Išči

Vatican News
Na drugo adventno nedeljo se prižge druga svečka na adventnem vencu. Na drugo adventno nedeljo se prižge druga svečka na adventnem vencu. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 2. adventno nedeljo

Na današnjo drugo adventno nedeljo Božja Beseda vsebuje ganljive besede tako imenovanega Drugega Izaija, ki je Izraelcem, desetletja preizkušenim v izgnanstvu, končno naznanil osvoboditev: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana« Gospod želi storiti v adventen času ravno to; govoriti na srce svojemu ljudstvu ter po njem celotnemu človeštvu, da bi naznanil zveličanje. Tudi danes se dviguje glas Cerkve: »V puščavi pripravite pot Gospodu« (Iz 40,3).

Iz 40,1-5. 9-11

Tolažite, tolažite moje ljudstvo,
govori vaš Bog.
Govorite hčeri jeruzalemski na srce
in ji kličite,
da je dokončana njena tlaka,
da je poravnana njena krivda,
ker je prejela iz Gospodove roke
dvojno kazen za vse svoje grehe.
Glas kliče:
V puščavi pripravite pot Gospodu,
zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!
Vsaka dolina naj se vzdigne
in vsak hrib in grič naj se poniža,
kar je vijugasto, naj bo ravno,
in grebeni naj bodo ravnina.
In razodelo se bo Gospodovo veličastvo
in videlo ga bo hkrati vse meso,
kajti Gospodova usta so govorila.
Povzpni se na visoko goro,
znanilka veselja, Sion,
močno povzdigni svoj glas,
znanilka veselja, Jeruzalem,
povzdigni ga, ne boj se!
Povej Judovim mestom:
»Glejte, vaš Bog!
Glejte, Gospod Bog prihaja z močjo,
njegov laket vlada zanj.
Glejte, njegovo plačilo je z njim
in njegovo povračilo pred njim.
Kakor pastir pase svojo čredo,
s svojo roko zbira jagnjeta,
jih nosi v svojem naročju,
doječe pa nežno vodi.«

2 Pt 3,8-14

Eno pa naj vam ne bo prikrito, preljubi: en dan je pred Gospodom kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Gospod ne odlaša z obljubo, kakor menijo nekateri, da je to odlašanje, . Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita. Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno, če se bo vse to razkrojilo, da čakate in pospešujete prihod Božjega dne, zaradi katerega bo nebo zaplamenelo in prešlo in se bodo prvine razžarjene topile. Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost. Ljubi, ker to pričakujete, se potrudite, da vas najde v miru brez madeža in brez graje.

Mr 1,1-8

Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaiju:
Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,
ki bo pripravil tvojo pot.
Glas vpijočega v puščavi:
Pripravite Gospodovo pot,
zravnajte njegove steze!

Tako se je pojavil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe.

Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«

Razlaga cerkvenih očetov

Origen pravi, da »je začetek evangelija notranje povezan s preroškimi obljubami judovskega Svetega pisma.« Sveti Ciril Jeruzalemski ter sv. Irenej trdita, da »ni večjega preroka, kot je Janez Krstnik«, »samotni glasnik v puščavi, kakor je napovedal prerok Malahija« dodajata Evzebij iz Cezareje in Tertulijan, ki nadaljuje: »Ta je bil poklican, da naznani Kristusov prihod.« Sveti Ambrož pa o Kristusu, ki mora priti pravi, da bo »govoril s pravičnostjo in usmiljenjem, s pozivom h kesanju in veri.« Tertulijan in sv. Hieronim nadalje pravita: »Janezov krst je pripravil pot drugačnemu krstu, ki bo v prihodnosti pripeljan do dopolnitve ter bo v resnici odpuščal grehe, saj bo do tega prišlo s smrtjo tistega, ki ga je Janez sam krstil.« Sv. Avguštin o moči Janezovega krsta pravi, da je »notranje povezan s pravičnostjo pravičnega in hkrati pobožnega človeka, saj je Janez prejel Gospodovo milost še pred njegovim prihodom.« Sv. Ciprijan pa pravi, da se »učlovečeni Gospod ni obotavljal poistovetiti se z grešniki, ki v resnici potrebujejo ponovno rojstvo.«

Misli Benedikta XVI.

