Išči

Vatican News
Pastirji počastijo novorojeno Dete. Pastirji počastijo novorojeno Dete. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za polnočno sveto mašo

Pri vseh štirih božičnih mašah bogoslužje navaja odlomek iz knjige preroka Izaija, ki še bolj oprijemljivo opisuje razodetje, ki se je zgodilo na Božič: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in míru ne bo konca« (Iz 9,5-6).

Iz 9,1-6

Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luč,
nad prebivalci v deželi smrtne sence
je zasvetila luč.
Pomnožil si narod,
naredil si veliko veselje.
Veselijo se pred teboj,
kakor se veselijo ob žetvi,
kakor se radujejo, ko delijo plen.
Kajti jarem njegovega bremena
in palico na njegovem hrbtu,
šibo njegovega priganjača
si zlomil kot na dan Midjáncev.
Kajti vsak vojaški škorenj, ki hrupno koraka,
in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo,
bo sežgano, bo hrana za ogenj.
Kajti dete nam je rojeno,
sin nam je dan.
Oblast je na njegovih ramah,
imenuje se:
Čudoviti svetovalec, Močni Bog,
Večni Oče, Knez miru.
Oblast se bo širila
in miru ne bo konca
na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu.
Vzpostavil ga bo in utrdil
s pravico in pravičnostjo
od zdaj in na veke.
Gorečnost Gospoda nad vojskami bo to naredila.

Tit 2,11-14

Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi. Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter razumno, pravično in res pobožno živimo v sedanjem veku, ko pričakujemo, da se bosta uresničila blaženo upanje in pojavitev slave vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa, ki je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse nepostavnosti in nas zase očistil kot lastno ljudstvo, ki je vneto za dobra dela.

Lk 2,1-14

Tiste dni je od cesarja Avgusta prišel ukaz, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In porodila je sina, svojega prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

Prav v tistem kraju so pastirji prebivali na prostem in ponoči stražili pri svoji čredi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Prevzel jih je velik strah. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. To vam bo znamenje: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli.« In nemudoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila:

»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Janez Krizostom pravi: »Ko bralec pride do Jezusovega rojstva, vidi v njem izvor vseh večjih praznikov Cerkve: velike noči, vnebohoda, binkošti«. »Prvi del besedila nas s časovnimi napotki popisa prebivalstva ter rojstva uvede v zgodovinski okvir Jezusovega rojstva«, dodaja Evzebij iz Cezareje. Kasij pa pravi: »Avgustovo zmagoslavje je podoba Kristusovega, po katerem so bili vsi verniki popisani v božjem imenu«. Sv. Beda pa to razlaga takole: »Ker se je rodil med popisom, je nato plačal cesarju prispevek tako, da je njegova navzočnost na svetu lahko prinesla večen mir«, in dodaja: »Čeprav je bil Jezus spočet v Nazaretu, je Marija zaradi popisovanja morala iti v Betlehem, da bi se On rodil v Davidovem mestu, saj Betlehem pomeni 'hiša kruha'«. Ciril Aleksandrijski pa nadaljuje z razlago besedila takole: »Marija je bila Jožefova zaročenka, toda otrok v njenem telesu je bil spočet brez moškega semena. Devica Marija je bila svetišče za Jezusovo meso«. Sv. Beda to nadalje razlaga: »On je zelo jasno Bog in človek, Marijin prvorojenec in prvorojenec vsega človeštva, prvorojenec milosti«, »ki se je ponižal zato, da bi mi postali popolni ljudje«, pa k temu dodaja sv. Ambrož. Sv. Beda nadalje pravi: »Jezus leži v jaslih povit v plenice in ne v škrlat s Tira«. Janez Menih nadaljuje: »Po plenicah nas je Jezus osvobodil vezi greha, ki nas je vklenil v verige«. »To nam razodeva, kako je prevzel našo slabotno človeško naravo, da bi nas pripeljal do naše prvotne obleke, ki je nesmrtnost« pravi sv. Janez Krizostom. Več cerkvenih očetov pravi, da »On leži v jaslih kot krma za tiste, ki se obnašajo kot živali, za nas pa je sedaj kruh iz nebes«.

