Išči

Vatican News
Jezus jim je spet spregovoril v prilikah, rekoč: »Nebeško kraljestvo je podobno nekemu kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu.« Jezus jim je spet spregovoril v prilikah, rekoč: »Nebeško kraljestvo je podobno nekemu kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu.«  

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 28. nedeljo med letom

V evangeliju današnje nedelje nam Jezus govori o odgovoru na povabilo Boga, ki je predstavljen kot kralj, na udeležbo pri svatbeni pojedini (prim. Mt 22,1-14). Povabilo ima tri značilnosti: zastonjskost, širokosrčnost in univerzalnost (da je za vse).

Iz 25,6-10

Gospod nad vojskami bo na tej gori
pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi,
gostijo z žlahtnimi vini,
s sočnimi in mozgatimi jedmi,
s prečiščenimi žlahtnimi vini.
Uničil bo na tej gori
zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva,
in pokrivalo, s katerim so pokriti vsi narodi.
Uničil bo smrt za vedno.
Gospod Bog bo obrisal solze z vseh obrazov
sramoto svojega ljudstva bo odstranil z vse zemlje,
kajti Gospod je govoril.
Tisti dan bodo rekli:
Glejte, to je naš Bog.
Čakali smo ga in nas je rešil.
To je Gospod, ki smo ga čakali.
Radujmo in veselimo se, da nas je rešil.
Kajti Gospodova roka bo počivala na tej gori.

Flp 4,12-14.19-20

Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. A kljub temu je bilo lepo, da ste postali soudeleženi v moji stiski. Moj Bog, bogat, kakor je, bo po svojem bogastvu veličastno potešil vse vaše potrebe v Kristusu Jezusu. Našemu Bogu in Očetu pa bodi slava na veke vekov. Amen.

Mt 22,1-14

Jezus jim je spet spregovoril v prilikah, rekoč: »Nebeško kraljestvo je podobno nekemu kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu.« Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, svoj obed sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili in so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih pretepli in pobili. Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pokončali tiste morilce in njihovo mesto požgali. Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni bil oblečen svatovsko obleko. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«

Razlaga cerkvenih očetov

Gregor Veliki pravi: »Božjo milost do vernega ljudstva lahko primerjamo z svatbeno pojedino. Oče v nebesih je napovedal poročno pojedino za svojega Sina, s katerim je preko učlovečenja združil Cerkev. Gostija je pripravljena, toda nekateri udeleženci je niso vredni. To predstavlja našo današnjo Cerkev, v kateri so pomešani tako dobro kot slabi in bodo ločeni ob poslednji sodbi.« Sv. Avguštin pravi: »Gospodova miza je dostopna za vse tiste, ki hočejo za njo sedeti po pravilih. Pomembno je, da vsak spoštuje način, kako se tja približa. Na tem praznovanju so navzoči tako dobri kot slabi gostje. Tisti, ki so zavrnili udeležbo na pojedini so leni, niso pa vsi, ki sedijo za mizo dobri.« Sv. Avguštin izhajajoč iz tega nadaljuje, da »svatovska obleka predstavlja karitativno ljubezen, ki prihaja iz čistega srca. Svatovska obleka namreč ni samo preprosto krst, temveč ljubezen, ki prihaja iz čistega srca, iz čiste vesti in iskrene vere.«

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je spregovoril o priliki o povabljenih na svatbo med homilijo na dan razglasitve štirih blaženih za svetnike, 12. oktobra leta 2008.
Bogoslužje jih predstavlja z evangeljsko podobo povabljenih, ki so prišli na svatbo oblečeni v svatovska oblačila. Podoba svatbe je navzoča tudi v prvem berilu, jo pa najdemo tudi na drugih straneh Svetega pisma. Gre za veselo prispodobo, saj svatovska pojedina spremlja poročno slavje zaveze ljubezni Boga s svojim ljudstvom. Proti takšni zavezi so preroki stare zaveze nenehno usmerjali pričakovanja Izraela. V obdobju različnih preizkušenj, ko je zaradi težav izvoljenemu ljudstvu zmanjkovalo poguma, se zaslišala pomirjajoča beseda preroka Izaija: 'Gospod nad vojskami bo na tej gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in mozgatimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini' (Iz 25,6). Gospod Bog bo obrisal solze ter bo odstranil sramoto svojega ljudstva, da bo lahko končno srečno živelo v občestvu z njim. Bog nikoli ne zapusti svojega ljudstva. Zaradi tega prerok vabi k veselju: 'Glejte, to je naš Bog, čakali smo ga in nas je odrešil... radujmo in veselimo se, da nas je odrešil' (Iz 25,9).