Že en teden živimo advent, ki je čas, da se odpremo Božji prihodnosti, čas priprave na božič, ko je On, Gospod, kar je popolna novost, prišel prebivat med padlo človeštvo, da bi nas od znotraj prenovil. V bogoslužju adventnega časa odmeva sporočilo, ki nas polno upanja vabi, da povzdignemo pogled k zadnjemu obzorju hkrati pa v sedanjosti prepoznavamo znamenja Boga z nami. Na današnjo drugo adventno nedeljo Božja Beseda vsebuje ganljive besede tako imenovanega Drugega Izaija, ki je Izraelcem, desetletja preizkušenim v izgnanstvu, končno naznanil osvoboditev: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana« Gospod želi storiti v adventen času ravno to; govoriti na srce svojemu ljudstvu ter po njem celotnemu človeštvu, da bi naznanil zveličanje. Tudi danes se dviguje glas Cerkve: »V puščavi pripravite pot Gospodu« (Iz 40,3). Ljudstvom izčrpanim od revščine in lakote, številnim beguncem, ki trpijo zaradi težkih ter sistematičnih kršenj njihovih pravic, se Cerkev postavi kot straža na visoki gori vere ter naznanja: »Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod Bog prihaja z močjo« (Iz 40,11).

To preroško oznanilo se je uresničilo v Jezusu Kristusu. On je s svojim oznanjevanjem ter nato s svojo smrtjo in vstajenjem izpolnil starodavne obljube in sicer na globlji ter vesoljni ravni. Začel je, ne več zemeljski, zgodovinski izhod, ki je bil začasen, temveč korenit in dokončen prehod iz kraljestva zla v Božje kraljestvo, iz oblasti greha ter smrti v moč ljubezni in življenja. Zato se krščansko upanje steguje onkraj upravičenega pričakovanja družbene in politične osvoboditve. Saj je to, kar je Jezus začel, novo človeštvo, ki prihaja 'od Boga', a ki istočasno klije na tej naši zemlji in sicer toliko, kolikor se pusti oploditi Gospodovemu Duhu. Gre torej za to, da v polnosti vstopimo v logiko vere: verovati v Boga, v njegov zveličavni načrt, hkrati pa si prizadevati za ustvarjanje njegovega kraljestva. Pravičnost in mir sta pravzaprav Božji dar, za katerega pa je potrebna dobra zemlja mož in žena, ki so pripravljeni sprejeti dobro seme njegove Besede.

Prvenec tega novega človeštva je Jezus, Božji Sin ter Marijin sin. Ona, Devica in Mati je 'pot', ki si jo je Bog sam pripravil, da bi prišel na svet. Marija z vso svojo ponižnostjo hodi na čelu novega Izraela pri izhodu iz vsakega izgnanstva, vsakega zatiranja, vsake moralne in materialne sužnosti, »v nova nebesa in na novo zemljo, v katerih biva pravičnost« (2Pt 3,13).

Današnji odlomek iz Markovega evangelija je osredotočen na Janeza Krstnika. Opisuje namreč osebnost in poslanstvo Kristusovega predhodnika (prim. Mr 1,2-8). Začne z zunanjim videzom, ko predstavi Janeza, kot zelo asketskega. Oblečen je bil namreč v kameljo dlako. Jedel je kobilice in divji med, ki jih je našel v judovski puščavi (prim. Mr 1,6). Jezus sam ga je enkrat prikazal nasproti tistim, 'ki se v mehko oblačijo' ter 'živijo v kraljevskih hišah' (Mt 11,8). Način življenja Janeza Krstnika naj bi kristjane vabil, da izberejo zmernost kot način življenja, še posebno v pripravi na praznovanje božiča, ko je namreč Gospod, kot bi rekel apostol Pavel »bogat kot je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu » (2Kor 8,9).

Janezovo poslanstvo pa je bilo, da je pozival k spreobrnjenju. Njegov krst je namreč vezan na goreče povabilo k novemu načinu razmišljanja ter delovanja, ter je hkrati naznanilo Božje sodbe in skorajšnjega prihoda Mesije, kot tistega, ki je 'močnejši od mene' in 'vas bo krstil v Svetem Duhu' (Mr 1,7.8). Janezov poziv je torej globlji in gre onkraj preprostega poziva po zmernem načinu življenja. Kliče namreč k notranji spremembi, ki se začne priznanjem in izpovedjo lastnega greha. Medtem ko se pripravljamo na božič, je pomembno, da vstopimo vase in resnično preverimo svoje življenje. Pustimo tudi, da nas osvetli svetloba, ki prihaja iz Betlehema, luč Njega, ki je 'Največji' a je postal najmanjši, on ki je 'Najmočnejši' a je postal najslabotnejši.