»Kakor je angel katehiziral Marijo in Jožefa, tako sedaj angeli katehizirajo pastirje« nadaljuje z razlago sv. Ambrož. Origen ob tem dodaja: »Kakor vsi pastirji čred, ki hodijo za njimi, tudi ti pastirji potrebujejo Kristusovo navzočnost. Angeli naznanjajo v Jezusu tistega, ki ozdravlja narode«. Sv. Beda nadaljuje: »Ko angel oznanja, da se je danes rodil Zveličar, naznanja zarjo novega dne, ki prihaja po navzočnosti Božjega kraljestva v ljudeh ter po Kristusovem javnem delovanju in bo pregnala temo«. »Zveličar ima dve čudežni rojstvi: 'Večno rojen iz Očeta se je sedaj enkrat rodil iz device'« pravi sv. Avguštin. Sv. Gregor Nazianški pa pravi: »Ko začne s plenicami otroka Jezusa, kot z znamenjem rojstva Mesija in zaključi z njegovim mrtvim telesom povitim v povoje za pogreb, Luka s tem poveže med sabo Jezusovo  rojstvo, njegovo smrt in vstajenje«. Gregor Veliki pa pravi: »V Jezusovem rojstvu se Božja slava razodeva na zemlji kot mir ter dobra volja med Bogom in človeštvom, med angeli in ljudmi«. Sv. Avguštin ob tem pravi: »Jezus je mož miru, celotno in popolno učlovečenje modrosti«. Sv. Efrem Sirski pa vse to povzame v sledečo misel: »Z rojstvom in smrtjo Jezusa iz Nazareta, sta v miru povezani nebo in zemlja«.

Misli Benedikta XVI.

Berilo iz Pisma sv. Pavla Titu, ki smo ga ravnokar slišali, se slovesno začenja z besedo apparuit, ki se ponovi tudi pri zorni maši: apparuit – 'se je pojavil'. Ta beseda pomeni program, s katerim hoče Cerkev na kratko povzeti bistvo Božiča. Prej so ljudje na mnogotere načine govorili in delali človeške podobe Boga. Bog sam je na različne načine govoril ljudem (prim. Heb 1,1; berilo pri dnevni maši). Zdaj pa se je zgodilo nekaj več: On se je pojavil. Pokazal se je. Prišel je iz nedostopne svetlobe, v kateri prebiva. On sam je prišel med nas. To je bilo za starodavno Cerkev veliko božično veselje: Bog se je pojavil. Ni več zgolj neka ideja, ni samo nekaj, kar bi bilo mogoče zaslutiti iz besed. On 'se je pojavil'. Zdaj pa se vprašamo: Kako se je pojavil? Kdo je On v resnici? Berilo zorne maše s tem v zvezi pravi: »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi« (Tit 3,4). Za ljudi iz predkrščanske dobe, ki so se spričo grozot in protislovij sveta bali, da bi tudi Bog ne bil povsem dober, ampak bi bil nedvomno lahko tudi krut in samovoljen, je bilo to resnično 'razglašenje', 'epifanija', velika luč, ki nam je zasvetila: Bog je čista dobrota. Tudi danes se ljudje, ki jim ne uspe več v veri prepoznati Boga, sprašujejo, če je poslednja sila, na kateri temelji svet in ki upravlja s svetom, resnično dobra ali pa je zlo enako močno in izvorno kot dobro in lepo, ki ga v svetlih trenutkih srečamo v našem svetu. »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi.« To je nova in tolažilna gotovost, ki nam je dana za Božič.

