Išči

Vatican News
Na adventnem vencu prižgemo tretjo svečko. Na adventnem vencu prižgemo tretjo svečko. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. adventno nedeljo

V preteklih nedeljah je bilo v bogoslužju poudarjeno, kaj pomeni prevzeti držo čuječnosti in kaj konkretno pomeni pripraviti Gospodu pot. Na to tretjo adventno nedeljo, imenovano tudi 'nedelja veselja', nas bogoslužje vabi doumeti duha, v katerem se vse to dogaja, torej veselje. Prva drža je stalno veselje: »Zmeraj se veselite« (1Tes 5,16), kot pravi sv. Pavel.

Iz 61,1-2.10-11

Duh Gospoda Boga je nad menoj,
ker me je Gospod mazilil.
Poslal me je, da oznanim veselo vest ubogim,
da obvežem strte v srcu,
da okličem jetnikom prostost,
zapornikom osvoboditev,
da oznanim leto Gospodove milosti,
dan maščevanja našega Boga,
da potolažim vse, ki žalujejo,
Silno se veselim v Gospodu,
moja duša se raduje v mojem Bogu.
Zakaj odel me je z oblačilom odrešenja,
me ovil z ogrinjalom pravičnosti,
kakor ženina, ki si namešča venec,
kakor nevesto, ki se krasi s svojim nakitom.
Kakor zemlja daje rast svojim rastlinam,
kakor vrt daje kliti svojemu semenu,
tako bo storil Gospod Bog, da bo rastla pravičnost
in hvala pred vsemi narodi.

1Tes 5, 16-24

Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte. Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite.

Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus. On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil.

Jn 1,6-8.19-28

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je kot priča, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem Kristus.«

In vprašali so ga: »Kaj torej? Si mar Elija?«  Rekel je: »Nisem.« »Ali si prerok?« Odgovoril je: »Ne.« Rekli so mu torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je:
Jaz sem glas vpijočega v puščavi:
Zravnajte Gospodovo pot,
kakor je rekel prerok Izaija.« Odposlanci pa so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Kristus ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril in rekel: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandalih.« To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi glede na trditev iz Janezovega prologa o Janezu Krstniku: 'Ni bil on luč', »da bi se lahko upravičeno imenoval luč, saj je o njem in o svetih rekel naš Zveličar: 'Vi ste luč sveta' (Mt 5,14) in še posebej za Janeza: 'Pripravil bom svetilko svojemu maziljencu' (Ps 132, 17) ter še: ' On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči' (Jn 5,35), a je kljub temu on luč prejel v dar, prejel jo je od Luči. Svetilka nima od sebe luči, kakor tudi svetniki nimajo sposobnosti, da razsvetljujejo, ampak kot odsev luči resnice, so postali prinašalci za svet.« Origen pa takole razpravlja o vprašanju odposlancev farizejev: »Kaj torej? Si mar Elija?« in Janezovem odgovoru: »Nisem«: »Saj vsakdo, ki pozna Jezusove besede: 'On pa je, če hočete to sprejeti, Elija, ki mora priti' (Mt 11,14), se vpraša, zakaj je Janez odgovoril, da ni Elija. In kako naj torej razumemo tisti odlomek: ' In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo' (Lk 1,17)?« Origen pri tem pride do zaključka, da je treba razlikovati med tem, kar je v Janezu od njega in kaj je od Boga. Kot je zapisal sv. Pavel v drugem pismu Korinčanom: 'Duhovi prerokov se prerokom podrejajo', torej ni čudno, da je bil Janez, ki je  z duhom in močjo Elija obrnil srca očetov k otrokom, imenovan Elija, ki mora priti.

Misli Benedikta XVI.

Bogoslužna besedila tega obdobja adventnega časa nas ponovno vabijo, naj živimo v pričakovanju Jezusa, naj ne odnehamo pričakovati njegov prihod, da bomo tako ostali v drži odprtosti in pripravljenosti srečati se z Njim. Kristjan je poklican, da se vedno vadi v budnosti srca, vsak dan življenja, še posebej pa v tem času, ko se z veseljem pripravljamo na božično skrivnost. Zunanje okolje nam namreč ponuja običajna komercialna sporočila, ki jih je letos manj zaradi ekonomske krize. Kristjan je povabljen živeti adventni čas tako, da se ne pusti raztresti lučkam, saj bo tako znal dati pravo vrednost stvarem in usmeril notranji pogled na Kristusa. Če bomo vztrajali 'čuječi v molitvi in veseli v prepevanju njegove slave', bodo naše oči sposobne prepoznati v Njem pravo luč sveta, ki prihaja razsvetliti našo temo.