Ko vsi štirje evangelisti opisujejo pridiganje Janeza Krstnika, se sklicujejo na odlomek iz preroka Izaija: 'Glas kliče: V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!' (Iz 40,3). Marko pa je navedel tudi odlomek preroka Malahija, ki pravi: 'Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot' (Mr. 1,2; Mal 3,1). To sklicevanje na Sveto pismo stare zaveze nam spregovori o zveličavnem posegu Boga, ki je izstopil iz območja nedoumljivosti, da bi sodil in zveličal. Njemu je potrebno odpreti vrata, pripraviti pot.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 7. december 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan! Ta nedelja označuje drugo etapo adventnega časa, čudovitega časa, ki v nas prebuja pričakovanje Kristusove vrnitve in spomin njegovega prihoda v zgodovini. Današnje bogoslužje nam predstavlja sporočilo polno upanja in sicer Gospodovo povabilo izrečeno po ustih preroka Izaija: 'Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog.' (Iz 40,1). S temi besedami se namreč začne Knjiga tolažb, v kateri prerok nameni ljudstvu, ki je v izgnanstvu, veselo naznanilo osvoboditve. Čas trpljenja je minil. Izraelsko ljudstvo lahko z zaupanjem gleda v prihodnost, saj ga končno čaka vrnitev v domovino. Zaradi tega je povabilo pustiti se potolažiti Gospodu.

Izaija se obrača na ljudi, ki so šli skozi temno obdobje, skozi zelo težko preizkušnjo. Toda sedaj je prišel čas tolažbe. Namesto žalosti in strahu naj pride veselje, saj bo Gospod sam vodil svoje ljudstvo po poti osvoboditve in zveličanja. Na kakšen način bo to storil? S skrbnostjo ter nežnostjo pastirja, ki skrbi za svojo čredo. Združil jo bo in ji dal varnost, pasel jo bo, zbral v stajo razkropljene ovce, še posebej pa poskrbel za krhke in slabotne (prim. Iz 40, 11). Takšen je Bog do nas, njegovih stvaritev. Zato prerok vabi tiste, ki ga poslušajo, tudi nas danes, da razširimo med ljudstvo to sporočilo upanja, sporočilo, da nas Gospod tolaži, da napravimo prostor tolažbi, ki prihaja od Gospoda.

Ne moremo pa biti poslanci Božje tolažbe, če mi sami ne okušamo veselja, ker smo potolaženi in od Njega ljubljeni. To se dogodi predvsem med poslušanjem njegove Besede, evangelij, ki ga moramo nositi v žepu, ne pozabite tega! Evangelij v žepu ali torbi, da ga boste neprestano lahko brali. In to nas tolaži, ko se zadržimo v njegovi prisotnosti v tihi molitvi, ko ga srečamo v evharistiji ali v zakramentu odpuščanja. Vse to nas potolaži.

Dopustimo torej, da Izaijevo povabilo: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo«, odmeva med tem adventnim časom v naših srcih. Danes je velika potreba po osebah, ki so pričevalke usmiljenja in Gospodove nežnosti, ki zgane z usodo sprijaznjene, poživi obupane, prižge luč upanja. On prižge luč upanja, ne mi! V tolikih situacijah je potrebno naše tolažeče pričevanje, veselih in potolaženih oseb. Mislim na vse, ki trpijo zaradi krivice, nasilja, na vse. Na vse tiste, ki so sužnji denarja, moči, uspeha, posvetnosti. Ubožci. Ti zadnji imajo našminkano tolažbo in ne resnično Gospodovo tolažbo. Vsi smo poklicani tolažiti naše brate s pričevanjem, da samo Bog lahko odstrani vzroke za bivanjske in duhovne drame. On to lahko naredi. Sposoben je.

