jezusa kot novega Noeta, ki vodi naravo, ki povsod propada.« Origen vidi v tem dogodku Sveto Trojico: »V Jezusovem krstu je Oče pričeval, Sin je bil pričevanje in Sveti Duh je to potrdil. Tako se je v reki Jordan začelo razodevanje trinitarične skrivnosti«, »ko se Sin pokazal kot človek in Sveti Duh kot golob« pa dodaja sv. Avguštin. Origen pojasni: »Jezus ni s krstom postal Božji Sin, ampak je od vedno Očetov Sin«, »z večnim sinovstvom, katero lahko naš razum le z občudovanjem in čudenjem zre« pa zaključi sv. Ambrož.

Misli Benedikta XVI.

Besede, ki jih evangelist Marko navaja na začetku svojega evangelija: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11) nas uvedejo v jedro današnjega praznika Gospodovega krsta, s katerim se zaključi božični čas. V sklopu božičnih slovesnosti razmišljamo o Jezusovem rojstvu, kakor so ga napovedali angeli odeti v čudovito Božjo svetlobo. Nadalje nam božični čas pripoveduje o zvezdi, ki je vodila Modre od vzhoda pa vse do hiše v Betlehemu ter nas končno povabi naj pogledamo v nebo, ki se je odprlo nad reko Jordan ter se je zaslišal Božji glas. Vse to so znamenja, po katerih nam Gospod neutrudno ponavlja: »Da, tukaj sem. Poznam vas. Ljubim vas. Obstaja pot, ki od mene vodi k vam. Je pa tudi pot, ki se od vas dviga k meni.« Stvarnik je v Jezusu postal otrok, človeško bitje kakor mi z namenom, da bi ga lahko videli in se ga dotaknili. Hkrati pa je s tem, ko je postal majhen otrok, zasvetila luč njegove veličine. Ravno s tem, ko se je ponižal do nemoči nebogljene ljubezni, je  namreč pokazal, v čem je resnična veličina, še več, pokazal je, kaj pomeni biti Bog.

Pomen božiča, kakor tudi pomen bogoslužnega leta je v tem, da se približamo božjim znamenjem in jih prepoznamo vtisnjene v dogodkih vsakdanjega življenja ter bi se tako naše srce odprlo Božji ljubezni. Če sta božič in Gospodovo razglašenje zato, da začnemo videti, da se nam odprejo oči in srce za skrivnost Boga, ki je prišel, da bi bil z nami, pa nas praznik Jezusovega krsta uvede v vsakodnevnost osebnega odnosa z Njim. Saj se je ravno s potopitvijo v vode Jordana, združil z nami. Krst je namreč most, če tako rečemo, ki ga je On zgradil med sabo in nami, je pot, ki nam je postala dostopna, božja mavrica nad našim življenjem, obljuba velikega 'da' Boga, vrata upanja in hkrati znamenje, ki nam kaže pot po kateri naj bi zavzeto in s veseljem hodili, da bi ga srečali in s tem začutili, da smo od njega ljubljeni.

Sveti Marko pripoveduje, da je, medtem ko je Janez Krstnik pridigal na obrežju Jordana in oznanjal nujnost spreobrnjenja, saj je prihod Mesije blizu, prišel Jezus, pomešan med ljudmi, da bi bil krščen. Janezov krst je namreč krst pokore, drugačen od zakramenta, ki ga bo ustanovil Jezus. A se je v tem že začelo razodevati Odrešenikovo poslanstvo, saj se je v trenutku, ko je stopil iz vode, zaslišal glas z neba in se je nadenj spustil Sveti Duh (Mr 1,10). Nebeški Oče ga je razglasil za svojega ljubljenega sina ter tako javno potrdil njegovo vesoljno zveličavno poslanstvo, ki se bo v polnosti dopolnilo z njegovo smrtjo na križu ter z vstajenjem. Od takrat, z velikonočno žrtvijo namreč, bo postalo odpuščanje grehov popolno in vesoljno. S krstom se torej ne potopimo v vode Jordana z namenom prizadevati si za spreobrnjenje, temveč pride nad nas odrešilna Kristusova kri, ki nas očisti in odreši.  Ljubljeni Očetov Sin, nad katerim ima Oče veselje, je tisti, ki nam je ponovno pridobil dostojanstvo in veselje, da se lahko imenujemo in v resnici smo Božji otroci.