Še posebej pa nas bogoslužje današnje nedelje, ki jo imenujemo Gaudete (Veselite se), vabi k veselju, k veseli, ne žalostni čuječnosti. 'Gaudete in Domino semper' piše apostol Pavel, 'Veselite se v Gospodu zmeraj' (Flp 4,4). Resnično veselje ni sad razvedrila, če ga razumemo v etimološkem smislu besede di-vertere, kar pomeni, biti izven dolžnosti življenja in odgovornosti. Resnično veselje je v nečem globljem. Gotovo, v pogosto divjih ritmih vsakdanjega življenja je potrebno imeti čas za počitek, sprostitev, a pravo veselje je v odnosu z Bogom. Kdor je v svojem življenju srečal Kristusa, okuša v svojem srcu vedrino in veselje, ki ju nihče in nobena okoliščina ne more odvzeti. To je zelo dobro razumel sveti Avguštin. Svoje iskanje resnice, miru, veselja, ki jih je zaman iskal v številnih stvareh, povzame v znanem reku, da je človekovo srce nemirno in ne najde vedrine ter miru, dokler ne najde počitka v Bogu. Resnično veselje ni bežno stanje duše, tudi se ga ne doseže z lastnim prizadevanjem, temveč je dar, ki se porodi v srečanju z živim Jezusom. Je v tem, da mu v nas napravimo prostor, da sprejmemo Svetega Duha, ki vodi naše življenje. K temu nas vabi apostol Pavel, ko pravi: 'Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni .In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus'(1Tes 5,23). V tem adventnem času poživimo gotovost, da je Gospod prišel med nas ter nenehno obnavlja svojo navzočnost s tolažbo, ljubeznijo in veseljem. Zaupajmo mu, zatrjuje sv. Avguštin, ki je sam to okusil: 'Gospod nam je bliže kot smo mi samemu sebi interior intimo meo et superior summo meo’.

Tretjo adventno nedeljo imenujemo tudi 'Domenica gaudete' 'veselite se', saj uvodni spev v sveto mašo povzame stavek apostola Pavla, ki ga je zapisal v pismu Filipljanom: 'Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se' in takoj zatem poda vzrok: 'Gospod je blizu' (Flp 4,4-5). Poglejte to je razlog veselja. Toda kaj vendar pomeni, da je 'Gospod blizu'? V kakšnem smislu moramo razumeti to Božjo bližino? Apostol Pavel v trenutku, ko piše kristjanom v Filipe, misli na Kristusovo vrnitev ter vabi k veselju, saj bo zagotovo prišel. Pa vendar, prav tako sv. Pavel v svojem pismu Tesaloničanom opozarja, da nihče ne pozna trenutka Gospodovega prihoda (prim. 1Tes 5,1-2),  in tako odvrača od vsake panike, kot da bo Gospod takoj prišel (prim. 1Tes 5,1-2). Tako je že tedaj Cerkev, razsvetljena od Svetega Duha, vedno bolj razumela, da pri Božji bližini ne gre za vprašanje kraja in časa, temveč ljubezni, saj ljubezen zbližuje. Bližajoči se božič nas bo spomnil na to temeljno resnico vere, ko bomo pred jaslicami okušali krščansko veselje ter zrli v novorojenem Jezusu obličje Boga, ki je iz ljubezni postal naš bližnji.

Današnji evangelij nam predstavi Janeza Krstnika, katerega vse življenje je bilo osredotočeno na Kristusa. Janez Krstnik je bil namreč predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. S tem bi se izpolnile napovedi prerokov od katerih je bil on največji, saj je bil poklican, da pripravi pot pred Mesijem. Glas o preroku, ki je krščeval, je narastel do te mere, da so se mnogi spraševali, če ni morda on Mesija. Toda on je to odločno zavračal: 'Jaz nisem Mesija' (Jn 1,20).

Benedikt XVI. je v apostolski spodbudi Africae Munus zapisal: »Oznanjanje Vesele novice poraja v Cerkvi nove izrazne oblike primerne potrebam časa, kulturam ter pričakovanjem ljudi. Saj Sveti Duh tudi v Afriki vnema može in žene, ki se zbirajo v različnih združenjih, gibanjih ter skupnostih, da posvetijo svoje življenje širjenju evanglija Jezusa Kristusa. Kakor opominja apostol narodov: 'Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte. Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite'«(1Tes 5,19-22).