Pri vseh štirih božičnih mašah bogoslužje navaja odlomek iz knjige preroka Izaija, ki še bolj oprijemljivo opisuje razodetje, ki se je zgodilo na Božič: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in míru ne bo konca« (Iz 9,5-6). Ne vemo, ali je prerok s to besedo mislil na kakega otroka iz svojega zgodovinskega obdobja. Zgleda pa nemogoče. To je edino starozavezno besedilo, kjer je o nekem otroku, o nekem človeškem bitju rečeno: imenuje se Močni Bog, Večni Oče. Pred nami je videnje, ki gre daleč preko zgodovinskega trenutka proti tistemu, kar je skrivnostno, postavljeno v prihodnost. Otrok je v vsej svoji šibkosti močni Bog. Otrok je v vsem svojem pomanjkanju in odvisnosti večni Oče. »In míru ne bo konca.« Prerok je prej o tem govoril kot o 'veliki luči' in v zvezi z mirom, ki izhaja iz njega, je trdil, da bo sežgana vsaka priganjaška palica, vsak vojaški škorenj, ki strumno koraka, vsak s krvjo omočeni plašč (prim. Iz 9,1.3-4).

Bog se je pojavil – kot otrok. Prav na ta način se je zoperstavil slehernemu nasilju in nosi sporočilo, ki je mir. V tem trenutku, ko svet nenehno  na mnogih krajih in na številne načine ogroža nasilje, kjer se vedno znova pojavljajo priganjaške palice in v kri namočeni plašči, kričimo Gospodu: Ti, močni Bog, si se pojavil kot otrok in si se nam pokazal kot tisti, ki nas ljubi in po katerem bo ljubezen zmagala. Dal si nam vedeti, da moramo biti skupaj s teboj delavci za mir. Všeč nam je, da si otrok, všeč nam je tvoje nenasilje, toda trpimo, ker nasilje še vedno traja na svetu. Zato te prosimo tudi: pokaži svojo moč, o Bog. V tem našem času, v tem našem svetu daj, da bodo sežgali priganjaške palice, v kri namočene plašče in bobneče škornje vojakov, tako da bo tvoj mir zmagal na tem našem svetu.

Božič je razglašenje – razodetje Boga in njegove velike luči v otroku, ki se je rodil za nas. Rodil v betlehemskem hlevu, ne v kraljevskih palačah. Ko je Frančišek Asiški leta 1223 praznoval Božič v Grecciu z volom in oslom pri jaslih, polnih sena, je postala vidna nova razsežnost božične skrivnosti. Frančišek Asiški je Božič imenoval »praznik vseh praznikov« – bolj kot druga slavja – in ga je praznoval »z neizrekljivo zavzetostjo« (2 Cel 199; FF 787). Z veliko pobožnostjo je poljubljal podobe Deteta in je po otroško brbljal ljubke besede, kot nam poroča Tomaž Čelanski (prav tam). Za starodavno Cerkev je bil praznik vseh praznikov Velika noč: Kristus je z vstajenjem razdejal vrata smrti in tako korenito spremenil svet; za človeka je ustvaril prostor v Bogu samem. Dobro, Frančišek ni spremenil, ni hotel spremeniti te objektivne hierarhije praznikov, interne zgradbe vere, ki ima središče v velikonočni skrivnosti. In vendar se je z njegovo pomočjo in po njegovem načinu verovanja zgodilo nekaj novega: Frančišek je v povsem novi globini odkril Jezusovo človeškost. To, da je bil človek, se je pokazalo najbolj očitno v trenutku, ko je bil Božji Sin, rojen iz Device Marije, povit v plenice in položen v jasli. Vstajenje predpostavlja učlovečenje. Božji Sin kot otrok, kot pravi človeški otrok – je globoko ganil srce asiškega svetnika, tako da je vero spremenil v ljubezen. »Pojavili sta se Božja dobrota in njegova ljubezen do ljudi,« ta stavek sv. Pavla je tako dobil povsem novo globino. V otroku iz betlehemskega hleva se lahko tako rekoč dotaknemo Boga in ga pobožamo. Tako je bogoslužno leto dobilo drugo središče v prazniku, ki je predvsem praznik srca.

