Išči

Vatican News
Prva adventna nedelja Prva adventna nedelja 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 1. adventno nedeljo

Danes začenjamo pot adventa, ki bo svoj višek dosegla v Božiču. Advent je čas, ki nam je dan, da sprejmemo Gospoda, ki nam prihaja naproti in preverimo svojo željo po Bogu ter da gledamo naprej in se pripravimo na Kristusovo vrnitev. K nam se bo vrnil med Božičnim praznikom, ko se bomo spominjali njegovega prihoda v zgodovino z vso ponižnostjo človeške pogojenost. Prihaja pa tudi v nas vsakič, ko smo pripravljeni sprejeti ga. Prišel pa bo ponovno ob koncu časov »sodit žive in mrtve«. Zato moramo biti vedno čuječi ter ga v upanju pričakovati, da ga bomo srečali.

Iz 63,16-17.19 – 64,2-7

Saj si ti naš oče!
Kajti Abraham nas ne pozna
in Izrael nas ne razloči.
Ti, Gospod, si naš oče,
Naš odkupitelj iz davnine ti je ime.
Zakaj si dopustil, Gospod, da smo zašli s tvojih poti,
nam zakrknil srce, da se te ne bojimo?
Vrni se zaradi svojih služabnikov,
zaradi rodov, ki so tvoja posest!
Davno smo postali kakor tisti, ki jim ti ne vladaš,
nad katerimi se ne kliče tvoje ime.
 O da bi predrl nebo in stopil dol,
da bi se pred teboj tresle gore!
Ko si delal strašne reči, ki jih nismo pričakovali,
(si stopil dol, pred teboj so zadrhtele gore.)
Od vekomaj se ni slišalo,
uho ni zaznalo,
oko ni videlo Boga razen tebe,
ki bi kaj storil za tistega, ki ga čaka.
Naproti prihajaš njemu, ki z veseljem ravna pravično,
tistim, ki se te spominjajo na tvojih potih.
Glej, ti si se srdil in mi smo grešili,
če bi se vedno držali tvojih poti, bi bili rešeni.
Vsi smo postali kakor nečistnik,
vsa naša pravična dela kakor umazana obleka.
Vsi smo oveneli kakor listje,
naša krivda nas je odnesla kakor veter.
Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime,
ki bi se prebudil, da bi se te držal,
kajti skril si svoje obličje pred nami,
in nas prepustil môči naše krivde.
In zdaj, Gospod, si ti naš oče!
Mi smo glina, ti si naš upodobitelj,
vsi smo delo tvojih rok.

1 Kor 1,3-9

Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Zahvaljujem se vedno svojemu Bogu za vas zaradi Božje milosti, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, saj ste vsem obogateli v njem, v vsaki besedi in vsakem spoznanju, kakor se je Kristusovo pričevanje utrdilo v vas, tako da niste prikrajšani za noben milostni dar, ko pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki vas bo utrdil do konca, brezgrajne na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom.

Mr 13,33-37

Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj je ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«

Razlaga cerkvenih očetov

Tertulijan pravi, da »vero vsak dan skuša in preizkuša strah pred tistim neznanim, po katerem pa vsak dan upamo.« V Apostolskih konstitucijah je zapisano: »Zaman bo vse tisto, kar smo storili ali mislili, če ne bomo do zadnjega dne vztrajali na poti dobrega.« Sv. Atanazij pa pravi, da če bi »poznali prihodnost, bi bili nenehoma v skušnjavi, da opustimo vsako odgovornost in prizadevanje za družbo.« Sv. Irenej Lyonski pa k temu dodaja: »To, da nam ni bilo vse razkrito, nas spodbuja k ponižnosti.«

Misli Benedikta XVI.

Danes vsa Cerkev začenja novo bogoslužno leto, novo pot vere, ki jo bomo živeli skupaj v krščanskih skupnostih, pa tudi, kakor vedno, prehodili znotraj zgodovine sveta, da bi se odprli Božji skrivnosti ter odrešenju, ki prihaja iz njegove ljubezni. Bogoslužno leto se začenja z adventnim časom. Ta čudoviti čas prebuja v srcih pričakovanje Kristusovega prihoda ter spomin njegovega prvega prihoda, ko je slekel svojo božansko slavo ter prevzel naše umrljivo meso.

