Išči

Vatican News
Sveta Družina: Jezus, Marija in Jožef Sveta Družina: Jezus, Marija in Jožef 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za nedeljo Svete Družine

Na to prvo nedeljo po božiču, ko smo še vedno potopljeni v veselo praznično vzdušje, nas Cerkev vabi k zrenju Svete Družine iz Nazareta. Današnji evangelij nam predstavlja Marijo in sv. Jožefa v trenutku, ko štirideset dni po Jezusovem rojstvu, gresta v tempelj. Gresta v pokorščini Mojzesovi postavi, ki je predpisovala, da se prvorojenca daruje Gospodu (prim. Lk 2,22-24).

1 Mz 15,1-6; 21,1-3

Po teh dogodkih je Abramu v prikazni prišla beseda Gospodova, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« Dalje je rekel Abram: »Gospod Bog, kaj mi boš dal, ko odhajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliézer?« In Abram je rekel: »Glej, meni nisi dal zaroda, in glej, moj domači hlapec bo moj dedič.« A glej, prišla mu je beseda Gospodova, rekoč: »Ne bo ta tvoj dedič, temveč tisti, ki bo izšel iz tebe, bo tvoj dedič.« Povedel ga je ven in rekel: »Ozri se zdaj proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Dalje mu je rekel: »Toliko bo tvojega zaroda.« Veroval je Gospodu in ta mu je štel to v pravičnost.

Gospod je obiskal Saro, kakor je rekel, in Gospod je storil Sari, kakor je govoril. Sara je spočela in rodila Abrahamu sina v njegovi starosti ob času, o katerem mu je Bog govoril.  Abraham je svojega novorojenca, ki mu ga je rodila Sara, imenoval Izak.

Heb 11,8.11-12.17-19

Po veri je bil Abraham poslušen, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga prejel v dediščino; in odšel je, ne da bi vedel, kam gre.  Po veri je tudi sama Sara, ki je bila nerodovitna, prejela moč, da je spočela, in to kljub starosti; saj je bila prepričana, da je zvest tisti, ki je dal obljubo. Zato se jih je tudi enemu, in to omrtvelemu, rodilo toliko, kolikor je zvezd na nebu in kot je brezštevilnega peska na morski obali.

Po veri je preizkušani Abraham v daritev prinesel Izaka: edinorojenca je prinesel v daritev on, ki je prejel obljube. O njem je bilo rečeno: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. Mislil si je, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je –v prispodobi rečeno – dobil nazaj.

Lk 2, 22-40

Ko so se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: 'Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu', in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi, 'dve grlici in dva mlada goloba'.

In glej, bil je v Jeruzalemu človek, ki mu je bilo ime Simeon. Ta človek je bil pravičen in bogaboječ; pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, hvalil Boga in rekel:

Zdaj odpuščaš, Gospod svojega služabnika
po svoji besedi v miru;
zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje,
ki si ga pripravil pred obličjem vseh ljudstev:
luč v razodetje poganov
in slavo Izraela, tvojega ljudstva.

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli mnogih src'.

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je preživela sedem let z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

Misli cerkvenih očetov

Origen pravi: »Jožef in Marija sta živela v skromnih pogojih, vsekakor prerevna, da bi lahko darovala jagnje. Njun dar torej predstavlja uboštvo, preprostost in čistost.« Sveti Beda Častitljivi opisuje prizor: »Simeon je v pripovedi o otroštvu upodobljen, kakor sveti Stare zaveze, kot Zaharija, Elizabeta, Marija in Jožef.

Sv. Avguštin pravi, da je »Simeon izbranec, ki je lahko videl Jezusa po mesu. Na isti način ga vidi vsak od nas, ko ga doume z očmi vere.« Origen k temu dodaja: »Sedaj lahko Simeon po Gospodovih besedah umre v miru, saj je v Jezusu videl osvoboditelja spon padlega sveta.« Efrem Sirski pa o Simeonu pravi, da »v sebi pooseblja tako duhovništvo kot preroštvo in da daje Jezusu ključe duhovniške in preroške službe za odklepanje grehov, ki so v verige vklenili vse človeštvo.« »Simeon je v otroku Jezusu videl zveličanje, ker Jezus je zveličanje«, pa dodaja sv. Bazilij iz Cezareje. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Kristusova skrivnost je razkrita: On je luč za pogane ter slava za Izrael.« Anfilok iz Ikonija pa pravi: »Jezus je povod za padec Judov in za vstajenje poganov.« Origen pa to razloži: »Nasprotovalo se bo Jezusovim besedam in dejanjem, saj ne sledijo človeškim pričakovanjem. V Njem je vsaka stvar znamenje nasprotovanja.« Sv. Beda in sv. Ambrož pa predstavita Ano z besedami: »Ana predstavlja Cerkev in število njenih let je sveto.«

