Išči

Vatican News
Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 24. nedeljo med letom

Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Mt 18, 21-35) nam ponuja pouk o odpuščanju, ki ne zanika povzročeno krivico, ampak prizna, da je človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi, veliko večje od povzročenega zla.

Sir 27,30-28,7

Srd in jeza, tudi ta sta ostudna,
ujameta grešnega človeka.
Kdor se maščuje, bo izkusil Gospodovo maščevanje,
ki si bo skrbno zapomnil njegove grehe.
Odpusti krivico svojemu bližnjemu,
tedaj bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi.
Človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka,
kako bo pri Gospodu iskal ozdravljenja?
On, ki do sebi enakega nima usmiljenja,
kako bo za svoje grehe prosil odpuščanja?
On, ki je le bitje iz mesa, ohranja zamero,
kdo mu bo odpustil njegove grehe?
Spomni se na poslednje reči in nehaj sovražiti,
na trohnobo in smrt in se drži zapovedi.
Spomni se na zapovedi in se ne srdi na bližnjega,
na zavezo Najvišjega, in odpusti njegovo nevednost.

Rim 14,7-9

Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim.

Mt 18,21-35

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

Zato je nebeško kraljestvo podobno nekemu kralju, ki je hotel napraviti obračun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim vrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj, ga ponižno prosil in rekel: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je usmilil tega služabnika, ga oprostil in mu dolg odpustil. Ko pa je ta služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Njegov sohlapec je padel predenj, ga prosil in rekel: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kar se je zgodilo. Tedaj ga je njegov gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz tebe usmilil?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bo vrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Čudovita skrivnost teh »sedemdesetkrat sedemkrat« je v tem, da so bili v tem posebnem številu vsi grehi simbolno prikazani kot že popolnoma odpuščeni.« Origen razloži število sedem: »Število šest je polno truda in dela, saj še odseva delo stvarjenja, toda število sedem vključuje tudi počitek in zato označuje odpuščanje.« Priliko pa Origen takole razlaga: »Neusmiljeni služabnik iz prilike je izgubil ogromno vsoto. Veliko mu je bilo posojeno in zaupano, vendar ni bil sposoben za svojega gospodarja nič zaslužiti.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Čeprav je od svojega gospodarja razumel, kako velik je njegov dolg in tudi kako veliko odpuščanje je dosegel, se je kljub temu še naprej vedel neusmiljeno do njemu podvrženega služabnika, ki mu je bil dolžnik.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Prisiljena prodaja žene in družine metaforično predstavlja popolno ločitev od Božjega veselja.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Bog nas je ustvaril iz nič in svet je ustvaril za nas. Kljub vsemu, ko se je človeštvo pokazalo nehvaležno za vso to dobroto, je pomislil, da smo mi vredni še  večjega daru, to je odpuščanja.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Bog nam odpusti naš ogromni dolg, če mi svojemu bližnjemu oprostimo njegov majhen dolg.« Origen dodaja: »Kralj v priliki je Božji Sin in kraljestvo pripada njemu, ki neprimerljivo določa, kaj je kraljevsko in to tudi omogoči.« Ponovno sv. Janez Krizostom: »Primerjajmo oba služabnika: eden je imel dolg deset tisoč talentov, drugi pa malo denarja. Eden je moral to obravnavati s svojim soslužabnikom, drugi pa s svojim gospodarjem. Eden je prejel popolno odpuščanje, drugi pa je prosil samo odložitev izterjave.« Sv. Apolinarij iz Laodiceje pride do zaključka: »Ta pripoved od nas zahteva dvoje: da se spomnimo na svoje krivde in da nimamo zamere do tistega, ki se spotakne.«