Izaijevo sporočilo, ki odmeva na današnjo drugo adventno nedeljo, je balzam za naše rane in spodbuda, da si prizadevamo pripraviti pot Gospodu. Prerok namreč danes govori na naše srce in nam pravi, da Bog pozablja naše grehe in nas tolaži. Če se mu bomo s ponižnim in spokorjenim srcem zaupali, bo podrl zidove zla, zapolnil luknje naših opustitev, zravnal izboklino napuha in nečimrnosti ter odprl pot proti srečanju z Njim. Zanimivo je, toda tolikokrat se bojimo tolažbe, biti potolaženi. Še več, bolj varne se počutimo, če smo žalostni in potrti. Veste zakaj? V žalosti imamo sami sebe skoraj za glavno osebo. Medtem ko je v tolažbi glavna oseba Sveti Duh! On nas tolažbi, On nam daje pogum, da gremo ven iz sebe. On je tisti, ki nas vodi k viru vsake tolažbe, torej k Očetu. To pa je spreobrnjenje. Prosim vas, dopustite Gospodu, da vas potolaži. Dopustite Gospodu, da vas potolaži.

Devica Marija je 'pot', ki si jo je Bog sam pripravil, da bi prišel na svet. Njej izročimo pričakovanje zveličanja in miru vseh mož ter žena našega časa.

Angel Gospodov, nedelja, 10. december 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Prejšnjo nedeljo smo začeli advent s povabilom k čuječnosti, danes na drugo nedeljo priprave na Božič pa nam bogoslužje nakaže pravo vsebino, saj je čas, da prepoznamo praznino, ki jo je potrebno v našem življenju napolniti, da zgladimo hrapavost ošabnosti ter naredimo prostor Jezusu, ki prihaja.

Prerok Izaija se obrača na ljudstvo in mu naznanja konec izgnanstva v Babilonu ter vrnitev v Jeruzalem. Takole prerokuje: »Glas kliče: 'V puščavi pripravite pot Gospodu… Vsaka dolina naj se vzdigne'« (Iz 40,3). Doline, ki jih je potrebno vzdigniti, predstavljajo vse praznine našega obnašanja pred Bogom, vse naše grehe opustitve. Ena od praznin v našem življenju je lahko dejstvo, da ne molimo ali da premalo molimo. Advent je torej ugoden trenutek, da začnemo bolj intenzivno moliti in si rezerviramo za duhovno življenje pomemben prostor, ki mu pripada. Druga praznina je lahko pomanjkanje dejavne ljubezni do bližnjega, še predvsem do oseb, ki najbolj potrebujejo ne samo materialno, ampak tudi duhovno pomoč. Poklicani smo biti bolj pozorni za potrebe drugih, svojih najbližjih. Kakor Janez Krstnik bomo na ta način odprli v puščavi izsušenih src tolikih oseb poti upanja.

 »Vsak hrib in grič naj se poniža«, (v. 4) nadalje spodbuja Izaija. Hribi in griči, ki jih je potrebno ponižati so ošabnost, napuh in objestnost. Kjer je ošabnost, napuh, objestnost, tja ne more vstopiti Gospod, saj je to srce polno ošabnosti, napuha in objestnosti. To moramo torej ponižati. Prevzeti si moramo drži krotkosti in ponižnosti, ne da bi karali, ampak s krotkostjo poslušali ter se pogovarjali, da se bomo tako pripravili na prihod Zveličarja, ki je krotak in iz srca ponižen (prim. Mt 11,29). Nadalje se od nas zahteva, da odstranimo vse ovire, ki jih postavljamo v našo povezanost z Gospodom: »Kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina. In razodelo se bo Gospodovo veličastvo in videli ga bodo hkrati vsi ljudje« (Iz 40,4-5). Ta dejanja pa je potrebno izpolniti z veseljem, saj so namenjene pripravi na Jezusov prihod. Ko doma pričakujemo obisk drage nam osebe, vse skrbno in z veseljem pripravimo. Na enak način se hočemo pripraviti na Gospodov prihod. Vsak dan ga z vnemo pričakovati, da bomo, ko bo prišel, napolnjeni z njegovo milostjo.

Zveličar, ki ga čakamo, je sposoben s svojo milostjo, z močjo Svetega Duha, z močjo ljubezni preoblikovati naše življenje. Sveti Duh namreč izliva v naša srca Božjo ljubezen, ki je neusahljiv vir očiščevanja za novo in osvobojeno življenje. Devica Marija je v polnosti živela to resničnost, saj se je pustila voditi Svetemu Duhu, ki jo je preplavil s svojo močjo. Ona, ki je z vso popolnostjo svojega bivanja pripravila Kristusov prihod, naj nam pomaga posnemati njen zgled ter vodi naše korake proti Gospodu, ki prihaja.

Sobota, 5. december 2020, 10:24