Origen pa ob koncu evangeljskega odlomka pravi: »Prizor se zaključi s premikom iz jeruzalemskega templja v vas Nazaret v Galileji. Jezus je tudi kot otrok poln modrosti.« Ciril Aleksandrijski nadalje razpravlja: »To, da je rasel po človeški naravi, pa za nas ostane skrivnost.« Sv. Beda Častitljivi pa bralcu razjasni dvom, ki se mu lahko na koncu odlomka pojavi: »Ob nadaljevanju branja evangelija in ugotovitvi namena, postane jasno, zakaj je Luka opustil beg v Egipt.«

Misli Benedikta XVI.

Božič, ki smo ga praznovali pred nekaj dnevi, je »skrivnost luči«. Ljudje vseh časov jo lahko podoživljajo preko vere in molitve. In prav preko molitve postajamo bolj zmožni približati se Bogu. Molitev je bila del življenja Svete družine iz Nazareta. Dom Marije, Jožefa in Jezusa je bil šola molitve, kjer se uči poslušati, premišljevati in prodreti v globok pomen prihoda Božjega Sina.

Jezus se je hotel roditi in odraščati v človeški družini. Devica Marija je bila njegova mati in Jožef je bil njegov krušni oče. Oba sta ga z neizmerno ljubeznijo vzgajala. Jezusova družina resnično zasluži naziv 'sveta', saj so se v njej vsi zavzemali, da bi izpolnjevali Božjo voljo, ki se je v Jezusovi čudoviti navzočnosti učlovečila. Po eni strani je bila družina kot vse druge in je kot takšna zgled zakonske ljubezni, sodelovanja, žrtvovanja, zaupanja v Božjo previdnost, zgled delavnosti in solidarnosti, skratka vseh tistih vrednot, ki jih družina ohranja in razširja in tako na bistven način oblikuje tkivo družbe. Istočasno pa je Družina iz Nazareta edinstvena in drugačna od vseh drugih družin, zaradi svoje edinstvene poklicanosti, ki je povezana s poslanstvom Božjega Sina. Ravno zaradi te edinstvenosti pa kaže vsaki družini, še posebej krščanskim družinam, na obzorje Boga, na blago a hkrati zahtevno prvenstvo njegove volje, ki usmerja pogled proti Nebesom, kamor smo namenjeni.

Evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem darovanju v templju. Kot v vseh judovskih družinah sta se tudi Jezusova starša odpravila v Jeruzalem, da bi svojega prvorojenca »postavila pred Gospoda«. To je bilo romanje vere« in simbol molitve, srečanja z Gospodom, ki sta ga Marija in Jožef že gledala v sinu Jezusu. Nepremagljiv vzor zrenja Kristusa je prav Marija. Pogled njenega srca je že v trenutku oznanjenja osredotočen Nanj. V naslednjih mesecih počasi vse bolj zaznava njegovo prisotnost, vse do dneva njegovega rojstva. Njene oči so vedno obrnjene vanj in vsako njegovo besedo shrani kot dragocenost. Sveti Luka piše, da je Marija »premišljevala v svojem srcu«. To je zaznamovalo njeno držo do skrivnosti utelešenja, ki jo je obdržala celo življenje. Njena podoba, kot nam jo predstavlja evangelist Luka, je vzor za vsakega vernika, ki shranjuje Jezusove besede in dejanja ter tako vse bolj napreduje pri poznavanju Jezusa.