Angel Gospodov, 8. januar 2012
Bog je začetek obstajanja vsake stvari. Na poseben način pa je Oče vsakega človeškega bitja: z njim ali z njo ima edinstven ter oseben odnos. Vsak od nas je od Boga hoten in ljubljen. A tudi v tem odnosu z Bogom, če tako rečemo, se lahko ponovno rodimo, postanemo to, kar smo. To se zgodi po veri, po resničnem in osebnem 'da' Bogu, viru in temelju mojega bivanja. S tem 'da' sprejmem življenje kot dar Očeta, ki je v nebesih, kot dar starša, ki ga ne vidim, vendar vanj verujem in čutim v globini svojega srca, da je Oče meni, kakor tudi vsem človeškim bratom in sestram ter, da je Oče, ki je neizmerno dober in zvest. Na čem je utemeljena ta vera v Boga Očeta? Utemeljena je v Jezusu Kristusu. On in njegova zgodovina nam razodevata Očeta, da ga lahko spoznamo v tolikšni meri, kolikor je to pač na tem svetu mogoče. Verovati, da je Jezus Kristus, Božji Sin, nam omogoči, da se ponovno rodimo od zgoraj, od Boga, ki je Ljubezen (prim. Jn 3,3). Imejmo pred očmi, da nihče sam od sebe ne postane človek. Bili smo rojeni, ne da bi pred tem karkoli naredili. 'Pasiven' biti rojeni, je pred našim 'aktivnim' nekaj narediti. Enako velja tudi pri tem, da smo kristjani. Nihče ne more postati samo po lastni volji kristjan, saj se moramo ponovno roditi pri novem rojstvu. Sveti Janez pravi: 'Tistim pa, ki so ga sprejeli, je dal moč, da postanejo Božji otroci' (Jn 1,12). To je pomen zakramenta krsta. Krst je to novo rojstvo, ki je pred našim delovanjem. V veri lahko gremo Kristusu naproti, vendar lahko le po njem postanemo kristjani. Samo On lahko da odgovor na naše hotenje, nam da dostojanstvo, moč, da postanemo Božji otroci. Tega mi sami od sebe nimamo.

Dragi prijatelji, z nedeljo Gospodovega krsta, se zaključi božični čas. Zahvalimo se Bogu za to veliko skrivnost, ki je vir poživitve za Cerkev in tudi za ves svet. Bog je postal sin človekov, da bi človek postal Božji otrok. Poživimo v nas veselje, da smo otroci, tako kot ljudje kakor tudi kot kristjani. Rojeni in prerojeni za novo božansko bivanje. Rojeni iz ljubezni očeta in matere ter prerojeni iz Božje ljubezni po svetem krstu.

Devico Marijo, Kristusovo Mater in mater vseh, ki verujejo vanj, prosimo, naj nam pomaga, da bomo v resnici živeli kot Božji otroci, ne samo z besedami, temveč z dejanji. Sveti Janez piše: 'To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal' (1Jn 3,23).

