Išči

2020.09.07 Cardinale Pietro Parolin Messa per l'ordinazione di 29 nuovi sacerdoti dell Opus Dei(Basilica di Sant Eugenio 2020.09.07 Cardinale Pietro Parolin Messa per l'ordinazione di 29 nuovi sacerdoti dell Opus Dei(Basilica di Sant Eugenio 

Kard. Parolin novim duhovnikom: Preprostost, molitev, usmiljenje

V rimski baziliki sv. Evgenija je v soboto, 5. septembra, potekalo posvečenje devetindvajsetih duhovnikov Opus Dei. Kardinal Pietro Parolin je med homilijo izpostavil, da se podoba duhovnika ne nanaša samo na njegovo vlogo vodenja, ampak je povezana z življenjem. Pastir namreč ne samo vodi čredo, ampak živi sredi nje.

Andreja Červek – Vatikan

Bolj kot voditi čredo, živeti v njej

Precej se je ukoreninila ideja, da pastir skoraj izključno snuje vodenje črede, je začel homilijo kardinal Parolin in dejal, da je pastir zagotovo »nekdo, ki vodi, ki hodi pred ovcami, jim kaže pot, narekuje korak, shodi pot, ki se zato tudi imenuje 'pastoralna'«. A evangelij nam pokaže širšo perspektivo. »Jezus opozori na razliko med pastirjem in najemnikom. Drugače od slednjega, ki svoje delo razume kot neko dejavnost, pa pastir prevzema vlogo, sprejme določen življenjski slog. Pastir predvsem v davnih časih ni bil razumljen kot nekdo, ki mora opraviti dolžnost, ampak kot nekdo, ki vsako stvar deli s svojo čredo. Pastir ni živel, kakor bi hotel, ampak kot je bilo boljše za čredo; ni ni bil tam, kjer bi želel biti, ampak kjer je bila čreda. Premikal se je z ovcami in vsako uro ponoči in podnevi preživljal v njihovi družbi. Bolj kot vodil čredo, je v njej živel,« je pojasnil Parolin.

Pastir je poklican v življenje

Lik pastirja se torej pretežno ne naša na vladanje, ampak na življenje. Jezus pastirja ne označi slučajno kot nekoga, ki »da svoje življenje za ovce« (Jn 10,11). »Služba, na katero se pripravljate, da jo prevzamete, dragi bratje,« je dejal Parolin, »je vprašanje življenja: podobni pastirju, potopljeni v svojo čredo, ne boste najprej pozvani, da 'nekaj delate' – morda niti tistega, za kar imate nagnjenje –, ampak da date in delite življenje. Tako boste lahko v polnosti uresničili klic k delovanju 'in persona Christi': ne samo kot podeljevalci zakramentov, ampak z utelešenjem Jezusovega sloga, kajti, kot je zapisal sv. Jožefmarija Escrivá, duhovnik, kdorkoli je, je vedno drugi Kristus.«

Priča usmiljenja

Kristus, dobri pastir, nas je prišel iskat tja, kjer smo se izgubili, v temne doline greha in smrti. Nase je vzel naš greh, trpel je naše zlo, z nami delil našo smrt, ko je umrl na križu. Na ta način nas je odrešil. Zbral nas je skupaj z usmiljenjem in si nas z ljubeznijo naložil na svoja ramena. »Duhovnikovo življenje je poklicano pričevati veselje ob srečanju med Bogom in nami, veselje, ki ga Bog doživlja, ko nam izkazuje usmiljenje. Biti pastirji danes pomeni postati priče usmiljenja.« »Danes je čas usmiljenja,« je Parolin spomnil na papeževe besede ob začetku jubilejnega leta usmiljenja.

Pridiganje in odpuščanje

Kardinal je v nadaljevanju izpostavil pomen besed in odpuščanja v duhovnikovem življenju: »Besede, s katerimi boste pridigali, ne bodo mogle biti drugega kot besede življenja.« V središču pridiganja je namreč vedno kerigma, trajna in zdravilna moč Kristusa, ki je umrl in vstal za nas. »To je temelj oznanila: preden se poziva, se najprej vedno razglaša lepoto zveličanja.« O odpuščanju sv. Pavel pravi, da je nujno, pri čemer je Parolin spodbudil: »Bodite torej ambasadorji usmiljenja, prinašalci odpuščanja, ki dviguje življenje, duhovniki, ki radi pomagajo bratom in sestram, da se pustijo spraviti z Bogom. Vem koliko pozornosti in skrbi namenjate zakramentu sprave pri spovedi: ne morem drugega, kot da vas spodbudim, da tako nadaljujete, da ste delivci Gospodove milosti in odpuščanja, ki ju svet danes skrajno potrebuje!«