Marijina zmožnost, da je živela od Božjega pogleda, pa je tako rekoč nalezljiva. Prvi je to izkusil Jožef. Ko se je odločil zaupati angelu, ki mu je dejal, naj se ne boji vzeti Marije k sebi, se je njegov odnos do Boga spremenil. Na drugačen način ga je sprejel v svoje življenje, vstopil je v njegov načrt odrešenja, izpolnil je njegovo voljo. Samega sebe je podaril Mariji in Jezusu ter tako v polnosti odgovoril na klic, ki ga je prejel. Evangeliji ne pišejo o Jožefu: »Njegova prisotnost je bila tiha, toda zvesta, stanovitna in delovna.« Jezusa je v njegovem otroštvu zagotovo naučil moliti, vodil ga je s seboj v sinagogo in ga v vsakodnevnem življenju v Nazaretu privajal na ritem molitve in dela.

Odlomki na začetku Matejevega in Lukovega evangelija usmerijo naš pogled na Jezusa, Marijo in Jožefa z namenom, da lahko častimo skrivnost Boga, ki se je hotel roditi iz žene, Svete Device in prišel na ta svet na vsem ljudem običajen način. Tako je posvetil resničnost družine, jo napolnil z Božjo milostjo, ter ji v polnosti razodel njeno poklicanost in poslanstvo. Drugi vatikanski koncil je posvetil družini veliko pozornost. Zakonca sta po besedah koncila poklicana, da bi bila drug drugemu in otrokom priče vere in Kristusove ljubezni (prim. C 35). Krščanska družina se tako udeležuje preroškega poslanstva Cerkve, saj s svojim načinom življenja na glas oznanja kreposti Božjega kraljestva in upanje na blaženo življenje (prim. C 35). Moj častitljivi predhodnik Janez Pavel II. je večkrat vztrajno ponavljal, da je dobro osebe in človeške družbe tesno povezano z 'dobrim zdravjem' družine (prim. CS 47). Zato si Cerkev prizadeva obvarovati in uveljavljati 'po naravi dano dostojanstvo' in 'najvišjo sveto vrednoto' zakona in družine (prim. CS 47).

Za vse to se zahvalimo Bogu, pa tudi Devici Mariji in svetemu Jožefu, ki sta z veliko vero in razpoložljivostjo sodelovala pri Gospodovem zveličavnem načrtu.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 28. december 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan. Na to prvo nedeljo po božiču, ko smo še vedno potopljeni v veselo praznično vzdušje, nas Cerkev vabi k zrenju Svete Družine iz Nazareta. Današnji evangelij nam predstavlja Marijo in sv. Jožefa v trenutku, ko štirideset dni po Jezusovem rojstvu, gresta v tempelj. Gresta v pokorščini Mojzesovi postavi, ki je predpisovala, da se prvorojenca daruje Gospodu (prim. Lk 2,22-24).

Lahko si predstavljamo to malo družinico med vso to množico ljudi na velikem dvorišču templja. Je neopazna, ne izstopa… Pa vendar jo opazijo! Dva starčka, Simeon in Ana, po navdihu Sveta Duha, sta se približala in začela hvaliti Boga za tega Otroka, v katerem sta prepoznala Mesija, luč v razsvetljenje poganov in v zveličanje Izraela (prim. Lk 2,22-38). Preprost trenutek je, a poln preroštva, saj gre za srečanje mladih zakoncev, polnih veselja in vere zaradi Gospodovih milosti in dveh starčkov, ki sta tudi polna veselja in vere zaradi delovanja Svetega Duha. Zaradi koga so se srečali? Jezusa. Jezus je tisti, ki zbližuje generacije.

Izročimo Mariji, Kraljici družin, Materi, vse družine sveta, da bodo lahko živele v veri, slogi, medsebojni pomoči in zato kličem nad njih materinsko varstvo nje, ki je bila mati in hčer svojega Sina.

Papežev nagovor med srečanjem številčnih družin, nedelja, 28. december 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan. Predvsem pa eno vprašanje. Moja radovednost. Ob kateri uri ste se zbudili? Niste zaspani? Zadovoljen sem, da se lahko z vam srečam ob desetletnici združenja, ki zbira v Italiji skupaj številčne družine. Vidi se, da imate radi družino in imate radi življenje. In lepo se je zahvaliti Gospodu za ta dan, na katerega obhajamo Sveto Družino.

Današnji evangelij nam predstavlja Marijo in Jožefa, ki neseta Dete Jezusa v tempelj in tam srečata dva starčka, Simeona in Ano, ki prerokujeta o Detetu. To je podoba 'širše' družine, morda tako kot so vaše, kjer se različne generacije srečajo in si medsebojno pomagajo. Zahvaljujem se msgr. Pagli, predsedniku Papeškega sveta za družino, on je izvedenec za te stvari in ki si je zelo želel ta trenutek, msgr. Beschiu, ki je zelo sodeloval pri rojstvu in rasti vašega združenja, ki se je začelo v mestu blaženega Pavla VI., v Bresci.