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem na Češko med sveto mašo na praznik sv. Venčeslava, zavetnika Češke, podal njegov zgled odpuščanja z besedami: »To je življenjski zgled sv. Venčeslava, ki je imel pogum, da se je zoperstavil čaru zemeljske oblasti z nebeškim kraljestvom. Njegov pogled se nikoli ni umaknil z Jezusa Kristusa, ki je trpel za nas ter nam dal zgled, da mu sledimo. Kot poslušen Gospodov učenec, je mladi vladar Venčeslav ostal zvest evangeljskim naukom, ki jih je dobil od svoje svete babice, mučenke Ljudmile. Po teh naukih se je začel zavzemati za mirno sožitje v deželi in z okoliškimi narodi ter za širjenje krščanske vere tako, da je poklical v deželo duhovnike in dal zgraditi cerkve. V prvi staroslovanski pripovedi piše, 'da je pomagal Božjim služabnikom in opremil številne cerkve ter da je pomagal revežem, oblačil nage, dajal jesti lačnim, sprejemal romarje, tako kot pravi Evangelij. Ni pustil, da bi se delala krivica vdovam. Rad je imel vse ljudi, tako revne kot bogate. Od Gospoda se je naučil biti 'usmiljen in milostljiv'. V moči duha evangelija je odpustil svojemu bratu, ki mu je stregel po življenju. Res je prav, da ga imate za 'očeta' vašega naroda. V vsem vam znani pesmi ga prosite, naj ne dopusti, da premine vaš narod.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 17. september 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Mt 18, 21-35) nam ponuja pouk o odpuščanju, ki ne zanika povzročeno krivico, ampak prizna, da je človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi, veliko večje od povzročenega zla.

Sveti Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (v. 21). Petru se je zdelo že največ sedemkrat odpustiti isti osebi, nam se morda zdi že veliko odpustiti dvakrat. Toda Jezus je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22), oziroma vedno. Tu moraš vedno odpuščati. To je potrdil s pripovedjo prilike o usmiljenjem kralju ter o neusmiljenem služabniku, v kateri je pokazal neskladnost tistega, ki mu je bilo najprej odpuščeno, a je potem zavrnil, da bi odpustil.

Kralj iz prilike je velikodušen človek, ki je iz sočutja odpustil ogromen dolg 'deset tisoč talentov', služabniku, ki ga je to prosil. Toda ta isti služabnik je kmalu zatem srečal drugega soslužabnika, ki mu je bil dolžan sto denarijev, torej veliko manj, se do njega vedel neusmiljeno, saj ga je vrgel v ječo. Takšno neskladno držo tega služabnika imamo tudi mi, ko zavračamo odpuščanje našim bratom in sestram. Medtem ko je kralj iz prilike podoba Boga, ki nas ljubi z ljubeznijo tako bogato z usmiljenjem, da nas nenehno sprejema, ljubi in nam odpušča.

Vse od našega krsta naprej nam je Bog odpustil ter nam oprostil plačila nezmožen dolg: izvirni greh. To je bilo prvič, zatem nam s svojim brezmejnim usmiljenjem odpušča vse naše krivde, če le pokažemo najmanjše znamenje kesanja. Bog je tako usmiljen. Ko smo skušani, da zapremo svoje srce pred tistim, ki nas je užalil, a nas prosi odpuščanja, se spomnimo besed nebeškega Očeta neusmiljenemu služabniku: »Ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz tebe usmilil?« (vv. 32-33). Vsakdo, ki je skusil veselje, mir in notranjo svobodo, izhajajočo iz tega, da mu je bilo odpuščeno, se lahko odpre možnosti, da prav tako on odpušča.

V molitev Oče naš je Jezus hotel vključiti isti nauk te prilike. Neposredno je povezal odpuščanje, ki ga prosimo Boga, z odpuščanjem, ki ga moramo dati našim bratom in sestram: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Božje odpuščanje je znamenje prekomerne ljubezni do vsakega izmed nas. Ta ljubezen nas pušča svobodne, da se lahko oddaljimo, kot je to storil izgubljeni sin, a ki vsak dan čaka na našo vrnitev. To je ljubezen drznega pastirja do izgubljene ovce. To je nežnost, ki sprejme vsakega grešnika, ki trka na njegova vrata. Nebeški Oče je poln ljubezni in nam jo želi ponuditi, vendar tega ne more storiti, če zapremo svoje srce za ljubezen do drugega.

Devica Marija naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali zastonjskosti in veličine Božjega odpuščanja in postali vedno bolj usmiljeni kot je On, dobri Oče, počasen za jezo in velik v ljubezni.

Sobota, 12. september 2020, 10:00