Misli papeža Frančiška

Homilija, nedelja, 11. januar 2015
V prvem berilu smo slišali, da Gospod skrbi za svoje otroke kakor starš, zaskrbljen hoče dati svojim otrokom hranljivo jed. Po preroku Bog pravi: 'Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?' (Iz 55,2). Kakor dober oče in kakor dobra mama hoče Bog dati dobre stvari svojim otrokom. In kaj je ta hranilna hrana, ki nam jo Bog daje? To je njegova Beseda. Po njegovi Besedi rastemo in v življenju obrodimo dobre sadove, kakor storita dež in sneg, ki sta dobra za zemljo, jo delata rodovitno (prim. Iz 55,10-11). Tako boste tudi vi starši, kakor tudi vi botri in botre, stari starši, strici, pomagali tem otrokom, da bodo lepo rastli, če jim boste dali Božjo Besedo, Jezusov evangelij. Tudi z zgledom, vsak dan. Imejte navado brati vsak dan en odlomek, majhen odlomek in nosite vedno s seboj v žepu ali v torbici majhen evangelij, da ga boste lahko prebrali. To bo zgled za otroke s strani očeta, mame, botrov, dedka, babice, stricev, branje Božje Besede.

Ve mame, dajete svojim otrokom mleko, tudi sedaj, če so lačni in jokajo, jim lahko date mleko, brez težav. Zahvalimo se Gospodu za dar mleka in molimo za tiste mame, ki so žal številne, ki ne morejo dati svojim otrokom jesti. Molimo za te mame ter jim skušajmo pomagati. To, kar stori mleko telesu, stori Božja Beseda duhu. Po Božji Besedi raste vera. In po veri smo rojeni iz Boga. To se zgodi med krstom. Slišali smo apostola Janeza: »Vsak, ki veruje, da je Jezus res Kristus, je rojen iz Boga« (1Jn 5,1). V tej veri bodo vaši otroci krščeni. Dragi starši, botri in botre, danes je to vaša vera. To je vera Cerkve, v moči katere ti malčki prejmejo krst. Toda jutri, z Božjo milostjo, bo to njihova vera, njihov osebi 'da' Jezusu Kristusu, ki nam podarja Očetovo ljubezen.

Rekel sem: je vera Cerkve. To je zelo pomembno. Krst nas vcepi v telo Cerkve, v sveto Božje ljudstvo. In v tem telesu, v tem ljudstvu na poti, se vera prenaša iz roda v rod, saj je vera Cerkve. Vera Marije, naše Matere, vera sv. Jožefa, sv. Petra, sv. Andreja,  sv. Janeza, vera apostolov in mučencev, je po krstu prišla vse do nas. Je veriga posredovanja vere. To je zelo lepo. Je podajanje iz roke v roko svečo vere. Kmalu bomo to izrazili z gesto prižiganja sveče ob veliki velikonočni sveči. Velika sveča predstavlja Kristusa vstalega, živega v sredi med nami. Ve, družine, prejmite od njega luč vere in jo posredujte vašim otrokom. To luč prejmete v Cerkvi, v Kristusovem telesu, v Božjem ljudstvu, ki je na poti skozi vsak čas in prostor. Poučujte svoje otroke, da ni mogoče biti kristjan zunaj Cerkve. Ne moremo hoditi za Jezusom Kristusom brez Cerkve. Cerkev je namreč mati, ki nam omogoča rasti v ljubezni Jezusa Kristusa.

Še zadnji vidik, ki močno prihaja na dan iz današnjih svetopisemskih beril je to, da nas pri krstu posveti Sveti Duh. Beseda 'kristjan' pomeni ravno to, pomeni biti posvečen kot Jezus v istem Duhu, v katerega je bil Jezus potopljen med vsem svojim zemeljskim bivanjem. On je 'Kristus', 'Maziljeni', 'Posvečen' in krščeni smo 'kristjani', 'posvečeni', 'maziljeni'. Torej, dragi starši, dragi botri in botre, če hočete, da bodo vaši otroci postali pravi kristjani, jim pomagajte, da rastejo 'potopljeni' v Svetega Duha, torej v toplino Božje ljubezni, v svetlobo njegove Besede. Zato ne pozabite pogosto klicati Sveta Duha, vse dni. 'Gospod, vi molite?'. 'Da'. 'Koga molite?' 'Molim boga'. 'Toda bog, kar tako, ne obstaja. Bog je oseba. In kot oseba obstaja kot Oče, Sin in Sveti Duh. Ti h komu moliš, k Očetu, k Sinu, k Svetemu Duhu? Običajno molimo k Jezusu. Ko molimo Očenaš, molimo k Očetu. K Svetemu Duhu pa ne molimo tako pogosto. Pomembno je moliti Svetega Duha, ker nas uči, kako iti naprej z družino, kako iti naprej z otroki, da bodo ti otroci rastli v tem ozračju Svete Trojice. Po Duhu gredo naprej.  Zato ne pozabite pogosto klicati Sveta Duha, vse dni. To lahko na primer storite s to preprosto molitvijo: 'Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.'