Vse to nima v sebi nič sentimentalnega. Prav v novem izkustvu Jezusove človeške resničnosti se razodeva velika skrivnost vere. Frančišek je ljubil Jezusa-otroka, ker mu je postala v njegovem otroštvu jasna Božja ponižnost. Bog je postal ubog. Njegov Sin se je rodil v uboštvu hleva. V detetu Jezusu se je Bog naredil odvisnega, potrebnega ljubezni od ljudi, bil je tak, da je potreboval njihovo – našo – ljubezen. Danes pa je Božič postal praznik trgovin, kjer zaslepljujoč blišč zasenči skrivnost Božje ponižnosti, ki nas vabi k ponižnosti in preprostosti. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s pogledom prodrli preko bleščečih fasad tega časa in za njimi našli otroka iz betlehemskega hleva, da bomo tako odkrili pravo veselje in pravo luč.

Nad jaslimi, ki so bile med volom in oslom, je dal Frančišek obhajati presveto evharistijo (prim. 1 Cel 85; FF 469). Kasneje je bil nad tistimi jaslimi zgrajen oltar, da bi tam, kjer so nekoč živali jedle seno, zdaj lahko ljudje prejeli za odrešenje duše in telesa meso žrtvovanega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, kakor pripoveduje Čelanski (prim. 1 Cel 87; FF 471). V sveti noči v Grecciu je Frančišek kot diakon osebno z zvonkim glasom zapel božični evangelij. Po zaslugi sijajnih pesmi bratov je bilo slavje en sam izbruh veselja (prim. 1 Cel 85-86; FF 469-470). Prav srečanje z Božjo ponižnostjo se je spremenilo v veselje: njegova dobrota ustvarja pravi praznik.

Kdor hoče dandanes vstopiti v cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu, odkrije, da je vhod, ki je bil nekoč visok pet metrov in pol in skozi katerega so cesarji in kalifi vstopali v svetišče, večinoma zazidan. Ostala je samo nizka odprtina, visoka meter in pol. Namen je bil verjetno bolje zaščititi cerkev pred morebitnimi napadi, predvsem pa onemogočiti, da bi kdo na konju vstopil v božjo hišo. Kdor hoče vstopiti na kraj Jezusovega rojstva, se mora skloniti. Zdi se mi, da se v tem kaže globoka resnica, za katero hočemo, da se nas dotakne tudi to sveto noč. Če hočemo najti Boga, ki se je prikazal kot otrok, moramo sestopiti s konja svojega 'razsvetljenega' razuma. Odložiti moramo svoje lažne gotovosti, svoj intelektualni napuh, ki nam onemogoča dojemati Božjo bližino. Slediti moramo notranji poti sv. Frančiška – poti k tisti skrajni notranji in zunanji preprostosti, ki omogoča srcu, da vidi. Skloniti se moramo, iti tako rekoč duhovno peš, da bi lahko vstopili skozi portal vere in srečali Boga, ki je drugačen od naših predsodkov in mnenj; Bog, ki se skriva v ponižnosti komaj rojenega Deteta. Obhajajmo torej bogoslužje te svete noči in odvrnimo pozornost od tega, kar je snovno, merljivo in otipljivo. Pustimo, da nas naredi preproste ta Bog, ki se razodeva srcu, ki je postalo preprosto. In prosimo v tej uri še posebej za vse tiste, ki morajo ta Božič preživeti v revščini, bolečini, kot izgnanci, da bi se jim pokazal žarek Božje dobrote; da bi se njih in nas dotaknila tista dobrota, ki jo je Bog hotel z rojstvom svojega Sina v hlevu prinesti na svet. Amen.

Misli papeža Frančiška

Homilija med polnočno sveto mašo, sreda, 24. december 2014
»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba« (Iz 9,1). 'Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala' (Lk 2,9). Tako nam bogoslužje te svete božične noči predstavi Odrešenikovo rojstvo: kakor luč, ki prodira in razblini najgostejšo temo. Navzočnost Gospoda sredi njegovega ljudstva izbriše breme poraza in žalost suženjstva ter vzpostavi veselje in radost.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo na božično noč v baziliki sv. Petra v Rimu.

