Išči

Vatican News
Sv. Timotej in Tit, učenca sv. Pavla Sv. Timotej in Tit, učenca sv. Pavla 

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Timoteja in Tita

Če skupaj premišljujemo oba lika Timoteja in Tita, opazimo nekaj zelo pomenljivih dejstev. Najpomembnejše je, da se je Pavel pri uresničevanju svojih misijonov opiral na sodelavce. Kot ustanovitelj in pastir veliko občin ostaja seveda apostol nasploh. Vendar je jasno, da ni vsega storil sam, marveč se je opiral na zaupljive osebe, ki so delile njegove napore in njegovo odgovornost.

Timotej in Tit, kateheza, 13. decembra 2006

Dragi bratje in sestre!
Potem, ko smo dolgo govorili o velikem apostolu Pavlu, si oglejmo danes oba njegova najožja sodelavca: Timoteja in Tita. Nanju so naslovljena tri pisma, katera po izročilu pripisujemo Pavlu; dve sta namenjeni Timoteju in eno Titu.

Timotej je grško ime in pomeni »Bog časti«. Medtem ko ga Luka v Apostolskih delih omenja šestkrat, se Pavel v svojih pismih sklicuje nanj sedemnajstkrat (in še enkrat ga najdemo v pismu Hebrejcem). Iz tega moremo sklepati, da je Timotej v Pavlovih očeh užival velik ugled, tudi če nam Luka ne namerava pripovedovati vse, kar zadeva njega. Apostol mu je v resnici zaupal pomembna poslanstva in je v njem videl tako rekoč »alter ego«, kakor izhaja iz velike pohvale, s katero ga odene v pismu Filipljanom: »Nimam nobenega enako čutečega ('isópsychon'), ki je tako iskreno zavzet za vaše duše« (2,20).

Timotej je bil rojen v Listri (približno 200 kilometrov severozahodno od Tarza) kot sin judovske matere in poganskega očeta (prim. Apd 16,1). Okoliščina, da je mati stopila v mešani zakon in sina ni dala obrezati, nam daje domnevati, da Timotej ni bil rojen v strogo verski družini, tudi če je rečeno, da je od otroštva poznal svete knjige (prim. 2 Tim 3,15). Izročeno nam je materino ime, Evnika, in tudi ime stare matere, Loida (prim. 2 Tim 1,5). Ko je šel Pavel na začetku svojega drugega misijonskega potovanja skozi Listro, si je izvolil Timoteja za spremljevalca, ker »so mu ga priporočili bratje v Listri in Ikoniji« (Apd 16,2), a ga je dal »zaradi Judov, ki so prebivali v tisti pokrajini« (Apd 16,3), obrezati. Skupaj s Pavlom in Silom je Timotej prehodil Malo Azijo do Troje, od koder je odšel v Makedonijo. Vrhu tega izvemo, da so Timoteju v Filipih prizanesli, ko sta bila Pavel in Sila obdolžena kaljenja javnega reda in vržena v ječo, ker sta se upirala temu, da brezobzirni ljudje izkoriščajo mlado deklico kot vedeževalko (prim. Apd 16,16-40). Ko je bil Pavel nato primoran, odpotovati naprej do Aten, ga je Timotej srečal v onem mestu in je bil od tam poslan k mladi občini v Solun, da bi poizvedel o njej in jo okrepil v veri (prim. 1 Tes 3,1-2). Nato je apostola spet srečal v Korintu, mu prenesel dobre novice o Solunčanih in z njim sodeloval pri evangelizaciji tega mesta (prim. 2 Kor 1,19).