Prišli ste z najlepšimi sadovi vaše ljubezni. Materinstvo in očetovstvo sta Božja darova, toda sprejeti dar, čuditi se nad njegovo lepoto ter storiti, da sveti v družbi, to je vaša naloga. Vsak vaš otrok je edinstvena stvaritev, ki se ne bo ponovila v zgodovini človeštva. Ko se doume to, oziroma to, da je bil vsak od Boga hoten, smo osupli, kakšen čudež je vsak otrok. Vsak otrok pa spremeni življenje. Življenje se spremeni. Vi dečki in deklice ste ravno to, vsak od vas je edinstven sad ljubezni. Prihajate iz ljubezni in rastete v ljubezni. Ste edinstveni, toda ne sami. To da imate brate in sestre je za vas zelo dobro, saj so sinovi in hčere številčnih družin že od ranega otroštva bolj sposobni bratskega občestva. V svetu pogosto zaznamovanim s sebičnostjo, je številčna družina šola solidarnosti in medsebojne razdelitve in ti drži sta potem v dobrobit vse družbe.

Vi otroci in mladostniki ste sadovi drevesa družine, saj ste dober sad drevesa, ko ima dobre korenine, ki so stari starši in dobro deblo, ki so starši. Jezus je rekel, da vsako dobro drevo prinaša dobre sadove in vsako slabo drevo slabe sadove (prim. Mt 7,17). Velika človeška družina je kakor gozd, v katerem dobra drevesa prinašajo solidarnost, občestvo, zaupanje, medsebojno pomoč, varnost ter zadovoljno zmernost, prijateljstvo. Navzočnost številčnih družin je namreč upanje za družbo. Zaradi tega pa je zelo pomembna tudi navzočnost starih staršev. To je dragocena navzočnost bodisi za praktično pomoč, bodisi in predvsem zaradi vzgojnega prispevanja. Stari starši namreč v sebi ohranjajo vrednote nekega ljudstva, družine in to pomagajo staršem posredovati naprej. V prejšnjem stoletju so stari starši posredovali vero najprej, so prinašali h krstu otroke.

Dragi starši, hvaležen sem vam za zgled ljubezni do življenja, ki ga vi varujete od spočetja do naravnega konca, kljub vsem oviram in težavam življenja in ki vam ga žal javne institucije ne pomagajo vedno prenašati. Upravičeno poudarjate, da italijanska ustava v 31. členu zahteva posebno skrb za številčne družine, vendar pa v resnici to ni tako. Želim torej, tudi ko pomislim na nizko nataliteto, ki jo v Italiji že nekaj časa zaznavajo, 1%, to ni nič, večjo pozornost tako politike kot javne uprave na vseh nivojih, da takšne družine dobijo predvideno podporo. Vsaka družina je celica družbe, toda številčna družina je bogatejša in vitalnejša celica in za dobro države je, da vlaga vanjo.

Dobrodošlo je, če se družine združujejo v združenja, kakor v to italijansko ali kakor druge tukaj zastopane iz drugih evropskih držav in dobrodošla je mreža združenj družin, ki je sposobna biti navzoča in vidna v družbi in politiki. Sveti Janez Pavel II. je glede tega dejal: »Družine se morajo vedno bolj zavedati, da so one 'protagonistke' tega, kar imenujejo 'družinska politika' in da morajo prevzeti odgovornost za preobrazbo družbe. V nasprotnem primeru bodo one prve žrtve zla, ki so ga le brezbrižno opazovale (Familiaris consortio 44). Prizadevanje, ki ga združenja družin opravljajo v različnih forumih, narodnih ali krajevnih, je ravno to, da v družbi in preko državnih zakonov, spodbujajo vrednote in potrebe družine.

Dobrodošla so tudi cerkvena gibanja v katerih ste vi iz številčnih družin še posebej navzoči in dejavni. Vedno se zahvaljujem Gospodu, ko vidim očeta in mamo številčne družine skupaj z njihovimi otroki, vključene v življenje Cerkve in družbe. S svoje strani sem vam blizu z molitvijo in vas izročam v varstvo Svete Družine: Jezusa, Marije in Jožefa. Lepa novica je, da se ravno v Nazaretu gradi hiša za družine iz vsega sveta, ki poromajo tja, kjer je Jezus rastel in se krepil v modrosti in milosti (prim. Lk 2,40).