Ko molite to molitev, čutite materinsko navzočnost Device Marije. Ona nas uči moliti Svetega Duha in živeti po Duhu, kakor Jezus. Marija, naša Mati, naj vedno spremlja pot vaših otrok in vaših družin. Tako bodi.

Angel Gospodov, nedelja, 11. januar 2015
Danes obhajamo praznik Gospodovega krsta, s tem se zaključi božični čas. Evangelij opisuje to, kar se je zgodilo na obali Jordana. V trenutku, ko je Janez Krstnik krstil Jezusa, se je nebo odprlo. »Takoj« pravi sv. Marko, »ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se odpirajo« (Mr 1,10). Na misel takoj pride zaupna prošnja preroka Izaija: »O da bi predrl nebo in stopil dol!« (Iz 63,19).  Med dogodkom Jezusovega krsta je bila ta prošnja uslišana.

S tem se je končalo obdobje »zaprtih nebes«, ki predstavljajo ločitev med Bogom in človekom, kot posledico greha. Greh nas oddalji od Boga, pretrga povezavo med zemljo in nebom in povzroči našo bedo ter zgrešenost življenja. 'Odprta nebesa' pa označujejo Božjo podaritev njegove milosti, da bi zemlja dala svoj sad (prim. Ps 85,13). S tem je zemlja postala bivališče Boga med ljudmi in vsakdo ima možnost srečati Božjega Sina, okušati vso ljubezen in neskončno usmiljenje. Srečamo ga lahko realno navzočega v zakramentih, še posebej v evharistiji. Lahko ga prepoznamo v obličju naših bratov in sester, še posebej v ubogih, bolnih, zaprtih, beguncih. Oni so živo meso trpečega Kristusa in vidna podoba nevidnega Boga.

Z Jezusovim krstom pa se niso samo odprla nebesa, ampak je tudi Bog ponovno dal slišati svoj glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11). Očetov glas razglaša skrivnost, ki se skriva v Človeku krščenem od Predhodnika.

Zatem pa spust Svetega Duha v obliki goloba, kar dovoli Kristusu, Posvečenem od Gospoda, da lahko začne svoje poslanstvo, ki je naše zveličanje. Sveti Duh, 'veliki pozabljeni' v naših molitvah. Mi pogosto molimo k Jezusu, molimo k Očetu, še posebej, ko molimo Očenaš, ne molimo pa tako pogosto k Svetemu Duhu. Je res tako? Pozabljen je. Potrebno je, da prosimo za njegovo pomoč, njegovo moč, za njegov navdih. Sveti Duh, ki je popolnoma vodil Jezusovo življenje ter njegovo javno delovanje, je isti, ki vodi danes bivanje kristjana, moškega in ženske, ki se imajo in hočejo biti kristjani. Postaviti pod delovanje Svetega Duha naše krščansko življenje ter poslanstvo, ki smo ga vsi dobili v moči krsta, pomeni ponovno imeti potreben apostolski pogum, da premagamo lahkožive svetne prilagoditve. Nasprotno pa kristjan in skupnost 'gluha' za glas Svetega Duha, ki spodbuja, da ponesemo evangelij do skrajnih meja zemlje in družbe, postaneta 'nemi' kristjan in skupnost, ki več ne govorita in ne evangelizirata več.  Zapomnite si, pogosto molite k Svetemu Duhu, da vam pomaga, vam da moč in navdih iti naprej.