'Čujte!' To je Jezusov poziv iz današnjega evangelija. Ne nameni ga samo svojim učencem, temveč vsem: 'Čujte!' (Mr 13,37). To je koristen opomin, ki nas spomni, da življenje nima samo zemeljske razsežnosti, temveč se razteza 'onkraj', kakor rastlina, ki klije iz zemlje ter se odpira proti nebu. Kot razmišljujoča rastlina bo vsak človek, obdarjen s svobodo in odgovornostjo, poklican, da bo dal obračun, kako je živel in kako je uporabljal svoje sposobnosti. A jih je obdržal zase ali pa jih je uporabil tudi za dobro sobratov.

Tudi Izaija, prerok adventa, nam danes daje misliti s svojo užaloščeno molitvijo, s katero se v imenu ljudstva obrača na Boga. Prerok spoznava napake svojega ljudstva ter v določenem trenutku pravi: 'Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami, prepustil si nas môči naše krivde' (Iz 64,4). Nemogoče, da se nas ta opis ne dotakne? Zdi se, da odseva nekatere razsežnosti postmodernega sveta: mesta, v katerih je življenje postalo skrito, površinsko ter se zdi, da je Bog odsoten in je človek edini gospodar. Kakor, da je on edini ustvarjalec in režiser vsega: gradenj, dela, ekonomije, prometa, znanosti, tehnike. Vse se zdi, da je odvisno le od človeka. Občasno pa se v tem svetu, ki se zdi, da je popoln, zgodijo pretresljive stvari tako v naravi kot v družbi, zaradi katerih mislimo, da se je Bog umaknil, da nas je, če tako rečemo, prepustil nam samim.

V resnici pa pravi 'gospodar' sveta ni človek, temveč Bog. Evangelij pravi: 'Čujte torej, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih' (Mr 13,35-36). Vsako leto nas adventni čas spomni na to, da naše življenje spet najde pravo smer k Božjemu obličju, ki pa ni obličje'gospodarja', temveč Očeta in Prijatelja. Z Devico Marijo, ki nas vodi na poti adventa, sprejmimo za svoje naslednje prerokove besede: 'Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš Upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok' (Iz 64,7).

S prvo adventno nedeljo torej začenjamo novo bogoslužno leto. To dejstvo nas vabi, da razmislimo o razsežnosti časa, ki nas navdaja z neko skrivnostnostjo. Rad bi spregovoril o zelo konkretni ugotovitvi. Pravimo namreč, da 'nam zmanjkuje časa', saj je vsakodnevni ritem za vse postal dokaj divji. Tudi glede tega, Cerkev prinaša 'veselo novico'. Bog nam podarja svoj čas. Mi imamo vedno premalo časa. Še posebej za Gospoda ga včasih ne znamo ali nočemo najti. Pa vendar, Bog ima čas za nas! To je prvo, kar na začetku bogoslužnega leta vedno znova z začudenjem odkrijemo. Da, Bog nam podarja svoj čas, saj je vstopil v zgodovino s svojo besedo ter s svojimi zveličavnimi deli, da bi naš čas odprl za večnost ter bi tako ta postal zgodovina zaveze. S tega vidika je čas že sam po sebi znamenje Božje ljubezni. Čas je dar, ki ga človek, kakor vsako drugo stvar, zna ceniti ali pa ga v zamolkli površnosti zapravi.

Tri so velika središča časa, ki zaznamujejo zgodovino zveličanja. Na začetku je stvarjenje, v središču je učlovečenje in odrešenje ter na koncu paruzija, končni prihod z vesoljno sodbo. Vendar pa teh treh velikih trenutkov ne smemo razumeti v kronološkem zaporedju. Stvarjenje je sicer na začetku vsega, a se še vedno nadaljuje in uresničuje v nastajanju vesolja vse do konca časov. Prav tako učlovečenje in odrešenje, ki se je sicer zgodilo v točno določenem zgodovinskem trenutku, ko je bil Jezus na zemlji, a se njegovo delovanje razširja bodisi na čas pred tem dogodkom bodisi po tem dogodku. Podobno tudi drugi prihod in poslednja sodba, za katera ima vnaprejšen odločilen pomen Kristusov križ, vplivata na obnašanje ljudi vseh časov.