Če prvo berilo poudarja Božjo zvestobo svoji obljubi, pa nas evangeljska prilika o svatbi vabi k razmisleku o človeškem odgovoru. Nekateri od tistih, ki so bili najprej povabljeni, se povabilu niso odzvali, ker so jih pritegnile druge reči, drugi pa so kraljevo povabilo zaničevali ter s tem izvali kazen, ki ni doletela samo njih ampak celotno mesto. Toda kralj ni odnehal. Poslal je svoje služabnike naj gredo iskat druge goste, da se napolni svatbena dvorana. Tako se je zaradi zavrnitve prvih, povabilo razširilo na vse, še posebej na uboge in brezpravne. To se je namreč zgodilo med velikonočno skrivnostjo, ko je bila z vsemogočnostjo Božje ljubezni premagana silna moč zla. Vstali Gospod lahko sedaj povabi vse k gostiji velikonočnega veselja, jih obleče v svatovsko oblačilo, znamenje zastonjskega daru posvečujoče milosti.

Vendar pa je potrebno, da na Božjo velikodušnost, človek odgovori s svojo svobodno privolitvijo. Ravno to velikodušno pot so prehodili tudi tisti, ki jih od danes častimo kot svetnike. Pri krstu so prejeli svatovsko oblačilo božje milosti, ga ohranili čistega ali ga za časa življenja očistili s pomočjo zakramentov. Sedaj se udeležujejo poročnega slavja v nebesih. Evharistija, h kateri nas Gospod vsak dan vabi, da se je udeležujemo v svatovskem oblačilu njegove milosti, je to vnaprejšnje okušanje večne gostije v nebesih. Če z grehom umažemo ali celo raztrgamo to oblačilo, nas Božja dobrota ne zavrne ali celo prepusti naši usodi, temveč nam ponudi z zakramentom sprave možnost, da spet v celoti pridobimo svatovsko oblačilo, ki je potrebno za praznovanje.

Homilija v Lamezia Terme, nedelja 9. oktober 2011
Današnji evangelij pripoveduje priliko o kralju, ki je pripravil svatbo svojemu sinu in nanjo povabil mnoge goste. Ti se na povabilo odzovejo različno: nekateri nočejo priti, drugi se odpravijo po svojih opravilih, spet drugi celo prezirljivo gledajo na vabilo. Bog je – ki ga v priliki predstavlja kralj – velikodušen do nas, ponuja nam svoje prijateljstvo, svoje darove, svojo radost, a mi pogosto ne sprejmemo njegovih besed, bolj nas zanimajo druge stvari ali pa na prvo mesto postavljamo svoje materialne skrbi in interese. Zavrnitev vabila na svatbo ne zmanjša kraljeve širokosrčnosti in poguma. Povabi še več drugih oseb, povabi vse: najrevnejše, najbolj zapuščene in uboge. Kraljeva dobrota nima mej in vsem je dana možnost, da odgovorijo na njegov klic, vseeno obstaja nek pogoj za prihod na svatbo in ta je: imeti oblečeno svatovsko oblačilo. Kot pripoveduje prilika, nekateri svatje niso imeli oblečenega svatovskega oblačila in zato na svatbi niso mogli ostati. In kaj je to svatovsko oblačilo? Svatom je vrata v svatovsko dvorano odprla vera, a manjkalo jim je nekaj bistvenega, in sicer svatovsko oblačilo, to je – ljubezen. To oblačilo je sestavljeno iz dveh delov, enega zgoraj, drugega spodaj: iz ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega. Vsi smo povabljeni biti Gospodovi gostje, z vero priti na njegovo svatbo, a moramo obleči in varovati svatovsko oblačilo, ljubezen, in živeti globoko ljubezen do Boga in do bližnjega.«

Misli papeža Frančiška

Vatikanska bazilika, homilija, nedelja, 12. oktober 2014
Slišali smo Izaijevo prerokbo: 'Gospod Bog bo obrisal solze z vseh obrazov' (Iz 25,8). Te besede, polne Božjega upanja, kažejo na cilj,  prihodnost proti kateri hodimo. Svetniki so na tej poti pred nami in nas vodijo. Te besede pa tudi opišejo poklicanost misijonarjev in misijonark.