Vrednost preprostosti in molitve

Kardinal Parolin je v nadaljevanju homilije v ospredje postavil preprostost. »Pomislimo na pastirje, ki so bili navzoči pri Jezusovem rojstvu,« je zatrdil. »Zagotovo niso predstavljali kulturnega vrha ljudstva in niso bili izraz ritualne čistosti, pa vendar so bili prvi poklicani, da sprejmejo Mesija, ki je prišel na svet. Pomislimo na mladega Davida, ki ga kot pastirčka oče sploh ni prištel me sinove, sposobne za posvečenje. A Gospod, ki gleda v srce, ljubi male in išče preproste,« je dejal kardinal in kot zgled navedel tudi sv. Mater Terezijo. Navedel je njene besede, s katerimi je lepo opisala vernikovo pot: »Sad tišine je molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje. Sad služenja je mir.« Te preproste besede vsakega povežejo s poli življenja: z Bogom in drugimi. »Prvi in odločilen korak, ki ga predlaga svetnica, je vsak dan najti čas za tišino in vstopiti v molitev.«

»Preprostost, ki nastane iz iskrene molitve, prinaša tudi konkretne izbire, da bi tako šli k bistvenemu v službi. Da bi zares bili takšni pastirji je namreč treba imeti predvsem dobro urejeno življenje in to pomeni tudi, da se ne pustite napihniti tisočim stvarem, kar bi ogrozilo preprostost srca, ki je popolnoma predano Gospodu.«

Poslanstvo

Poleg življenja sredi črede in preprostosti, ki sta bistveni za duhovnikovo življenje, je Parolin ob koncu izpostavil še pomen poslanstva. Dobri pastir namreč gre iskat izgubljeno ovco. »Gre ven iz staje, kajti ni zadovoljen, ko vidi, da jih je v njej devetindevetdeset, da bi našel eno izgubljeno (prim. Lc 15,4-7).« Jezus sam pravi: »Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir« (Jn 10,16).

Kardinal Parolin je spomnil, da so duhovniki posvečeni v času pontifikata, ki poleg klica k življenju usmiljenja in evangeljski preprostosti, poudarja tudi pomembnost poslanstva, ki je osnovna poklicanost Cerkve. »Biti Cerkev v izhodu pomeni razumeti se bolj kot cilj kakor sredstvo, ne da bi sebe ponesli v svet, ampak Gospoda. Pomeni ne biti introvertirani, ampak ekstravertirani; ne nemirni, da bi dosegli pomembnost, ampak nemirni, da bi dali spoznati Jezusa nekomu, ki – kot se to dogaja predvsem v najbolj sekulariziranih kontekstih – misli, da vprašanje o Bogu spada v preteklost. Poklicani smo, da pomagamo slišati glas dobrega pastirja, tisti glas, ki ga ovce prepoznajo, saj se čutijo prepoznane, torej ljubljene. To pa zahteva, da povežemo med seboj pastoralno ljubezen in zdravo evangelizacijsko ustvarjalnost, zvestobo in fleksibilnost, dobro ukoreninjeno vero in razpoložljivo srce; zahteva, da gremo naproti bolj, kot da čakamo; da sprejmemo in ne zavrnemo najnemirnejša in najkompleksnejša vprašanja današnjega časa, predvsem od mladih generacij, pogosto oddaljenih in včasih upornih. Težko si je na rame naložiti neurejena življenja, na videz prazna, a ravno proti tem ovcam, in to še posebej danes, Gospod želi, da se podamo.«

Biti služabniki

Kardinal Parolin se je ob koncu homilijo še enkrat vrnil k Materi Tereziji. Na zidu doma za otroke v Kalkuti piše: »Človek je nerazumen, nelogičen, egocentričen. Ni pomembno. Ljubi ga.« Kot je pripomnil, je na tem zidu presežena logika zidov. Predstavlja namreč povabilo, da se brez strahu in brez zahtev poklanja dar milosti, ki nam ga Gospod daje zastonj. Biti duhovniki namreč pomeni biti služabniki.«

 

Ponedeljek, 7. september 2020, 12:12