V bogoslužnem času adventa obhajamo dvojni Božji prihod. Najprej nas advent vabi, da prebudimo pričakovanje Kristusove vrnitve v slavi. Vedno bliže ko bomo božiču pa nas bo advent vabil, da sprejmemo Besedo, ki je zaradi našega zveličanja postala človek. Sicer pa Gospod neprestano prihaja v naše življenje. Zato je zelo dobrodošel je Jezusov poziv, ki nam ga na prvo adventno nedeljo z vso močjo predlaga: »Čujte« (Mr 13,33.35.37). Namenjen je učencem, a hkrati vsem, saj bo vsak ob uri, ki jo samo Bog pozna, poklican, da bo dal obračun o svojem bivanju. Ta vključuje pravšnjo držo do zemeljskih dobrin, resnično obžalovanje lastnih napak, dejavno ljubezen do bližnjega, predvsem pa ponižno in zaupljivo izročitev v roke Boga, našega nežnega in usmiljenega Očeta.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 3. december 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes začenjamo pot adventa, ki bo svoj višek dosegla v Božiču. Advent je čas, ki nam je dan, da sprejmemo Gospoda, ki nam prihaja naproti in preverimo svojo željo po Bogu ter da gledamo naprej in se pripravimo na Kristusovo vrnitev. K nam se bo vrnil med Božičnim praznikom, ko se bomo spominjali njegovega prihoda v zgodovino z vso ponižnostjo človeške pogojenosti. Prihaja pa tudi v nas vsakič, ko smo pripravljeni sprejeti ga. Prišel pa bo ponovno ob koncu časov »sodit žive in mrtve«. Zato moramo biti vedno čuječi ter ga v upanju pričakovati, da ga bomo srečali. Današnje bogoslužje nas uvede v to prepričljivo tematiko o čuječnosti in pričakovanju.

Jezus nas v evangeliju (prim. Mr 13,33-37) opominja naj pazimo in čujemo, da ga bomo pripravljeni sprejeti ob njegovi vrnitvi. Tako nam pravi: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj je ta čas…, čujte torej da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih« (prim. vv. 33-36). Pozorna oseba se v hrupu sveta ne pusti premagati raztresenosti ali površinskosti, ampak živi polno in zavestno, z zaskrbljenostjo namenjeno predvsem drugim. S takšno držo se bomo zavedali solza in potreb bližnjega ter bomo lahko doumeli njegove človeške in duhovne sposobnosti in kvalitete. Pozorna oseba je obrnjena tudi proti svetu, saj se skuša upreti v njem navzoči ravnodušnosti ter krutosti in se razveseliti zakladov lepote, ki tudi obstajajo in jih je potrebno ohraniti. Gre za to, da imamo razumevajoči pogled, s katerim prepoznamo tako bedo ter revščino posameznikov in družbe, kakor tudi bogastvo, skrito v majhnih vsakodnevnih stvareh, torej ravno tam, kamor jih je Gospod postavil.

Čuječa oseba pa je tista, ki sprejme povabilo k čuječnosti in se ne pusti prevladati spancu malodušnosti, brezupju, obupu in hkrati zavrne privlačnosti tolikšnih nečimernosti, ki jih je svet poln in zaradi katerih se žrtvuje tako čas kot osebno in družinsko vedrino. To je boleča izkušnja Izraelskega ljudstva, o kateri pripoveduje prerok Izaija: Zdi se, da je Bog pustil svojemu ljudstvu, da je zašlo daleč od njegove poti (prim. Iz 63,17), a je to bil le učinek nezvestobe ljudstva samega (prim. 64,4b). Tudi mi se pogosto znajdemo v tem stanju nezvestobe Gospodovemu klicu, kajti on nam kaže dobro pot, pot vere in ljubezni, a mi pogosto iščemo svojo srečo drugje.

Biti pozorni in čuječi sta predpostavki, da ne blodimo »daleč od Gospodovih poti«, izgubljeni v svojih grehih in svoji nezvestobi in pogoja, da dovolimo Bogu vstopiti v svoje bivanje in nam s svojo navzočnostjo polno dobrote in nežnosti povrne smisel in vrednote. Sveta Marija, zgled pričakovanja Boga in podoba čuječnosti, naj nas vodi k srečanju z njenim sinom Jezusom in poživi našo ljubezen do Njega.

Sobota, 28. november 2020, 13:59