Marija, Božja Mati in Mati Cerkve, spremljaj na poti vse nas krščene. Pomagaj nam rasti v ljubezni do Boga in da bomo v veselju služili evangeliju in tako dali polni smisel svojemu življenju.

Angel Gospodov, nedelja, 7. januar 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji praznik Gospodovega krsta zaključuje božični čas ter nas vabi, da pomislimo na svoj krst. Jezus je hotel prejeti krst, ki ga je pridigal in podeljeval Janez Krstnik v Jordanu. Gre za krst pokore. Tisti, ki so prišli zato, so izrazili željo, da bi bili očiščeni grehov ter si z Božjo pomočjo začeli prizadevati zaživeti novo življenje.

Tako razumemo Jezusovo veliko ponižnost. On, ki ni imel greha, se je postavil v vrsto s spokorniki, se pomešal med njimi, da bi bil krščen v vodah reke. Kolikšna Jezusova ponižnost! S tem dejanjem je izrazil to, kar smo obhajali med božičem, torej Jezusovo razpoložljivost, da se potopi v reko človeštva ter prejme nase pomanjkljivosti in slabosti ljudi, da deli z njimi željo po osvoboditvi in preraščanju vsega, kar oddaljuje od Boga in nas dela tujce do bratov. Kakor v Betlehemu, tako Bog tudi na obrežju reke Jordan drži obljubo, da bo prevzel nase usodo človeškega bitja in glede tega je Jezus vidno in dokončno Znamenje. On je naložil vse nas, si nalaga vsak dan naše življenje.

Današnji evangelij poudari, da je Jezus, »ko je stopil iz vode, zagledal nebesa, ki se odpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob« (Mr 1,10). Sveti Duh, ki deluje od začetka stvarjenja in je vodil Mojzesa ter ljudstvo v puščavi, se sedaj v polnosti spusti na Jezusa, da bi mu dal moč za izpolnitev njegovega poslanstva na svetu. Sveti Duh je tvorec tako Jezusovega krsta, kakor tudi našega krsta. On odpre oči srca za resnico, za vso resnico. On tudi potiska naše življenje na pot dejavne ljubezni. On je dar, ki ga je Oče podaril vsakemu od nas na dan našega krsta. On, Sveti Duh je tudi tisti, ki posreduje nežnost Božjega odpuščanja. Prav tako, je On, Sveti Duh, po katerem odmeva razodevajoča Očetova Beseda: »Ti si moj ljubljeni Sin« (v. 11).

Praznik Jezusovega krsta vabi vsakega kristjana, da se spomni svojega krsta. Ne morem vam postaviti vprašanje, če se spomnite dneva svojega krsta, kajti večinoma ste bili otroci, kakor jaz smo bili krščeni kot otroci. Postavil vam bom drugo vprašanje: »Poznate datum svojega krsta, veste na kateri dan ste bili krščeni? Vsakdo naj pomisli, razmisli. Če ne poznate datuma ali se ga pozabili, ko pridete domov, vprašajte mamo, babico, strica, teto, dedka, botra, botro, kateri datum je. In ta datum moramo vedno imeti v spominu, saj je datum praznika, datum začetka našega posvečenja, je datum, na katerega nam je dal Oče Svetega Duha, ki nas spodbuja, da hodimo naprej, je tudi datum velikega odpuščanja. Ne pozabite na to, kateri je datum vašega krsta.

Sveto Marijo prosimo za materinsko pomoč, da bodo vsi kristjani vedno bolj razumeli dar krsta in si prizadevali dosledno ga živeti ter pričevati za ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha.

Sobota, 9. januar 2021, 12:34