Tudi mi smo v tej blagoslovljeni noči v božjo hišo prišli skozi temo, ki objema zemljo, pri tem pa nas je vodil plamen vere, ki razsvetljuje naše korake, in nas je poživljalo upanje, da bomo našli »veliko luč«. Ko odpremo svoje srce, moremo tudi mi zreti čudež tega otroka-sonca, ki razsvetljuje obzorje in vzhaja z višave.

Izvor teme, ki objema svet, se izgublja v noči davnine. Pomislimo na temačni trenutek, ko je bil zagrešen prvi zločin v zgodovini človeštva, ko je Kajnova roka, zaslepljena od zavisti, do smrti potolkla brata Abela (prim. 1 Mz 4,8). Tako je bilo potekanje vekov zaznamovano z nasiljem, vojnami, sovraštvom, prevlado. Bog, ki je vse svoje pričakovanje položil v človeka, narejenega po svoji podobi, pa je čakal. Bog pa je čakal. Tako dolgo je čakal, da bi v neki točki moral obupati. Vendar pa se ni mogel odpovedati, ni se mogel izneveriti sebi (prim. 2 Tim 2,13). Zato je še dalje potrpežljivo čakal pred pokvarjenostjo ljudi in narodov. Božja potrpežljivost. Kako težko je razumeti, Božjo potrpežljivost do nas.

Na poti zgodovine nam luč, ki preganja temo, razodeva, da je Bog Oče in da je njegova potrpežljiva zvestoba močnejša od teme in pokvarjenosti. V tem je oznanilo božične noči. Bog ne pozna iskre jeze in nepotrpežljivosti; vedno je tam – kot oče iz prilike o izgubljenem sinu – in čaka, da že od daleč uzre sinovo vrnitev, vse dni potrpežljivo. Božja potrpežljivost.

Izaijeva prerokba napoveduje vzhod neizmerne svetlobe, ki prežene temo. Rodi se v Betlehemu in jo sprejmejo ljubeče Marijine roke, Jožefova naklonjenost, čudenje pastirjev. Ko so angeli pastirjem oznanili rojstvo Odrešenika, so to storili s temi besedami: »To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli« (Lk 2,12). »Znamenje« je ravno Božja ponižnost, Božja ponižnost, ki je pretirana do skrajnosti; to je ljubezen, s katero je tisto noč On privzel našo krhkost, naše trpljenje, naše stiske, naša hrepenenja in naše meje. Sporočilo, ki so ga vsi pričakovali, ki so ga vsi iskali v globinah svoje duše, ni nič drugega kot Božja nežnost: Bog, ki nas gleda z očmi, polnimi naklonjenosti, ki sprejema našo bedo, Bog, ki je zaljubljen v našo majhnost.

Ko to sveto noč zremo Dete Jezusa, ki se je ravnokar rodil in bil položen v jasli, smo povabljeni k premisleku. Kako sprejemamo Božjo nežnost? Ali pustim, da se me On dotakne, se mu pustim objeti ali pa mu preprečim, da bi se mi približal? »Toda saj iščem Gospoda,« bi lahko ugovarjali. In vendar ni najpomembnejše, da ga iščem, ampak da Njemu pustim, da me išče in najde ter poboža z ljubeznivostjo. To je vprašanje, ki nam ga Dete zastavlja že s svojo navzočnostjo: ali pustim Bogu, da me ima rad?

In še nekaj: smo dovolj pogumni, da z nežnostjo sprejmemo težke okoliščine in probleme človeka, ki je ob nas, ali pa imamo raje brezosebne rešitve, ki so morda celo učinkovite, a so brez evangeljske topline? Kako močno danes svet potrebuje nežnosti! Božja potrpežljivost, Božja bližina, Božja nežnost.