Človek je popolnoma izviren glede na druga živa bitja, ki so na zemlji. Je edini in edinstven osebek, obdarjen z razumom in svobodno voljo. Istočasno in neločljivo živi telesno in duhovno razsežnost. O tem pravi tudi današnje berilo iz Prvega pisma Tesaloničanom: 'Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus' (1Tes 5,23).

Molitev je bila od vedno osnovna drža Kristusovih učencev, saj ohranja njihovo vsakodnevno življenje poslušnosti Božji volji. O tem piše apostol Pavel Tesaloničanom, v svojem prvem pismu: 'Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas' (1Tes 5,16-18). Kristjanova molitev je namreč udeležba pri Jezusovi molitvi, ki izraža najodličnejšo sinovsko izkušnjo, kakor to potrjujejo besede Očenaša. To je molitev družine, nas Božjih otrok, bratov in sester, ki govorimo istemu Očetu. Biti v drži molitve pa istočasno pomeni odpreti se bratstvu. Odprimo se torej temu bratstvu saj smo otroci edinega nebeškega Očeta, da bomo tako pripravljeni za odpuščanje in spravo.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 14. december 2014
Človekovo srce si želi veselja. Vsi si želimo veselja, vsaka družina, narod, hrepeni po sreči. Toda, katero veselje je kristjan povabljen živeti in poklican pričevati? Tisto, ki prihaja iz Božje bližine, iz njegove navzočnosti v našem življenju. Od takrat, ko je Jezus vstopil v zgodovino s svojim rojstvom v Betlehemu, je človeštvo dobilo kalček Božjega kraljestva, kakor zemlja, ki sprejme seme, obljubo prihodnje žetve. Zato ni več potrebno iskati drugje! Jezus je prišel, da bi prinesel veselje vsem in za vedno. Ne gre samo za upanje po veselju ali tistem, ki bo v raju, v smislu: 'Tu na zemlji smo žalosti, v raju bomo veseli.' Ne! Ni to! Gre za veselje, ki je že in se ga že zdaj lahko okuša, saj je Jezus sam naše veselje. Tudi kakor pravi tisti plakat: 'Z Jezusom je veselje doma!' Recimo vsi: 'Z Jezusom je veselje doma!' Še enkrat: 'Z Jezusom je veselje doma!' In je veselje brez Jezusa? Ne! Odlično! On živi, je Vstali in deluje v nas in med nami predvsem z Besedo ter z zakramenti.

Vsi, ki smo krščeni, otroci Cerkve, smo poklicani, da vedno znova sprejmemo medse Božjo navzočnost in tudi, da drugim pomagamo odkriti jo ali jim jo ponovno odkriti, če so nanjo pozabili. Gre za zelo lepo poslanstvo podobno tistemu, ki ga je imel Janez Krstnik in sicer usmeriti ljudi na Kristusa, ne nase, saj je On cilj, po katerem hrepeni človekovo srce, ko išče veselje in srečo.

Sveti Pavel nam v današnjem bogoslužju nakaže pogoje, da smo 'misijonarji veselja': neprenehoma molite, v vsem se Bogu zahvaljujte, njegovemu Duhu sledite, iščite dobro in zla se izogibajte (prim. 1Tes 5,17-22). Če bo to naš stil življenja, tedaj bo Blagovest lahko vstopila v številne hiše in bo pomagala posameznikom ter družinam ponovno odkriti, da je Jezus zveličanje. V njem je mogoče najti notranji mir ter moč za vsakodnevno soočanje z različnimi življenjskimi izzivi, tudi s tistimi najtežjimi. Še nikoli se ni slišalo o žalostnem svetniku ali o svetnici s pogrebnim obrazom. Nikoli se ni slišalo o tem! Bil bi nesmisel. Kristjan je oseba, katerega srce je napolnjeno z mirom, saj tudi tedaj, ko gre skozi težke trenutke življenja, polaga svoje veselje v Gospoda. Imeti vero, ne pomeni ne imeti težkih trenutkov, temveč imeti moč soočiti se z njimi, vedoč, da nismo sami. In to je mir, ki ga svojim otrokom podarja Bog.