Še posebej pa molim za najbolj preizkušane družine zaradi ekonomske krize, tiste, kjer je oče ali mati ostal brez dela, to je hudo, kjer ga mladi ne uspejo najti, za družine, ki so preizkušane v tem, kar jim je najdragocenejše in za tiste, ki jih napada skušnjava, da se prepustijo osamljenosti ali razdeljenosti.

Dragi prijatelji, dragi starši, dragi otroci, dragi mladi, dragi stari starši, lep praznik vsem! Naj bo v vsaki vaši družini obilje Božje nežnosti in tolažbe. Iz srca vas blagoslavljam. In vi, prosim vas, nadaljujte z molitvijo zame, ki sem morda za vas vse dedek. Hvala.

Sedaj vsi skupaj molimo k Mariji, da prejmemo blagoslov.
Zdrava Marija…
Blagoslov.
Hvala.

Angel Gospodov, nedelja, 31. december 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to prvo nedeljo po božiču obhajamo Sveto nazareško družino in evangelij nas vabi k razmišljanju o izkušnji, ki so jo živeli Marija, Jožef in Jezus, ko so rasli skupaj kot družina v medsebojni ljubezni ter v zaupanju v Boga.

Izraz tega zaupanja (do Boga) je obred, ki sta ga opravila Marija in Jožef z darovanjem sina Jezusa Bogu: »Prinesli so ga v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda« (Lk 2,22), kakor je to zahtevala Mojzesova postava. Jezusova starša sta šla v tempelj potrdit, da sin pripada Bogu in da sta onadva varuha njegovega življenja in ne lastnika. To nam da misliti. Vsi starši so varuhi otrok in ne lastniki in jim morajo pomagati rasti.

To dejanje je poudarilo, da je samo Bog Gospod zgodovine posameznika in družine, ker vse prihaja od Njega. Vsaka družina je poklicana priznati ta primat s tem, da varuje in vzgaja otroke k odpiranju za Boga, ki je vir življenja. K temu pa prihaja naproti skrivnost notranje mladosti, ki sta jo v evangeliju presenetljivo izpričala dve ostareli osebi, Simeon in Ana. Starček Simeon, ki je bil še posebej navdihnjen po Svetem Duhu, je glede otroka Jezusa rekel: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje…, da se razodenejo misli mnogih src (vv. 34-35).

Te preroške besede razodevajo, da je Jezus prišel odpravit lažne podobe, ki si jih delamo o Bogu, pa tudi o nas samih; da bi 'nasprotoval' svetnim gotovostim, na katere se hočemo opirati; da bi 'vstali' za pristno človeško in krščansko pot, utemeljeno na vrednotah evangelija. Ne obstaja stanje v družini, ki bi ji bila zaprta ta pot prenove in vstajenja. Vsakič, ko se družine, tudi tiste ranjene ter zaznamovane s šibkostjo, zgrešenostjo in težavami, vrnejo k izviru krščanske izkušnje, se jim odprejo nove poti nepredvidljivih možnosti.

Današnja evangeljska pripoved še pravi, da so se Marija in Jožef, ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, vrnili v Galilejo, v njihovo mesto Nazaret. Otrok pa je rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim« (vv. 39-40). Veliko veselje v družini je, ko otroci rastejo. To vsi vemo. Namenjeno jim je namreč, da rastejo in se krepijo, si pridobivajo modrost in sprejemajo Božjo milost, ravno tako, kot se je to dogajalo Jezusu. On je v resnici eden izmed nas, torej Božji Sin, ki postane otrok in sprejme, da raste, se krepi, je poln modrosti in Božja milost je nad Njim. Marija in Jožef v veselju vidita  vse to v svojem sinu. To je namreč poslanstvo, h kateremu je usmerjena družina in sicer z ustvarjanjem ugodnih pogojev za skladno in polno rast otrok, da bodo lahko živeli dobro življenje, vredno Boga in konstruktivno za svet.

To voščilo danes namenjam  vsem družinam in ga združujem s prošnjo Mariji, Kraljici družin.

Sobota, 26. december 2020, 10:00