Kristjanov odgovor ne more biti drugačen od tistega, ki ga Bog daje na našo majhnost. Življenje se mora soočiti z dobroto, z milino. Ko se zavemo, da je Bog tako zaljubljen v našo majhnost, da je sam postal majhen, da bi nas bolje srečal, ne moremo, da mu ne bi odprli svojega srca in ga prosili: »Gospod, pomagaj mi, da bom tak kot ti, daj mi milost nežnosti v najtežjih življenjskih okoliščinah, daj mi milost bližine v vsaki potrebi, milost miline v slehernem sporu.«

Dragi bratje in sestre, v tej sveti noči se zazrimo v jaslice: tam je »ljudstvo, ki je hodilo v temí, zagledalo velíko luč« (Iz 9,1). Zagledalo jo je preprosto ljudstvo, pripravljeno sprejeti Božji dar. Nasprotno pa je niso videli prevzetni, napuhnjeni, tisti, ki postavljajo zakone po lastnih osebnih merilih, taki, ki si nadenejo držo zaprtosti. Glejmo jaslice in molímo, prosímo Devico in Mater: »O Marija, pokaži nam Jezusa!«

Homilija med polnočno sveto mašo, nedelja, 24. december 2017
 »Marija »je rodila prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanje ni bilo prostora« (Lk 2,7). S tem preprostim, a jasnim izrazom nas popelje Luka v srce svete noči: Marija je rodila, dala na svetlo, Marija nam je dala Luč. Preprosta pripoved, da bi se potopili v dogodek, ki je za vselej spremenil našo zgodovino. Vse v tej noči postane vir upanja.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med polnočno sveto mašo v baziliki sv. Petra.

Pojdimo v ozadje nekaterih vrstic. Odlok cesarja je Marijo in Jožefa obvezal, da sta šla na pot. Pustiti sta morala svojo rodbino, svoj dom, svojo deželo in se odpraviti na potovanje, da bi se popisala. To popotovanje nikakor ni bilo udobno niti lahko za mladi par, ki je bil na tem, da dobi otroka: doletela jih je obveza, da zapustijo svojo deželo. V srcu sta bila polna upanja in prihodnosti zaradi otroka, ki je bil na tem, da pride; njuni koraki pa so bili težki zaradi negotovosti in nevarnosti, ki spremljajo tiste, ki morajo zapustiti svoj dom.

Potem pa sta se še soočala z verjetno najtežjo rečjo: prišla sta v Betlehem in izkusila, da je to dežela, ki ju ni pričakovala, dežela, kjer zanju ni bilo prostora.

In prav tam, v tej resničnosti, ki je bila izziv, nam je Marija podarila Emanuela. Božji Sin se je moral roditi v hlevu, ker njegovi niso imeli prostora zanj. »Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,11). In tam … sredi teme nekega mesta, ki nima prostora za tujca, ki prihaja od daleč, sredi teme mesta, ki je v polnem vrvežu in za katero se zdi, da bi se v tem primeru hotelo zgraditi tako, da drugemu obrne hrbet, prav tam se prižge revolucionarna iskra Božje nežnosti. V Betlehemu se je naredila drobna razpoka za tiste, ki so izgubili deželo, domovino, sanje; celo za tiste, ki so popustili zadušljivosti, ki jo povzroča vase zaprto življenje.

V Jožefovih in Marijinih korakih se skriva toliko korakov. Vidimo sledi celih družin, ki so prisiljene oditi. Vidimo sledove milijonov ljudi, ki se ne odločajo za odhod, ampak so prisiljeni k ločitvi od dragih, in so izgnani iz svojih dežel. V mnogih primerih ta odhod sicer napolnjuje upanje, napolnjuje prihodnost; v mnogih drugih primerih pa ima ta odhod eno samo ime: preživetje. Preživeti dežurne herode, ki jim za vsiljevanje svoje oblasti in množenje bogastva ni noben problem preliti nedolžno kri.