Timoteja spet srečamo v Efezu med Pavlovim tretjim misijonskim potovanjem. Od tam je apostol verjetno pisal Filemonu in Filipljanom, in v obeh pismih se javlja Timotej kot sopošiljatelj (prim Flm 1; Flp 1,1). Iz Efeza ga je Pavel poslal v Makedonijo skupaj z nekim Erastom (prim. Apd 19,22) in nato tudi v Korint z naročilom, da prenese pismo, v katerem Korinčanom polaga na srce, naj ga lepo sprejmejo (prim. 1 Kor 4,17; 16,10-11). Še enkrat ga najdemo kot sopošiljatelja drugega pisma Korinčanom, in ko Pavel iz Korinta piše pismo Rimljanom, dostavlja skupaj s pozdravi drugih tudi Timotejeve pozdrave (prim. Rim 16,21). Iz Korinta je učenec spet odpotoval, da bi prispel v Trojo, na azijski obali Egejskega morja, in tam čakal na apostola, ki je bil ob sklepu svojega tretjega misijonskega potovanja na poti v Jeruzalem (Apd 21,4). Od tega trenutka nam antični viri posredujejo le še eno samo opozorilo na Timotejev življenjepis, namreč v pismu Hebrejcem, kjer beremo: »Vedite, da je naš brat Timotej osvobojen. Brž ko pride, vas bom skupaj z njim obiskal« (Heb 13,23). Ob koncu moremo reči, da Timotejev lik stopa v ospredje kot lik pomembnega pastirja. Po kasnejši Evzebijevi Cerkveni zgodovini je bil Timotej prvi škof v Efezu (prim. 3,4). Nekaj njegovih relikvij, ki izhajajo iz Carigrada, je od leta 1239 v Italiji v stolnici Termoli v pokrajini Molise.

Kar se tiče Titovega lika, katerega ime je latinskega izvora, vemo, da je bil rojen Grk, torej pogan (prim. Gal 2,3). Pavel ga je vzel s seboj v Jeruzalem, na tako imenovani apostolski cerkveni zbor. Tam so slovesno soglašali z oznanjevanjem evangelija poganom brez omejujočih predpisov Mojzesove postave. Apostol hvali Tita v pismu, naslovljenem nanj, ko ga imenuje »svojega pravega sina v skupni veri« (Tit 1,4). Po Timotejevem odhodu iz Korinta je Pavel poslal tja Tita z naročilom, naj tisto neubogljivo občino pripelje nazaj v pokorščino. Tit je spet vzpostavil mir med Korintsko Cerkvijo in apostolom, ki jim je napisal naslednje besede: »Bog, ki pobite postavi pokonci, je tudi nas zravnal, in sicer s Titovim prihodom – ne le z njegovim prihodom, marveč tudi s tolažbo, ki jo je doživel pri vas. Pripovedoval nam je o vašem hrepenenju, vašem žalovanju, vaši gorečnosti zame… Tako nismo bili le potolaženi, marveč smo se še bolj razveselili Titovega veselja, ker ste vi vsi poživili njegovega duha« (2 Kor 7,6-7.13). Pavel je Tita – ki ga je označil kot »mojega tovariša in sodelavca« (2 Kor 8,23) – nato še enkrat poslal v Korint, da bi tam organiziral sklep nabirke v prid kristjanov v Jeruzalemu (prim. 2 Kor 8,6). Nadaljnja poročila, ki izhajajo iz pastoralnih pisem, ga označujejo kot škofa na Kreti (prim. 1 Tit 1,5), od koder je Pavel na njegovo povabilo prispel v Nikopolis v Epiru (prim. Tit 3,12). O naslednjih Titovih menjavah kraja in o njegovi smrti nimamo drugih podatkov.

Če ob sklepu skupaj premišljujemo oba lika Timoteja in Tita, opazimo nekaj zelo pomenljivih dejstev. Najpomembnejše je, da se je Pavel pri uresničevanju svojih misijonov opiral na sodelavce. Kot ustanovitelj in pastir veliko občin ostaja seveda apostol nasploh. Vendar je jasno, da ni vsega storil sam, marveč se je opiral na zaupljive osebe, ki so delile njegove napore in njegovo odgovornost. Nadaljnje spoznanje se tiče razpoložljivosti teh sodelavcev. Viri, ki so v zvezi s Timotejem in Titom, razločno poudarjajo njuno pripravljenost pri prevzemanju raznih naročil, ki so pogosto obstajala tudi v tem, da sta zastopala Pavla tudi v preprostih okoliščinah. Z eno besedo, učita nas, velikodušno služiti evangeliju. Pri tem vemo, da to vključuje tudi služenje Cerkvi. Sprejmimo končno spodbudo, ki jo apostol Pavel obrača na Tita: »Hočem, da se zavzemaš za to, naj se vsi, ki so prišli do vere v Boga, po najboljši moči prizadevajo delati dobro. To je dobro in koristno za vse ljudi« (Tit 3,8). S svojo dejavno zavzetostjo moramo in moremo odkriti resnico teh besed ter tako prav v tem adventnem času bogateti v dobrih delih in tako odpirati vrata sveta Kristusu, našemu Zveličarju.

Ponedeljek, 25. januar 2021, 13:05