Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 26. nedeljo med letom

Flp 2,1-11

Če torej premore kaj opominjanje v Kristusu, če kaj spodbujanje iz ljubezni, če kaj občestvo Duha, če kaj sočustvovanje in usmiljenje, dopolníte moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja. Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu:

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje
enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil tako,
da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal tako,
da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,
da se v Jezusovem imenu
pripogne vsako koleno
v nebesih, na zemlji in pod zemljo
in da vsak jezik izpove,
da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.

Mt 21,28-32

»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je pokesal in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam po poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste pokesali, da bi mu verjeli.«

Razlaga cerkvenih očetov

Različni razlagalci različno razlagajo identiteto sinov. Neznani pisec pravi: »Mlajši predstavlja pogane, starejši pa jude.« Sv. Hilarij iz Poitiersa pa misli, da »starejši predstavlja farizeje, oziroma tiste, ki so pod vplivom njihovega nauka, medtem ko mlajši cestninarje in grešnike.« Neznani pisec nadalje pravi, da »nas prilika poučuje, da je bolje izpolniti Božjo pravičnost, ne da bi lažno obljubljali, kot pa obljubiti, potem pa zanikati lastno obljubo.« Sv. Janez Krizostom pa pojasni: »Sin, ki najprej ni hotel delati, a se potem pokesa, izpolni očetovo voljo. Sin, ki pa obljubi, da bo šel, a potem ne gre, je po pravici pograjan. Celo potem, ko so cestninarji in prostitutke verjeli, judovski voditelji še naprej niso verovali in nimajo razloga za izgovor.«

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja v Castel Gandolfu, 28. septembra 2008, spregovoril o evangeljski priliki o očetu in dveh sinovih, ki ju pošlje delat v vinograd. Osnovno temo ponižnosti pa je povezal z obletnico smrti papeža Janeza Pavla I.
Današnje bogoslužje nam predstavi evangeljsko priliko o dveh sinovih, ki ju je oče poslal delat v svoj vinograd. Eden je takoj rekel: da, potem pa ni šel. Drugi pa je najprej zavrnil, potem pa se je pokesal in ugodil očetovi želji. S to priliko je Jezus poudaril svojo posebno ljubezen do grešnikov, ki se spreobrnejo ter nas poučil, da je za sprejem daru zveličanja potrebna ponižnost. Tudi sv. Pavel nas danes v odlomku iz pisma Filipljanom spodbuja k ponižnosti. »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe« (Fil 2,3). To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu, ki je iz ljubezni do nas slekel Božjo slavo, postal človek ter se ponižal vse do smrti na križu (prim. 2,5-8). Glagol, ki je pri tem uporabljen, ekenosen, v grščini dobesedno pomeni 'je sam sebe izpraznil', zelo jasno pokaže na izredno ponižnost ter neskončno ljubezen Jezusa, najponižnejšega Služabnika.

Ko sem razmišljal ob teh svetopisemskih odlomkih, sem takoj pomislil na papeža Janeza Pavla I. On je za svoje škofovsko geslo izbral geslo sv. Karla Boromejskega: Humilitas. To je beseda, ki povzame bistvo krščanskega življenja ter pokaže na nujno krepost za tistega, ki je v Cerkvi poklican v vodstveno službo. V eni izmed štirih splošnih avdienc, ki jih je imel Janez Pavel I. med svojim kratkim papeževanjem, je z zanj tako značilnim domačim tonom med drugim dejal: 'Priporočil bi vam eno samo krepost, ki je tako ljuba Gospodu. On sam je rekel: učite se od mene, ki sem krotak in iz srca ponižen. Četudi ste kaj velikega storili, recite: nekoristni služabniki smo'. Ob tem je še dodal: 'V nas pa je pravzaprav drugačna težnja: pokazati se'. Ponižnost lahko imamo za njegovo duhovno oporoko.«

Benedikt XVI. je med katehezo, ki jo je imel o Gregorju Velikem navedel spise, v katerih svetnik govori o ponižnosti, predvsem glede potešitve želje po poznavanju svetih tekstov: 
Približati se k Svetemu pismu, da bi potešil svojo željo po znanstvenem spoznanju, pomeni podleči napuhu ter tvegati zdrs v herezijo. Intelektualna ponižnost je torej prvo pravilo za tistega, ki želi po sveti knjigi prodreti v nadnaravne resničnosti. Ponižnost pa ne izključuje trdega študija. Je pa nujno potrebna, da bodo sadovi duhovno koristni in da se resnično vstopi v globlji pomen besedila. Samo s to notranjo držo se resnično posluša ter končno zazna Božji glas. Končno pa pa razumevanje Božje Besede ne velja nič, če spoznanje ne vodi v delovanje'.«

Misli papeža Frančiška

Homilija, nedelja, 1. oktober 2017, Bologna
Danes nas (Božja beseda) izziva preko prilike o dveh sinovih, ki na očetovo prošnjo, naj gresta v njegov vinograd, odgovorita: prvi »ne«, vendar potem gre; drugi »da«, a pa potem ne gre. Vendar pa je med prvim sinom, ki je len, in med drugim, ki je hinavec, velika razlika. Poskušajmo si predstavljati, kaj se je zgodilo v njuni notranjosti. V srcu prvega je po »ne«-ju še odmevalo očetovo povabilo; v drugem pa je bil kljub »da«-ju očetov glas zakopan. Spomin na očeta je ponovno zbudil prvega sina iz lenobe, medtem ko je drugi, ne glede na to, da je vedel, kaj je dobro, svojo besedo postavil na laž s svojim dejanjem. Postal je neobčutljiv za glas Boga in vesti ter je tako brez težav sprejel dvojno življenje. Jezus s to priliko pred nas postavlja dve poti. Kakor izkusimo sami, nismo vedno pripravljeni reči »da« z besedami in dejanji, ker smo grešniki. Vendar pa lahko izberemo, če želimo biti grešniki na poti, ki ostajajo v poslušanju Gospoda in se takrat, ko padejo, kesajo in ponovno vstanejo, kakor prvi sin; ali pa sedeči grešniki, ki so pripravljeni sami sebe opravičevati vedno in samo z besedami glede na to, kar jim koristi.