S pogledom na bližajoči se božič nas Cerkev vabi pričevati, da Jezus ni neka osebnost iz preteklosti. On je Božja Beseda, ki tudi danes razsvetljuje človekovo pot, njegova dejanja pa, zakramenti, so izraz Očetove nežnosti, tolažbe in ljubezni do vsakega človeškega bitja. Devica Marija 'Začetek našega veselja', naj nas napravi vedno vesele v Gospodu, ki prihaja, da nas reši tolikih notranjih in zunanjih sužnosti.

Angel Gospodov, nedelja, 17. december 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! V preteklih nedeljah je bilo v bogoslužju poudarjeno, kaj pomeni prevzeti držo čuječnosti in kaj konkretno pomeni pripraviti Gospodu pot. Na to tretjo adventno nedeljo, imenovano tudi 'nedelja veselja', nas bogoslužje vabi doumeti duha, v katerem se vse to dogaja, torej veselje.

Prva drža je stalno veselje: »Zmeraj se veselite« (1Tes 5,16), kot pravi sv. Pavel. To pomeni ostati vedno v veselju, tudi takrat, ko stvari ne gredo po naših željah. To je namreč tisto globoko veselje, tisti mir, ki je tudi tisto notranje veselje.  Bridkosti, težave in trpljenje so prisotni v življenju vsakega, kar vsi dobro poznamo in včasih se nam zdi resničnost, ki nas obdaja negostoljubna in suha, podobna puščavi, v kateri je odmeval glas Janeza Krstnika, kakor nas je spomnil današnji evangelij (prim. Jn 1,23). Ravno Krstnikove besede razodevajo, da je naše veselje utemeljeno na gotovosti, da je puščava poseljena: »Med vami pa stoji on, ki ga ne poznate« (Jn 1,26). Gre za Jezusa, ki kot poslani od Očeta prihaja, kakor poudari Izaija, »da oznani veselo vest ubogim, da obveže strte v srcu, da okliče jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznani leto Gospodove milosti« (Iz 61,1-2). Te besede, ki jih je Jezus naobrnil nase v nazareški shodnici (prim. Lk 4,16-19), pojasnijo njegovo poslanstvo na svetu, ki je v osvoboditvi od greha ter od osebne in družbene sužnosti, ki jo (greh) povzroča. Na zemljo je prišel, da bi ljudem povrnil dostojanstvo ter svobodo Božjih otrok. To lahko stori samo On in da v tem veselje.

Veselje, značilno za pričakovanje Mesija, je utemeljeno na vztrajni molitvi. To je ta druga drža. Sv. Pavel pravi: »Neprenehoma molíte« (1Tes 5,17. Po molitvi lahko vstopimo v stabilen odnos z Bogom, ki je vir pravega veselja.  Kristjanovo veselje ni na prodaj, ga ni možno kupiti, saj izhaja iz vere ter iz srečanja z Jezusom Kristusom, ki je razlog naše sreče. Bolj ko smo zakoreninjeni v Kristusa, smo mu blizu, toliko bolj imamo v sebi notranjo vedrino, pa čeprav sredi vsakodnevnih nasprotovanj. Zaradi tega kristjan, ki je srečal Jezusa, ne more biti prerok nesreče, temveč pričevalec in glasnik veselja, ki ga je potrebno podeliti z drugimi, torej nalezljivo veselje, ki napravlja našo življenjsko pot lažjo.

Tretja drža, ki jo je nakazal Pavel pa je nenehno zahvaljevanje, torej hvaležna ljubezen do Boga. On je namreč z nami zelo velikodušen, mi pa smo povabljeni, da smo vedno hvaležni za njegove dobrine, za njegovo usmiljeno ljubezen, za njegovo potrpežljivost in dobroto, s tem da živimo v nenehnem zahvaljevanju.

Veselje, molitev in hvaležnost so tri drže, ki nas pripravljajo na to, da bomo na pristen način doživeli božič. Veselje, molitev in hvaležnost. Ponovimo vsi skupaj: Veselje, molitev in hvaležnost. (Verniki na trgu ponovijo: Veselje, molitev in hvaležnost). Na tem zadnjem odseku adventnega časa se izročimo materinski priprošnji Device Marije. Ona je namreč »vzrok našega veselja«. Ne samo zaradi tega, ker je rodila Jezusa, ampak, ker nas nenehno usmerja Nanj.

Sobota, 12. december 2020, 12:45