Misijonarji so tisti, ki so učljivi Svetemu Duhu in pogumno živijo evangelij. Tudi ta evangelij, ki smo ga pravkar slišali: »Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, kogar koli najdete« (Mt 22,9), kot je rekel kralj svojim služabnikom. In služabniki so šli in so zbrali vse tiste, ki so jih našli, »hudobne in dobre« ter jih pripeljali na kraljevo svatbeno pojedino (prim. v. 10).

Misijonarji so sprejeli ta klic: šli so ven, da bi na križiščih sveta poklicali vse. S tem so storili dobro Cerkvi, saj če se Cerkev ustavi in se zapre vase, zboli. Pokvari se lahko tako z grehi, kakor z lažno znanostjo, ločeno od Boga, kot je tuzemski sekularizem.

Misijonarji so svoj pogled usmerili na križanega Kristusa, sprejeli so njegovo milost in je niso zadržali zase. Kot sveti Pavel, so postali vse vsem. Znali so živeti tako v revščini kot v obilju, biti siti ali biti lačni, vse so zmogli v Njem, ki jim je dajal moč (prim. Flp 4,12-13). S to Božjo močjo so imeli pogum iti 'ven' na ceste sveta z zaupanjem v Gospoda, ki kliče. Takšno je življenje misijonarja, misijonarke… In potem se znajdejo daleč od doma, daleč od svoje domovine, pogosto umorjeni, ubiti! Kot se je to zgodilo te dni številnim našim bratom in sestram.

Oznanjevalno poslanstvo Cerkve je v osnovi oznanilo Božje ljubezni, usmiljenja ter odpuščanja, ki je bilo razodeto po življenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Misijonarji so služili temu poslanstvu Cerkve tako, da so najmanjšim lomili kruh Besede in vsem prinašali dar neizčrpne ljubezni, ki priteka iz Zveličarjevega srca.

Takšna sta bila sv. Frančišek de Laval in sv. Marija od Učlovečenja. Rad bi vam na današnji dan zapustil, dragi kanadski romarji, dva nasveta, vzeta iz pisma Hebrejcem, ki bosta ob misli na misijonarje zelo dobro dela vašim skupnostim.

Prvi je ta, kot pravi Božja beseda: »Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam spregovorili Božjo besedo, premišljujte konec njihovega življenja in posnemajte njihovo vero« (Heb 13,7). Spominjati se misijonarjev nas podpira v trenutku, ko doživljamo pomanjkanje delavcev evangelija. Njihovi zgledi nas privlačijo ter nas spodbujajo posnemati njihovo vero. So rodovitna pričevanja, ki porajajo življenje.

Drugi pa je ta: »Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste prejeli Kristusovo luč, ste že v trpljenju prestali velik boj. Ne zavrzite torej svojega  zaupanja, ki ga čaka veliko plačilo. Kajti stanovitnost vam je potrebna…« (Heb 10,32.35-36). Izraziti spoštovanje tistemu, ki je trpel, ko je prinašal evangelij, pomeni, da tudi mi vsak dan življenja nadaljujemo z dobrim bojem vere, s ponižnostjo, krotkostjo in usmiljenjem  in to prinaša sadove. Spomin torej na tiste, ki so bili pred nami, na tiste, ki so ustanovili našo Cerkev, rodovitno Cerkev v Quebecu. Rodovitna je bila po številnih misijonarjih, ki so šli povsod. Kanadski misijonarji so napolnili svet, kot ta dva današnja svetnika.

Sedaj pa nasvet. Naj nas spomin na to ne zapre pred odkritosrčnostjo, ne odvzame poguma. Morda… Ne, ne morda: tako je! Hudič je nevoščljiv in ne prenese, da bi na kakšnem ozemlju bilo toliko misijonarjev. Molimo k Gospodu, da se Quebec vrne na to pot rodovitnosti, da bo dal svetu številne misijonarje. In ta dva, ki sta, če tako rečemo, ustanovila Cerkev v Quebecu, naj kot priprošnjika pomagata, da bo seme, ki sta ga sejala rastlo in obrodilo sad novih pogumnih moških in žensk, z daljnosežnim pogledom, z odprtim srcem za Zveličarjev klic.  Danes morate za vašo domovino to prositi in ona bosta iz nebes vaša priprošnjika, da bi Quebec ponovno postal vir dobrih in svetih misijonarjev.