To priliko je Jezus namenil nekaterim verskim voditeljem tistega časa, ki so bili podobni sinu, ki je živel dvojno življenje, medtem ko so običajni ljudje pogosto ravnali kakor drugi sin. Ti voditelji so vedeli in razlagali vse, na formalno brezhiben način, kakor pravi intelektualci vere. Vendar pa niso bili ponižni, da bi poslušali, pogumni, da bi si postavljali vprašanja, niso imeli moči, da bi se kesali. In Jezus je zelo strog: pravi, da bodo šli celo cestninarji pred njimi v Božje kraljestvo. Gre za strogo grajo, ker so bili cestninarji pokvarjeni izdajalci domovine. Kakšna je bila torej težava teh voditeljev? Niso delali napak v določeni stvari, ampak v načinu življenja in razmišljanja pred Bogom: v besedah in z drugimi so bili nepopustljivi varuhi človeških izročil, nezmožni razumeti, da je življenje po Bogu na poti in zahteva ponižnost, da se odpremo, kesamo in začnemo znova.

Kaj to pomeni za nas? Da ne obstaja krščansko življenje, zamišljeno za mizo, znanstveno zasnovano, kjer zadošča izpolniti nekaj načel, da bi si pomirili vest: krščansko življenje je ponižna pot vesti, ki ni nikoli toga in je vedno v odnosu z Bogom; ki se zna kesati in se Mu izročati v svojih slabostih, ne da bi si kadarkoli domišljala, da sama sebi zadošča. Na ta način se premaguje tisto starodavno zlo, katerega je Jezus razkrival v priliki: hinavščina, dvojno življenje, klerikalizem, ki je povezan z legalizmom, z oddaljenostjo od ljudi.

Ključna beseda je kesati se: kesanje je tisto, ki nam omogoča, da ne postanemo togi; da spremenimo naše »ne«-je Bogu v »da« ter »da« grehu v »ne« zaradi Gospodove ljubezni. Volja Očeta, ki vsak dan rahločutno govori naši vesti, se izpolnjuje le v obliki kesanja in neprenehnega spreobrnjenja. Skratka, na poti vsakega posameznika obstajata dve možnosti: biti skesani grešniki  ali  hinavski grešniki. Vendar pa to, kar šteje, niso razmišljanja, ki opravičujejo in skušajo varovati zunanji videz, ampak srce, ki napreduje z Gospodom, se vsak dan bori, se kesa ter se vrne k Njemu. Kajti Gospod išče čiste v srcu, ne čistih »na zunaj«.

Vidimo torej, dragi bratje in sestre, da Božja beseda koplje v globine, »presoja misli in namene srca.« (Heb 4,12) Vendar pa je prav tako aktualna: prilika nas spominja tudi na odnose med očeti in sinovi, ki niso vedno lahki. Danes, ob hitrih medgeneracijskih spremembah, močneje zaznavamo potrebo po neodvisnosti od preteklosti, včasih celo vse do upora. Vendar pa je po zaprtostih in dolgih tišinah na eni ali drugi strani dobro ponovno priti do srečanja, tudi če so še prisotna nesoglasja, ki pa morejo postati spodbuda za novo ravnovesje. Kakor v družini, tako tudi v Cerkvi in družbi: nikoli se ne odpovedati srečanju, dialogu, iskanju novih poti, da bi hodili skupaj.

Na poti Cerkve pogosto pride do vprašanja: kam iti, kako iti naprej? Ob koncu tega dneva vam želim zapustiti tri oporne točke. Prva je Beseda, ki je kompas za to, da hodimo ponižni, da ne bi izgubili Božje poti in padli v posvetnost. Druga je Kruh, evharistični kruh, saj se vse začne z evharistijo. V evharistiji srečamo Cerkev: ne v govoricah in kronikah, ampak tukaj, v Kristusovem telesu, ki ga prejemajo grešni ljudje, ki pa se čutijo ljubljeni ter zato želijo ljubiti. Tukaj se začne in se vsakič ponovno znajde, to je neizogiben začetek tega, kako naj bomo kot Cerkev. To glasno razglaša tudi Evharistični kongres:  Cerkev se tako zbira, rojeva in živi ob evharistiji, z Jezusom, prisotnim in živim, da bi ga častili, prejeli in podarili vsak dan. Tretja oporna točka pa so ubogi. Žal tudi danes veliko ljudi nima potrebnih stvari za življenje. Vendar pa obstaja tudi veliko tistih, ki so ubogi v smislu, da ne prejemajo naklonjenosti, osamljeni, Božji ubožci. V vseh njih najdemo Jezusa, saj je Jezus na svetu hodil po poti uboštva, izpraznjenja, kakor pravi sveti Pavel v drugem berilu: »Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika.« (Flp 2,7) Od evharistije k ubogim, pojdimo, da bomo srečali Jezusa. Na oltarju je reprodukcija napisa, ki ga je kardinal Lercaro rad videl zapisanega na oltarju: »Če delimo nebeški kruh, kako ne bi delili zemeljskega?« Dobro nam bo delo, če se bomo tega vedno spominjali. Beseda, Kruh, ubogi: prosimo za milost, da ne bi nikoli pozabili teh osnovnih živežev, ki nas podpirajo na poti.«