Marija in Jožef, za katera ni bilo prostora, sta prva objela Njega, ki prihaja vsem nam podelit potrdilo o državljanstvu. Njega, ki v svojem uboštvu in majhnosti razkrinkava in razglaša, da sta prava oblast in pristna svoboda tisti, ki počastita in podpirata krhkost najšibkejših.

To noč je Tisti, ki ni imel prostora za rojstvo, oznanjen tistim, ki niso imeli prostora za mizo in na ulicah mesta. Pastirji so prvi naslovljenci tega Veselega oznanila. Zaradi svojega dela so to bili ljudje, ki so morali živeti na robu družbe. Njihov način življenja in kraji, kjer so morali prebivati, so jim onemogočali izpolnjevati vsa obredna določila verskega očiščevanja in so jih zato imeli za nečiste. Njihova koža, njihove obleke, vonj, govorica in izvor so jih izdajali. Vse na njih je zbujalo nezaupanje. To so ljudje, ki se jim je treba na daleč ogniti, ki zbujajo strah; imeli so jih za pogane sredi vernikov, za grešnike sredi pravičnih, tujce med državljani. Njim – poganom, grešnikom in tujcem – angel reče: »Ne bojte se: glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10-11).

Glejte, to noč smo povabljeni, da si prav to veselje med seboj podelimo, ga praznujemo in oznanjamo. Veselje, s katerim je Bog v svojem neskončnem usmiljenju objel nas, pogane, grešnike in tujce, in nas dreza, da tudi mi storimo enako.

Vera te noči nas vodi k temu, da prepoznavamo Božjo navzočnost v vseh okoliščinah, kjer se nam zdi, da je odsoten. On pa biva tolikokrat neprepoznan v nadležnem obiskovalcu, ki hodi po naših mestih, po naših četrtih, se vozi z našimi avtobusi, trka na naša vrata.

Prav ta vera nas priganja, da damo prostor novi družbeni iznajdljivosti, da se ne bojimo preizkušati novih oblik odnosov, kjer ni nikomur treba čutiti, da nima prostora na tem svetu. Božič je čas, ko naj spremenimo moč strahu v moč ljubezni, v moč za novo iznajdljivost ljubezni. Ljubezni, ki se ne navadi na krivico, kot da bi bila ta nekaj naravnega, ampak ima pogum, da sredi napetosti in sporov postane »hiša kruha«, dežela gostoljubja. Na to nas je spomnil sv. Janez Pavel II.: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« (Homilija pri maši ob začetku ponitifikata, 22. 10. 1978).

V betlehemskem Detetu nam prihaja naproti Bog, da bi nas naredil za nosilce glavne vloge v življenju, ki nas obdaja. Ponuja se, da bi ga vzeli v naročje, da bi ga dvignili in objeli. Kajti v Njem se ne bojimo vzeti v naročje, dvigniti in objeti žejnega, tujca, golega, bolnika, jetnika (prim. Mt 25,35-36). »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« V tem Otroku nas Bog vabi, da se napolnimo z upanjem. Vabi nas, naj postanemo čuvarji za mnoge, ki so omagali pod težo obupa, ki se rojeva pred tolikimi zaprtimi vrati. V tem Otroku nam Bog daje glavno vlogo v svoji gostoljubnosti.

Ganjeni smo od veselja zaradi tvojega daru, malo betlehemsko Dete, zato te prosimo, naj nas tvoj jok predrami iz naše brezbrižnosti, naj odpre naše oči pred trpečimi. Tvoja nežnost naj prebudi naše čutenje in nam da občutiti, da smo povabljeni, naj te prepoznamo v vseh tistih, ki prihajajo v naša mesta, v naše zgodbe, v naša življenja. Tvoja revolucionarna nežnost naj nas prepriča, da bomo začutili, kako smo povabljeni, da si naložimo upanje in nežnost našega ljudstva.

Četrtek, 24. december 2020, 12:23