Veselje in namen tega vašega romanja je v tem, da se spominjate pričevalcev, misijonarjev vere na vašem ozemlju. Ta spomin nas vedno podpira na poti proti prihodnosti, proti cilju, ko bo 'Gospod Bog obrisal solze z vseh obrazov…'. »Radujmo in veselimo se, da nas je zveličal« (Iz 25,9).

Angel Gospodov, nedelja, 12. oktober 2014
V evangeliju današnje nedelje nam Jezus govori o odgovoru na povabilo Boga, ki je predstavljen kot kralj, na udeležbo pri svatbeni pojedini (prim. Mt 22,1-14). Povabilo ima tri značilnosti: zastonjskost, širokosrčnost in univerzalnost (da je za vse). Veliko je povabljenih, toda zgodi se nekaj presenetljivega, saj se nihče od izbrancev ne udeleži praznovanja. Izgovarjajo se, da so zaposleni, nekateri pokažejo celo nezanimanje, da jim je to tuje, celo, da jim je v nadlogo. Bog je do nas dober, zastonj nam ponuja svoje prijateljstvo, zastonj nam ponuja svoje veselje, zveličanje. Mi pa večkrat ne sprejmemo njegovih darov, ampak na prvo mesto postavljamo skrb za materialne stvari, naše koristi in ko nas Gospod kliče v srcu, se večkrat zdi, da nam je nadležen.

Angel Gospodov, nedelja, 15. oktober 2017
Prilika, ki smo jo slišali, nam govori o Božjem kraljestvu kot o svatbi (prim. Mt 22,1-14). Glavna oseba je kraljev sin, ženin, v katerem z lahkoto opazimo Jezusa. V priliki ni nikoli omenjena nevesta, temveč le o številnih povabljenih, tako želenih in pričakovanih.

Ti povabljeni smo mi, vsi mi, kajti z vsakim od nas želi Gospod »obhajati svatbo«. Svatba je začetek občestva za vse življenje in to želi Bog za vsakega od nas. Naš odnos z Njim ne more biti samo odnos, kot je med kraljem in vdanim podanikom, med gospodarjem in zvestim služabnikom ali pa med učiteljem in poslušnimi učenci, temveč je odnos ljubljene neveste in ženina. Ali drugače rečeno, Gospod si nas želi, nas išče in nas vabi in mu ni dovolj, če samo izpolnjujemo dolžnosti in spoštujemo njegove zapovedi, temveč hoče z nami resnično občestvo življenja, odnos v medsebojnem dialogu, zaupanju in odpuščanju.

Krščansko življenje je ljubezenska zgodba z Bogom, v kateri Gospod zastonjsko prevzame pobudo in v kateri se nihče ne more hvaliti, da ima povabilo samo on. Nihče ni privilegiran pred drugim, je pa privilegiran pred Bogom. Iz te zastonjske, nežne in privilegirane ljubezni se rodi in se ponovno rodi krščansko življenje. Vprašamo se lahko, če vsaj enkrat na dan izpovemo Gospodu svojo ljubezen do njega, če se spomnimo med tolikimi besedami, vsakdan mu reči: »Ljubim te, Gospod. Ti si moje življenje.« Kajti, če se izgubi ljubezen, krščansko življenje postane nerodovitno, postane telo brez duše, nemogoča moralnost, skupek načel in zakonov, da mu ugajamo brez 'enega zakaj'. A Bog življenja pričakuje življenjski odgovor, Gospod ljubezni pričakuje odgovor ljubezni. Ko se obrača na neko Cerkev v knjigi razodetja, zelo natančno pograja: »Zapustila si svojo prvo ljubezen« (Raz 2,4). Nevarnost tiči v rutinskem krščanskem življenju, ko smo brez zagona, brez navdušenja ter s kratkim spominom zadovoljni z običajnim. Poživimo torej spomin na prvo ljubezen, saj smo ljubljeni, povabljeni na svatbo, ker je naše življenje dar, ker je vsak dan čudovita priložnost, da odgovorimo na povabilo.

Evangelij nas torej opozarja, da je povabilo lahko tudi zavrnjeno. Številni povabljeni so rekli 'ne', ker so bili zasedeni s svojimi interesi: »Ti pa se niso zmenili in so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji«, pravi besedilo (Mt 22,5). Tu se ponavlja beseda 'svoj', ki je ključ za razumevanje vzroka zavrnitve. Povabljeni niso pri sebi mislili, da bo svatba žalostna ali dolgočasna, ampak se preprosto »niso zmenili«, ker so bili raztreseni zaradi svojih interesov in so raje imeli nekaj, kot pa vstopiti v zadevo, kot to zahteva ljubezen. Poglejte, kako se oddalji od ljubezni. Ne zaradi zlobe, ampak ker ima raje 'svoje': gotovosti, samopotrjevanje, udobnost in se uleže na naslonjač zaslužka, užitka, kakšnega hobija, zaradi katerega smo malo veseli. Toda tako se hitro in grdo postara, saj se postara od znotraj. Kajti, ko srce ni razširjeno, se zapre. In ko je vse odvisno od 'jaza', od tega, kar je v redu, od tega, kar mi koristi, od tega, kar hočem, se lahko postane trdi ter zlobni in se na zloben način odzove za prazen nič, kot so to storili povabljeni v evangeliju, ko so ozmerjali ali celo ubili (prim. v. 6) tiste, ki so jim prinesli povabilo, samo zato, ker so jim bili nadležni.

Evangelij nas torej sprašuje na kateri strani smo, na strani 'jaza' ali na strani Boga? Kajti Bog je nasproten sebičnosti, samosklicevanju. On, kot pravi evangelij, pred stalnimi zavrnitvami, nad zaprtostjo pred njegovimi povabili, gre naprej, ne odpove praznovanja. Ne odneha, temveč nadaljuje s povabili. Pred 'ne-ji' ne zaloputne z vrati, temveč še bolj vključuje. Bog na povzročeno mu krivico, odgovori še z večjo ljubeznijo. Mi, ko smo ranjeni zaradi žalitve ali zavrnitve, pogosto začnemo kuhati nezadovoljstvo in zamero. Bog pa, medtem ko trpi zaradi naših 'ne', nadaljuje s pobudo, gre naprej in pripravlja dobro tudi tistemu, ki mu počne hudo. Samo tako se ljubi, samo tako se premaga zlo. Danes nas ta Bog, ki nikoli ne izgubi upanja, nas vabi delati kakor On, živeti resnično ljubezen, prerasti sprijaznjenost in kaprice svojega zamerljivega in lenega 'jaza'.

Je pa še zadnji vidik, ki ga poudari evangelij, to je svatovsko oblačilo, ki je nujno potrebno. Ni dovolj enkrat odgovoriti z 'da' in potem ne več, potrebno je obleči obleko, potrebno se je navaditi vsak dan živeti ljubezen. Kajti ne moremo reči: »Gospod, Gospod«, ne da bi živeli in izpolnjevali Božjo voljo (prim. Mt 7,21). Potrebno je, da se vsak dan ponovno oblečemo z njegovo ljubeznijo, da vsak dan obnovimo izbiro za Boga. Danes kanonizirani svetniki, predvsem številni sveti mučenci, nam kažejo to pot. Oni niso samo z besedami rekli 'da in samo malo', temveč z življenjem in do konca. Njihovo vsakdanje oblačilo je bila Jezusova ljubezen, tista nora ljubezen, ki nas je ljubila vse do konca in je pustila svoje odpuščanje in svoje oblačilo tistemu, ki ga je križal. Tudi mi smo pri krstu prijeli belo oblačilo, poročno oblačilo za Boga. Prosimo Ga, na priprošnjo teh naših bratov in sester, za milost, da bomo vsak dan izbrali in oblekli to oblačilo ter ga ohranili čisto. Kako to narediti? Predvsem ga gremo brez strahu po Gospodovo odpuščanje. To je odločilen korak za vstop v svatovsko dvorano in obhajanje ljubezni z Njim.

Sobota, 10. oktober 2020, 10:00